Cantate Domino () je papeška bula, ki jo je izdal Evgen IV. 4. februarja 1441 Bulo Cantate Domino najdemo tudi pod datumom 4. februar 1442 na Florentinskem koncilu kot Odlok za etiopske Kopte. V njej izraža veselje nad zedinjenjem več bližnjevzhodnih krščanskih Cerkva in Armencev. V njej so naštete točke obvezne veroizpovedi kakor tudi prepričanje, da “Extra Ecclesiam nulla salus” “Extra Ecclesiam nulla salus” pomeni “Brez Cerkve ni zveličanja”, po čemer bula buri duhove tudi danes. Vsem, ki niso člani katoliške Cerkve, namreč žuga z večnim pogubljenjem v peklu.
Opis
Zgodovinsko ozadje 6. julija 1439 je bila objavljena bula zedinjenja z Grki Laetentur caeli. To je bil velik uspeh papeža Evgena in Florentinskega koncila, ki pa naj bi mu sledilo zedinjenje z drugimi pravoslavnimi in predkalcedonskimi Cerkvami. V zvezi s tem je koncil oziroma papež izdal bulo Cantate Domino. Načelo zedinjenja je bilo preprosto in se je naslanjalo na sveto pismo ter učenje papežev in cerkvenih očetov. Če zunaj katoliške Cerkve ni zveličanja, se morajo pač vsi ločeni kristjani vrniti v naročje prave Cerkve na čelu z rimskim papežem. Toliko ostrino bule in izključnost lahko razumemo v celotni povezavi z zgodovinskimi okoliščinami. Papež je med drugim posredno ostro obsodil konciliarizem, saj ga je na njegovem temelju malo prej Bazelski koncil "odstavil". Zedinjenje z Grki je bilo zelo negotovo, zato ostro obsoja tako vzhodni kakor tudi zahodni razkol. Vzporedno s Florentinskim koncilom yasedajoči razkolniški Bazelski koncil ni le Evgena odstavil, ampak je tudi izvolil protipapeža Feliksa V.. Unija z Grki je kmalu propadla, kljub temu pa se je uspešno nadaljevalo delo zedinjenja z drugimi kristjani: z Armenci, etiopskimi Kopti in egiptovskimi jakobiti, kot so jih takrat imenovali. Ta bula ima mnogo prvin Odloka za Armence.
Verske razmere pri koptih Dve poslanstvi vzhodnih kristjanov sta se pojavili 1441 pred Florentinskim vesoljnim cerkvenim zborom: ena egiptovskih koptov, a druga jeruzalemskih Etiopcev. Preučevanje bule zedinjenja med koptsko in rimsko cerkvijo (Cantate Domino) kaže, da so egiptovski kopti poskušali ugotoviti, med drugimi rečmi, papeževo stališče v zvezi z nasprotovanji, ki so jih imeli v tem času zoper etiopske, posebej glede praznovanja dvojne sobote (sabbath). Pisma in govori, ki so jih imeli na koncilu, potrjujejo tekmovanje med dvema delegacijama. Poleg teoretičnih in obrednih vprašanj so kopti želeli utrditi nadvlado aleksandrijskega patriarha nad Etiopijci, medtem ko so dotični želeli utrditi svojo neodvisnost glede istega. Dejstvo, da so hoteli slediti papeževi besedi dokazuje ugled, ki ga je uživalo papeštvo v 15. stoletju pri vzhodnih kristjanih. Omalovaževanje, ki ga je kazal do odlokov Evgena IV. etiopski kralj Zara Jakob, Zara Jakob, Zar’a Ya’qob (etiopsko , „Jakobova setev“; cesarsko ime: Konstantin I.; , Kwestantinos I.; * 1399 † 26. VIII. 1468) je bil cesar (negus) od 20. junija 1434Getachew Haile: A Preliminary Investigation of the “Tomara Tesse’t” of Emperor Zar’a Ya’eqob of Ethiopia; v: Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London, zv. 43, št. 2 (1980), str. 210. Getachew Haile navaja kot datum kronanja 26 sené (20. junij) kažejo na meje papeževega vpliva.
Vsebina Bulo Cantate Domino, ki je bila razglašena na Florentinskem koncilu, imenujejo tudi zaradi vsebine na kratko kar Extra Ecclesiam nulla salus oziroma Odlok za egiptovske in etiopske Kopte. Odlomek, ki govori o nujnosti pripadnosti katoliški Cerkvi, je pereč tudi danes v zvezi z malo drugačnim stališčem Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zborain zato naveden v celoti.
