Ludovika Nizozemska (polno ime Wilhelmina Frederika Alexandrine Anna Louise), švedska in norveška kraljica, * 5. avgust 1828, Haag, Nizozemska, † 30. marec 1871, Stockholm, Švedska.
Kot žena kralja Karla XV. Švedskega in IV. Norveškega je bila kraljica Švedske in Norveške.
Otroštvo Princesa Ludovika se je rodila 5. avgusta 1828 v Haagu kot prvi otrok princa Friderika Nizozemskega, drugega sina kralja Viljema I. Pruskega in Viljemine Pruske, in Ludovike, zadnje hčerke kralja Friderika Viljema III. Pruskega in Ludovike Mecklenburške-Strelitske. Njeno izobraževanje je bilo v veliki meri zaupano njeni belgijski guvernanti Victoire Wauthier in Ludovika je študirala francoščino, nemščino, angleščino, ruščino ter igrala klavir.
Leta 1845 je bila Ludovika izbrana za primerno ženo kronskega princa Karla Švedskega in Norveškega, sina kralja Oskarja I. Švedskega in Norveškega in Jožefine Leuchtenberške. Ta poroka je bila dogovorjena potem, ko so pogajanja o poroki med Karlom in prusko princeso propadle. Kralj Oskar I. Švedski je želel zavarovati povezavo med novo dinastijo Bernadotte in starimi kraljevskimi dinastijami Evrope in protestantska princesa je bila videna kot nujna kraljica protestantske Švedsko-Norveške po dveh katoliških predhodnicah. Ludovika je izpolnila te kvalifikacije in velika dota je bila pričakovana iz bogate rodbine Orange-Nassau. Sekretar kabineta Manderström je bil poslan, da jo pregleda, in v diplomatskem poročilu je napisal, da je Ludovika imela odlično izobrazbo in dober značaj, vendar ni bila privlačna.Lovisa, urn:sbl:9717, Svenskt biografiskt lexikon (art av Nils F Holm), hämtad 2013-11-01. Avgusta 1849 je bilo dogovorjeno srečanje med Ludoviko in Karlom v Haagu. Menda naj bi se Ludovika zaljubila v Karla in čutila takojšnjo privlačnost, medtem pa je bil Karl razočaran nad njenim zgledom. Karla je ne glede na kaj kralja pregovoril, da se strinja s poroko.
Zaroka je bila uradno razglašena februarja 1850. Pričakovanja njenega velikega bogastva se je razpravljalo na Švedskem tako v parlamentu med razpravami o dodatku, kot tudi v radikalnem tisku, ki je predlagal, da bi bil sedaj monarh sposoben sam financirati švedsko železniško cestno mrežo. V realnosti pa je bila njena dota zelo majhna. Med zaroko se je Ludovika učila švedščine in zgodovine; kakorkoli, nikoli se ni naučila norveščine. Ker je nizozemska vlada podpirala poroko, se ji ob poroki ni bilo treba odpovedati svojih pravic na nizozemski prestol.
Prestolonaslednica thumb|180px|left|Zaroka Karla XV. in Ludovike Orange-Nassau leta 1850. Ludovika je zapustila Nemčijo s švedsko ladjo iz Travemünda in je na Švedsko prispela s svojimi starši in sestro Marijo, ki so bili prisotni na poroki. Princesa Ludovika in kronski princ Karl sta s poročila 19. junija 1850 v Storkyrkanu v Stockholmu. Po poroki jo je njen tast vzel na potovanje čez Švedsko, da bi jo predstavil državi.
Razmerje med Ludoviko in Karlom je bilo nesrečno. Par ni imel istih osebnosti; medtem ko je bila Ludovika introvertirana, sramežljiva in je imela raje preprosto življenje, je bil Karl ekstrovertiran in je ljubil zabave ter socialno življenje. Ludovika je bila po poročanjih nesrečno zaljubljena v Karla, ki jo je videl kot neprivlačno in ji je bil nezvest, kar jo je občutno bolelo.
