Katedrala iz pločevink oziroma Pločevinkasta stolnica (, ) je prva ukrajinska samostojna pravoslavna cerkev v Severni Ameriki. Bila je srce Serafimske cerkve, ki je bila ustanovljena v Winnipegu, in ni bila povezana z nobeno evropsko cerkvijo.
Opis razmer
Nemogoče je točno reči, koliko rusinskih in slovaških grško-katoličanov se je konec 19. stoletja priselilo v ZDA, ker ameriška uprava ni beležila verske pripadnosti vseljencev, večinoma pa tudi ne narodnosti, ampak le državo. Tako imamo podatke, da se je iz Avstro-Ogrske v ZDA od 1861 do 1868 letno izselilo stotine ljudi, od 1869-1879 od 1500 do 8000 letno; 1880 je letno število nenadoma poskočilo na 17.000. Od 1880 do 1908 je bila celotna vselitev iz Avstro-Ogrske v ZDA 2.780.000, od katerih je bilo okrog 20% Rusinov in Slovakov. V zadnjih štirih letih – 1905-1908 – se je vselilo Slovakov in Rusinov 215.972. Veliko grškokatoliških Rusinov se je naselilo konec 19. stoletja tudi v Kanadi. Najprej so se naselili v pokrajinah Manitoba, Alberta in Saskatčevan, kjer so se posvetili poljedelstvu. Pravijo, da so služili denar v ZDA z delom v rudnikih črnega premoga; nato so se izselili v Kanado, kjer so z lahkoto dobili obdelovalno zemljo – denar pa so pošiljali v Evropo. Večina jih je bilo iz Galicije, nekaj pa tudi iz Ogrske. Prvo cerkev Sv. Nikolaja so zgradili okrog 1900 v Winnipegu bazilijanski misijonarji, med katerimi je bil prvi Platonides Filas OSBM, poznejši redovni predstojnik v Galiciji. Ukrajinski izseljenci so začeli množično prihajati iz Starega sveta v Kanado leta 1891 iz vseh avstro-ogrskih pokrajin, pa tudi s področja Bukovine ter Galicije. Prišleki iz Bukovine so bili vzhodni pravoslavci, prišleki iz Galicije pa grško-katoličani. Eni kot drugi so poznali bizantinski obred. Po letu 1903 je bila ukrajinska skupnost v zahodni Kanadi dovolj velika, da je pritegnila pozornost verskih voditeljev, politikov in izobražencev.
Glavne osebe
Osrednja osebnost v Ukrajinski skupnosti v Winnipegu je bil takrat Ciril Genik.Cyril (=Ciril) Genik 1857-1925 – imenovali so ga tudi »Kanadski car« Prišel je iz Galicije, kjer je končal Ukrajinsko gimnazijo v Lvovu in nekaj časa študiral pravo na Univerzi v Črnovicah.Martynowych, Orest T. Ukrainians in Canada: The Formative Period, 1891-1924. Canadian Institute of Ukrainian Studies Press, University of Alberta, Edmonton, 1991, page 170. Bil je prijatelj pisatelja Ivana Franka,Ivan Franko *1856 †1916; ukrajinski pisatelj, pesnik, prevajalec in levo usmerjeni politik, ki se je zdravil tudi v Lipiku imenovan za Nobelovo nagrado za književnost. Tema Frankove satire Lisica Mikita slovensko: Lisica Mikita angleško: Mykyta the Fox, ukrajinsko: Лис Микита – je bila prva risanka-nadaljevanka, ki so jo izdelali in predvajali v Ukrajini po pridobitvi samostojnosti na temelju Frankove satire. je bila duhovščina; s pisateljevo proticerkveno usmeritvijo se je strinjal tudi Genik, ki je bil priča na pisateljevi poroki. Kot socialista sta menila, da bi bilo treba ljudstvo napraviti neodvisno od vpliva duhovščine in uresničiti nekatere družbene spremembe, da bi ljudje lahko prišli izpod oblasti lakomnih posestnikov – pa tudi cerkvenega vodstva. Genik je prvi med ukrajinskimi priseljenci dobil službo pri kanadski vladi in je tam deloval kot pooblaščeni uradnik za zadeve novih priseljencev. Njegov bratranec Ivan Bodrug (1874-1952) in njegov prijatelj Ivan Negrič (1875-1946), po rodu ravno tako iz vasi Bereziv v Kolomijskem okraju, sta diplomirala na učiteljišču v Galiciji. Ti trije so bili torej središče ukrajinskega izobraženstva in so jih poznali kot Berezivsko trojko. Najstarejši med njimi je bil Genik, ki je bil edini poročen; njegova žena Pavlina, rojena Curkovski, je bila dobro izobražena duhovniška hčerka. Imela sta tri sinove in tri hčere. Hryniuk, Stella. Dictionary of Canadian Biography Online, www.biographi.ca/EN/009004-119.01-e.php?id_nbr=8154
