alt=montage of four birds|sličica|Ptice so leteči dinozavri in filogenetska taksonomija vključuje več kot 11.000 obstoječih vrst v skupini Dinosauria. Dinozavri (znanstveno ime Dinosauria) so raznolika skupina plazilcev, ki pripadajo kladu Dinosauria. Pojavili so se v obdobju triasa, pred približno 243 do 233,23 milijoni let, čeprav je natančen izvor in čas evolucije dinozavrov še vedno predmet aktivnih raziskav. Po triasno-jurskem izumrtju pred 201,3 milijoni let so postali prevladujoči kopenski vretenčarji, kar se je nadaljevalo skozi obdobji jure in krede. Fosilni zapisi kažejo, da so ptice operjeni dinozavri, ki so se razvili iz zgodnejših teropodov v pozni juri, in predstavljajo edino vejo dinozavrov, ki je preživela, kredno-paleogensko izumrtje pred približno 66 milijoni let. Dinozavre zato lahko delimo na ptičje dinozavre—ptice—in izumrle neptičje dinozavre, ki vključujejo vse izumrle dinozavre razen ptic.
Dinozavri se razlikujejo s taksonomskega, morfološkega in ekološkega vidika. Z več kot 11.000 danes živečimi vrstami, sodijo ptice med najbolj raznolike skupine vretenčarjev. Paleontologi so s pomočjo fosilnih dokazov identificirali več kot 900 različnih rodov in več kot 1.000 različnih vrst neptičjih dinozavrov. Dinozavri so zastopani na vseh celinah, tako z živimi vrstami (pticami) kot s fosilnimi ostanki. Večji del 20. stoletja, še preden so bile ptice prepoznane kot dinozavri, je večina znanstvene skupnosti menila, da so bili dinozavri počasni in hladnokrvni. Vendar pa raziskave po letu 1970 kažejo, da so bili dinozavri aktivne živali s pospešenim metabolizmom številnimi prilagoditvami za družbeno vedenje. Nekateri so bili rastlinojedi, drugi mesojedi. Dokazi kažejo, da so vsi dinozavri legli jajca in da je bila gradnja gnezd skupna značilnost mnogih dinozavrov, tako ptičjih kot neptičjih.
Prve fosile dinozavrov so prepoznali v začetku 19. stoletja, ime »dinozaver« (pomeni »grozni kuščar«) pa je leta 1842 skoval sir Richard Owen, da bi označil te »velike fosilne kuščarje«. Ime je kombinacija grškega izraza deinos (»strašen« ali »grozen«) in sauros (»kuščar« ali »plazilec«). Od takrat so sestavljena okostja fosilnih dinozavrov glavna atrakcija v muzejih po vsem svetu, dinozavri pa so postali trajen del popularne kulture, zahvaljujoč predvsem filmu Jurski park in poljudnoznanstvenim knjigam. Trajno zanimanje javnosti za te živali je prineslo znatna sredstva za raziskave o dinozavrih, mediji pa redno poročajo o novih odkritjih.
Najbolj znamenito pa je postalo odkritje odlično ohranjenega pernatega dinozavra na Kitajskem, ki je okrepilo teorijo o evolucijski povezavi med dinozavri in ptičiHutchinson J.R. Are birds really dinosaurs? Dinobuzz, University of California Museum of Paleontology. .
Izraz dinozaver se neuradno uporablja tudi za označevanje kakršnihkoli prazgodovinskih plazilcev, na primer dimetrodona, pterozavrov, pleziozavrov in ihtiozavrov, čeprav ne pripadajo dinozavrom.
Sledi dinozavrov so našli tudi na Krasu in v Istri, v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem. V letu 2002 je ZRC SAZU o njih organiziral mednarodno razstavo »Dinozavri Krasa in Istre«.
Definicija V filogenetski nomenklaturi so dinozavri običajno opredeljeni kot skupina, ki jo sestavljajo najbližji skupni prednik (MRCA, most recent common ancestor) Triceratopsa in sodobnih ptic (Neornithes) ter vsi njihovi potomci. Predlagano je bilo tudi, da se Dinosauria opredeli glede na MRCA med megalozavrom in iguanodonom, ker sta bila to dva od treh rodov, ki jih je Richard Owen navedel, ko je prvič opredelil skupino Dinosauria. Obe definiciji zajemata iste znane rodove: Dinosauria = Ornithischia + Saurischia. Ta razdelitev vključuje več glavnih skupin, kot so, kot so ankilozavri (oklepni rastlinojedi štirinožci), stegozavri (ploščati rastlinojedi štirinožci), ceratopsi (dvonožni ali štirinožni rastlinojedi z vratnimi naborki), pahikefalozavri (dvonožni rastlinojedi z debelimi lobanjami), ornitopodi (dvonožni ali štirinožni rastlinojedi, vključno z »račje kljuni«), teropodi (večinoma dvonožni mesojedi, kamor spadajo tudi ptice) in zavropodomorfe (večinoma veliki rastlinojedi štirinožci z dolgimi vratovi in repi).
