Frazeologíja je jezikoslovna disciplina, ki se ukvarja s stalnimi besednimi zvezami (frazemi), hkrati pa je tudi drugo poimenovanje za same stalne besedne zveze.. Tako je frazeologija hkrati jezikoslovna disciplina (enota tako leksikalne kot skladenjske ravnine) in fond frazeoloških enot (govori se o frazeologiji nekega jezika).. Frazeologija stalne besedne zveze popisuje, razvršča, razlaga, umešča v ustrezne okoliščine, jim določa časovni in pokrajinski izvor in jih primerja med jeziki.
Frazemi nekega jezika so zbrani in popisani v frazeološkem slovarju. Stalne besedne zveze slovenskega jezika so popisane v Slovarju slovenskih frazemov, ki je bil leta 2011 objavljen pri Založbi ZRC SAZU, dostopen pa je tudi na jezikovnem portalu Fran. Stalne besedne zveze najdemo tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kjer se nahajajo v frazeološkem gnezdu, ki ga prepoznamo po znamenju "●".
Terminologija
Stalna besedna zveza je besedna zveza, v kateri se posameznih besed ne da zamenjati s sopomenkami ali opisi (na primer stalne besedne zveze metati polena pod noge (v pomenu ovirati) se ne da spremeniti v metati kose lesa pod noge, saj se bi s tem izgubil pomen)... Osnovno enoto frazeologije, stalno besedno zvezo, različni strokovnjaki imenujejo različno: kar fraza, frazem, frazeologizem ali frazeologem. Za Eriko Kržišnik je izraz stalna besedna zveza preveč ohlapen, saj nakazuje, da gre le za besedne zveze, ne pa tudi stavčne tvorbe.Kržišnik E.: Frazeologija kot izražanje v »podobah«. V : Križaj Ortar M., Bešter M. in Kržišnik E: Pouk slovenščine malo drugače. Trzin, 1994: Different. 91–103 Izraz frazeologem je uveljavil Jože Toporišič po analogiji z drugimi besedoslovnimi termini, kot so fonem, tonem, sintaksem ipd. Po njem je izraz fraza premalo terminološki (pomeni tudi malopovedno besedo ali besedno zvezo), frazeologizem pa razume kot varianto frazeologema (na primer na vse kriplje in na vse pretege).. Frazeologemi se nadalje delijo na rekla, ki imajo nestavčno strukturo (npr. vihati nos, rdeč korak, po navadi ipd.), in rečenice, ki pa imajo stavčno strukturo (npr. Rana ura zlata ura; Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade; Konec dober, vse dobro.).
Razvoj slovenske frazeologije Frazeologija je tako v splošnem kot v slovenskem jezikoslovju razmeroma mlada veda. Kot moderna jezikoslovna veda se je osamosvojila v strukturalizmu. Eden izmed prvih, ki se je s frazeologijo aktivno ukvarjal, je bil švicarski jezikoslovec Charles Bally, ki je na začetku 20. stoletja avtomatizirane besedne zveze ločil od aktualiziranih in stalnost postavil kot njihovo temeljno lastnost. Njegove pobude je po drugi svetovni vojni nadaljeval ruski jezikoslovec Viktor V. Vinogradov. Poleg stalnosti in leksikaliziranosti (enovitosti besednozveznega pojmovanja) frazeoloških enot je kot temeljno lastnost izpostavil nemotiviranost, torej neizpeljivost pomena besedne zveze iz vsote pomenov njenih sestavin. Glede na pomensko nemotiviranost je frazeološke enote razdelil na tri tipe: zrasleke, sklope in skupe.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki je izšel leta 1970, je ločil frazeološko gnezdo od terminološkega, torej je stalne besedne zveze ločil na frazeološke in terminološke. Pojasnjevalni prispevek o frazeologiji v SSKJ je napisal Viktor Majdič, izšel je v časopisu Naši razgledi. Tako Majdič kot SSKJ osnovno enoto imenujeta fraza.
Slovenski jezikoslovec Jože Toporišič je v 1970. letih v članku K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije predstavil svoj pogled na frazeologijo. Po zgledu sovjetskih frazeologov je frazeologijo razumeval v širšem pomenu, torej je kot temeljno lastnost frazeoloških enot poleg večbesednosti upošteval tudi stalnost, ne pa tudi vsaj delno nemotiviranost. Tako kot SSKJ je Toporišič upošteval tudi stavčne stalne zveze, kot so pregovori, reki in sentence. Toporišičeva razprava predstavlja začetek moderne slovenske frazeologije, saj se je prvi ukvarjal tudi s terminologijo, pri kateri je deloma prevzemal iz ruskega jezikoslovja, deloma iz slovenske tradicije, deloma pa je poimenovanja tvoril sam. Njegov izraz frazeologizem se v slovenistiki nikoli ni prijel, medtem ko se je izraz frazeologem prijel do 1990. let.
Naslednji korak v slovenski frazeologiji je naredila jezikoslovka Erika Kržišnik, ki je za poimenovanje osnovne enote prva uporabila izraz frazem. Konec 20. in v začetku 21. stoletja je slovenska frazeologija prestopila okvirje strukturalizma v smeri korpusnega in pragmantičnega jezikoslovja. S korpusnim pristopom se ukvarja Polona Gantar, ki frazeološke enote deli na idiome in frazeme, druge stalne zveze pa pušča zunaj frazeologije, vključuje pa tudi enobesedne enote. S pragmatičnim pristopom se ukvarja Nataša Jakop.
Konec prejšnjega in v začetku tega stoletja so se v frazeologiji ponovno aktualizirale kulturološke raziskave in razumevanje frazeoloških enot v okviru kognitivnega jezikoslovja. Z obema področjema se ukvarja Erika Kržišnik, z etnolingvističnimi raziskavami slovenske frazeologije pa Janez Keber.
Sklici
Viri
Kategorija:Besedoslovje