sličica|desno|Sveto rimsko cesarstvo okoli leta 1630
Zgodovina Nemčije se po običajni predstavi začne z ustanovitvijo rimsko-nemškega cesarstva v 10. stoletju, čeprav se »nemška identiteta« še dolgo časa ni razvila. Rimsko-nemško kraljestvo se je opiralo na tradicijo frankovskega cesarstva. Prebivalci cesarstva so bili v glavnem potomci Nemcev in Keltov, na Zahodu pa tudi potomci rimskih naseljencev in na vzhodu zahodnoslovanskih plemen.
Vladarska rodbina Otonov si je v 10. stoletju pridobila zahodno ("rimsko") cesarsko dostojanstvo in postavila temelje za Sveto rimsko cesarstvo. Otoni kakor tudi sledeči Salijci in Štaufovci so se v različnih oblikah opirali na državno cerkev. Srednjeveški rimsko-nemški cesarji so se videli znotraj tradicije antičnega rimskega imperija, pri čemer je vedno znova prihajalo do napetosti med univerzalnima oblastema, cesarstvom in papeštvom. Že proti koncu dinastije Štaufovcev je kraljestvo izgubilo na svoji moči. Vendar pa rimsko-nemški cesarji tako ali tako niso bili nikoli absolutni vladarji, precej bolj je bil poudarjen vidik konsenzualne oblasti v povezavi z mogočneži. Moč zemljiških gospodov je v poznem srednjem veku še narasla, zlata bula Karla IV. je dokončno utemeljila volilno monarhijo volilnih knezov. Poleg tega je prišlo do vzpona mest.
Proces izgradnje države v zgodnjem novem veku se je odvijal predvsem na ravni posameznih območij in le pogojno na ravni cesarstva. Reformacija, protireformacija in tridesetletna vojna so v 16. in 17. stoletju segajoč preko meja Nemčije privedle do spremenjenih postavk v veri in razmišljanju, do demografskih sprememb in do spremenjene politične konstelacije. Poleg avstrijskih Habsburžanov, ki so od 15. stoletja dalje skoraj vseskozi postavljali cesarje, se je do položaja druge nemške velesile dvignila rodbina Hohenzollern iz Prusije.
Kot posledica koalicijskih vojn proti francoski revoluciji je leta 1806 Sveto rimsko cesarstvo propadlo. Potem ko so je Napoleonova nadvlada nad evropskim kontinentom izstekla v osvobodilne vojne, se je v teku restavracijskih prizadevanj porodil nov politični red v obliki Nemške zveze pod skupnim avstrijsko-pruskim vodstvom. Proti temu usmerjena osvoboditvena prizadevanja so bila v revoluciji leta 1848-1849 zatrta, ta impulz, usmerjen k nacionalni enotnosti Nemčije, pa se je nato prenesel preko pruske vojske v vojnah tako proti Avstriji kot proti Franciji v ustanovitev Nemškega cesarstva. Z vidika socialne zgodovine sta bila 19. in začetek 20. stoletja zaznamovana z industrijsko revolucijo in izredno industrializacijo, visoko rastjo prebivalstva in procesom urbanizacije.
Ambicije cesarja Viljema II. po svetovni moči v dobi imperializma, so pomembno prispevale k nastanku prve svetovne vojne, ki se je končala z nemškim porazom, občutenem kot sramota. Revolucija 1918-1919 je z Weimarsko republiko prvič prinesla demokratično zasnovano nemško skupnost, ki pa sicer ni dosegla trajne politične stabilnosti, pač pa je 1933 prešla v nacionalsocialistično diktaturo. Že od začetka s tem povezano nasilno zatiranje vseh nasprotnikov režima znotraj in načrtno izvajanje ekspanzionistične politike navzven – v povezavi s sprožitvijo druge svetovne vojne, kot tudi s sistematičnim preganjanjem in izničevanjem evropskih Judov – vse to je povzročilo, da se je nacistično obdobje do leta 1945 spremenilo v katastrofalno najnižjo točko nemške zgodovine.
Po prisilni kapitulaciji Wehrmachta, so zmagovalne sile izvedle delitev Nemčije in Berlina: oblikovane so bile ena vzhodna in tri zahodne okupacijske cone. Iz treh zahodnih območij je 1949 nastala Zvezna republika Nemčija (Bundesrepublik Deutschland), iz sovjetskega območja pa Nemška demokratična republika (Deutsche Demokratische Republik). Delitev Nemčije je bila zacementirana leta 1961 z izgradnjo berlinskega zidu in z notranjo mejo, ki je bila s strani Vzhodne Nemčije vojaško zaščitena in močno zastražena.
