Klotar II.

Klotar II., včasih tudi Kotar Veliki ali Klotar Mlajši, je bil kralj Nevstrije (584-613) in kralj Frankov (613-629), * 584, † 18. oktober 629.

Bil je sin kralja Hilperika I. in njegove tretje žene Fredegunde. Vladati je začel kot otrok pod regentstvom svoje matere, ki je bila v nelahkem zavezništvu s Klotarjevim stricem Guntramom, kraljem Burgundije (umrl 592). Po materini smrti leta 597 je sam prevzel oblast v Nevstriji.

Nevstrija je bila sicer bogata, vendar ena od najmanjših dekov Frankovskega kraljestva. Klotar je z enako enako sprijenostjo in prelivanjem krvi nadaljeval materin spor z avstrazijsko kraljico Brunhildo in po zmagi, ki mu je omočila združitev celega Frankovskega kraljestva pod njegovo oblastjo, nazadnje dosegel njeno izjemno brutalno usmrtitev leta 613.

Klotarjeva vladavina je bila po tedanjih merilih dolga, vendar je njegovo moč vedno bolj najedala naraščajoča moč plemstva in cerkve in spori v sami Merovinški dinastiji. 18. oktobra 614 ali 615 je izdal tako imenovani Pariški edikt, s katerim je nameraval urediti državno upravo oziroma pravice in dolžnosti podložnikov v združenem kraljestvu, ki je nastalo po skoraj petdeset let trajajoči državljanski vojni med člani Merovinške dinastije. Z njim se je odrekel dela svoje oblasti v korist plemstva, zato nekateri zgodovinarji nanj gledajo kot na pravno osnovo za fevdalni družbeni red, drugi pa v njem vidijo listino, primerljivo z Veliko listino svoboščin, nastalo v Angliji leta 1215.

Leta 617 je uvedel doživljenjski položaj dvornega majordoma. Uvedba je pomenila pomembno spremembo v vsebini položaja, ki je sprva pomenil kraljevega hišnega gospodarja, potem pa nekakšnega ministrskega predsednika. Pod Pipinom Malim se je leta 751 položaj majordoma pretvoril v kraljevi položaj. Leta 623 je bil prisiljen oblast v Avstraziji predati svojemu mlademu sinu Dagobertu I..

Za Klotarja kot merovinškega vladarja je bilo nenavadno, da je bil monogamen, čeprav je imel tri kraljice. Bil je zaveznik cerkve in manj nasilen od večine svojih sorodnikov. Izjema je bila izredno kruta usmrtitev kraljice Brunhilde.

Ozadje Frankovska ozemlja v 6. stoletju sličica|300px||Klotarjevo kraljestvo na začetku njegove vladavine (rumeno); do leta 613 je nasledil ali osvojil vsa drugače obarvana ozemlja

Klotarjevo kraljestvo je bilo v ozemeljskih in političnih okvirih, ki so se začrtali leta 561 po smrti Klotarja I., sina Klodvika I. in starega očeta Klotarja II..

Po Klodvikovi smrti leta 511 so bila ustanovjena štiri kraljestva s prestolnicami v Reimsu, Soissonsu, Parizu in Orléansu. Akvitanija se je delila ločeno. Leta 550 je Klotar I., zadnji še živi od štirih bratov, združil Frankovsko kraljestvo pod svojo oblastjo in k njemu z osvojitvijo priključil Burgundijo.

Po Klotarjevi smrti leta 561 se je združeno kraljestvo ponovno razdelilo na enak način kot leta 511, tokrat na njegove štiri sinove. Sigibert I. je dobil Reims, Hilperik I. Soissons, Haribert I. Pariz in Guntram Orléans, h kateremu je bilo takrat priključeno tudi Burgundsko kraljestvo. Akvitanijo so tudi tokrat delili posebej. Sigibert je svojo prestolnico zelo kmalu preselil iz Reimsa v Metz, Guntram pa svojo iz Orléans v Chalon. Po Haribertovi smrti leta 567 so si njegovo ozemlje razdelili njegovi bratje: Sigibert je dobil Pariz, Hilperik pa Rouen. Zgleda, da sta se za njuni kraljestvi ravno v tem času prvič pojavili imeni Avstrazija in Nevstrija.

Kraljevski spor in Fredegundine ambicije sličica|200px|Galsvintin umor

Leta 560 sta se Sigibert in Hilperik poročila s setrama Brunhildo oziroma Galsvinto, hčerkama iberskega vizigotskega kralja Atanagilda. Hilperik je bil še vedno zelo navezan na svojo ljubico Fredegundo, zato se je Galsvinta nameravala vrniti na očetov dvor v Toledo. Leta 570 je bila umorjena. Za njeno smrt so osumili Hilperika, vendar so obtožbe kasneje zbledele. Hilperik se je samo nekaj dni po njenem umoru po zelo kratkem žalovanju uradno poročil s Fredegundo in jo povzdignil na položaj kraljice Frankovskega kraljestva.