Druga pomembna osebnost je bil škof Serafim, s pravim imenom Štefan Ustvolski. Štefan se je rodil 1858 blizu Arhangelska v Rusiji. Diplomiral je v Sankt Peterburgu na bogoslovni akademiji; odstavljen je bil 1883 in ponovno sprejet le kot menih 1901. Jeseni 1902 je zasebno poromal na sveto goro Atos v Grčiji. Tam naj bi ga bil v škofa posvetil menih Anfim, ki naj bi bil oporečniški ruski pravoslavni patriarh. ruska sveta sinoda v Sankt Peterburgu Sankt Peterburg – tudi Petrograd, pozneje Leningrad mu je pozneje odvzela škofovski naslov. Potoval je tudi v Jeruzalem in Damask, od koder je prišel v New York, kjer naj bi bil določen za misijonarjenje v Severni Ameriki. Grško-katoliški Ukrajinci ga niso sprejeli, ko se je zapletel v hude prepire s tamkajšnjim rimsko-katoliškim škofom. V začetku 1903 je tako prispel v Winnipeg.
To je bila zgodba, ki jo je rad pripovedoval po prihodu v Novi svet. Mitchell, Nick. Ukrainian-Canadian History as Theatre in The Ukrainian Experience in Canada: Reflections 1994, Editors: Gerus, Oleh W.; Gerus-Tarnawecka, Iraida; Jarmus, Stephan, The Ukrainian Academy of Arts and Sciences in Canada, Winnipeg, page 226 V vlogi škofa je Serafim odpotoval v severno Ameriko in se nekaj časa zadrževal pri ukrajinskih duhovnikih v Filadelfiji. Ko je prišel v Winnipeg, ni bil povezan niti z Rusko pravoslavno Cerkvijo niti s kako drugo krščansko skupnostjo. Manitobski Ukrajinci so ga sprejeli kot potujočega svetega moža, ki oznanja krščansko vero po starih izročilih. Mitchell, Nick. The Mythology of Exile in Jewish, Mennonite and Ukrainian Canadian Writing in A Sharing of Diversities, Proceedings of the Jewish Mennonite Ukrainian Conference, “Building Bridges”, General Editor: Stambrook, Fred, Canadian Plains Research Center, University of Regina, 1999, page 188.
Pri napredovanju Pločevinkaste stolnice je sodeloval tudi Makarij Marčenko, ki je bil diakon in organist ali kantor; pomagal je Serafimu pri cerkvenih obredih, saj jih je dobro poznal. V Kanado je prišel skupaj s Serafimom iz Združenih držav Amerike.
Na katoliški strani je v zvezi s Pločevinkasto stolnico imel pomembno vlogo tudi nadškof Langevin Louis-Philippe Adélard Langevin *1855 †1915 je bil škof 1895-1915, OMI, ki je bil poglavar rimskokatoliške škofije v zahodni Kanadi s sedežem pri sv. Bonifaciju, predmestju dandanašnjega Winnipega. Kot vsi katoliški škofje, je bil tudi on v neposrednem stiku s papežem takrat je bil papež Leon XIII. v Vatikanu, ki ga katoličani priznavajo za Kristusovega namestnika na zemlji. Bil je prepričan, da njegova duhovščina lahko zadovolji duhovne potrebe ukrajinske skupnosti. Martynowych, Orest T. Ukrainians in Canada: The Formative Period, 1891-1924. Canadian Institute of Ukrainian Studies Press, University of Alberta, Edmonton, 1991, page 184.
V dogodke je bil vpleten tudi ravnatelj prezbiterijanskega šolskega in vzgojnega zavoda King (1829-1899), ki je bil moderator vrhovne skupščine prezbiterijanske skupnosti v Kanadi 1883 in ravnatelj Manitobskega zavoda (sedaj Univerza v Winnipegu) od 1883 do svoje smrti, kakor tudi njegov naslednik v tej službi Patrick William Patrick, klerik in vzgojitelj; znal je mnogo jezikov, doma pa je bil s Škotskega, kamor se je vrnil iz Amerike tik pred smrtjo (1852-1911), pisatelj in rektor v tem prezbiterijanskem vzgojnem zavodu v Winnipegu; pri zadevi sta sodelovali tudi liberalna ter konservativna stranka Manitobe – kakor tudi ruski pravoslavni misijonarji.
