thumb|desno|300px|Geografsko in kulturološko Veliki Iran obsega področje iranske planote; razteza se od Sirije in Kavkaza na severozahodu, preko Srednje Azije (Baktrija) in Hindukuša do reke Ind v Pakistanu na jugovzhodu
Veliki Iran ( ali ) je naziv za področje z dominantno iransko kulturo. Obsega območje Iranskega višavja od Kavkaza na zahodu do reke Ind v današnjem Pakistanu na vzhodu in tvori zgodovinsko območje Irana.
Ker je govor o kulturnem in ne o političnem izrazu, pod „Velikim Iranom“ razumemo območje zgodovinsko naseljeno z iranskimi narodi vse od bronaste dobe. Naziv „Iran“ se v geografskem smislu uporablja več tisočletij (glej: Terminologija Irana in Perzije), medtem ko se v političnem smislu prvič uporablja v dobi Sasanidov (3. st.). V tem času je bil Iran multinacionalna država, ki je politično obsegala Malo Azijo, ne pa področja vzhodno od dveh iranskih puščav. V kulturnem smislu pa je ravno obratno, saj je obsegala tudi iranske narode na vzhodu.
Definicija Po Richardu Nelsonu Fryeu, Veliki Iran obsega »večino Kavkaza, Afganistana, Pakistana in Srednje Azije, kulturni vpliv pa posega tudi v zahodno Kitajsko in Indijo, ter področja naseljena s semitskimi narodi«. Frye še pravi: »Pod Veliki Iran razumemo vse države v katerih se govori ali se je govorilo iranske jezike, odnosno vsa področja kjer so obstajale multinacionalne iranske države«.Richard Nelson Frye: „Veliki Iran“ (Greater Iran), XI. Richard Foltz navaja: „Često menijo, da so vsi narodi Velikega Irana - kulturološkega pojma, ki se razteza od Mezopotamije in Kavkaza do Horezma, Transoksanija , Baktrije, ter vključuje Perzijce, Medijce, Parte, Sogdijance in ostale - bili zoroastrijanci v preislamskem času“.Richard Foltz: „Religije Puta svile: Kopneni promet i kulturna razmjena od antike do 15. stoljeća“ (Religions of the Silk Road: Overland Trade and Cultural Exchange from Antiquity to the Fifteenth Century), izdavač: Palgrave Macmillan, 2000., str. 27. Grki so razlagali, da se je Veliki Iran raztezal do reke Ind.J. M. Cook: „Uspon Ahemenida i osnivanje njihovog carstva“ (The Rise of the Achaemenids and Establishment of Their Empire), Ilya Gershevitch, William Bayne Fisher, J. A. Boyle - Cambridge History of Iran, 2. svezak, str. 250. Zgodovinarja J. P. Mallory in Douglas Q. Adams trdita, da se je v zahodnem delu Velikega Irana v ahemenidsksem obdobju govorilo severozahodne iranske jezike, na vzhodnem delu pa vzhodnoiranske jezike, ki ustrezajo Avesti.J. P. Mallory i Douglas Q. Adams: „Enciklopedija indoeuropske kulture“ (Encyclopedia of Indo-European culture), London i Chicago, izdavač: Fitzroy-Dearborn, 1997., str. 307.
George Lane prav tako navaja, da so Ilkanidi po razpadu Mongolskega cesarstva postali vladarji Velikega Irana. Judith G. Kolbas trdi, da je Uljayti vladal tem področjem med letoma 1304 in 1317.Judith G. Kolbas: „Mongoli u Iranu“ (The Mongols in Iran), str. 399., citat: „Uljaytu, vladar Velikog Irana od 1304. do 1317.“
Glavni viri zgodovinarja Mira Khvanda (ki proučuje timuridsko obdobje) definirajo Iranšaher (Veliki Iran) kot področje med Evfratom in Amu-Darjo.Mir Khvand: Tārīkh-i rawz̤at al-ṣafā, Teheran, 1959. Skozi zgodovino pa vse do današnjega dne, etnična pripadnost nikoli ni bila odločilni kriterij pri določanju meja Velikega Irana. Richard Nelson Frye pravi: »Mnogokrat sem izpostavil, da današnji narodi Srednje Azije, ne glede na to ali govorijo iranske ali turške jezike, imajo eno kulturo, eno religijo, en istem družbenih vrednot, in jih razlikuje samo jezik.«
Šele v novejšem času je zahodna kolonialna intervencija povzročil etnične težnje odnosno etnično delitev mej v pokrajinah Velikega Irana. Patrick Clawson omenja, da je pojav etničnega nacionalizma fenomen, ki se je pojavil v 19. st.,Patrick Clawson: „Vječni Iran“ (Eternal Iran), izdavač: Palgrave Macmillan, 2005., str. 23. in da je Veliki Iran od vedno bil super-država v kulturnem, a ne v političnem smislu. V delu Nuzhat al-Qolub (نزهه القلوب), srednjeveški geograf Hamdolah Mostowfi piše:
چند شهر است اندر ایران مرتفع تر از همه Nekatera mesta Irana so boljša od ostalih, بهتر و سازنده تر از خوشی آب و هوا Ona imajo lepo in ugodno vreme, گنجه پر گنج در اران صفاهان در عراق Bogati Gandža od Arana, in Isfahan enako, در خراسان مرو و طوس در روم باشد اقسرا
Merv in Tus v Horasanu, in Konje Urgenč (Aksara) tudi. Geografski pristop The Cambridge History of Iran, opisuje Veliki Iran kot »zgodovinsko in kulturološka entiteta«. ta obsega ozemlja Irana, Afganistana, ter kitajske in bivše sovjetske Srednje Azije.The Cambridge History of Iran: „Seleukidsko, partsko i sasanidsko razdoblje“ (The Seleucid, Parthian and Sasanian Periods), Ehsan Yarshater, 3. svezak, provjerio: Richard N. Frye, International Journal of Middle East Studies, 21. svezak, 1989., str. 415..
