Zenon Izavrijec (latinsko , grško [Zénon]) s pravim imenom Taras Kodisa (Taras, sin Kodisa) Rusombladadiot R.M. Harrison. The Emperor Zeno's Real Name. Byzantinische Zeitschrift 74 (1981): 27–28. je bil cesar Bizantinskega cesarstva, ki je vladal leta 474 do 475 in ponovno 476 to 491, * okoli 425, Zenopolis, Izavrija, † 9. april 491, Konstantinopel.
Njegovo vladavino so pestili notranji upori in verska nesoglasja. Doživel je razpad Zahodnega rimskega cesarstva pod Romulom Avgustom in veliko pripomogel k stabilizaciji Vzhodnega cesarstva. V cerkveni zgodovini je znan po Henotikonu (Akt o enotnosti), objavljenem leta 482. Z odlokom, ki so ga podpisali vsi vzhodni škofje, naj bi se končala polemika o božji naravi Jezusa Kristusa, katero so zagovarjali monofiziti.
Življenjepis Vzpon na oblast Začetek left|200px|thumb|Detalj z Asparjevega misorija, ki prikazuje vplivnega magistra militum Asparja in njegovega starejšega sina Ardaburja okoli leta 434. Zenon je s pismi, ki so Asparja povezovala s sasanidskim kraljem, povzročil njegov konec. Ardabur je kasneje podkupil Zenonove vojake, da bi ga ubili.
Zenonovo rojstno ime je bilo Taras. Rojen je bil v Rusumbladi v Izavriji, ki se je kasneje njemu v čast preimenovala v Zenopolis.Stephen Mitchell. A history of the later Roman Empire, AD 284–641: the transformation of the ancient world. Wiley-Blackwell, 2007, str. 114. ISBN 1-4051-0856-8. Njegov oče je bil Kodisa, mati pa Lalis. Imel je brata Longina. Prvič je bil poročen z Arkadijo, katere ime kaže na vezi s konstantinopelsko aristokracijo.Croke, str. 160–161. Bližnjevzhodna in druga krščanska izročila pravijo, da je imel hčerki Hilarijo in Teopisto, ki se je posvetila veri,Terry G. Wilfong. Women of Jeme: lives in a Coptic town in late antique Egypt. University of Michigan Press, 2002, str. 35. ISBN 0-472-06612-9. zgodovinski viri pa potrjujejo samo sina Zenona.Martindale, Zenon 4, str. 1198. Taras je bil morda v sorodu z izavrijskim generalom Zenonom, ki je leta 447 branil Konstantinopel pred Atilo in bil naslednje leto rimski konzul.
Izavrijci so bili ljudstvo, ki je živelo v osrednjem Taurusu v Anatoliji v sedanji turški pokrajini Konya/Bozkir. Rimljani so nanje gledali kot na barbare, čeprav so bili njihovi podložniki že več kot pet stoletij. Ker so bili pravoslavni kristjani in ne arijani, kot na primer germanski Goti, jim dostop do bizantinskega prestola načelno ni bil prepovedan.
Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je nameraval cesar Leon I. v 460. letih zmanjšati moč germanskega dela bizantinske armade, kateremu je poveljeval alanski magister militum Aspar. Njihova protiutež naj bi bil Taras in njegovi Izavrijci, zato ga je poklical v Konstantinopel. Razlaga je sporna,Croke, str. 166–168. ker je Taras z ženo Arkadijo takrat že nekaj let živel v Konstantinoplu, kjer sta živela tudi mati Lalis in brat Longin. Brat je bil poročen z Valerijo, ki je bila verjetno iz aristokratske družine.
Taras je v zgodovinskih virih prvič omenjen leta 464, ko je zasegel nekaj pisem Asparjevega sina Ardaburja, ki so dokazovala, da je Aspar ščuval sasanidskega kralja, naj vdre na rimsko ozemlje in mu obljubljal svojo podporo. Leon I. je zaradi pisem odpoklical patricija in magistra militum per Orientem Ardaburja in s tem zmanjšal Asparjev vpliv in ambicije. Taras je bil za zvestobo cesarju nagrajen z zelo vplivnim in prestižnim položajem comesa domesticorum. Imenovanje bi lahko pomenilo, da je bil Taras pred tem protector domesticus na Leonovem dvoru ali v Ardaburjevem štabu v Antiohiji.
Leta 465 sta se Leon in Aspar sprla zaradi imenovanja konzulov za naslednje leto. Taras je izkoristil priložnost za utrditev svojega položaja in postal cesarjev prijatelj in zaveznik. Croke, str. 161.
