Peter Sloterdijk (nemško: [ˈsloːtɐˌdaɪk]), nemški filozof, kulturni teoretik, televizijski voditelj in kolumnist, * 16. junija 1947, Karlsruhe, Nemčija.
Je profesor filozofije in teorije medijev na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Karlsruheu. Bil je tudi sovoditelj nemške TV - oddaje Filozofski kvartet (Im Glashaus: Das Philosophische Quartett) od leta 2002 do leta 2012.
Življenje Sloterdijkovo rojstvo je bilo zaradi hemolitične bolezeni ploda zapleteno, rojstvu pa je zato sledila huda zlatenica. Njegova mati, ki je bila Nemka, je njegovega očeta, Nizozemca, spoznala v času povojne krize. Zakonska zveza ni trajala dolgo, in tako je Sloterdijk odraščal "brez starševskega formativnega elementa", kar je sam komentiral v svojih intervjujih.P.S.: Kündigung des Familienvertrages, in: Kurt Kreiler u.a. (Hrsg.): In irrer Gesellschaft, Frankfurt/M. 1980, S. 9–11 Od leta 1968 do leta 1974 je v Münchnu in na Univerzi v Hamburgu študiral filozofijo, zgodovino in nemščino. Leta 1971 je Sloterdijk napisal magistrsko nalogo z naslovom Strukturalismus als poetische Hermeneutik. Temu sta leta 1972 in 1973 sledila esej Strukturna teorija zgodovine Michela Foucaulta in tudi študija z naslovom Die Ökonomie der Sprachspiele, Zur Kritik der linguistischen Gegenstandskonstitution.
Leta 1976 je Sloterdijk doktoriral na temo Literatur und Organisation von Lebenserfahrung, Gattungstheorie und Gattungsgeschichte der Autobiographie der Weimarer Republik 1918–1933 na Oddelku za jezikoslovje Univerze v Hamburgu pod mentorstvom profesorja Klausa Briegleba. Med letoma 1978 in 1980 se Sloterdijk ustavil v ašramu indijskega guruja Bhagwan Shree Rajneesha (pozneje poznanega kot Osho) v indijskem mestu Pune. Izkušnjo »ponovnega uglaševanja«, ki jo je tam doživel, opisuje kot »nepovratno«, brez katere bi bilo njegovo pisateljevanje nepredstavljivo.taz-Interview vom 13. Juni 2006; Auszug aus einem Gespräch P. Sloterdijks mit Hans-Jürgen Heinrichs
Od leta 1980 je Sloterdijk svobodni pisatelj. Leta 1988 je sprejel mesto gostujočega predavatelja na Oddelku za poetiko na Univerzi Johann Wolfgang Goethe v Frankfurtu na Majni. Od leta 1992 do leta 1993 je poučeval filozofijo in estetiko na Državni višji šoli za oblikovanje v Karlsruheju.
Nato je leta 1993 postal vodja Inštituta za kulturno filozofijo na Akademiji za oblikovno umetnost na Dunaju in tam deloval do leta 2001, ko je prevzel pozicijo pogodbenega profesorja za kulturno filozofije in teorijo medijev (Dunaj), dokler leta 2001 ni kot pogodbeni partner postal profesor na Katedri za kulturno filozofijo in teorijo medijev (prav tako Dunaj). Poleg tega je bil tudi gostujoči predavatelj na Bard Collegeu v New Yorku, na Mednarodni filozofski fakulteti v Parizu in na Švicarski državni tehniški visoki šoli v Zürichu. Leta 2000 je postal pokrovitelj Fundacije Albert Schweitzer za njegove sodobnike, ki so se po desetih letih ločili od njega. Sloterdijk je profesor filozofije in estetike na Višji državni šoli za oblikovanje v Karlsruheju. Od leta 2001 do 2015 je bil na mestu rektorja univerze, ki ga je prevzel od Heinricha Klotza. V letih 2001 in 2002 pa je sodeloval na Inštututu za Friedericha Nietzscheja s prispevkom Über historische und prophetische Anthropologie.www.klassik-stiftung.de
Zaradi dobre obiskanosti njegovih predavanj je postal bolj prepoznaven tako doma kot v tujini. Od leta 2002 do leta 2012 je skupaj z Rüdigerjem Safranskim gostil okroglo mizo Das Philosophische Quartett na programu ZDF. Peter Sloterdijk je stalni član organizacije »Frankfurt Zukunftsrat«, ki je bila ustanovljena leta 2008.
Leta 2012 se je preizkusil še na glasbenem področju in napisal libreto opere Babilon skladatelja Jörga Widmanna. Leta 2016 naj bi izdal erotični roman.
Delo Sloterdijku je preboj kot filozofskemu avtorju uspel z delom Kritika ciničnega uma (Kritik der zynischen Vernunft, 1983). Z delom Pravila za človeški vrt (Regeln für den Menschenpark, 1999) je sprožil silovito razpravo. Očitalo se mu je, da zagovarja fašistično ideologijo. V 90. letih je izšel njegov magnum opus, trilogija Sfere (Sphӓren). Prvi del je izšel leta 1998, drugi 1999, tretji pa 2004. Sloterdijkovo kulturnokritično razmišljanje ima izvor v neomarksistični Frankfurtski šoli, od idej katere se je pozneje oddaljil.www.weltwoche.ch Vključevati je začel prvine Heideggerjevega dela, da bi aktualiziral ideje Nietzscheja in Hegla.
Kritika ciničnega uma
Leta 1983, na vrhuncu hladne vojne, je bil svet razdeljen na dva dela, ravno tako Nemčija, rožljanje z atomskim orožjem pa je bilo stalnica. Sloterdijkovo delo Kritika ciničnega uma, s katerim je vzbudil precej pozornosti, nasprotuje cinizmu kot »razsvetljeni napačni zavesti«. 200 let po Kantovem delu Kritika čistega uma (Kritik der reinen Vernuft) se Sloterdijk sprašuje, ali je sploh še mogoče verjeti v razum in v ideale človeštva. Cinizem je nekaj, kar je usodno vezano na zahodnjaški um. Začenja se že takrat, ko se zares začne tudi antična filozofija, s Platonovo metafiziko. Toda šele z modernim svetom in evolucijo postane problem, ki vznemirja. Res pa je tudi, da se svet od izdaje dela ni kaj dosti izboljšal. Humanistični izobraženci ostajajo skeptični glede idealov razsvetljenstva. Sedaj vidimo, da ti pravzaprav nikoli niso bili, za kar so se pretvarjali. Razsvetljenski avtorji so slavili človekovo svobodo, obenem pa zagotavljali kritje kolonialnega zatiranja in podrejanja. Znanstveniki si prizadevajo spoznavati naravo, industrialci pa jo uničujejo. Politiki govorijo o demokraciji, hkrati pa ustvarjajo mezdne sužnje. Razsvetljenstvo je bilo, po Sloterdijkovem mnenju, v najboljšem primeru gledališče lažnih obljub. Sloterdijk je leta 1983 ocenil, da smo se v post-razsvetljenskih časih znašli v dobi cinizma ali razsvetljene lažne zavesti. Vsi vemo, da svet ni tak, kot naj bi bil in da ne živimo tako, kot bi morali živeti. Kljub temu pa se zaradi tega kaj preveč ne obremenjujemo. Opravljamo svoje delo in mislimo, da se kaj dosti ne da storiti. Sloterdijkova Kritika ciničnega uma slika portret naše dobe in poskuša najti pot, ki vodi proti nečem bolj obetavnem. Ampak v resnici smo v stiski. Ne moremo se vračati k idealom razsvetljenstva, ker smo jih spregledali. Ne moremo se pretvarjati, da je svet boljši, kot je v resnici. Kaj nam torej ostane drugega kot cinizem? Avtor ugotovi, da kljub vsemu za nas še vedno obstaja upanje. Vendar bo mogoče premagati cinizem le preko ustvarjalnega dejanja ljubezni.
Sfere
Sfere so za Sloterdijka več kot geometrična telesa – so družbeni prostori. Najdemo jih povsod, kjer živijo ljudje. Sfere lahko vidimo kot fenotipske izraze človeške potrebe po skupnosti. Pomembno pa je, da pri tem ne gre le za nekakšne metafore, ampak za povsem nov način razumevanja človeka; kaj človek je in kaj daje njegovemu življenju smisel. Sfere sestojijo iz treh delov. Prvi del se imenuje Blasen (Mehurčki), kar se nanaša na stik med otrokom in materjo. Drugi del se imenuje Globen (Planeti) in raziskuje zgodovinsko-politični svet. Tretji del, Schӓume (Pena), naslavlja sodobno katastrofo sveta. Sloterdijk pravi, da se v penastih svetovih posamezni mehurčki ne integrirajo, ampak tvorijo nepravilne oblike. Kar mediji predstavljajo kot globalizacijo, je morfološko gledano vojna pen. Ne dogaja se homogenizacija, poenotenje, ampak frakture, drobljenje. Sfere so v resnici bolj pranje možganov kakor nek strpen argument. Vendar prav to morajo biti, če je cilj premagati cinizem. Noben argument ni dovolj – potrebne so radikalne spremembe v mišljenju. Sfere so nad izrazi in institucijami ljubezni. Njegova osnovna teza je, da so ljubezenske zgodbe le zgodbe oblike, ter da se sfere (in njihova vsebina) formirajo le z dejanji solidarnosti. Solidarnost pomeni »moč bivanja skupaj«. Sloterdijkova filozofija govori, da ne začnemo kot samozadostni osebki, ampak bitja, katerih zavest je že povezana z drugimi. Če naj bodo naša življenja smiselna, morajo biti integrirana v sfere – skupnostne, družbene, politične, ideološke in morda tudi verske ali mistične. Kadar na to pozabimo, tvegamo nazadovanje, tudi kadar obravnavamo družbene oblike le kot inštrumente za svoj lastne cilje oz. napredek.
Prispevki k razpravi o veri in družbi V eseju Gottes Eifer iz leta 2007 Sloterdijk primerja tri velike monoteistične vere: judovstvo, krščanstvo in islam. Pri tem avtor navaja njihov abrahamski izvor in opisuje, kaj te vere med seboj ločuje in v katerih prvinah vere je opaziti največje razlike. Sprašuje se, katere politično-socialne in psihodinamične predpostavke pogojujejo obstoj monoteizma. Judovstvo se že od začetka opredeljuje proti politeizmu Egipčanov, Hetitov in Babiloncev, obravnava se ga kot protestno teologijo »zmage v porazu«. Medtem ko je judovstvo ostalo omejeno na lastno ljudstvo, je krščanstvo spreminjalo obstoječe religije s svojim apostolskim sporočilom in jih povleklo v svoje univerzalno oznanjenje. Islam pa je še stopnjeval napadalni univerzalizem v vojaško-politični ekspanzivni način. Sloterdijk domneva, da je velika podobnost med tremi verstvi prav v stremljenju k uveljavljanju zahteve do božje resnice. To nujno vodi h konfliktni osnovi, ki v veliki meri določa naše bivanje. Odzivi na vzajemne napade med verstvi so različni; za judovstvo je značilen suvereni separatizem bolj obrambne vrste, za krščanstvo ekspanzija na osnovi misijonarstva, za islam pa sveta vojna. Ti konflikti so se preko človeške samodestruktivnosti še okrepili in so zato težko rešljivi. Sloterdijk zastopa načelo, da je vera temeljna antropološka konstanta. Sproža tudi vprašanje, ali je možno religije speljati na civilizirano pot, na kateri bi postal njihov duhovni potencial koristen, in kako bi jih na to pot speljali. Tri vere (krščanstvo, judovstvo in islam) naj bi bile poklicane k razvoju od vnetega kolektivizma do strank civilne družbe, kot trdi Sloterdijk v svoji interpretaciji Lessingove drame Nathan Modri.DLF: Die angebliche Renaissance der Religion. Gespräch mit Klaus Englert über Gottes Eifer, 17. Januar 2008.
Sloterdijkove prispevke k vprašanjem vere teologi pogosto kritizirajo in obravnavajo kot provokacijo, nekateri pa se z njegovi ugotovitvami tudi strinjajo.Siegfried Grillmeyer, Erik Müller-Zähringer u. a. (Hrsg.): Peterchens Mondfahrt - Peter Sloterdijk, die Religion und die Theologie. Echter, Würzburg 2015, ISBN 978-3-429-04782-5.
Prispevki k debati o gospodarskih in političnih temah
Sloterdijk je pod naslovom Die Revolution der gebenden Hand leta 2009 v Frankfurter Allgemeine Zeitung objavil besedilo, ki je sprožilo polemike o nemški socialni državi. Kar se danes označuje kot kapitalizem oz. socialno tržno gospodarstvo, Sloterdijk imenuje »semisocializem na podlagi lastniškega gospodarstva«, pri čemer se zavzema za odpravo davkov in njihovo preobrazbo v prispevke, namenjene skupnosti. Ta teza je vplivala predvsem na Frankfurtsko filozofsko šolo, kar je razvidno v delih Lutza Wingerta in Axela Honnetha. Wingert govori o »koaliciji uspešnih« nasproti »šibkim«, medtem ko Honneth Sloterdijkove teze obravnava kot usodno globokoumnost. Razprava se je v medijih nadaljevala; Sloterdijk je v nadaljevanju dela leta 2010 dopolnil svoj pogled na demokratično utemeljitev davkov.