Anton Martin Slomšek [antón martín slómšək], rojen kot Anton Slomšek, lavantinski knezoškof, slovenski blaženi, škof, pisatelj, pesnik in pedagog * 26. november 1800, Uniše, † 24. september 1862, Maribor.
Življenje
Anton Martin Slomšek je bil doma s premožne kmetije na Slomu pri Ponikvi. Iz Slomškove rodbine je že pred Antonom izšel duhovnik Blaž Slomšek (1708-1740), ki je bil stric Antonovega očeta Marka, kasneje pa se je za ta poklic odločil tudi Janez Slomšek (1831-1909), ki je bil sin Antonovega bratranca Gregorja, torej Antonov pravi mrzli nečak. Mati je bila Marija Zorko, primožena z Črešnjic pri Frankolovem.
Anton je po opravljeni nedeljski šoli in trivialki vpisal na celjsko gimnazijo, kjer ga je profesor Zupančič navdušil za slovenščino in poezijo. Ker je zgodaj postal sirota, se je na posebnem učiteljskem tečaju v 3. razredu gimnazije z odliko usposobil za inštruktorja učencev, da se je s poučevanjem lahko preživljal. Po končani gimnaziji se je vpisal na študij filozofije na ljubljanskem liceju. Filozofijo je študiral (s Prešernom in drugimi kolegi) v Ljubljani, potem pa v Senju in Celovcu. V Celovcu se je odločil za študij bogoslovja, bil leta 1824 posvečen v duhovnika in prvo sveto mašo obhajal v Olimju, od leta 1825 pa služboval kot kaplan pri Sv. Lovrencu na Bizeljskem, kasneje v Novi Cerkvi pri Vojniku. 1829 je postal duhovni vodja (spiritual) v celovškem semenišču, 1838 pa župnik v Vuzenici.Vuzenica (, .
Postal je tudi dekan in šolski nadzornik v lavantinskem Št. Andražu, opat v Celju in lavantinski škof. Ob škofovskem imenovanju si je poleg rojstnega imena Anton izbral še ime Martin, po svojem birmanskem botru, pa tudi župnijskem zavetniku.
Iz vneme za slovenščino je že med študijem teologije ustanovil slovensko društvo, poučeval bogoslovce v slovenščini in jih navduševal za pisne in govorne vaje, kot spiritual v celovškem semenišču pa jih je navajal k prevajanju in jih pridobival za sodelovanje pri svojih knjigah. O ljubezni do maternega jezika je govoril tudi v pridigah, slovensko misel pa širil v knjigah, zelo si je tudi prizadeval za slovensko šolo na kmetih. Kot škof se je dolgo potegoval za to, da bi bila slovenska štajerska cerkvena enota (takrat je celjsko okrožje pripadalo lavantinski škofiji, drugi kraji pa sekovski). Slomšek je leta 1859 dosegel premestitev sedeža škofije v Maribor in v njenem okviru združil skoraj vse štajerske Slovence.
Izhodišča prizadevanja za duhovno, moralno, versko, kulturno in narodnostno prenovo škofije je Slomšek jasno opredelil z rekom »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne omike«. Na versko in duhovno zavest Slovencev je skušal vplivati s pridiganjem in z uveljavljanjem nedeljskih šol ter reorganizacijo trivialk. V verski in narodni prerod je vključil tudi literarno in založniško dejavnost. Veliko je pisal, zlasti za otroke in mladino. Ohranjenih je veliko njegovih pesmi (nekatere so ponarodele) in basni.
V času škofovske službe je duhovnike oskrboval z izdajanjem svojih pridig, uvajal je nove ljudske pobožnosti (predvsem majniške šmarnice), ustanavljal razna društva in bratovščine.
Njegov sodobnik France Prešeren (oba sta bila rojena 1800) mu je namenil dva tako imenovana zabavljiva napisa: Tempora mutantur in Ker stara para zlomek devištva preveč vzel.
Anton Martin Slomšek in materni jezik Pri sedemnajstih letih je v hiši lekarnarja Baumbacha iz knjige Philippa Hecqueta prevajal zdravniške recepte. V šoli je bral Vodnikove in Jarnikove pesmi ter spodbujal učence k pisanju slovenskih nalog. V ta čas spada prva Slomškova pesem Govorjenje na godovanje našiga dobriga učenika Janeza Kuttelna.
