Karelijska ožina (; finščina: Karjalankannas) je približno 45–110 km širok odsek kopnega med Finskim zalivom in Ladoškim jezerom na severozahodu Rusije, severno od reke Neve (med 61 ° 21 "N, 59 ° 46'N in 27 ° 42'E, 31 ° 08'E). Njena severozahodna meja je razmeroma ozko območje med zalivom Viborg in Ladoškim jezerom. Karelijska ožina danes sodi pod Sankt Peterburg oziroma Leningrajsko oblast severno od Neve, in pokriva območje okoli 15.000 km².
Manjši del ožine na jugovzhodu stare Rusko-Finske meje, je zgodovinsko Severna Ingrija, namesto del Karelijske ožine sam. Preostali del ožine je zgodovinsko del finske Karelije. To je zasedel ruski imperij v Veliki severni vojni leta 1712 in jo vključil skupaj z avtonomno Veliko vojvodino Finsko (1809–1917) v Ruski imperij. Ko je Finska postala neodvisna leta 1917, je ožina (razen območje, ki približno ustreza današnjemu okrožju Vsevoložski in nekaj okrožij Sankt Peterburga), ostala finska. Finska Karelija je pripadla Sovjetski zvezi po Zimski vojni (1939–1940) in nadaljevanju vojne (1941–1944). V 1940–1941, v času začasnega miru, je bila večina ozemlja v ožini vključena v Karelo-finsko SSR. Po drugi svetovni vojni je bila celotna ožina razdeljena med mesti Sankt Peterburg (večinoma okrožje Kurortni), tudi okrožje Priozerski, Vsevoložski in Viborgski Leningrajske oblasti.
Po popisu prebivalstva iz leta 2002 Karelijsko ožino naseljuje 539.000 prebivalcev. Številni prebivalci Sankt Petersburga prihajajo na ožino med počitnicami.
Geografija, rastlinstvo in živalstvo
Na površje ožine je močno vplivala Weichsel poledenitev. Njena najvišja točka leži na Lembolovi visoki moreni na približno 205 m. Na ožini ni gora, strmi hribi se pojavljajo na nekaterih mestih.
Vuoksi, največja reka, teče v smeri SV od jezera Saimaa na Finskem do Ladoškega jezera in deli ožino na dva neenaka dela. Prekop Saimaa so odprli leta 1856 za povezavo jezera Saimaa do zaliva Vyborg.
Karelijska ožina leži v skandinavski ekoregiji in ruski tajgi. Geobotanično leži na stičišču srednje, vzhodne in severno evropske floristične regije, regije circumboreal, v borealnem kraljestvu.
Ožina je večinoma prekrita z iglavci, ki jih tvorijo rdeči bora (Pinus sylvestris) in norveška smreka (Picea abies), s številnimi jezeri (npr. Sukhodolsko in Gluboko), kot tudi nizkimi travami, nizkim in Sphagnum - visokim barjem. Gozdovi pokrivajo približno 11,700 km iz ožine, več kot tri četrtine njenega celotnega območja. Močvirnata območja zasedajo v povprečju 5,5 % ozemlja. V velikem sosednjem območju vzdolž obale Ladoškega jezera v okrožju Vsevolozhsky, v jugovzhodnem delu ožine, se barja pojavljajo veliko pogosteje kot v drugih delih. Enako je nekoč veljalo za nižine ob reki Nevi, ki je izsušena. Tla so pretežno podzol, ki vsebuje velike balvane, predvsem na severu in severozahodu, kjer se pojavljajo veliki izdanki granitnih skal.
Borovi gozdovi (s Pinus sylvestris) so najbolj razširjeni in zasedajo 51% gozdnih površin Karelijske ožine, sledijo smrekovimi gozdovi (s Picea abies, 29%) in brezovi gozdi (s Betula pendula in B. pubescens, 16%). Na bolj rodovitnih tleh in ugodnejših lokacijah najdemo ostrolistni javor (Acer platanoides), črno jelšo (Alnus glutinosa), sivo jelšo (Alnus incana), trepetliko (Populus tremula ), dob (Quercus robur), sivo vrbo (Salix cinerea), temnolistnato vrbo (Salix myrsinifolia), čajevolistno vrbo (Salix phylicifolia) in evropski beli brest (Ulmus laevis). Skupna vegetacija različnih vrst borovih gozdov vključuje vresje (Calluna), brusnice (Empetrum nigrum), navadni brin (Juniperus communis), močvirsko vrbo (Salix aurita), brusnice (Vaccinium vitis-idaea), vodna preslica (Equisetum fluviatile), praprot (Pteridium aquilinum), razne trave (Avenella flexuosa in Carex globularis), mahove (Pleurozium schreberi), Sphagnum angustifolium in S. russowii in lišaje (Cladonia spp). V različnih smrekovih gozdovih raste lesna preslica (Equisetum sylvaticum), kislica (Oxalis acetosella), borovnica, brusnica, Avenella flexuosa, Calamagrostis arundinacea, Carex globularis in mahovi Polytrichum commune in Sphagnum girgensohnii. Vegetacija različnih brezovih gozdov obsega še brestovolistni oslad (Filipendula ulmaria), kislico, borovnice in trave Calamagrostis arundinacea in C. canescens.Доронина А. Ю. Сосудистые растения Карельского перешейка (Ленинградская область). [Doronina A. Vascular plants of the Karelian Isthmus (Leningrad Region)] Moscow: КМК, 2007. ISBN 978-5-87317-384-6.