Kmalu zatem je umrl tudi Brunhildin oče Atanagild, zato je ona postala edina odgovorna za ukepe proti Hilperiku. Sprva je pristala na denarno poravnavo, kmalu zatem pa se je odločila za niz vojaških operacij. Začel se je tako imenovani »kraljevski spor«, ki se je končal šele z Brunhildino smrtjo leta 613. Med sporom so se zvrstili naslednji pomembni dogodki: Sigibertov umor leta 575, Brunhildina aretacija in njena poroka s Hilperikovim sinom, Brunhildina vrnitev k njenemu sinu in Sigebertovemu nasledniku Hilderiku II. in Hilperikov umor leta 584.

Fredegunda, ki je bila nižjega stanu, si je prizadevala zagotoviti svoj položaj z odstranitvijo Meroveha in Klodvika, Hilperikovih sinov iz prejšnjega zakona z Audovero. Njeni lastni otroci so umrli že v zgodnjih otroških letih, zato se je njena igra izkazala kot umazana in nepotrebna. Spomladi leta 584 je ponovno rodila sina, ki bi lahko postal Hilperikov naslednik, seveda če bi živel dovolj dolgo.

Zgodovinski viri sličica|200px|Klotar II. sklepa pogodbo z Langobardi

Glavna vira podatkov za tisto obdobje sta Zgodovina Frankov Gregorja Tourskega in Fredegarjeva kronika, čeprav sta nekoliko pristranska. Gregor morda tudi zato, ker je bil ključna oseba v nekaj takratnih sporih. Njegova Zgodovina Frankov, napisana v poznem 6. stoletju, opisuje samo dogodke do leta 572. Avtor je zelo naklonjen kraljici Brunhildi, Sigibertu in Hilperiku in izredno sovražen do Fredegunde. Fredegarjeva kronika, ki se začne z letom 584, je po drugi strani izjemno sovražna do Brunhilde. Vanjo je vključen življenjepis Klotarja II. in njegovi dogovori z Langobardi.

Mladost Ker so bili prvi štirje Hilperikovi in Fredegundini otroci morda umorjeni, ju je zelo skrbela usoda novorojenega sina. Po rojstvu mu zato nista dala imena in ga krstila,Bruno Dumézil. La reine Brunehaut, Pariz, éditions Fayard, 2008, str. 212. ampak sta čakala na razvoj dogodkov v kraljestvu, ki je bilo v tistem času polno spletk. Otrok je odračal v strogi tajnosti v kraljevi vili Vitry-en-Artois.

Septembra 584 je bil Hilperik I. po lovu v bližini njegove vile v Chellesu umorjen, morda na ukaz kraljice Brunhilde. Njegov umor je sprožil splošnen nered in nemire.Fredegarjeva kronika, III, 93. V tem času so Avstrazijci opustošili del Nevstrije in si prisvojili dragocene zaklade, dobrine in pomembne dokumente.Gregor Tourski. Historia Francorum, VII.

Hilperikovo hčerko princeso Rigunto je na poti v Španijo, kjer naj bi se poročila s princem Rekaredom, ujel vojvoda Didier Toulouški. Ukradli so ji doto, jo prisilili, da prekliče zaroko, in jo poslali nazaj k materi.Gregor Tourski. Historia Francorum, VII, 9. Med rivalskimi mesti se je začela vojna, v kateri so se Orléans, Blois in Chartres postavili proti Châteaudunu. Gregor Tourski. Historia Francorum, VII, 2.

Fredegundi je uspelo obdržati večino državne zakladnice in ključne politične osebe, med njimi generala Ansoalda in Audona, nekateri, med njimi komornik Eberul, pa so jo zapustili. Sina je odpeljala s seboj v Vitry in zaprosila burgundskega kralja Guntrama, naj ga posinovi in zaščiti. V zamenu mu je do sinove polnoletnosti ponudila oblast v Nevstriji.Gregor Tourski. Historia Francorum, VII.

Hildebert II., ki je bil ob Hilperikovem umoru v Meauxu, je nameraval napasti Pariz, vendar ga je Guntram prehitel. Hildebert se je začel pogajati z Brunhildo na eni strani in Guntarjem na drugi. Guntram je mnogo Hildebetovih zahtev zavrnil, med njimi vstop v Pariz in izročitev Fredegunde, ki jo je zahtevala Brunhilda zaradi njenih domnevih umorov Sigiberta I., Klodvika in Hilperika I..