Ptice so edini danes živeči dinozavri. V tradicionalni taksonomiji so ptice veljale za ločen razred, ki se je razvil iz dinozavrov. Vendar pa večina sodobnih paleontologov zavrača tradicionalni način razvrščanja, ki temelji predvsem na anatomski podobnosti, in daje prednost filogenetski taksonomiji. V tem sistemu je vsaka skupina opredeljena kot skupek vseh potomcev določenega izvornega rodu. Ptice spadajo v podskupino dinozavrov Maniraptora, ki so del coelurozavrov, ti pa sodijo med teropode, ki so pripadniki skupine zavrishiji.
Raziskava Matthewa G. Barona, Davida B. Normana in Paula M. Barretta iz leta 2017, je predlagala radikalno prenovo sistematike dinozavrov. Filogenetska analiza Barona in sodelavcev je pokazala, da je skupina ornitshijev bližje teropodom kot Sauropodomorpha, kar je v nasprotju s tradicionalnim združevanjem teropodov in sauropodomorfov. Po tej novi razlagi bi sauropodi in njihove sorodne skupine izpadli iz tradicionalne definicije dinozavrov, zato so Dinosauria na novo opredelili kot zadnjega skupnega prednika Triceratops horridus, Passer domesticusa (domači vrabec) in Diplodocus carnegii (diplodok) ter vseh njegovih potomcev, da bi zagotovili, da sauropodi in njihovi sorodniki ostanejo vključeni med dinozavre. Prav tako so oživili klad Ornithoscelida, ki vključuje skupino, sestavljeno iz ornitshijev in zeropodov.
Splošen opis
Glede na splošno definicija so dinozavri arhozavri z zadnjimi okončinami pokončno pod telesom. Druge prazgodovinske živali, kot so pterozavri, morski kuščarji, ihtiozavri, pleziozavri in Dimetrodon, čeprav jih ljudje pogosto zmotno štejejo med dinozavre, taksonomsko ne spadajo v to skupino. Pterozavri so z dinozavri le oddaljeno sorodni, saj pripadajo kladu Ornithodira. Druge omenjene skupine pa so, tako kot dinozavri in pterozavri, del klada Sauropsida (plazilci in ptice), razen rodu Dimetrodon, ki pripada skupini sinapsidov (sesalcem podobni plazilci). Nobena od teh skupin ni imela zadnjih okončin pokončno pod telesom, ki je značilna za prave dinozavre.
Dinozavri so bili prevladujoči kopenski vretenčarji v mezozoiku, zlasti v obdobjih jure in krede. V tem času so bile druge skupine živali po velikosti in ekoloških nišah precej omejene, npr. sesalci so redko presegli velikost domače mačke in so večinoma živeli kot majhni plenilci. Dinozavri so že od nekdaj prepoznani kot izjemno raznolika skupina: do leta 2018 je bilo zanesljivo določenih več kot 900 rodov neptičjih dinozavrov, z 1.124 vrst do leta 2016. Ocenjuje se, da je ohranjenih fosilnih zapisov za približno 1.850 rodov, od katerih jih je skoraj 75% še neodkritih, in da je skupno število rodov, ki so kdaj obstajali, približno 3.400. Po ocenah iz leta 2016 je število vrst dinozavrov, ki so živeli v mezozoiku, med 1.543 in 2.468, medtem ko danes poznamo okoli 10.806 vrst ptic, ki predstavljajo živeče (ptičje) dinozavre.
Dinozavri, tako izumrli kot sodobne ptice, so bili zelo raznoliki. Nekateri so bili rastlinojedi, drugi mesojedi, mnogi pa vsejedi. Med njimi so bili tudi specializirani jedci semen, rib ali žuželk. Sprva so bili vsi dinozavri dvonožni (kot sodobne ptice), nekatere skupine pa so se kasneje razvile v štirinožne. Skupini, kot sta Anchisaurus in Iguanodo, sta se lahko gibali tako na dveh kot na štirih nogah. Značilne anatomske spremembe, kot so rogovi in grebeni, so pogosta lastnost dinozavrov, nekatere izumrle vrste pa so imele tudi koščeni oklep. Čeprav so najbolj znani rodovi sloveli po velikosti, je bilo veliko mezozojskih dinozavrov majhnih, primerljivih z velikostjo človeka, sodobne ptice pa so večinoma še manjše. Dinozavri so danes razširjeni na vseh celinah. Fosilni zapisi kažejo, da so dosegli svetovno razširjenost že v zgodnji juri dosegli svetovno razširjenost. Sodobne ptice živijo v skoraj vseh okoljih – od kopenskih do morskih. Obstajajo tudi dokazi, da so nekateri neptičji dinozavri (npr. mikroraptor) lahko leteli ali jadrali, medtem ko so imeli drugi, kot so spinozavridi, polvodni način življenja.