V ožini so evidentirali 1184 prosto živečih vaskularnih rastlin.Доронина, Анна. Флористическиe исследования на Карельском перешейке Tipični prebivalci gozdov so ponovno uvedeni rdeča veverica, los, rdeča lisica, planinski zajec in prašič.
Podnebje ožine je zmerno celinsko, s 650-800 mm povprečne količine padavin na leto, dolgimi zasneženimi zimami, ki trajajo od novembra do sredine aprila, ko temperature občasno dosežejo okoli −40 °C, zmerno hladna poletja in kratka obdobja zmrzali. V primerjavi z drugimi deli Leningrajske oblasti, je zima je tu običajno blažja a daljša, zaradi vpliva Finskega zaliva.
Karelijska ožina je priljubljen kraj za pohodništvo, kolesarjenje, smučanje (Korobitsyno in Kavgolovo), plezanje (blizu Kuznechnoye), vožnje s kanujem (Losevo), ribolov (od krapov ploščič, severne ščuke, platnice, evropskega ostriža, meneka in drugih), nabiranja gob (jurčki, brezovčki, lisičke, Lactarius resimus, razne mlečnice, Lactarius Rufus in druge), nabiranje jagodičja (borovnice, maline, gozdne jagode, brusnice, robidnice, in druge). Ožina je priljubljeno letovišče za Sanktpeterburžane od konca 19. stoletja, saj se lahko pripeljejo z vlakom iz terminala Finlyandsky. Ožina, zlasti kopno vzdolž železnic Sankt Peterburg-Vyborg in Sankt Peterburg-Priozersk je pozidana s številnimi dačami.
20–35 km širok pas zemljišč v okrožju Viborgski in Republiki Kareliji na zahodu od železnice Viborg-Hiitola, kakor tudi na otokih in obalah zaliva Viborg, spada v strogo varovano območje mejne kontrole, ki seže vse so obal Ladoškega jezera pri Hiitoli. Leta 1993–2006 cona je bila formalno 5 km široka, čeprav je bila v resnici vedno precej širša.See maps: (in Russian) Obisk je brez dovoljenja Odbora za finančno stabilnost (KGB v času Sovjetske zveze) prepovedan.
Geološka zgodovina
Geološko Karelijska ožina leži na južnem robu Baltskega ščita v kristalinski skali. V zadnjem delu zadnje Weichsel poledenitve, se je deglaciacija v osrednjih delih ožine začela že 14000 let pred sedanjostjo, ko se je oblikovalo dno velikega jezera, ki so ga obkrožale ledene plošče. Med nadaljnjim odtajevanjem, v času Baltskega ledenega jezera, v zgodnji fazi visoke vode v Baltskem morju, ko se je ledeni pokrov umaknil do Salpausselkä, višje območje od ožine, kjer je ostal velik otok in so se pojavila velika jezera.Davydova, Natalia N. et al. (1996). Late- and postglacial history of lakes of the Karelian Isthmus . Hydrobiologia 322.1-3, 199–204.
Pred 12.650 leti je bilo zemljišče v zaostrenih arktičnih razmerah s permafrostom in redko vegetacijo. V tem času se je razvila stepska tundra. Okoli 11.000 pred sedanjostjo se je podnebje začelo ogrevati in nastali so vlažni, prvi borovi in brezovi gozdovi.Subetto, Dmitry A. et al. (2002). Climate and environment on the Karelian Isthmus, northwestern Russia, 13000–9000 cal. yrs BP. Boreas 31.1, 1–19.
Okoli 9.000 pred sedanjostjo se je jezero Ancilus, druga faza Baltskega morja, umaknilo, mnoga nižinska jezera so ostala izolirana tudi v depresijah prej narejenih z ledeniško dejavnostjo. Ladoško jezero je ostalo ločeno od morja. Zaradi dviga zemljišča okoli 5000 pred sedanjostjo je reka Vuoksi začela prazniti Ladoško jezero kot nov pritok jezera Saimaa. Ladoško jezero se je dvignilo, poplavilo nižinska jezera in Vuoksi in postalo povezano z morjem pri Heinjoki (zdaj Veshchevo), vzhodno od današnjega Vyborga. Okoli 3100–2400 pr. n. št. se je pojavila reka Neva kot praznjenje Ladoškega jezera v Baltsko morje.Saarnisto, Matti & Tuulikki Grönlund (1996). Shoreline displacement of Lake Ladoga – new data from Kilpolansaari. Hydrobiologia 322.1-3, 205–215. Raven jezera se je postopoma znižala od 15–18 m na svojo sedanjo višino, 4–5 m nad morjem in nižinska jezera so bila ponovno izolirana. Vuoksi je še vedno imela pomemben neposreden odliv povezav do zaliva Vyborg.Timofeev, V. I. et al. (2005). Evolution of the Waterways and Early Human Migrations in the North-Eastern Baltic Area. Geochronometria 24, 81–85. Povezava je izginila zaradi stalnega dviganja zemljišča v 2. tisočletju n. št.