Abecedna vojna Slomšek je posegel v črkopisno vprašanje, ko je vlada ukazala narediti prevod nekega nemškega dela in med drugimi recenzenti določila tudi Slomška. Podprl je metelčico z razlogom, da ta služi ne le Kranjski, Štajerski, slovenskemu delu Koroške, temveč je uradno vpeljana tudi na Goriškem in Primorskem, dajnčica pa je stisnjena le na ozko celjsko območje, čeprav je bila dajnčica veliko bolj enostavna od metelčice, ki bi jo lahko uporabili z nekaj spremembami na vsem slovenskem jezikovnem območju. Lavantinski ordinariat je odobril Slomškovo sodbo, zavrgel dajnčico in v šole uvedel prevod v metelčici. Slomšek je zaradi vztrajanja dajnčičarjev leta 1832 sprejel slovnico in slovar A. Murka v bohoričici, ki sta mu pomenila konec hudega abecednega spora in ostalih novotarij. Po letu 1843 pa je Slomšek s svojimi tiski avtoritativno sprejel gajico.
Narodna zavest Slomšek je posebno skrb namenjal maternemu jeziku. Kot študent 1. letnika bogoslovja je pri ilirskem guberniju v Ljubljani vložil prošnjo za ustanovitev stolice za slovenski jezik na bogoslužni šoli v Celovcu. Prošnja je bila odklonjena, kar je Slomška spodbudilo, da je s pristankom semeniškega ravnateljstva organiziral prostovoljni tečaj slovenščine za kolege – s tem je iz prerodnih nagibov hotel vzgojiti sebe in kolege za sposobne učitelje ljudstva in jih pripraviti k pisanju slovenskih knjig. Za vajo je tečajnikom dajal prevajati spise cerkvenih očetov in jih navduševal za verzifikacijo s tem, da jih je seznanjal s svojimi pesmimi. Veliko skrb je Slomšek posvetil slovenski poeziji: s tečajniki je poleg Vodnikovih in Jarnikovih, prebiral tudi ljudske pesmi; tudi nekaj njemu manj všečnih satir Podvinskega, zlasti pa Kranjsko čbelico, za katero se je zelo zanimal. Nadarjene učence je spodbujal k pesnikovanju mladinskih, šolskih, družabnih pesmi za nedeljske šole. Za tako udejstvovanje je Slomšek imel oporo tudi v koroških slavistih profesorjih Ahaclu in Poklukarju, zlasti pa v vsestransko prerodno zelo aktivnem župniku Urbanu Jarniku.
Književno delo Poezija Za potrebe tečaja slovenščine je Slomšek začel pesniti v letih 1821–25 in tudi za pevski zbor, ki ga je ustanovil med semeniščniki – potrebovali so slovenske pesmi. Takrat je nastalo vsaj 12 danes znanih pesmi, večinoma prigodnic: Slovenstvo (domoljubni posnetek Vodnikove Ilirije oživljene), Ulimja, Zgodnja danica, Zvezdje (godovnice Prašnikarju), Slovenski raj (Ahaclu), Drava, slovenska reka in Spomladni god sv. Urbana (Jarniku), Sklen prijatelov ljubeznivi (Jeseničniku), Tersa dva (Jeseničniku in sebi), Sv. Jožefa beli limbar (Poklukarju), Zvezda sv. Treh kraljev (spiritualu Gašperju Albrechtu), Naržlahtnejši stan: kmetovski ino duhovski … Iz tega časa so še rokopisni zvezki z naslovom Modri izreki: 70 izpisov latinskih aforizmov iz svetih očetov v prostem slovenskem proznem in verzificiranem prevodu. Poleg cerkvenega je gojil tudi družabno petje. Ker pa ni imel na voljo primernih besedil, jih je sam zlagal, prirejal ali prevajal ter jih podlagal domačim ali tujim melodijam. Tako je na Bizeljskem nastalo kakih 20 pesmi, med njimi spet nekaj prigodnic, nekaj katehetičnih pesmi in pesmi za šolarje (Tri narlepše rožice), pa tudi tiste družabne, ki so se, še preden so bile tiskane, močno priljubile in razširile: Zdravica za Slovence (Slovenc Slovenca vabi …), Vinska trta (Na svetu lepše rožce ni …), Veseli hribček (En hribček bom kupil …), Šent Urbanova (Preljubi sveti Urban, ti dober naš mejaš …), Gorica (Nikdar na svetu boljšga ni …), Napitnica (Letos je prav dobro leto …), Šentjanževa (Zdaj pijmo še šentjanževca …), Vino in voda in Poslednja veselica. Slomšek v ohranjenih zapisih sam navaja, da gre za stara predelana besedila – ljudske pesmi je torej »požlahtnjeval« s tem, da jih je vsebinsko predeloval, ljudi je hotel versko in moralno vzgajati z vedro pesmijo.