Po mirni revoluciji v Vzhodni Nemčiji, ki je leta 1989 povzročila konec diktature Enotne socialistične stranke Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED) in imela marca 1990 na prvih svobodnih volitvah v ljudsko zbornico za posledico prevladujočo večino zagovornikov enotnosti, je bila odprta pot za pogajanja o ponovni združitvi Nemčije. Pristanek štirih nekdanjih zmagovitih sil k izvedbi nemške združitve je bil v bistvu sodoločen z vključitvijo nekdanje Zahodne Nemčije v leta 1951 začeti evropski integracijski proces in s pričakovanjem, da se bodo spoštovale zaveze glede nadaljevanja te smeri tudi po razširitvi na pet novih zveznih dežel preko združene Nemčije. Potrditev tega je bila z nemške strani podana ob uvedbi evra, kot tudi ob širitvi EU na vzhod.
sličica|desno|Sedanja nemška zastava sličica|desno|Lega Zvezne republike Nemčije
Predzgodovinski čas
Najstarejši dokaz o predstavnikih rodu Homo na področju sedanje Zvezne republike je spodnja čeljust iz kraja Mauer (Baden-Würtemberg), stara med 500 in 600 tisoč let; gre za tipski primerek Homo heidelbergensis-a. Nekoliko mlajše najdbe izvirajo iz najdišča Bilzingsleben (Turingija), gre za ostanke Homo steinheimensis-a. Znane najdbe so navsezadnje tudi kopja iz Schönigena (Saška - Anhalt). Iz Homo heidelbergensisa je pred 130.000 leti izšel neandertalec (Homo neanderthalensis), ki je blizu 100 tisoč let živel tudi v Nemčiji, kolikor so dovoljevale klimatske razmere. Ker se je Nemčija v zadnji fazi ledene dobe spremenila v mrzle stepe (tundra) in je polarna poledenitev prodrla do severne Spodnje Saške, je bila med srednjim paleolitikom vse tja do srednjega aurignaciena skorajda neposeljena, in sledovi človeške poselitve manjkajo zelo dolgo časa.
sličica|desno|Okoli 14 tisoč let stari posmrtni ostanki približno dvajsetletne žene in okoli 50 let starega starejšega moža iz dvojnega groba v Oberkasselu
Sledi priseljenega sodobnega človeka (homo sapiens iz dobe Cro-Magnon) so bile najdene v jamah v Švabski Juri, približno 35.000 do 40.000 let stara Venera iz Hohle Felsa, najstarejši potrjen prikaz človeka. Najstarejše ostanke homo sapiensa so leta 1914 našli delavci v kamnolomu v Porenju: 14 tisoč let star dvojni grob v Oberkasselu.
Lovci in nabiralci so že okoli 5800-5600 pr. n. št. izdelovali keramično posodje, dokler jih ni približno med 5500 in 5000 pr. n. št. zamenjala kmečka kultura.Rebecca Miller: Le Mésolithique récent du Trou Al'Wesse (comm. de Modave, Prov. de Liège) Découverte de tessons de type non rubanés ou «Bereitkeramiek», v: Notae Praehistoricae 29, 2009, 5-14, tu stran 10. V tem obdobju, označenem kot mlajša kamena doba, so se razvili poljedelstvo, živinorejo in stalna naselitvena območja, kot tudi drugačno vrsto lončarstva. Območje današnje Nemčije so druga za drugo in druga ob drugi poseljevale kultura linerane keramike, kultura trakaste keramike in kultura zvončastih čaš; to poimenovanje je nastalo na podlagi arheoloških najdb. Uporaba kovin je vnesla revolucijo v tehnične možnosti. Iz bronaste dobe so ohranjene nekatere najdbe kot je nebesni disk iz Nebre (Saška - Anhalt), to je kovinska plošča z zlatimi vložki, ki velja za najstarejšo upodobitev neba.
Etnogeneza V bronasti in železni dobi so se na teh območjih izoblikovale različne indoevropsko govoreče etnične skupine in plemena. Ta so nastala iz priseljenih indoevropskih plemen oziroma njihovih potomcev, ki so se mešali z od konca zadnje ledene dobe domorodnimi "praprebivalci" in kasneje neprestano s preko potujočimi ljudstvi in naseljenci (etnogeneza). Potomci skupin, ki so se naseljevale v severni Evropi in severni Nemčiji na območju Nordijske bronaste kulture, so bili v Antiki na začetku označeni različno kot Kelti ali Skiti, naposled pa z uveljavljenim izrazom Germani. Šele med rimskimi avtorji se je uveljavil pojem Germani.Walter Pohl: Die Germanen. 2. izdaja, München 2004, stran 3. Južne dele Nemčije pa so poseljevale kulturne skupine, ki se jih od železne dobe dalje lahko označuje kot Kelte. Keltska kultura latenske dobe je bila okoli leta nič izničena med s severa prodirajočimi Germani in z juga širečim se rimskim cesarstvom.