Leonov zet thumb|left| Relief Zenonove žene Ariadne, hčerke cesarja Leona I.. Taras je želel postati bolj sprejemljiv za rimsko aristokracijo in konstantinopelske meščane, zato je svoje ime zamenjal z grškim imenom Zenon in ga uporabljal do smrti. V drugi polovici leta 466 se je poročil z Ariadno, starejšo hčerko cesarja Leona I. in Verine. Ker v zgodovinskih zapisih ni nobene omembe, da se je pred poroko ločil, je prva žena Arkadija očitno umrla. Naslednje leto se jima je rodil sin. Zenon je postal oče možnega cesarjevega naslednika, ker je Leonov edini sin že v otroštvu umrl. Sina so staremu očetu v čast imenovali Leon.Croke, str. 172–173. Zenon je bil ob sinovem rojstvu na vojnem pohodu proti Gotom. Croke, str. 178–179.
thumb|Cesar Leon I. (vladal od leta 457 do 474.
Zenon se zaradi služenja v protectores domestici ni udeležil katastrofalne eksledicije proti Vandalom v severni Afriki leta 468, ki jo je vodil cesarjev svak Bazilisk. Naslednje leto je bil izvoljen za konzula, bil imenovan za magistra militum Trakije in vodil pohod v Trakijo. Viri ne navajajo, s katerim nasprotnikom se je tam vojskoval. Zgodovinarji domnevajo, da so to bili Goti, Huni ali Anagastovi uporniki. Leon in Zenon sta pred pohodom vprašala za mnenje Danijela Stilita. Stilit jima je odgovoril, da bi Zenon verjetno postal žrtev zarote, vendar jo bo preživel. Leon je zato Zenonovo osebno stražo okrepil s svojimi vojaki. Aspar je te vojake podkupil, zato ga niso branili ampak so ga nameravali ujeti. Zenon je izvedel za njihovo namero in pobegnil v Serdiko, Leon pa je zaradi zarote postal še bolj nezaupljiv.Croke, str. 185–186.
Zenon se po zaroti ni vrnil v Konstantinopel, kjer sta imela Aspar in Ardabur še vedno veliko moč. Umaknil se je na Agorski zid, nato v Pilaj ob Črnem morju in od tam v Kalcedon. Medtem, ko je čakal na priložnost za vrnitev v prestolnico, je bil imenovan za vrhovnega poveljnika Vzhoda (magister militum per Orientem). Odpravil se je v Antiohijo in s seboj vzel meniha Petra Fula. Iz Antiohije, ki je bila njegov uradni sedež, je odšel v Izavrijo in zatrl Indakov upor. Naslednji dve leti je z družino živel v Antiohiji.Croke, str. 188–190.
Med bivanjem v Antiohiji se zbližal s pogledi monofizita Petra Fula in ga podprl proti njegovemu nasprotniku, kalcedonskemu škofu Martiriju. Zenon je dovolil menihom iz bližnjih samostanov, da so se preselili v Antiohijo in povečali število Petrovih privržencev. Martirij je zato odšel v Konstantinopel, prosit Leona za pomoč. Ko se vrnil v Antiohijo in izvedel, da je bil Peter medtem izvoljen za antioškega škofa, je leta 470 odstopil. Leon je ukazal, da se Petra izžene in Zenonu poslal 1. junija 471 sprejet zakon, s katerim je menihom prepovedal zapuščanje samostanov in spodbujanje k uporu.Justinijanov zakonik (1.3.29).
Leta 470/471 se je moral Zenon spopasti z Makroni, ki so napadli Armenijo.Croke, str. 194.
Aspar je med Zenonovo odsotnostjo okrepil svoj vpliv. Dosegel je, da je bil sin Patricij imenovan za cezarja in se leta 470 poročil z Leonovo mlajšo hčerko Leoncijo. Viri dogodke opisujejo protislovno, vsi pa se jasno strinjajo, da sta bila Aspar in Ardabur leta 471 z Leonovo in Baziliskovo odobritvijo zahrbtno ubita. Zenon se je po njuni smrti vrnil v Konstantinopel in bil imenovan za magistra militum praesentalis.Croke, str. 198.
Vladanje Prvo vladanje in Baziliskov upor (475-476) thumb|left| Zlatnik Leona II., kovan v imenu »Leona in Zenona, večnih avgustov«. Kovanec je iz obdobja, ko sta bila Zenon in njegov sin socesarja, se pravi med 9. februarjem in 14. novembrom 474.
25. oktobra 473 je Leon I. za socesarja imenoval Zenonovega in Ariadninega sina in svojega vnuka Leona II.. 18. januarja 474 je Leon I. umrl. Leon II. je bil takrat star komaj sedem let in premlad za samostojno vladanje, zato sta cesarjeva vdova Verina in hčerka Ariadna 9. februarja 474 za njegovega socesarja imenovali Zenona. Leon II. je kmalu zatem bolel in 17. november 474 umrl in Zenon je postal samostojen cesar.