Guntram je sklical skupščino Velike Nevstrije, ki je priznala Klotarja za Hilperikovega sina, čeprav je bilo o njegovi identiteti nekaj dvoma. Šele takrat so ga po starem očetu imenovali za Klotarja. Guntram je prevzel njegove državne obveznosti in uradno postal njegov krstni boter.

Za ponovno osvojitev nevstrijskih mest, izgubljenih po Hilperikovi smrti, je bil zadolžen general Ansoald. Mesta so po osvojitvi prisegla zvestobo Guntramu in Klotarju. Guntram je poskušal ponovno vzpostaviti red v nevstrijskih notranjih zadevah, verjetno v nasprotju s Fredegundinimi nasveti in morda zato, da bi pokazal svojo avtoriteto. Zaradi poroke Brunhilde z Merovehom, ki jo je opravil rouenski škof Pretekstat, je škofa prestavil in zamenjal ključne osebe v škofijskem sedežu.

Châteaudunski škof Promot, katerega škofija je bila po pariškem koncilu leta 573 degradirana, je v teh posegih videl kršenje kanonskega prava in zahteval svojo vrnitev iz pregnanstva, v katerem je bil do smrti Sigiberta I., in vrnitev večine svojega zasebnega premoženja.

sličica| 200px|Pretekstat preklinja Fredegundo

Brunhildina odposlanca vojvoda Gararik in komornik Eberon sta s pomočjo škofov Gregorja Tourskega in Venancija Fortunata uspela na svojo stran dobiti mesta Limoges, Tours in Poitiers. Guntram se je na to odzval vojsko, ki je mesta takoj vrnila pod negovo in Klotarjevo oblast. Fredegundo so poslali v vilo Vaudreuil v rouenski škofiji, ker je nadzor nad njo prevzel škof Pretekstat.

Poleti 585 se je Guntram v vlogi Klotarjevega botra vrnil v Pariz, kot je prisegel Fredegundi. S seboj je pripeljal tri škofe in tristo nevstrijskih plemičev, ki so Klotarja priznavali za sina Hilperika I.. Krst je bil tokrat odložen. Opravili naj bi ga na koncilu v Troyesu. Avstrazija je svojo udeležbo na koncilu pogojevala s Klotarjevim razdedinjenjem, zato so koncil prestavili v Burgundijo in 23. oktobra 585 Klotarja krstili.

Medtem, ko je bil Guntram na pohodu za osvojitev vizigotske Septimanije, je Fredegunda pobegnila iz škofovega pripora v Rouen. Škofa Pretekstata so med nedeljsko mašo zabodli z nožem, vendar ni takoj umrl. Fredegunda je poslala po zdravnike, da bi dobila njegovo naklonjenost, škof pa jo je kljub temu odkrito obtožil, da je ona organizirala napad nanj in umore več kraljev. Kmalu zatem je umrl.

Kraljica je svojo svobodo izkoristila za zbiranje podpore čim večjega števila plemičev in škofov in dosegla, da so jo kljub izgnanstvu ponovno postavili na oblast. Guntram je poskušal zmanjšati njen vpliv, tako da je na svojo stran dobil del nevstrijske aristokracije in s pridobitvijo vojvode Beppolènea obdržal nevstrijsko ozemlje med Loaro in Seno. Leta 587 je mu je uspelo osvojiti mesta Angers, Saintes in Nantes.

sličica|200px|Fredegunda in mali Klotar na čelu svoje vojske

Fredegunda je ponudila mirovna pogajanja in h Guntramu poslala svoje odposlance. Guntram jih je aretiral, zaostril odnose z Nevstrijo, zbližal Brunhildo in Hildeberta II.. Z njim je sklenil Andelotsko pogodbo, da bo po smrti enega od njiju drugi nasledil njegovo kraljestvo. Guntram je leta 592 umrl in Hildebert II. je postal kralj Avstrazije in Burgundije.

Avstrazijsko-burgundska zveza je trajala samo do Hildebertove smrti leta 595. Njegovo kraljestvo sta si razdelila sinova Teodebert II., ki je nasledil Avstrazijo, in Teoderik II., ki je dobil Burgundijo. Brata sta se zatem skupaj odpravila na pohod proti svojemu bratrancu Klotarju II. Nevstrijskemu. Njuno zavezništvo je trajalo do leta 599, ko se je sprevrglo v medsebojno vojno.

Leta 593 se je komaj devet let star Klotar II. simbolično pojavil na čelu nevstrijske vojske, ki naj bi uničila napadalsko vojsko avstrazijskega vojvode Vintrija. Leta 596 je nadaljeval pohod in napadel obrobje Pariza in se izkazal kot sposoben vladar. Pri Fredegundini smrti lela 597 je postal samostojen vladar Nevstrije.

Vladar Nevstrije Bitka pri Dormellesu