Leta 1818 je prekop, ki je bil izkopan, za odtekanje pomladnih poplavnih vod iz jezera Suvanto (zdaj jezero Sukhodolskoye, 40 km dolgo ozko jezero v vzhodnem delu ožine) v Ladoško jezero, nepričakovano izginil in se spremenil v reko Taipaleenjoki (zdaj reka Burnaya). Taipaleenjoki je začela odvajanje Suvanta in znižala raven za 7 m. Prvotne vode jezera Suvanto so tekle v reko Vuoksi prek plovnih poti v Kiviniemi (zdaj Losevo), a kot posledica sprememb so se poti izsušile. Leta 1857 je bil prekop spet skopan, vendar je tok obrnil smer, pokazale so se brzice in plovba ni bila mogoča. Od leta 1857 sta Suvanto in Taipaleenjoki postali južni krak reke Vuoksi, ki je znižala raven prvotnega severnega kraka, ki je tekel v Ladoško jezero v bližini Kexholma (zdaj Priozersk) za 4 m in se izoliral kot ločeno porečje.
Naselja
Kamennogorsk () Kuznečnoj (Kaarlahti) Lesogorski (Jääski) Primorsk, Leningrajska oblast (Koivisto) Priozersk (Käkisalmi) Roščino, Leningrajska oblast (Raivola) Sankt Peterburg (Pietari) Sertolovo (Sierattala) Sestroreck (Siestarjoki) Sovetski, Leningrajska oblast (Johannes) Svetogorsk (Enso) Toksovo (Toksova) Vsevoložsk (Seuloskoi) Viborg (Viipuri) Visock (Uuras) Zelenogorsk, okrožje Sankt Peterburg (Terijoki).
Zgodovina Arheologija
Poleg starih mest Vyborg in Priozersk in cerkve na otoku Konevets v Ladoškem jezeru od konca 19. stoletja, so bile odkrita številna druga arheološka najdišča.Лапшин В. А. Археологическая карта Ленинградской области. Часть 2. Санкт-Петербург: Изд. СПбГУ, 1995. ISBN 5-87403-052-2 Številne arheološke ostanke iz mezolitika, neolitika, bakrene dobe in bronaste dobe se pojavljajo po vsej ožini. Vzhodni del Karelijske ožine gosti številne srednjeveške ostanke. Obstaja veliko grobov iz 10.–15. stoletja s kovinskimi in keramičnimi predmeti vzdolž severnega kraka reke Vuoksi, v bližini jezera Sukhodolskoye in v nekaterih drugih mestih v okrožju Priozersky.Лебедев Г. С. Археологические памятники Ленинградской области. Ленинград: Лениздат, 1977.Saksa, A. I. (2006). The Karelian Isthmus: Origins of the natural and human environment. Archaeology, Ethnology and Anthropology of Eurasia 26.2, 35–44. Na južni obali jezera Sukhodolskoye so zelo pogoste male srednjeveške pokopne gomile. Precej velikih kultnih kamnov so odkrili ob teh vodnih telesih, kot tudi kupe kamenja (angl.: cairn) v strnjenih naseljih. Odkrili so tudi ostanke več podeželskih naselij tudi na obali Ladoškega jezera. Ostanki mesta Tiuri (Tiversk) iz 10.-15. stoletja, so izkopali na nekdanjem otoku v severnem kraku reke Vuoksi v bližini vasi Tiuri (zdaj Vasiljevo). Našli so nekaj zakladov srebrnega nakita in srednjeveške arabske in zahodno evropske kovance, kar kaže, da je bila ožina na določenih trgovskih poteh ob Volgi (v tistem času, ko je imela reka Vuoksi odtok v zaliv Vyborg).
Prazgodovina in srednji vek Predniki Fincev so prišli na Karelijsko ožino verjetno okoli 8500 pr. n. št..
V 11. st. sta Švedska in Republika Novgorod začeli tekmovati za pravice pobiranja davka. Pogodba iz Nöteborga iz leta 1323 je med njima vzpostavila mejo vzdolž rek zdaj znanih kot Sestra in Volchya.
17.–20. stoletje
V 17. stoletju Švedska dobila celotno ožino, tudi Ingrijo. V tem času je veliko Karelijcev pobegnilo v Tversko Karelijo.