Knezi Krški, kasneje Frankapani ali Frankopani, so bili hrvaška plemiška rodbina z otoka Krka.

Knezi Krški so sprva kot vazali beneške republike upravljali otok Krk. Kasneje so prešli tudi na celino v službo ogrsko-hrvaških kraljev in postali tudi njihovi vazali. Z zvestim služenjem kraljem so si pridobivali nova ozemlja. Največji korak je pri tem naredil Ivan V. V času boja kralja Sigismunda za prestol, je z vojsko rešil iz ujetništva mladoletno kraljico Marijo in bil za to bogato nagrajen. Krški knezi so svoj višek dosegli v času Ivanovega sina Nikole IV., ko so tudi dokazovali sorodstvo s staro rimsko rodbino Frangipanov in si nadeli ime Frankapani. Po Nikolovi smrti so si razdelili rodbinske posesti na osem delov. Razdrobljenost, medsebojni spori in postopno izumiranje rodbinskih vej je vse bolj zmanjševalo njihov družbeni pomen. Kljub temu je še kar nekaj frankopanskih knezov zasedalo banski in pomembne vojaške položaje. Mnogi so se izkazali v bojih proti Turkom. Zadnji Frankopan, Fran II. Krsto, je bil tudi pesnik. Skupaj s svakom Petrom IV. Zrinskim in Ivanom Erazmom Tattenbachom se je zapletel v neuspelo zaroto proti habsburškemu vladarju Leopoldu I. Habsburškemu, bil obsojen na smrt ter aprila 1671 v Dunajskem Novem mestu obglavljen.

Vazali Benečanov na otoku Krku

Otok Krk je v prvi polovici 12. stoletja, v času šibkega ogrsko-hrvaškega kralja Štefana II. (vladal 1116-31), prišel v roke Benečanov. Ti so zaupali upravljanje otoka lokalnemu hrvaškemu veljaku Dujmu I. Viri ga prvič omenjajo leta 1133.ob priliki vodenja sestanka v škofovskem dvorcu, na katerem je bil prisoten tudi škof Dominik in mestni sodniki; dogovarjali so se o zbiranju denarja za popravilo mestnega obzidja. Benečani so bili z Dujmovim upravljanjem očitno zadovoljni, saj so ob njegovi smrti leta 1163 obnovili vazalno pogodbo z njegovima sinovoma Bartolom I. (†1198) in Vidom I. (†1193), in to do smrti tistega, ki umre kasneje. Otoku sta vladala naslednjih 30 let.Enciklopedija Jugoslavije, zv. 3, str. 388.Tulić, str. 5-6. Krški knezi so Benečanom po pogodbi plačevali letno najemnino 350 bizantinskih zlatnikov, morali so otok braniti itn. Zanimivo je, da pogodba določa tudi pravice in dolžnosti, ki so jih imeli knezi do prebivalcev otoka, kar kaže, da so na Krku že tedaj veljali fevdalni odnosi, kakršne zasledimo na sosednjem kopnem šele mnogo kasneje. Pogodbo je leta 1198 ponovno obnovil beneški dož Enrico Dandolo.Tulić, str. 7.

Širitev na celino, v službo ogrsko-hrvaških kraljev

Tretji Dujmov sin, Bartol II. (†1209), polbrat Bartola I. in Vida I., je bil rojen v očetovem drugem zakonu in ni imel pravic do krških posesti. Zato je stopil v službo ogrsko-hrvaškega kralja Bele III. (vladal 1172-96); ta mu je leta 1193 dal v upravljanje županijo Modruš in kasneje še Vinodol. Ker je bil Bartol II. brez potomcev, so njegove službe podedovali sinovi dveh starejših bratov, Vid II., Henrik I. in Ivan I. (glej rodbinsko drevo). S tem je rodbina krških knezov prešla tudi na celino; postali so istočasno vazali beneške republike in ogrsko-hrvaškega kraljestva. Tulić, str. 7-8. Na otoku je gospodaril Ivan, Vid in Henrik pa sta se naselila v Modrušu. V bojih med sinovoma Bele III., Emerikom in Andrejem II., za nasledstvo na ogrskem prestolu sta krška kneza sodelovala na Andrejevi strani. Pomagala sta mu tudi v križarski vojni proti "bosanskim heretikom". Za zasluge sta leta 1225 z darilno listino Andreja II. dobila za nagrado vinodolsko županijo.

Ni jasno, kakšna je bila vloga krških knezov v času vdora mongolske vojske na Ogrsko, leta 1242. Ali je bil kralj Bela IV., ki se je zatekel v Dalmacijo, gost tudi na Krku in ali so mu krški knezi posodili kak denar. Ne ve se, ali so listine, s katerimi so krški knezi kasneje dokazovali svoje zasluge, pristne. Vsekakor pa je njihov vpliv na kopnem tedaj porasel, saj so bili odtlej občasno načelniki Splita in Trogira. Lahko tudi sklepamo, da so pomagali Zadrčanom, ki so izkoristil prihod Mongolov za upor proti Benečanom, kajti beneški dož Jacopo Tiepolo je leta 1247, potem ko je zadušil upor v Zadru, krškim knezom odvzel kneštvo; za nekaj časa so se morali preseliti na svoje posesti v Vinodolu. Odtlej so od tam z gusarjenjem ali napadi neprestano ovirali benečansko upravljanje s Krkom in Osorjem. Tako so leta 1260 Benečani raje upravljanje otoka ponovno prepustili naslednikom Bartola III. in Vida IV., torej Škineli I., Frideriku II., Bartolu IV. in Vidu IV. ter njihovim naslednikom. V pogodbi so zahtevali, da prisežejo zvestobo dožu kot beneški plemiči (česar pa niso storili) in jih poskušali prisiliti k izpolnjevanje vazalskih dolžnosti s številnimi jamstvi in sankcijami, ki pa jih kasneje, ko je bil vpliv krških knezov na ogrskem dvoru vse večji, niso mogli uveljavljati. Potomci Bartola III., torej Škinela I. in njegovi nasledniki, so odtlej večinoma upravljali s svojo polovico otoka, dokler njihova veja leta 1384 ni izumrla in so tudi njihov del otoka podedovali nasledniki Vida III. Tulić, str. 10-11.

Med tem so potomci Vida III. upravljali posesti na celini in se uveljavljali v ogrsko-hrvaškem kraljestvu. Vid IV. je leta 1271 postal dosmrtni upravitelj Senja, pomembnega pristanišča (leta 1302 so njegovi nasledniki postali v Senju knezi ). Friderik II., ki je prevzel starešinstvo veje, se je izkazal kot pravičen sodnik; posredoval je v sporih med Zadrom in Rabom in v sporih na Pagu. V njegovem času je bil sestavljen vinodolski zakonik iz leta 1288, v katerem je bilo v glagolici kodificirano staro pravo in običaji. Tulić, str. 12. Nadaljnji vzponi in ozemeljske pridobitve knezov Krških so bile vezane predvsem na menjave vladarjev na ogrsko-hrvaškem prestolu. To se je zgodilo, ko so Anžujci (Karel I.) zamenjali Árpádovce (Andreja III.), ko je nastopil vladanje Karlov sin Ludvik I. in za njim, po dramatičnih dogodkih ob zamenjavi na prestolu, Sigismund Luksemburški. Stalnica politike Krških knezov v 14., 15. in tudi še v 16. stoletju je bila zvestoba kralju.

Širitve posesti v času anžujskih kraljev

Po Frideriku II. je starešinstvo veje prevzel Dujam II., ki je vladal iz Modruša. V njegovem času je prišlo do spremembe dinastije na ogrsko-hrvaškem prestolu. Dujam II. je pravočasno stopil na stran kasnejšega zmagovalca, Karla I. (vladal 1301/08-1342), in dobil za nagrado Gacko z Otočcem in županstvo v Požegi. Od krških knezov je bil na Hrvaškem tedaj močnejši le Pavel I. Šubić Bribirski, ki je Karlu I. pomagal na prestol.

Ko si je Karel I. zagotovil ogrski prestol, je začel utrjevati kraljevi centralizem. Obrnil se je proti najmočnejšim plemičem, ki so v deželi vladali dotlej, tudi proti Pavlu I.Šubić-Bribirskemu. Dujmov sin in naslednik, Friderik III., je bil leta 1322 med hrvaškimi plemiči, ki so se borili proti Mladenu II. Šubić-Bribirskemu, nasledniku Pavla I., in ga premagali; tako je bil na kraljevi strani. Leta 1323 je dobil za nagrado od kralja Drežnik s Slunjem. Tulić, str. 13. Vendar z zmago nad banom Mladenom II. oblast plemičev v hrvaških deželah še ni bila zlomljena. Leta 1326 je knez Nelipac Nelipčić premagal od kralja postavljenega bana Mikcza Ákosa (Mikca Mihajlovića), tako da je ozemlje od Like do Cetine ostalo zunaj kraljeve oblasti.Goldstein, str. 56. Večina dalamatinskih mest je v tem času priznala suverenost Benečanov.

Friderikova sinova, Bartol VIII. in Dujam III., sta leta 1335 od kralja dobila županstvo v Biogradu. V letih 1336-65 so imeli krški knezi v zastavi od Devinskih grofov tudi Reko z okolico.

Mladi ogrski kralj Ludvik I. (vladal 1342-82) je z novo energijo nadaljeval očetovo delo. Leta 1345 je zavzel Knin in si pokoril Nelipčiće. Zadrčanom, ki so se uprli Benečanom, pa ni mogel več pomagati, kajti zvedel je, da so mu v Neaplju ubili brata Andreja. Šele ko se je nehal ukvarjati za dinastičnimi problemi v Italiji, je začel spopad z Benečani. Junija 1356 si je podredil Split in konec leta še Trogir, Šibenik in Zadar. Vojna se je končala leta 1358 z mirom v Zadru; Benečani so se morali odreči vsej dalmatinski obali od Kvarnerja do Drača. Krški knezi so bili s tem osvobojeni beneškega vazalstva. Stjepan I., sin Dujma III. in sopodpisnik zadrskega miru, je tedaj dobil za sodelovanje s kraljem zadrsko županijo. Tulić, str. 14.

Na višku moči v času kralja Sigismunda Ivan V. in Štefan I.

Dogodki v ogrsko-hrvaškem kraljestvu po smrti kralja Ludvika I., ki so bili v letih 1382-87 izredno dinamični Ker ni imel sina, je pokojni kralj Ludvik I. želel, da bi ga nasledila dvanajstletna hči Marija in njen zaročenec Sigismund Luksemburški, sin cesarja Karla IV. Vendar se s tem niso strinjali niti regentka-kraljica mati Elizabeta (hčerka bosanskega bana Stjepana II. Kotromanića) s palatinom Nikolajem Gorjanskim, ki jo je podpiral, niti nekateri vplivni ogrski in hrvaški plemiči. Ti so na ogrski prestol poklicali potomca draške veje Anžujcev, neapeljskega kralja Karla III., ki je mladost preživel na ogrskem dvoru. Sigismund je pred prihodom Karlove vojske pobegnil k svojemu bratu v Prago; pred tem pa je še izsilil poroko z Marijo.

Kraljičina mati je sprva hlinila prijaznost do novega kralja. Po 39 dneh vladanja (7. februar 1386) pa ga je povabila na grad v Budim, ga dala zabosti in ponovno prevzela regentstvo. Vendar se načrt ni izšel po njenih pričakovanjih. V prepričanju, da bo prisotnost mlade kraljice pomirila oponente, sta kraljici skupaj s palatinom in spremstvom potovali v Đakovo, ko so jih v zasedi pričakali hrvaški plemiči, bratje Horvat. Pobili so palatina in spremstvo, kraljici pa prepeljali v zapor v Novigradu pri Zadru. Elizabeto so kot naročnico Karlovega umora v zaporu zadavili., so ponudili Krškim grofom priložnost za nadaljnji vzpon. Za prestol so se potegovali različni kandidati in leta 1387 je dobil grof Ivan V. (†1393), ki je bil ves čas na strani kralja Sigismunda, priložnost, da je poveljeval Sigismundovi vojski, ki je oblegala Novigrad pri Zadru, kjer je bila zaprta Sigismundova žena, mladoletna kraljica Marija. Ivan je 4. junija kraljico osvobodil, jo z ladjo prepeljal v Senj k svojemu bratu Štefanu II. in jo potem pospremil v Zagreb, kjer jo je čakal soprog. Za nagrado je dobil cetinski kastrum s klokoškim okrajem. Tulić, str. 16.

Brata Ivan V. in Štefan I. sta si oba poiskala ženi na zahodu: Štefan I. Krški je bil poročen s Katarino Carrarsko, Ivan V. pa z Ano, hčerko goriškega grofa Meinharda. Bila sta pobudnika za sestavo vrbniškega zakonika, napisanega v glagolici in izdanega leta 1388. Kmalu za tem je Štefan II. umrl (okrog leta 1390). Ker ni imel moškega naslednika, je dobil od kralja pravico, da svojo dediščino prenese na hčerko Elizabeto. Ta je bila zaročena s Friderikom II. Celjskim in ob poroki je z doto Celjskim grofom prinesla del krških ozemelj.Elizabeta je bila mati zadnjega celjskega grofa Ulrika II.; po njegovem umoru (1456) so se Frankopani pojavili med kandidati za celjsko dediščino.

Ivan V. je po Štefanovi smrti združil v svojih rokah posesti vseh krških grofov. Ker so proti kralju ponovno začele rovariti različne skupine plemičev, je bilo za Sigismunda pomembno, da je vezal nase močne grofe. Tako je leta 1391 imenoval Ivana V. za hrvaško-dalmatinskega in slavonskega bana in mu dovolil, da na svojih posestih koplje rudnine brez kakršnihkoli davkov. Tulić, str. 17.

Nikola IV.

Nikola IV. (gospodaril 1393-†1432) je bil Ivanov edini sin in je tako podedoval vse njegove posesti, pa tudi mnoge pravice. Hrvaška je bila v njegovem času nemirna, saj se je t. i. "protidvorno upiranje"