Vojna z Vandali se še ni končala. Njihov kralj Gizerik je ogrožal bizantinske trgovske poti in vdiral v bizantinska obalna mesta, zato je Zenon k njemu poslal visoko rangiranega ambasadorja Severja, kateremu je uspelo skleniti »večni mir«. Rimljani so morali v skladu z mirovno pogodbo odkupiti ujetnike v vandalskem ujetništvu, Vandali pa so prenehali preganjati pravoslavne kristjane na svojem ozemlju.Williams and Friell, str. 181–183.
Zenon je zaradi svojega barbarskega porekla kljub temu ostal nepriljubljen tako med prebivalci kot v Senatu. Njegova pravica do prestola je temeljila samo na zakonu z Ariadno in naklonjenosti cesarjeve vdove Verine. Zenon se je zato odločil, da se bo oprl na izavrijski del bizantinske armade in izavrijska generala, brata Ila in Trokunda. Verina se kmalu zatem odločila, da bo Zenona s pomočjo svojega brata Baziliska strmoglavila in ga zamenjala s svojim ljubimcem in nekdanjim magistrom officiorum Patricijem. Zarotnikom sta se po Baziliskovem prepričevanju pridružila tudi generala Il in Trokund in ostrogotski general Teodorik Strabon.
righe|thumb|300px|Baziliskov solidus.
Januarja 475 je moral Zenon z ženo in materjo pobegniti iz Konstantinopla v Izavrijo.Hussey, Joan (1966). The Cambridge medieval history, Volume 4. Cambridge University Press. str. 473. S seboj je odpeljal tudi nekaj svojih izavrijskih pristašev in državno blagajno. Za njim so poslali generala Ila in Trokunda, ki sta Zenona prisilila, da se je zatekel v trdnjavo. Il ga je oblegal, ujel Zenonoveg brata Longina in ga obdržal za talca.
Dvorni zarotniki so se kmalu zatem sprli. Bazilisk si je prisvojil prestol in usmrtil Verininega ljubimca in cesarskega kandidata Patricija. Mestni drhali je dovolil, da so pobili vse Izavrijce, ki so ostali v Konstantinoplu, kar je pretrgalo vezi z izavrijskima generaloma Ilom in Trokundom. Bazilisk je za magistra militum imenoval svojega nečaka Armata in ga s tem izenačil s Teodorikom Strabonom. Ker je cesar ostal brez denarja, je bil prisiljen uvesti zelo visoke davke, kar je povzročilo nejevoljo prebivalstva, nazadnje pa je s podporo monofizitom izzval še negodovanje Cerkve. Meščani Konstantinopla so ga obtožili, da je v mestu podtaknil velik požar, v katerem je zgorel velik del mesta. Il je zaradi Zenonove podkupnine in s soglasjem Senata prestopil na Zenonovo stran in se pridružil njegovi vojski v pohodu na Konstantinopel. Bazilisk je poskušal ponovno pridobiti naklonjenost prebivalstva in je proti Zenonu poslal drugo vojsko pod Armatovim poveljstvom. Zenonu je uspelo z obljubo, da bo lahko do smrti obdržal položaj magistra militum praesentalis, sina pa povišal v cezarja, podkupiti tudi Armata. Armat zato ni oviral Zanonove vojske na pohodu na Konstantinopel. Odsotnost vojske Teodorika Strabona je zapečatila Baziliskovo usodo.
Zenon je avgusta 476 začel oblegati Konstantinopel in Senat je odprl mestna vrata izavrijski vojski. Bazilisk se je skril v Hagijo Sofijo, vendar ga je patriarh Akacij izdal, da se je moral skupaj z družino predati. Zenon mu je obljubil, da ne bo prelival niti njegove niti krvi njegove družine, in ga izgnal v eno od trdnjav v Kapadokiji. V trdnjavi so ga z družino vred zaprli v suho cisterno za vodo in ga pustili umreti.Elton, Hugh (10. junij 1998). Flavius Basiliscus (AD 475–476). De Imperatoribus Romanis. Pridobljeno 23. avgusta 2006.a
Zenon je po vzpostavitvi oblasti izpolnil svoje obljube. Armat je obdržal položaj magistra militum in bil morda celo povišam na položaj patricija, sin pa je bil povišan na položaj cezarja. Philip Grierson, Melinda Mays. Catalogue of late Roman coins in the Dumbarton Oaks Collection and in the Whittemore Collection: from Arcadius and Honorius to the accession of Anastasius. Dumbarton Oaks, 1992, str. 181–182. ISBN 0-88402-193-9.
Leta 477 se je Zenon premislil. Ukazal je, da Armata ubijejo, in mu zasegel cello premoženje, njegovega sina pa je odstavil in ga poslal v samostan. Evrargij Sholastik omenja, da je kasneje postal škof v Kiziku.Evagrij Scholastik. Historia Ecclesiae, 3.xxiv.Suda, s.v. Armátios.Martindale, J.R. (1980). The Prosopography of the Later Roman Empire. Cambridge University Press. str. 148–149. ISBN 0-521-20159-4.
Konec Zahodnega cesarstva