Dogajanje
Veliko število Ukrajincev na preriji je začelo devetstotih let zanimati misijonarje Ruske pravoslavne cerkve, ki je tedaj za misijonarjenje v Severni Ameriki potrošila letno sto tisoč dolarjev. Tudi prezbiterjanska skupnost je začela vabiti mlade člane Ukrajinske skupnosti k vpisu v njen »Manitobski zavod« Manitobski zavod = Manitoba College – sedaj Univerza v Winnipegu . V zavodu so imeli posebne tečaje za mlade Ukrajince, ki naj bi postali učitelji in kasneje duhovniki neodvisne grške cerkve. Martynowych, Orest T. Ukrainians in Canada: The Formative Period, 1891-1924. Canadian Institute of Ukrainian Studies Press, University of Alberta, Edmonton, 1991, page 192 Ravnatelj cerkvenega zavoda King John Mark King (1829-1899) se je s kandidatoma Bodrugom in Negričem pogovarjal v nemščini. Genik je prevedel njihove cerkvene spise iz poljščine v angleščino. Bili so to prvi ukrajinski študentje na prvi izmed severnoameriških univerz.
Leta 1902 je med ukrajinsko skupnostjo završalo: razburjenje je povzročilo pisanje časnikov, da je manitobski poslanec Joseph Bernier zahteval, naj bi "predali lastništvo grško-pravoslavne rusinske skupnosti pod nadzor grško-katoliške cerkvene skupnosti." Ukrajinci so bili znani tudi kot Rutenci in naj bi njihovo cerkveno premoženje prišlo v last ustanov, ki so jih upravljali grko-katoličani oziroma rimo-katoličani. V pisanju in uporabi strokovnih izrazov glede Rusinov ali Rutenov večkrat vlada zmeda: tako glede njihove narodne, kakor tudi verske pripadnosti ali pisave – saj si glede vsega trojega večkrat niti sami niso na jasnem. Zmeda je bila še večja tudi zato, ker si glede marsičesa niti Rusini sami niso med seboj enotni. Nekateri se imajo za Ukrajince s posebnim narečjem in navadami, medtem ko drugi zagovarjajo mnenje, da so poseben narod; podobna nejasnost vlada tudi glede verske pripadnosti kakor tudi pisave: ali naj se uporablja cirilica ali latinica. Zdi se torej, da bi naj predali svoje premoženje ustanovam, ki so bile pod nadzorom rimskokatoliške Cerkve. Martynowych, Orest T. Ukrainians in Canada: The Formative Period, 1891-1924. Canadian Institute of Ukrainian Studies Press, University of Alberta, Edmonton, 1991, page 189.
Časopisje je pisalo tudi, da je nadškof Langevin izjavil, da "morajo Ukrajinci pokazati, da so dobri katoličani, ne pa ravnati kot protestantje, ki so neodvisni od duhovnikov in škofov; zato naj predajo svoje premoženje Cerkvi, ne pa laičnim osebam ali odborom." Winnipeg Tribune 25 February 1903. Genik, Bodrug in Negrič so ravnali hitroYereniuk, Roman, A Short Historical Outline of the Ukrainian Orthodox Church of Canada, www.uocc.ca/pdf, page 9 V svoje načrte so vpletli Serafima, ki je prišel v Winnipeg v aprilu 1903Martynowych, Orest T. Ukrainians in Canada: The Formative Period, 1891-1924. Canadian Institute of Ukrainian Studies Press, University of Alberta, Edmonton, 1991, page 190. Njegov namen je bil ustanoviti Cerkev , ki ne bi bila podrejena nobeni evropski niti ameriški krščanski skupnosti, ki so si kar po vrsti skušale pridobiti naklonjenost ukrajinskih oziroma rusinskih priseljencev v osrednji Kanadi. V ta namen je Serafim ustanovil »Neodvisno pravoslavno rusko Cerkev«, ki naj bi ne bila podrejena uradni »Ruski pravoslavni Cerkvi«. Sebe je imenoval za njenega poglavarja; da pa bi ugodil Ukrajincem, ki jih je motilo rusko ime v naslovu, je svojo versko skupnost imenoval kar »Serafimovska Cerkev«. Župljanom je ponudil vzhodni obred, ki so ga itak poznali že iz svoje stare domovine. V njem je začel maševati; začel pa je tudi na veliko zbirati organiste in učitelje, kakor tudi posvečevati diakone in duhovnike.