Med letoma 1852 in 1860 je imel Karl razmerje z Josephine Sparre, Ludovikino družico, kar je povzročilo škandal. Sparrova je bila opisana za tako dominantno, da naj bi si kronska princesa in njena družica zamenjali položaja druga z drugo, tako da je Ludovika bila Josephini Sparre bolj družica, kot pa ravno obratno. Fritz von Dardel je takole opisal Spparovo: "Družica je bila tako najljubša kronskemu princu kot tudi kronski princesi in popolnoma vlada nad njima ter vse glede njunega vsakdanjega življenja. S svojim nenaravnim talentom, da sebe naredi pogrešljivo, je uspela ujeta kronskega princa na čudni stopnji."Robert Braun (1950). str. 99 Ludovika je dobila simpatije in Karl je razmišljal, da bi jo zanemaril. Znana epizoda, ki je privabilo pozornost, se je odvila leta 1857 na Ludovikini rojstnodnevni vrtni zabavi v Drottningholmski palači, na kateri sta bili tako Ludovika kot Josephine Sparre, kjer je kronski princ predlagal zdravico za njegovo "skrivno ljubezen". To je povzročilo sceno in njegov brat, princ Oskar, ga je posredno pograjal s prošnjo njegovi ženi Sofiji, naj nazdravi z njim. To je povzročilo Ludovikin izbruh v solze in živčni napad.Anne-Marie Riiber (1959). str. 39
Ludovika je imela dva otroka, princeso Ludoviko leta 1851 in princa Karla Oskarja leta 1852. Leta 1854 je njen sin umrl zaradi pljučnice. Ker je bilo žensko nasledstvo, ki je bilo prej dovoljeno na Švedskem, prepovedano z ustavo iz leta 1809, njena hčerka ni bila sprejeta kot dedič prestola in zaradi zapletov med njenim zadnjim porodom, Ludovika ni mogla imeti več otrok. Ludovika je Karlu ponudila, da se loči od nje, da bi se on lahko znova poročil, vendar je Karl zavrnil to ponudbo.
Kronska princesa Ludovika se ni dobro znajdila v družbi, saj njena plašna in sramežljiva narava ni bila cenjena v družbi zaradi njenega uradnega položaja. Med letoma 1857 in 1859 je bil kronski princ Karl imenovan za regenta med nezmožnostjo njegovega očeta in Ludovika je od svoje tašče prevzela predstavitvene naloge prve dame. Medtem ko je njen mož vladal kot princ regent, je bila ona opisana v dobro znani kroniki Fritza von Dardla: "Bolj ljubezniva in nadarjena ženska bi popolnoma poustvarila atmosfero v krogu in bi izvajala dober vpliv na princa, ki se je z dobrim značajem z lahkoto pustil voditi s strani tistih, ki jih je imel rad, še posebej s strani žensk. Čeprav je dobra in vestna, kronski princesi primanjkujejo višje lastnosti. Je dobra gospodinja, vendar razmišlja le o svojem možu, sebi in o svojih najbližjih ter nima najboljšega vpliva nanj, kar ji njen dober značaj da pravico imeti. Zaradi njene rojene sramežljivosti ji primanjkuje pogum, da bi se vmešala v njegove zadeve ter njena edina želja je bila, da bi pridobila njegovo ljubezen. Z eno besedo, se mi ne zdi dovolj zrela z veliko nalogo".Dardel, Fritz von, Minnen, Stockholm 1912
Kraljica upright|thumb|150px|Ludvikin grb kot kraljica Švedske in Norveške left|thumb|Ludvika Nizozemska Ludovika je postala kraljica Švedske in Norveške 8. julija 1859 ob smrti njenega tasta. V zvezi Švedske-Norveške je bila prva kraljica, ki je bila kronana na tako Švedski kot tudi na Norveškem, saj Norveška ni hotela kronati njeni predhodnici, ker sta bili katoličanki. Za kraljico Švedske je bila kronana 3. maja 1959 v Stockholmu in za kraljico Norveške 5. avgusta 1860 v Trondheimu. Bila je tudi prva kraljica, ki je bila kronana na Norveškem od srednjega veka. V svojem času na Norveškem so ji tamkajšnji ljudje zelo proslavljali.