Ozadje V perzijščini se Veliki Iran imenuje Iranzamin (ایرانزمین) kar pomeni „Iranska dežela“. Pojem Iranzamin je v mitologiji nakazoval na nasprotje deželi Turan, ki se je nahajala v zgornjem delu Srednje Azije.Dehkhoda: „Dehkhodin rječnik“ - Turan V predislamskem obdobju so Iranci deželo, ki so ji vladali delili na dva dela; Iran in Aniran. Pod Iran so spadale vse pokrajine naseljene s starodavnimi iranskimi narodi, in so obsegale mnogo večje področje kot danes. Isto ozemlje (nasprotno Aniranu) velja za jedro zgodnjega Velikega Irana. Kasneje so se meje področja naseljenega z iranskimi narodi menjale, a sta njihov jezik in kultura zadržala dominantni status v večini delov Velikega Irana. Perzijski jezik je bil vodilni jezik v Srednji Aziji in na Kavkazu vse do ruske okupacije. Srednja Azija v kulturnem smislu velja za zibelko modernega perzijskega jezika. Perzijski jezik se je kot glavni uporabljal tudi v iraškem Kurdistanu vse do britanske okupacije odnosno mandata (1918.-1932.).Iraq policy (cogsci.ed.ac.uk), 1999.
Številni vzroki so bili razlog za izgubo srednjeazijskih kanatov: slabljenje Perzije v 17. in 18. st., širjenje Ruskega in Britanskega imperija, Gulistanski mirovni sporazum in pogodba iz Turkmenčaja, po katerih so bili Rusom prepuščeni deli ozemlja, nenadna smrt Abasa Mirze (1823.), uboj perzijskega velikega vezirja (Mirza AbolQasem Qa'im Maqām), itd. Zaradi navedenih dejstev so mnogi kanati na severu začeli izgubljati vero v perzijsko pomoč proti ruski cesarski armadi.N. T. Homayoun: „Kharazm: Što ja znam o Iranu?“ (Kharazm: What do I know about Iran?), 2004., str. 78. Ruska vojska je okupirala obalo Aralskega jezera (1849.), Taškent (1864.), Buharo (1867.), Samarkand (1868.), ter Hivo in Amu-Darjo (1873.).
Citati Patricka Clawsona (Washington Institute for Near East Policy):
Mnogi Iranci menijo da naravne meje njihovega vpliva segajo preko mej modernega Irana. Iran je bil nekoč mnogo večji. Portugalska vojska je zasedla njegove otoke in pristanišča v 16. in 17. st. V 19. st. je Ruski imperij prevzel od Irana današnjo Armenijo, Azerbajdžan tre dele Gruzije. Osnovne šole učijo o iranskih koreninah ne samo v mestih kot je Baku, temveč tudi severnih mestih kot je Derbent v južni Rusiji. Perzijski šah je prenehal z zahtevami delov zahodnega Afganistana po Anglo-iranski vojni (1856-1857). Šele 1970 je konzulat ZN končal iranska zahteve za Bahrajn, otokom v Perzijskem zalivu. V preteklih stoletjih se je iranska suverenost raztezala tudi preko Iraka in celo zahodneje. Ko se je zahodni svet vtikal v iransko vmešavanje izven svojih meja, se je iranska vlada opravičevala s tem, da svoj vpliv širi samo na področja, ki jih je nekoč posedovala. Iranska izguba ozemlja v korist tujih sil je žaljiva celo še danes.Patrick Clawson: „Vječni Iran“ (Eternal Iran), izdavač: Palgrave Macmillan, 2005., str. 9.-10.
Današnji Iran je samo ostanek tistega kar je nekoč bil. Na vrhuncu svoje moči so iranski vladarji kontrolirali Irak, Afganistan, zahodni Pakistan, večino Srednje Azije, ter Kavkaz. Mnogi Iranci danes smatrajo ta področja kot del iranske vplivne cone.Patrick Clawson: „Vječni Iran“ (Eternal Iran), izdavač: Palgrave Macmillan, 2005., str. 30.