Pojte Gospodu, ker je storil velika dela; oznanjujte jih po vesoljni zemlji; vriskaj in hvali ga Sion, kajti velik je v tvoji sredi Sveti Izraelov Iz 12,5.6… Isti Bog stare in nove zaveze je avtor postave, prerokov in evangelijev. Našteva svetopisemske knjige stare in nove zaveze – kanon. Trdno veruje, izpoveduje in oznanja, da se je Božji Sin učlovečil in rodil iz Device Marije, trpel, resnično umrl, bil pokopan, umrl in vstal od mrtvih, šel v nebesa, sede na desnici Očetovi in bo prišel ob koncu časov soditi žive in mrtve (Nicejsko-carigrajsko-florentinska veroizpoved). Nihče, ki je bil spočet od moža in žene, ni bil rešen izpod hudičeve oblasti razen po veri v srednika med Bogom in ljudmi našega Gospoda Jezusa Kristusa, Prim. 1 Tim 2,5. Zakoni stare zaveze ali Mojzesov zakon so bili ustanovljeni, da v znamenjih kažejo na tiste zakramente, ki bodo delili milost in da so prenehali s prihodom našega Gospoda Jezusa Kristus, ko so se začeli zakramenti nove zaveze… Starozavezna obreza je prenehala, ko je za zveličanje postavljen krst otrok, po katerem postanemo resnični Božji posinovljenci po zasluženju Kristusovega trpljenja. V smrtni nevarnosti lahko in mora podeliti krst vsak laik. Bog je ustvaril vse stvari dobre, in ničesar ne smemo zametavati, kar uživamo z zahvaljevanjem Kajti vse, kar je ustvaril Bog, je dobro in ničesar ne smemo zametavati, le da to uživamo z zahvaljevanjem. (1 Tim 4,4 SSP), kajti po Božji besedi ne onečisti človeka tisto, kar prihaja skozi usta Mt 15,11. To razliko med čistimi in nečistimi jedmi je treba smatrati za obredni predpis Mojzesovega zakona, ki je prenehal s prihodom evangeljske resnice Trdno veruje, izpoveduje in oznanja, da nihče, ki se nahaja zunaj katoliške Cerkve: ne samo pogani, ampak niti judje niti krivoverci niti razkolniki, ne morejo biti deležen večnega življenja, ampak bodo šli v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom Mt 25,41, razen če ji bodo pridruženi pred koncem življenja. Enotnost cerkvenega telesa je vredna toliko, da so cerkveni zakramenti veljavni le za tiste, ki ostanejo v njej; tudi post, miloščina in druga nabožna dela ki vaje krščanske vojske dosegajo večno nagrado le v njej. Nihče se ne more zveličati, če ne ostane v naročju in edinosti katoliške Cerkve, pa naj bi še tako delil miloščino, ali pa bi za Kristusovo ime prelil tudi svojo kri. DH 1351 (V tem smislu so govorili koncili, ki so obsojali nasprotna učenja, kot: Prvi nicejski koncil, Prvi carigrajski koncil, Efeški koncil, Kalcedonski koncil, Drugi carigrajski koncil, Tretji carigrajski koncil; obsoja pa Drugo efeško sinodo, ki je učila temu nasproten nauk.) Zelo pa katoliška Cerkev čisla, potrjuje in odobrava vse druge vesoljne cerkvene zbore, ki so jih zakonito zbrali, vodili in potrdili s svojo oblastjo rimski papeži, predvsem pa ta Florentinski, na katerem je bilo doseženo sveto zedinjenje med Grki in Armenci. Slovilo pri posvečevanju Gospodovega telesa: To je moje telo. Pri posvečevanju krvi pa: To je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščenje grehovMt 26,28; Mr 14,18; Lk 22,10; 1 Kor 11,25 Ženska se sme po smrti svojega moža zopet poročiti, in sicer brez omejitve. Veljala bo za prešuštnico, če vzame drugega moža, dokler živi njen mož; če pa mož umrje, je prosta postave, tako da ni prešuštnica, če vzame drugega moža (Rim 7,3 Eku). Prebrano slovesno v latinščini in arabščini, pa tudi etiopščini. Patriarh Andrej pa je nekaj besed dodal v arabščini. Dano v Florenci na IX. seji v stolnici, leta Gospodovega učlovečenja 1441, 4. februarja, v X. Letu našega papeževanja.
Ocena
Ob branju bule Pojte Gospodu lahko pridemo do sklepa, da listina vsebuje stroge dogmatične opredelitve. Tega mnenja so mnogi razpravljalci na spletu, ki iz nje povzemajo le odstavek, ki vsebuje opredelitev, da brez katoliške Cerkve ni zveličanja in da bodo vsi drugi, kot so npr, pogani, Judje, heretiki in razkolniki, pogubljeni. Iz bule povzemajo tudi praktičen nauk, ki se glasi: »Obljubljati zveličanje nekatoličanom je greh zoper ljubezen«. Nekatoličane je treba namreč poučiti, da se bodo lahko tudi oni zveličali, vendar le, če se bodo včlanili v katoliško Cerkev vsaj »pred koncem življenja«.