Med bivanjem v Strmcu (Novi Cerkvi) je napisal okrog 40 novih pesmi: nekaj kratkih liričnih meditacij (Življenje človeka, Smrt, Pravičnost najdelj trpi, Modrost itd.), nekaj nabožnih, tj. postnih, katehetičnih pesmi, hvalnic in prevode nekaterih psalmov ter posvetnih, med njimi prigodnico Dobri dušni pastir, zloženo Jakominiju za zlato mašo, Železo in kladivo, Pastir in ovčice, označevalko Sedanji svet, Dobro jutro, Večernica, Juternica, Lahko noč itd. Bolnemu prijatelju Strašku v tolažbo je zložil Hudo vreme, opis nevihte z moralizirajočim prenosom na človeka (kako hrumijo v njem strasti), zanj je tudi končal prevod Schillerjeve pesmi Zgon (kasneje Zvonovo pesem), s čimer je izpričal višjo literarno ambicijo. V ta čas sodi še Boštjan goljfan, ki jo sam označuje kot učno pesem za mladino, ki zanikrno obiskuje šolo. Tudi med temi pesmimi je več prevodov oz. predelav ljudskih in umetnih.
Strokovna literatura in pridige Knjižno delovanje v prozi je Slomšek začel s prevodom praktične medicinske knjižice Prepis eniga pisma … Kako so srečno zdravili tiste, ktere je bolezen kolera prijela.
Izdelke svojih nadarjenih učencev, ki so pod njegovim vodstvom prevajali Krištofa Schmida, je temeljito popravljal in pilil. Poskrbel je za spodbudno slovensko branje, ki ga je celovški tiskar Leon po neverjetnem uspehu Slomškove knjige Keršansko devištvo rad tiskal (Perjetne perpovedi za otroke, Kratkočasne pravlice otrokam v podvučenje, Sedem novih perpovedi za otroke, Martin, mladi pušavnik, Dober dar za mlade ljudi, Troje ljubeznivih otrok, Dve lepi reči). Svojim celovškim učencem in prijateljem v spomin je Slomšek (v sodelovanju z drugimi) sestavil in izdal Mnemosynon Slavicum, duhovniški priročnik za liturgična opravila. Najpomembnejše pedagoško delo je napisal v Vuzenici: Blaže in Nežica v nedeljski šoli.
Slomšek se uvršča med pridigarje, ki svojih nastopov niso prepuščali naključju, temveč so se na govor temeljito pripravili, upoštevajoč Osmero pravil, kakor je v svojem pridigarskem učbeniku Vaje za cerkvene zgovornosti priporočal predvsem bogoslovcem in govornikom: izbira predmeta govora, zbiranje gradiva po shemi kaj, kdo, kje, zakaj, kako, kdaj, s čigavo pomočjo, razvrstitev gradiva, odbiranje gradiva, določitev sloga, izbira besed in jezika, skrb za izvirnost, primerna dolžina. Upošteva tudi trdno tridelno zgradbo: navod ali vpeljavo z navedbo razloga za govor, predstavitvijo teme govora in osnovne resnice ali teze (do ene petine po obsegu), razlaganje ali dokaz, ki naj temelji na razumljivem opusu, osebni izkušnji, prispodobah in zgledih, zavrnitvi nasprotnih mnenj, aplikaciji na poslušalce in pridobitvi poslušalcev. Sledi sklep, v katerem kratko ponovi osnovne misli in čustveno nagovori poslušalce.
Anton Martin Slomšek in šolstvo Spodbude za Slomškovo šolniško delo sta verska vnema in sočustvovanje z neizobraženim slovenskim ljudstvom. Slomšek je pomagal pri reorganizaciji trivialke, zlasti pa razgibal župljane z nedeljsko šolo. Kot šolski nadzornik se je načrtno zavzemal z besedo in dejanjem za ljudsko šolo: iztrebljal mehanično učenje, gojil materinščino, ohranjal stare in poskrbel za nove šole, napravil šole privlačnejše, zlasti s petjem, pozival učitelje, naj zbirajo pesmi. Glede zunanjega ustroja šolstva je želel: da država zadostno vzdržuje učiteljstvo ali prepusti poučevanje cerkvenim redovom, poenotenje pripravniških učiteljskih tečajev, tesno povezavo učiteljev z učiliščem zaradi praktične vadbe kandidatov, razširitev nepopolne celjske gimnazije v popolno s ponudbo. Leta 1859 je v Mariboru ustanovil bogoslovje in teološko šolo (to je bila prva visoka šola v Mariboru in predhodnica današnje mariborske univerze).
Anton Martin Slomšek in kultura Založništvo