Od Ahemenidske dobe so Iranci morali braniti svoje geografske meje. Visoke gore in prostranstva Iranske visoke planote niso bila več dovolj za obrambo od ruske armade ali britanske mornarice. V začetku 19. s. so bila ozemlja Azerbajdžana, Armenije, Afganistana in večine Gruzije iranska, ob koncu istega stoletja pa izgubljena kot rezultat evropskih vojnih osvajanj.Patrick Clawson: „Vječni Iran“ (Eternal Iran), izdavač: Palgrave Macmillan, 2005., str. 31.-32.
Pokrajine V srednjem veku sta ozemlje Velikega Irana sestavljala dva dela: Perzijski Irak (zahodni del) in Horasan (vzhodni del). Črta razdvajanja je potekala v glavnem ob mestih Gorgan in Damagan. Ta delitev je veljala pretežno v času Gaznavidov, Seldžukov in Timuridov, o čemer pričajo dela Abolfazl Bijakija (Tārīkhi Baïhaqī), Al-Gazalija (Faza'ilul al-anam min rasa'ili hujjat al-Islam), itd. Pokrajini Transoksanija in Horezm sta bili v glavnem vključeni v vzhodni del (Horasan).
Srednja Azija mini|desno|300px|Zemljevid Gerarda Mercatorja iz 1595, ki kaže področja Srednje Azije Po N. T. Homayounu: "Horezm je ena od regij Iran-zameena, odnosno domovina starodavnih Irancev (Airyanem Vaejah), po antični knjigi Avesti".N. T. Homayoun: „Kharazm: Što ja znam o Iranu?“ (Kharazm: What do I know about Iran?), 2004., str. 111. Moderni učenjaki verjamejo, da je Horezm to kar starodavni avestanski teksti imenujejo Ariyaneh Waeje ali Iran vij.Bahram Farahvoshi: Iranovich, izdavač: Tehran University Press, 1991., str. 8. Isti viri navajajo, da je bil Urgench, ki je bil glavno mesto starega Horezma, pravzaprav Ourva - osma dežela Ahure Mazde, ki je navedena v Vendidadu, enem od delov Aveste.Musa Javan: „Društvena povijest antičkog Irana“ (Tarikh-i Ijtima'i Iran-i Bastan), 1961., str. 24. Michael Witzel, raziskovalec indoevropske zgodovine verjame, da je Iran vij umeščen v današnjem AfganistanuMichael Witzel: Aryan Home, Harvard (PDF format) oziroma v severnih področjih antičnega Horezma in širšega Horasana. Drugi zgodovinarji, kot Eltona L. Daniel iz Havajske univerze trdi, da Horezm teritorialno najbolj odgovarja področjem, ki so originalna domovina avestanskih narodovE. Daniel: „Povijest Irana“ (The History of Iran), 2001., str. 28., medtem ko Dehkhoda navaja, da je Horezm "zibelka arijskih plemen". Današnji Horezm je razdeljen med več držav Srednje Azije.
Razširjen preko in izven meja Horezma, je Horasan obsegal področja Srednje Azije od Semnana na vzhodu, preko severnega Afganistana, do podnožja Pamirja (antičnega gorovja Imeon). Moderne pokrajine kot so Sandžan v Turkmenistanu, Razavi Horasan, Severni in Južni Horasan v Iranu, so ostanki starodavnega Horasana. Do 13. st. in mongolske invazije na pokrajino, je bil Horasan kulturna metropola Velikega Irana.J. Lorentz: „Povijesni rječnik Irana“ (Historical Dictionary of Iran), 1995.
Afganistan Afganistan je bil del Velikega Horasana skupaj s področji okoli Mervuja in Nišapurja, kar v perzijščini pomeni 'vzhodna dežela'Dehkhoda: Dehkhodin rječnik, izdavač: Tehran University Press, str. 8457..
V Afganistanu se nahaja Balh, v katerem so živeli številni znameniti perzijski književniki: Rumi, Rabi'a Balhi, Sanai Gaznavi, Džami in Hvaja Abdulah Ansari. Afganistanski jezik Dari je skoraj identičen vzhodnemu dialektu perzijskega jezika. Danes je zelo razširjen v Afganistanu, nekoč pa je bil edini uradni jezik v sasanidskem obdobju.
Perzijski vladar Nasrudin-šah je izgubil kontrolo nad Heratom leta 1857, ko so ga zavzeli Britanci. Še vedno mnogi geografski pojmi še danes nosijo perzijske nazive: Gulistan, Šuhada, Badgis, Majmana, Kala in Nav, Murgab, Puli Humri, Mazar-e Šarif, Band-e Amir, Pušt-i Koh, Farjab, Ajristan, Kara Bag, Jovzdžan, Safid, Nuristan, Dih Bala, Hisarak, Nimruz, Nuristan, Pandžšir, Parvan, Samangan, Sar-i Pol, Maidanšar, Zabul.
زابل به کابل رسید آن زمان Od Zabula je prišel v Kabul, گرازان و خندان و دل شادمان Ponosen, radosten in vesel. (Firdusi - Šahname)
Tadžikistan