Značilne anatomske lastnosti
Čeprav so novejša paleontološka odkritja otežila oblikovanje enotnega seznama značilnosti, ki bi jih imeli vsi dinozavri, večina do danes odkritih vrst deli določene spremembe v okostju, značilne za okostja njihovih arhozavrskih prednikov ali pa izhajajo iz starejših dinozavrov, ki so te spremembe že imeli. Čeprav so se pri kasnejših skupinah dinozavrov te značilnosti dodatno spreminjale, te veljajo značilne za klad Dinosauria. Najzgodnejši dinozavri so jih imeli in jih prenesli na svoje potomce. Takšne spremembe, ki izvirajo iz zadnjega skupnega prednika določene taksonomske skupine, imenujemo sinapomorfije.
Podrobna analiza sorodstvenih razmerij arhozavrov, ki jo je opravil Sterling Nesbitt je potrdila ali razkrila dvanajst nedvoumnih sinapomorfij (nekatere so poznali že prej).
Dinozavri so imeli zadnje noge pokončno pod telesom, podobno kot večina sodobnih sesalcev, kar jih razlikuje od večine drugih plazilcev, katerih okončine segajo bočno od telesa. Takšna drža je bila mogoča zaradi stransko usmerjene odprtine v medenici (običajno odprt kolčni sklep) in notranje usmerjene glave stegnenice. Ta pokončna drža je omogočila, da so zgodnji dinozavri lažje dihali med gibanjem, kar jim je verjetno omogočilo večjo vzdržljivost in aktivnost kot t. i. »plazečim« plazilcem. Pokončne okončine so verjetno tudi prispevale k razvoju večjih teles, saj so zmanjšale upogibne obremenitve na okončinah. Nekateri arhozavri, ki niso bili dinozavri, so tudi imeli pokončne okončine, vendar z drugačno zgradbo kolčnega sklepa (»stebrna drža«), pri kateri se je zgornja kolčna kost zavrtela navzven, tako da je tvorila previsno polico, namesto da bi stegnenica sedla v sklepno odprtino.
Zgodovina raziskav
Predznanstvena zgodovina Fosili dinozavrov so ljudem znani že tisočletja, čeprav njihove prave narave niso prepoznali. Kitajci so jih imeli za zmajeve kosti in jih kot take tudi zapisovali. Na primer, delo Kronike Huajanga (), geografski leksikon, ki ga je sestavil Čang Ču () v času Zahodne dinastije Jin (265–316), poroča o odkritju zmajevih kosti v kraju Wucheng v provinci Sichuan Province. Vaščani v osrednji Kitajski že dolgo izkopavajo okamenela »zmajeva okostja« in jih uporabljajo v tradicionalni medicini. V Evropi pa so fosile dinozavrov običajno razlagali kot ostanke velikanov ali drugih biblijskih bitij.
Zgodnje raziskave dinozavrov
Opisi kosti učenjakov, ki jih danes prepoznavamo kot dinozavrske, so se prvič pojavili v Angliji konec 17. stoletja. Del kosti, danes znane kot stegnenica dinozavra Megalosaurus, so leta 1676 našli v kamnolomu apnenca v Cornwellu, blizu Chipping Nortona (Oxfordshire). Kost je preučil Robert Plot, profesor kemije na Univerzi v Oxfordu in prvi kustos Ashmolovega muzeja. Leta 1677 je o njej pisal v knjigi The Natural History of Oxford-shire. Plot je ugotovil, da gre za spodnji del stegnenice zelo velike živali, prevelike, da bi pripadala kateri koli znani vrsti. Zato je menil, da je kost pripadal Titanu ali kateri drugi vrsta velikana iz legend. Leta 1699 je Edward Lhuyd, prijatelj Isaaca Newtona, izdal knjigo Lithophylacii Britannici ichnographia, prvo znanstveno razpravo o fosilu, ki ga danes štejemo za dinozavra. V njem je opisal in poimenoval zob zavropoda, "Rutellum impicatum", najden pri Caswellu, blizu Witneya, Oxfordshire.