Ludovika ni imela nič vpliva o državnih zadevah, niti ni pokazala kakšnih ambicij, da bi jih imela. Dejstvo, da se ni vmešavala v politiko, je bilo videti za dober vzor in je bilo ugodno v primerjavi s predhodnimi kraljicami, ki so se vmešavale, kot njena predhodnica kraljica Jožefina, in ta pogled je opisan v sodobni enciklopediji iz leta 1864: "Na zadnje se dve kraljestvi lahko veselita blagoslova, da imata spet kraljico, ki se ne vmešava v vladno oblast s svojimi lastnimi mislimi, toda mirno opazuje naravni proces skozi kralja in legitimne oblasti. Kot ljubljena s strani Švedov, ima dovolj možnosti za svojo plemenito željo, da bi se zavzela v dobrodelne namene".Wilhelmina Stålberg: Anteckningar om svenska qvinnor (1864) Vseeno ji niso primanjkovali politični pogledi, vendar ji ni bila všeč parlamentarna reforma iz leta 1865 in s Karlom ni delila protinemški pogled.
Ludovika je dala prednost svojemu uporabljenemu kraljevskemu stališču kot pa človekoljubni aktivnosti, kar je bilo tudi pričakovano za žensko kraljevskega in zgornjega razreda. Ustanovila je naslednje dobrodelne organizacije: leta 1854 "Kronprinsessan Lovisas vårdanstalt för sjuka skedenj" (The Azil bolnim otrokom kronske princese Ludovike) leta 1864 "Femöreföreningen till inrättande av barnhem i Lappland" (Pet fundacij Öre za sirotišnice v Lapplandu) in "Lotten Wennbergs fond för hjälpbehövande" (Fundacija Lotten Wennberg za uboštvo), leta 1866 "Drottning Lovisas understödsförening" (Dobrodelna fundacija kraljice Ludovike), "Allmänna Institutet för dövstumma och blinda" (Javni zavod gluhih in slepih), "Sällskapet för inrättande av småbarnsskolor" (Društvo za fundacijo osnovnošolskega izobraževanja), "Den fosterländska Foreningen do uppmuntran av själverksamhet för framtida oberoende" (Domoljubno društvo za spodbujanje samonadzora zaposlitva za prihodnjo neodvisnost) in "Tysta skolan, eller uppfostrings- och undervisningsanstalten för dövstumma barn" (Tiha šola ali dom- in zavod za izobraževanje gluhih in nemih otrok).Nordisk familjebok / 1800-talsutgåvan. 10. Lloyd - Militärkoloni /
thumb|Kraljica Ludvika Švedska in Norveška okoli leta 1868 Ludovika se je zanimala v glasbo in zgodovino ter jo je švedski pianist Adolf Fredrik Lindblad učil igrati klavir. Prevedla je dela iz angleščine in nizozemščine v švedščino, ki jih je prodala za dobrodelne namene. S svojo hčerko je bila učenka Nancy Edberg, pionirke plavanja za ženske. Umetnost plavanja sprva ni bila obravnavana kot povsem ustrezna za ženske, ampak, ko sta plavanje kraljica in njena hči princesa Ludovika z udeležbo na učni uri leta 1862 podprli, je plavanje hitro postalo v modi in je bilo sprejeta za ženske. Ludovika je leta 1867 zaposlila prvo žensko zobozdravnico Rosalie Fougelberg za svojo osebno zobozdravnico.Österberg, Carin et al., Svenska kvinnor: föregångare, nyskapare (Švedske ženske: predhodniki, pionirji) Lund: Signum 1990. ISBN 91-87896-03-6 (švedščina) Med njenimi osebnimi prijateljicami je bila Aurore von Haxthausen, ki je tudi bila njena dvorna dama v njenem celotnem obdobju kot kraljica, kot tudi grofica Stephanie Hamilton, ki ji je služila kot njena gospodarica oblačil v letih 1859 in 1860. Dopisovanje med Ludoviko in Stephanie Hamilton je še ohranjeno. Z dopisovanjem je ostala v stiku s svojo družino in svojo staro guvernanto.
Kraljica Ludovika je imela raje tiho in anonimno družinsko življenje ter se je raje izognila obrednim in reprezentacijskim dolžnostim, kadarkoli je mogla, nekajkrat s simuliranjem bolezni. Kralj Karl pa se ni rad pojavil brez nje ob formalnih priložnostih in jo je občasno prisilil, da gre z njim. Ob neki priložnosti je znano, da ji je rekel, da bi se ona morala udeležiti, sicer: "Stare ženske bi morda mislile, da je s tabo nekaj narobe!" Leta 1866 jo je Karl na primer prisilil, da je odprla nordijsko industrijsko razstavo v Stockholmu namesto njega.