Med širjenjem rimskega imperija in kasneje med pozno antiko so se Rimljani ob tem naseljevali na prostor današnje južne in zahodne Nemčije, katerih čete so tja do nekako 5. stoletja zasedale jug in zahod Germanije vzdolž Donave in Rena. Legionarji so izvirali iz zelo različnih dežel rimskega cesarstva, na primer Hispanije, Ilirije, Sirije, Galije, Afrike. Med civilnim prebivalstvom rimskih provinc je zaznavna močna keltska komponenta, denimo na kamnitih spomenikih in preko teh dostopnih imenih. To je potrjeno z zabeležko v Tacitovi Germaniji, ki poroča, da so se na Dekumatskih območjih (Agri Decumates, današnja zvezna dežela Baden-Württemberg) naselili ljudje iz Galije.Tacitus, Germania 29.
Zgodovinsko zabeležena Germanska plemena zgodnjega rimskega cesarstva v prvem stoletju, se delijo v tri kulturne skupine: Germani z območja rek Ren in Wesser, Germani z območja Severnega morja in Germani z območja reke Labe. Preko makropolitičnih vplivov trajnega konflikta z rimskim cesarstvom, kot tudi preko notranje-germanskih političnih, socialnih in ekonomskih sprememb, je po 2. stoletju iz teh kulturnih skupin prišlo do nastanka (geneze) plemenskih zvez. Te plemenske zveze, zlasti Alamani oziroma Alemani,Oznaka se v raziskavah starega veka ravna po latinskih predlogah, v germanski mediavelistiki po njihovem lastnem jeziku. Bavarci, Franki in Sasi, so bile konstitutivne za srednjeveško oblikovanje Nemčije in nominalno tudi v modernem času kot tako imenovana "nemška ljudska plemena" (deutsche Volksstämme) oziroma to se pravi, da se jim pripisuje takšen pomen.
Od državne krize v 3. stoletju se je okrepil pritisk, ki sta ga na meje rimskega cesarstva vršili veliki germanski plemenski zvezi Alemanov in Frankov, ki sta se na novo izoblikovali v Veliki Germaniji (Germania Magna). V provincah ob Renu in Donavi je nastopila germanizacija, ki je še posebej zajela rimsko vojsko. Deloma je bilo to podprto z naseljevanjem germanskih federatov na območju rimskega imperija.
Med selitvijo narodovKot uvod glej Walter Pohl: Die Völkerwanderung. Eroberung und Integration. 2.izdaja, Stuttgart u. a. 2005. so tudi pripadniki drugih etničnih skupin, kot so Huni Sarmati, ostajali na območju današnje Nemčije. Po odselitvi skoraj vseh Germanov vzhodno od Labe (Elbe) so ta območja poselili Slovani, katerih ozemlje je spet postalo sestavni del nemške zgodovine, preko vzhodne kolonizacije nemških naseljencev od 11. do 14. stoletja in v okviru vključevanja v Sveto rimsko cesarstvo.
Iz teh različnih skupin se je izoblikovalo (s kasnejšimi priseljenci) današnje nemško ljudstvo, ki je bilo s selitvijo narodov in oblikovanjem države s strani Frankov jezikovno večinsko germansko zaznamovano, vendar preko dediščine rimskega imperija in krščanstva kulturno tudi močno romansko zaznamovano. V toliko je upravičeno začeti njegovo zgodovino z germanskimi plemeni iz antike.
Antika
sličica|desno|Germanska plemena okoli leta 100 n. št., pod to oznako so sprva razumeli vse etnične skupine desno od Rena
Na prvo omembo naletijo nekatera keltska in germanska plemena pri Grkih in Rimljanih, začenši najbrž s Pozejdonijem v 1. stoletju pr. n. št., v poznejšem času pa med drugim pri Cezarju in Tacitu. Okoli 500 pr. n. št. je bilo območje današnje južne Nemčiji poseljeno s Kelti, tisto v današnji severni Nemčiji pa z Germani. Vendar pa so bili sami Germani neenotna skupina različnih plemen, ki ji tudi ni povezoval noben večji občutek za skupnost. Že izraz Germani (latinsko prav tako Germani) je etnografski, manj točen krovni pojem antičnih avtorjev, ki so tudi povezovali podobo barbara z njim.Walter Pohl: Die Germanen. 2. izdaja., München 2004, stran 3ff. Zato se, iz metodoloških razlogov, ne sme izraza Germani napačno razumeti kot pojem za enotno ljudstvo.Walter Pohl: Die Germanen. Enzyklopädie deutscher Geschichte Bd. 57. 2. izdaja, München 2004, stran 3f. in stran 10.