Upoštevati pa moravmo seveda tudi druge vidike, ki iih je upoštevalo tudi učiteljstvo Cerkve in sveto pismo, kot so na primer: naznanje, krst želje ter zrna resnice, ki jh vsebujeo tudi druge religje in miselni sestavi, in jih tako dobronamerno našteva tudi Drugi vatikanski koncil. Na prvem mestu je pač Božja volja, "da bi se vsi ljudje zveličali". Kljub temu, da je cerkveno učiteljstvo vedno zagovarjalo zgornje načelo, da namreč Extra Ecclesiam nulla salus, se odpirajo pred našimi očmi še drugi vidiki tega zapletenega vprašanja.
Bula ima dušnopastirski pomen Cantate Domino – izjava papeža Evgena IV. samo kaže na to, kako je že v tistem času bilo razširjeno krivoverstvo, da se ljudje lahko zveličajo zunaj Cerkve, čeprav je vsakomur, kdor brez predsodkov bere sveto pismo (je lahko torej tudi brezverec), jasno, da po svetopisemskem nauku ni zveličanja brez krsta in brez vere v Jezusa Kristusa, kakor tudi ne brez pripadnosti Cerkvi.Pred vnebohodom je rekel Jezus svojim učencem: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen!« (Mr 16, 15.16) To so ponavljali vsi krščanski očetje, to je dogma Cerkve od začetka, ki jo je Gospod razodel apostolom, a ti so jo prenesli ustno in s pisanim evangelijem. Brez slehernega dvoma je dogma EENS (=extra Ecclesiam nulla salus) najbolj napadana dogma Cerkve; vendar danes skoraj ne najdemo katoličana, ki bi vanjo verjel.
Ključ za razumevanje tega besedila pa so štiri omenjene vrste. Pogani so omenjeni prvi; oni niso prejeli nikakršnega zveličavnega oznanila. Judje so prejeli le delno oznanilo, tisto starozavezno. Tretji so heretiki; le-ti so prejeli sicer celotno zveličavno oznanilo, vendar se zdi, da so ga nekaj izgubili z zavestno ločitvijo od Cerkve. Četrto skupino sestavljajo tisti, na katere se listina prvenstveno nanaša, razkolniki. Oni so se svojevoljno odrezali od Cerkve s popolno ločitvijo od njene glave, papeža. Razlog za tako strogo stališče je upanje, da bi to moglo privesti ločene Vzhodne Cerkve nazaj k edinosti z Rimom. Tako krepka izjava je bila izdana pred razkolniki zaradi razmerja med enotnostjo in ljubeznijo. Sv. Tomaž meni, da je enotnost sad ljubezni in so se potemtakem razkolniki sami ločili od enotnosti in torej tudi od ljubezni Cerkve. Skrb Florentinskega koncila je bila dušnopastirska ali pastoralna: poskušali so nazaj vrniti izgubljene ovce. Cerkev pa je sicer vedno učila, da se nobena duša ne bo pogubila, razen zaradi lastne krivde, in sicer zavračanja resnice in ljubezni. Samo pripadanje drugi veri še ne pomeni nujno take zavrnitve.
Ne, ta navedek ni dogma, niti ni nezmotljiv iz preprostega razloga, ker ne pomeni definicije ali dokončne opredelitve, ampak pomeni redno cerkveno učenje. O tem se lahko prepričamo, če pogledamo naštevanje potrebnih dejanj za zveličanje, kot so: post, miloščina in druga nabožna dela. Če bi ta odstavek pomenil doktrinalno opredelitev, potem bi ta katoliška dogma določala, da je potreben za zveličanje tako post in miloščina, kakor tudi druga nabožna dela oziroma pobožne vaje, ki jih pa bula ne našteva, čeprav bi jih v primeru dogmatičnosti in nujnosti za zveličanje morala. Že sam izraz nabožna dela je zelo širok in kaj malo dogmatičen. Dejstvo, da je ta papeška bula napisana med zasedanji ekumenskega koncila, ki je imel za glavni cilj krščansko unijo, prav tako ne govori v prid dogmatične definicije.
Nevednost še ni zakrknjenost Čeprav je Cerkev vedno učila, da zunaj nje ni zveličanja, ni bila ozkosrčna. Že velik učenjak in humanist sv. Frančišek Saleški je dejal, da je nevednost osmi zakrament, kar priznava tudi tako strogi dogmatik, kot je bil Pij IX., ki pravi: