Narodni park Etosha je narodni park na severozahodu Namibije. 22. marca 1907 je bil z odlokom št. 88 guvernerja Nemške Jugozahodne Afrike dr. Friedricha von Lindequista razglašen za lovski rezervat št. 2 (Wild Schutzgebiet št. 2), kar pomeni, da je bil uvrščen za zahodnim Caprivijem (lovski rezervat št. 1) in pred lovskim rezervatom Namib št. 3. Leta 1958 je postal lovski park Etosha in bil leta 1967 z aktom parlamenta Republike Južne Afrike, ki je v tem času upravljala Jugozahodno Afriko, povzdignjen v narodni park. Historical Review of the Etosha Region and its subsequent administration as a National Park, H.H. Berry; Madoqua 1997, 20(1): 3-12
Narodni park se razteza na površini 22.270 km² in je dobil ime po veliki Etoški kotanji, ki je skoraj v celoti v parku (velika je 4760 km²) in pokriva 23 % površine celotnega območja parka. Lindeque, M. and Archibald, T.J. 1991. Seasonal wetlands in Owambo and the Etosha National Park. Madoqua 17(2): 129-133 V njem živi več sto vrst sesalcev, ptic in plazilcev, tudi več ogroženih vrst iz Rdečega seznama IUCN, kot so črni nosorogi.
Park je v regiji Kunene in meji oziroma se delno prekriva z regijami Oshana, Oshikoto in Otjozondjupa.
Zgodovina Odkritje Evropejcev Švedski raziskovalec Carl Johan Andersson in Anglež Francis Galton sta bila prva Evropejca, ki sta 29. maja 1851 poročala o Etoški kotanji. Ko sta prispela v Omutjamatundo (zdaj Namutoni), sta potovala z ovambijskimi trgovci bakrene rude. Etoško kotanjo sta odkrila po odhodu iz Namutonija, ko sta potovala na sever.
Izvirno ime Ime Etosha (v začetku zapisano Etotha) je iz ošidongske besede in pomeni "velik bel prostor". Nanaša se na Etoško kotanjo. V Haiǁomu se imenuje kotanja Khubus, kar pomeni "popolnoma gol, bel prostor z veliko prahu". Kotanja je znana tudi kot Chums in se nanaša na hrup, ki ga povzroča hoja po glinasti kotanji.
Ljudje Območja severno od Etoške kotanje naseljujejo Ovambi, medtem ko so različne skupine, ki so govorile otjihererski jezik, živele zunaj sedanjih meja parka. Območje v parku v bližini Etoške kotanje naseljujejo Kojsani.
Ko je bila Etoška kotanja prvič odkrita, je ljudstvo Haiǁom priznavalo ovambskega vodjo iz Ondonge, Hereri pa ne. Trümpelmann, G.P.J. 1948. Die Boer in Suid-wes Afrika. Haiǁomi so bili prisilno odstranjeni iz parka leta 1954, končali so svoj lovsko-nabiralniški način življenja in ostali brez zemlje na kmetijah kot dninarji. Born in Etosha. Ute Dieckmann (2009) Od leta 2004 zanje velja tradicionalna uprava, ki pomaga lajšati stike med skupnostjo in vlado. Namibijska vlada priznava, da je park dom ljudstva Haiǁom in ima načrte za ponovno naselitev razseljenih družin na kmetije, ki mejijo na narodni park. Od leta 2007 je vlada pridobila šest kmetij neposredno južno od depresije Gobain v narodnem parku Etosha. Številne družine so se naselile na teh kmetijah, njihov voditelj je bil David Khamuxab.
Evropski naseljenci Leta 1885 je podjetnik William Worthington Jordan od ovambskega voditelja Kambondeja kupil velik del zemljišča. Meri skoraj 170 kilometrov in sega od Okaukueja na zahodu do Fischerjeve kotanje na vzhodu. Dorslandski pohodniki so prvič potovali skozi park med letoma 1876 in 1879 na poti v Angolo. Leta 1885 so se vrnili in se naselili na 2500 hektarjih kmetij, ki jih je dal brezplačno na voljo William Worthington Jordan. Pohodniki so imenovali območje Upingtonija po predsedniku vlade Kapske kolonije. Naselje je bilo opuščeno leta 1886 po spopadih s Haiǁomi, ko jih je premagal njihov voditelj Nehale Mpingana.
Nemška Jugozahodna Afrika
Nemško cesarstvo je leta 1886 ukazalo vojakom, naj zasedejo Okaukuejo, Namutoni in Sesfontein in ubijajo divje živali, ki se selijo, da bi omejili širjenje kuge pri govedu. Spomladi leta 1889 je bila zgrajena utrdba za nemško konjenico v Namutoniju. 28. januarja 1904 je 500 moških pod vodstvom Nehala Mpingane napadlo cesarsko nemško trdnjavo v Namutoniju in jo popolnoma uničilo, pregnali so kolonialne sile in prevzeli konje in govedo. Utrdba je bila obnovljena in čete ponovno nameščene, ko je bilo območje razglašeno za lovski rezervat leta 1907; poročnik utrdbe Namutoni Adolf Fischer je nato postal prvi "lovski upravnik".
Meje thumb|Zemljevid Narodnega parka Etosha Današnji narodni park je od ustanovitve leta 1907 doživel več večjih in manjših sprememb meja. Glavna sprememba od leta 1907 je bila zaradi odloka št. 18 iz leta 1958 in odloka št. 21 iz leta 1970.
Ko je bilo območje Etoshe razglašeno za lovski rezervat št. 2 (odlok št. 88 iz leta 1907), se je park raztezal od ustja reke Kunene in reke Hoarusib na Obali okostij do Namutonija na vzhodu. Prvotna površina je bila okoli 99.526 km² kilometrov, nato popravljena na približno 80.000 km². Odlok št. 18 iz leta 1958 je spremenil zahodno mejo parka in izključil območje med rekama Kunene in Hoarusib ter namesto tega vključil območje med rekama Hoanib in Uchab, s čimer se je park zmanjšal na okoli 55.000 km². Odločitev Odendaalove komisije (1963) je prinesla razmejitev današnjih mej parka leta 1970.
Ekološki inštitut Etosha Ekološki inštitut Etosha (EEI) je uradno odprl Adolf Brinkmann 1. aprila 1974 v imenu jugozahodnoafriške uprave. Odgovoren je za upravljanje raziskav v parku. Razvrstitev rastlinstva, prebivalstva in ekološke študije o gnujih, slonih in levih ter študije o antraksu so bile med prvimi pomembnimi temami, ki so jih raziskovali. Inštitut je sodeloval z raziskovalci z univerz v Namibiji, ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji, Južni Afriki, Avstraliji, Norveški in Izraelu.
Geografija Etoška kotanja
Soline so najopaznejša geološka značilnost v parku. Glavna depresija pokriva površino okoli 5000 km² in je približno 130 km dolga in okoli 50 km široka. Močna slanost v kotanji omejuje življenje vrst, ki lahko trajno naseljujejo samo kotanjo; ekstremofilni mikroorganizmi ogrožajo vrste, ki lahko prenašajo slanost. Kotanja je običajno suha, z vodo se napolni za kratek čas poleti, ko je posebej privlačna za pelikane in plamence.
V sušnem obdobju vetrovi, ki pihajo čez slano kotanjo, poberejo slan prah in ga raznašajo po vsej državi in čez južni Atlantik. Ta obogatitev s soljo zagotavlja minerale v tleh v smeri vetra, od katerih so odvisne nekatere divje živali, čeprav je slanost izziv za kmetovanje.
Etoška kotanja je bila ena od številnih območij v vsej Južni Afriki v regionalni pobudi (Southern African Regional Science Initiative – SAFARI 2000). Partnerji v tem programu zbirajo najrazličnejše podatke o aerosolih, zemeljskem površju in druge značilnosti zemljišč in ozračja z uporabo satelitov, letal in podatkov o tleh, kakršna so v Etoshi, in proučujejo povezave med ljudmi in naravnim okoljem.
Dolomitni hribi Dolomitni hribi na južni meji parka v bližini Anderssonovega vhoda se imenujejo Ondundozonananandana, kar pomeni kraj, "od koder se mlad pastir ni nikoli vrnil", kar namiguje na veliko plenilcev, kot so leopardi, v hribih, ki se imenujejo Leopardji hribi (Leopard Hills). Območje Halali je dom dolomitnih hribov v parku, eden je v kampu, blizu pa je Twee Koppies. Na zahodu tudi prevladujejo dolomitni hribi, ki je edini kraj v parku, v katerem živi gorska zebra (Equus zebra).
Podnebje V parku je puščavsko podnebje savane. Povprečna letna temperatura je 25 °C. Pozimi je temperatura bližje 5 °C, poleti je lahko 45 °C. Značilna je velika dnevna toplotna amplituda.
Včasih in na nekaterih krajih dežja sploh ni. Ko je dež, pa suhe rečne struge hitro oživijo.
Vrste rastlinstva Slana puščava Soline v parku so večinoma brez rastlinja, razen halofitov (slanuša) Sporobolus salsus, beljakovinsko bogata trava, na kateri se paseta črnorepi gnu (Connochaetes taurinus) in skokonoga gazela. Območja okoli Etoške kotanje imajo tudi drugo halofitno rastlinje, tudi travo, kot sta Sporobolus spicatus in Odyssea paucinervis, ter grmovnice, kot je Suaeda articulata. Trees and shrubs of the Etosha National Park and in northern and central Namibia; Cornelia Berry and Blythe Loutit
Gozdnata pokrajina Večina parka pokriva savanski gozd, razen območja v bližini kotanje. Mopane (Colophospermum mopane) je najpogostejše drevo, približno 80 % vseh dreves v parku. V peščenem veldu v severovzhodnem vogalu Etoše prevladujejo akacije in drevesa družine Terminalia. Drevesa tamboti (Spirostachys africana) so značilna za gozdove južno od peščenega velda.
Druge vrste rastlinstva Savana Pritlikavo savansko grmičevje se pojavlja na območju blizu kotanje z več vrstami, tudi halofitna sukulenta Salsola etoshensis, tudi trnasto savansko rastlinje je na apnenčastih in alkalnih tleh, prevladujejo vrste akacije, kot so Acacia nebrownii, Acacia luederitzii, Acacia melliferra, Acacia hebeclada in Acacia tortilis.
Travišča Travišča v parku so predvsem okoli Etoške kotanje, kjer je zemlja peščena. Glede na tla in učinke kotanje prevladuje ena vrsta trave Eragrostis, Sporobolus, Monelytrum, Odyssea ali Enneapogon.
Živalstvo V parku je okoli 114 vrst sesalcev, 340 vrst ptic, 110 vrst plazilcev, 16 vrst dvoživk in 1 vrsta rib (do 49 vrst med poplavami). Etosha Fact Sheet 2A Review of Fauna and Flora Associated with Coastal and Inland Saline Flats from Namibia with Special Reference to the Etosha Pan. Peter L. Cunningham and Willem Jankowitz
Zgodovina Od leta 1881 so velike divje sesalce, kot so sloni, nosorogi in levi, v regiji skoraj iztrebili. Določitev lovskega rezervata je pomagala k okrevanju nekaterih živali, vendar so nekateri, na primer bivoli in divji psi izumrli do sredine 20. stoletja.
Prof. P. Schoemann, pisec iz Otjiwaronga, je bil imenovan za paznika v lovišču leta 1951 in je menil, da so travišča močno popasena. V bližini Rietfonteina so zgradili predelovalnico kostne moke in odstrel zebre ter gnujev se je začel leta 1952. Uradne evidence kažejo, da so 293 zeber in 122 gnujev obdelali v tovarni, vendar naravovarstveniki trdijo, da jih je bilo na tisoče in uspelo jim je prisilno zapreti tovarno v istem letu.
Suša, ki se je začela leta 1980, je povzročila največji zaseg in odlov v zgodovini parka. Ujetih, ulovljenih ali prodanih je bilo 2235 gorskih in 450 stepskih zeber. 525 slonov je bilo ubitih in obdelanih v začasni klavnici v bližini Olifantsrusa.
Sesalci
Pogosto videni sesalci v parku v preteklosti in sedanjosti so navedeni v preglednici: