Mindanao je otok v Jugovzhodni Aziji, drugi največji od otokov, ki sestavljajo filipinsko otočje, in največji v južnem delu Filipinov. S tem imenom označujemo tudi eno od treh glavnih otoških skupin na Filipinih (drugi dve sta Luzon in Visajski otoki), ki ji pripada še okrog 400 manjših otokov. Po popisu prebivalstva iz leta 2020 je imel Mindanao 26.252.442 prebivalcev, medtem ko je imela celotna otoška skupina leta 2024 ocenjeno prebivalstvo 27.384.138.
Mindanao je razdeljen na šest upravnih regij: polotok Zamboanga, severni Mindanao, regijo Caraga, regijo Davao, Soccsksargen in avtonomno regijo Bangsamoro. Po popisu prebivalstva iz leta 2020 je Davao najbolj naseljeno mesto na otoku z 1.776.949 prebivalci, sledijo mu Zamboanga (977.234 prebivalcev), Cagayan De Oro (728.402 prebivalcev), General Santos (722.059 prebivalcev), Butuan (372.910 prebivalcev) in Cotabato (325.079 prebivalcev).
Mindanao velja za glavno žitnico Filipinov.
Zgodovina Arheološko je otok slabo raziskan, zato o najzgodnejši poselitvi ni veliko podatkov; redke posamične najdbe nakazujejo na človekovo prisotnost že v paleolitiku, a niso bile dovolj sistematično analizirane za konkretnejše sklepe.
Domneva se, da so se Subanonci naselili na polotoku Zamboanga v neolitiku, približno 4500–2000 pr. n. št. Dokazi o kamnitem orodju v Zamboanga del Norte lahko kažejo na prisotnost v poznem neolitskem obdobju. V jamah so našli keramične grobne vrče, tako neglazirane kot glazirane, kitajske celadone, zlate okraske, kroglice in zapestnice. Mnogi keramični predmeti izvirajo iz obdobij Yuan in Ming. Očitno je obstajala dolga zgodovina trgovine med Subanonci in Kitajci.
Okoli leta 1500 pr. n. št. so se avstronezijski ljudje razširili po Filipinih. thumb|Španska misijonarja pri krstu spreobrnjenca, ok. 1890
Najdbe iz novejšega obdobja pričajo o dolgi zgodovini trgovanja s čezmorskimi ozemlji, od Indije in Kitajske do Indonezije.
V klasični dobi filipinske zgodovine (od leta 900 n. št. naprej) so bili prebivalci Mindanaa močno izpostavljeni hindujskemu in budističnemu vplivu ter prepričanjem iz Indonezije in Malezije. Indijizirane abugida pisave, kot sta kavi in bajbajin, so bile prinesene z Jave, izumrla vmesna pisava pa s Sulavezija oziroma Bornea. Uvedene so bile kulturne ikone saronga (znanega kot malong ali patadjong), pudong turbana, svile ter batika in ikata, ki sta uporabljali metode tkanja in barvanja. Med najdenimi artefakti iz tega obdobja so zlata kinnara, zlata podoba, za katero nekateri verjamejo, da je Tara in obesek Ganeša. Te kulturne značilnosti so se iz Mindanaa prenesle na Visaje in Luzon, vendar so bile po prihodu Špancev v 16. stoletju izgubljene ali močno spremenjene.
Hindujsko-budistični kulturni vpliv se je ukoreninil v obalnih naseljih in se sinkretiziral z avtohtonimi animističnimi verovanji in običaji med plemeni v notranjosti. Butuanski radžanat, hinduizirano kraljestvo, ki je v kitajskih zapisih omenjeno kot vazalna država v 10. stoletju, je bil skoncentriran vzdolž severovzhodne obale zaliva Butuan. Radžanat Sanmalan v Zamboangi je bil tudi na Mindanau. Ep Darangen ljudstva Maranao sega v to obdobje kot najpopolnejša lokalna različica Ramajane. Maguindanao je v tem času imel tudi močna hindujska prepričanja, kar dokazuje epska saga Ladja Lavana (Rajah Ravana), ki se je ohranila do danes, čeprav je bila od 17. stoletja naprej močno islamizirana.
Islam se je pričel širiti z misijonarji v zgodnjem 16. stoletju, ko sta nastala dva sultanata. Kmalu po tistem, leta 1521, naj bi otok kot prvi Evropejec obiskal Ferdinand Magellan in istega leta še Ruy Lopez de Villalobos, ki pa mu ni uspelo vzpostaviti postojanke. Šele v poznem 16. stoletju so Španci prodrli na Mindanao s severa, pričeli osvajati ozemlje in spreobračati muslimansko prebivalstvo. S tem so se se zapletli v konflikt s tamkajšnjim sultanatom, iz katerega so se zaradi spleta okoliščin morali umakniti, tako da se je islamizacija nadaljevala nemoteno vse do 18. stoletja. Takrat so španske oblasti znova pričele s kampanjo osvojitve s severa in vzhoda, hkrati pa so spodbujale naseljevanje pokristjanjenih Filipincev.
Španci so zapustili otok po filipinski revoluciji in prihodu Američanov leta 1899. Tudi to kolonialno obdobje so zaznamovali redni upori muslimanov. Med drugo svetovno vojno so Filipine zavzeli Japonci ter do maja 1942 porazili obrambne sile, vendar so se v notranjosti oblikovale tako muslimanske kot krščanske gverilske uporniške enote, ki jih niso Japonci nikoli v celoti premagali. Ameriška vojska se je vrnila marca 1945 in v roku treh mesecev ponovno osvojila otok, ki je nato postal eden temeljev nove države ob osamosvojitvi Filipinov leta 1946.
Muslimanske težnje po neodvisnosti so se nadaljevale tudi pod novo oblastjo, saj so bili domačini nezadovoljni, ko je vlada pričela spodbujati priseljevanje Filipincev s severa. Leta 1971 je bila ustanovljena Nacionalna osvobodilna fronta Moro (MNLF), ki je naslednje leto pričela z oboroženim protivladnim uporom. Dosegli so ustanovitev avtonomne pokrajine in leta 1998 podpisali mirovni sporazum z vlado, vendar so upor nadaljevale Islamska osvobodilna fronta Moro (MILF) in druge, manjše skupine. Predvsem skupina Abu Sajaf je pritegnila mednarodno pozornost po seriji ugrabitev tujcev, v splošnem pa je konflikt močno zavrl razvoj vse regije. Leta 2012 je bil najavljen mirovni sporazum z MILF, ki naj bi bil korak k trajnemu miru po štirih desetletjih spopadov, ki so skupno zahtevali več kot 150.000 življenj, v zameno za ustanovitev nove avtonomne pokrajine, kjer bi sicer manjšinski muslimani prevzeli nadzor. Sporazum je bil podpisan leta 2014; takrat se je formalno zaključil upor MILF, predsednik pa je vložil zakon o ustanovitvi avtonomne pokrajine Bangsamoro namesto obstoječe Avtonomne regije v muslimanskem Mindanau (ARMM). To je občutno vzpodbudilo tuja vlaganja na otoku. Kljub temu se manjši konflikti nadaljujejo, nova pokrajina pa zaradi nesoglasij v vladi še ni ustanovljena.
Vzporedno z islamskim, a v nekoliko manjšem obsegu, že od 1970. let na Mindanau in okoliških otokih poteka tudi nasilen upor komunistične stranke, katere vojaško krilo, Nova ljudska armada, si prizadeva z gverilskimi akcijami (ugrabitve, izsiljevanja, umori) zrušiti vlado ter omogočiti revolucijo. Od 1980. let njihov vpliv upada; kljub načelni pripadnosti maoizmu nimajo več podpore Komunistične partije Kitajske in so na ameriškem seznamu tujih terorističnih skupin.
Geografija
thumb|left|Riževa polja na jugu otoka z dvatisočakom in aktivnim ognjenikom Matutum v ozadju Otok omejujejo Filipinsko morje na vzhodu, Mindanajsko morje na severu, Celebeško morje na jugu in Sulujsko morje na zahodu. S površino 97.630 km² predstavlja skoraj natanko tretjino kopne površine države in je 19. največji otok na svetu. Jugozahodno od njega je otok Borneo, ki si ga delijo države Indonezija, Malezija in Brunej.
Gore Gore Mindanaa lahko razdelimo v deset gorovij, ki vključujejo tako kompleksna strukturna gorovja kot vulkane. Strukturna gorovja na skrajnem vzhodnem in zahodnem delu otoka kažejo široke izpostavljenosti mezozojskih kamnin in ultrabazičnih kamnin na površju na mnogih mestih vzdolž vzhodne obale. Drugi deli otoka so sestavljeni predvsem iz kenozojskih in kvartarnih vulkanskih ali sedimentnih kamnin.
Na vzhodnem delu otoka, od rta Bilas v Surigao del Norte do rta San Agustin v Davao Oriental, je gorovje kompleksnih gora, imenovano Vzhodnopacifiške Kordiljere, v svojem severnem delu znano kot gorovje Divata. To gorovje je nizko in valovito v osrednjem delu. Predlagana cesta, ki bi povezovala Bislig na vzhodni obali z reko Agusan, bi potekala preko 16 kilometrov širokega sedla čez gore na najvišji nadmorski višini manj kot 250 metrov; medtem ko obstoječa cesta vzhod-zahod iz Liange, 48 km severno od Bisliga, doseže najvišjo nadmorsko višino le 450 m. Gorovje Divata, severno od teh nizkih točk, je precej višje in bolj razgibano, saj doseže nadmorsko višino 2012 m v gori Hilong-Hilong, 27 km vzdolž vzhodnega dela Cabadbarana. Južni del tega gorovja je širši in še bolj razgiban kot severni del. V Davao Oriental je najvišji vrh gora Pandadagsaan (2670 m).
Vzhodno obrnjena obalna območja Davao in Surigao del Sur zaznamuje vrsta majhnih obalnih nižavij, ki jih med seboj ločujejo razgibana predgorja, ki se raztezajo do roba vode. Ob obali so številni koralni grebeni in majhni otočki. Ta oddaljena in neprehodna obala je v mesecih od oktobra do marca dvakrat težje dostopna zaradi močnih valov, ki jih nosijo severovzhodni pasati. Nekaj kilometrov od obale je Filipinski jarek. Ta oceanski jarek, ki dosega izmerjeno globino 10.575 m, je tretji najgloblji jarek (za Marijanskim jarkom in jarkom Tonga) na zemeljski površini.
Drugo gorovje, ki se razteza od severa proti jugu, se razteza od Talisajana na severu do rta Tinaca na najjužnejši točki Mindanaa. To gorovje poteka vzdolž zahodnih meja provinc Agusan del Norte, Agusan del Sur in Davao. Večinoma je strukturnega izvora, vsebuje pa tudi vsaj tri aktivne vulkanske vrhove. Osrednji in severni del tega gorovja vsebuje več vrhov med 2000 in 2600 m, gorski pas pa je tukaj širok približno 48 km.
Zahodno od mesta Davao stojita dva neaktivna vulkana: gora Talomo z 2674 metri in gora Apo z 2964 m. Gora Apo je najvišja točka na Filipinih. Južno od gore Apo je ta osrednji gorski pas nekoliko nižji kot na severu, z vrhovi, ki v povprečju segajo le od 1100 do 1800 m.
V zahodnem Mindanau vrsta kompleksnih strukturnih gora tvori dolg, dlani podoben polotok Zamboanga. Te gore, ki dosegajo višino le 1200 metrov, niso tako visoke kot drugi strukturni pasovi na Mindanau. V gorovju Zamboanga je več krajev, kjer so nastale majhne medgorske kotline, ki imajo potencial za kmetijski razvoj. Severovzhodni konec tega gorovja zaznamujeta dva vrhova najvišje gore na polotoku Zamboanga, zdaj ugaslega vulkana Mount Malindang, ki se dviga nad Ozamizom na višini 2425 m. Batorampon Point je najvišja gora na najjužnejšem koncu polotoka, ki doseže višino le 1335 m; nahaja se na meji mesta Zamboanga.
V bližini jezera Lanao je vrsta vulkanskih gora, ki tvorijo širok lok skozi province Lanao del Sur, Cotabato in Bukidnon. Vsaj šest od približno dvajsetih vrhov na tem območju je aktivnih, več pa jih stoji v pol-izolaciji. Vrhovi Butig s štirimi kraterskimi jezeri so zlahka vidni iz Cotabata. Gora Ragang, aktivni vulkanski stožec, ki doseže 2815 m, je najbolj izolirana, največjo višino pa doseže gora Kitanglad z 2889 m.
V Južnem Cotabatu je še ena veriga vulkanskih gora, tokrat vzporedna z obalo. Te gore se raztezajo največ 180 km od severozahoda proti jugovzhodu in merijo približno 48 km v širino. Ena izmed znanih gora je gora Parker, katere skoraj okroglo kratersko jezero meri premer milje in četrt in leži 300 m pod njenim 2040 m visokim vrhom. Gora Matutum je zaščiteno območje in velja za eno glavnih znamenitosti v provinci Južni Cotabato.
Planote Druga pomembna fiziografska delitev Mindanaa je vrsta gorskih planot v provincah Bukidnon in Lanao del Sur. Te planote so precej obsežne in skoraj obkrožajo več vulkanov na tem območju. Planote so sestavljene iz bazaltnih tokov lave, prepletenih z vulkanskim pepelom in tufom. Blizu njihovih robov planote prerežejo globoki kanjoni, na več mestih pa se slapovi spuščajo v ozko obalno ravnino. Ti slapovi so precej obetavni za razvoj hidroelektrarne. Dejansko je eno takšnih območij pri slapovih Maria Cristina že postalo pomemben proizvajalec. Valovite planote ležijo na povprečni nadmorski višini 700 metrov in ponujajo olajšanje pred pogosto zatiralsko vročino obalnih nižav.
Jezera in slapovi Jezero Lanao zavzema velik del ene takšnih planot v Lanao del Sur. Jezero je največje na Mindanau in drugo največje na Filipinih. Ima približno trikotno obliko in leži na nadmorski višini približno 780 metrov, obdano pa je z gorami, ki se dvigajo več kot 2300 metrov.