Tonzura

thumb|250px|Rimska tonzura

Tonzura (iz latinskega tonsura - striženje, britje)Charlton T. Lewis. An Elementary Latin Dictionary, tōnsūra. Pridobljeno 8. avgusta 2015. je delno ali popolno ostriženo ali obrito teme glave kot znak verske pobožnosti in ponižnosti.

Takšno striženje se je prakticiralo predvsem v srednjeveškem katolicizmu in je bilo s papeževim odlokom leta 1972 ukinjeno. V sodobnem času je značilno predvsem za menihe, pobožneže in mistike katere koli religije kot simbol spoštovanja in njihove odpovedi posvetnim navadam.

Tonzuro (s papeževim dovoljenjem) še vedno prakticirajo nekateri katoliški samostanski redovi. V pravoslavju se običajno prakticira za novo krščene vernike, v budizmu za novice in menihe, v islamu je del tradicionalne prakse po zaključenem romanju v Meko (hadž), prakticira pa se tudi v številnih hindujskih verskih redovih.

Krščanstvo Zgodovina in razvoj V antiki tonzura ni bila znana. Izročilo pravi, da je nastala z Jezusovimi učenci, ki so v Tori odkrili zapoved, da se ne sme striči las ob robu glave. V 7. in 8. stoletju so bile znane tri oblike tonzure:

Orientalska, ki je potrjevala avtoriteto svetega Pavla Apostola in je obsegala britje cele glave. Apostolska dela 18:18. Biblija.net. Pridobljeno 27. maja 2016. Navada je bila opazna predvsem v vzhodnih cerkvah, vključno z Vzhodno pravoslavno cerkvijo in Katoliškimi cerkvami vzhodnega obreda. Teodor iz Tarza, ki je svoje znanje pridobil v bizantinski Mali Aziji in je nosil tovrstno tonzuro, si je pustil rastri lase štiri mesece preden se je ostrigel na rimski način. Papež Vitalijan ga je leta 668 posvetil za canterburyjskega nadškofa.

thumb|right|200px|Kamnita glava iz staroveške Češke s keltsko tonzuro (3. stoletje pr. n. št.)

Keltska, katere natančna oblika ni povsem jasna, je vključevala britje glave od ušesa do ušesa.D. McCarthy (2003). On the Shape of the Insular Tonsure (PDF). Celtica 24: 140–167. Pridobljeno 18. junija 2009. Oblika je bila polkrožna z lokom las na prednjem delu glave, v virih pa je omenjena tudi manj pogosta oblika z obritim čelnim in neobritim zadnjim delom glave.McCarthy, str. 147–150. V zadnjem času se omenja tudi trikotna oblika tonzure z vrhom sredi čela ogliščema nad ušesi. Keltsko tunzuro so nosili na Irskem in v Veliki Britaniji, kjer je spadala k tako imenovanemu keltskemu krščanstvu.McCarthy, str. 140. Po prevzemu rimskih navad so začeli keltsko tonzuro prezirati in jo povezovati s Simonom Magom, četudi za povezavo med njim in tem keltskim običajem ni nobenega dokaza. Iz vsega tega se lahko reče samo to, da so prvi kristjani na Britanskem otočju ohranili stare običaje, ki so bili v nasprotju s kasnejšo rimsko tradicijo. Mnogo privržencev je stare keltske običaje ohranilo vse do 8. in 9. stoletja.McCarthy. Nekateri viri povezujejo keltsko tonzuro z druidi iz predrimske železne dobe.W.S. Churchill. A History of the English Speaking Peoples The Birth of Britain, 1. knjiga. The Island Race, 1956, Dodd, Mead and Company, New York, str. 75.Carver, 2009.

Rimska tunzura je obsegala britje temena glave in je imela obliko krone. Njen izvor se povezuje s svetim Petrom in obredjen latinske katoliške cerkve.

Stari in srednji vek Vzhodno krščanstvo Duhovniška tonzura Konstantinopelski patriarh sv. German I. (715-730) piše:

Dvojna krona v obliki tunzure na glavi duhovnika predstavlja dragoceno glavo velikega apostola Petra. Ko je bil poslan na poučevanje in pridiganje o Gospodu, so mu tisti, ki niso verjeli njegovi besedi, v posmeh obrili glavo. Kristusov učitelj je znak posmeha spremenil v znak časti. Na svojo glavo ni posadil krone z dragocenim kamenjem, ampak kamnito krono vere, ki je sijala bolj kot zlato, topaz in dragi kamni. Peter, najsvetejši, višek, lepota in venec dvanajstih kamnov, ki so apostoli, je Kristusov prvak.St. Germanus: 65.

Meniška tonzura Sv. German I. o tem piše:

Popolnoma ostrižena glava je posnemanje svetega apostola Jakoba, brata Gospodovega, apostola Pavla in drugih.St. Germanus: 69.

Zahodno krščanstvo Duhovniška tonzura thumb|left|150px

V latinskem ali zahodnem obredju katoliške cerkve se je prva tonzura prakticirala od srednjega veka do leta 1972"motu proprio", pridobljeno 14. avgusta 2011. v obredu sprejemanja v duhovniške vrste kot znak, da izbranec izpolnjuje pogoje, ki so veljali za duhovščino. Tonzura je bila predpogoj za sprejem tako v nižje kot višje duhovniške službe. Opustitev tonzure je pomenila, da nekdo poskuša zapustiti duhovniške vrste, zato je Zakonik kanonskega prava iz leta 1917 predpisal, da se morajo vsi kleriki iz nižjih duhovniških služb ostriči najkasneje en mesec po opozorilu, sicer so izgubili svoj duhovniški položaj.

Videz tonzure se je s časom spreminjal. Na koncu so si morali nesamostanski kleriki pri prvi tunzuri samo simbolično odrezati nekaj čopov las v obliki križa in imeti obrito mesto na zadnji strani glave. Velikost je bila odvisna od stopnje duhovniške službe, vendar ni smela biti manjša od velikosti hostije. V nekatoliških državah, zlasti v angleško govorečih, v tem niso bili dosledni. V Angliji in Ameriki, na primer, golo mesto ni bilo potrebno, verjetno zaradi preganjanja pripadnikov katoliške duhovščine, ceremonialno striženje pri prvi duhovniški tonzuri pa se je moralo kljub temu opraviti. Po motu proprio papeža Pavla VI., objavljenem 15. avgusta 1972, se prva tonzura ni več ne prakticira.

Meniška tonzura Poleg te splošne duhovniške tonzure se v nekaterih zahodnih samostanskih redovih, na primer pri kartuzijanih in trapistih, prakticira popolna različica tonzure. To pomeni, da je obrito celo teme razen ozkega venca kratkih las, tako imenovane meniške krone. Tonzura je obvezna za vse menihe od vstopa v samostan, ne glede na to ali služijo kot bratje ali kot patri.

Sodobna praksa Vzhodno krščanstvo thumb|right|250px|thumb|Duhovniška tonzura pravoslavnega vernika, povezana z vstopom v nižjo duhovniško službo

V pravoslavju in vzhodnih katoliških cerkvah bizantinskega obreda so tri oblike tonzure: krstna, meniška in duhovniška. Vse tri vsebujejo striženje štirih pramenov las v obliki križa: nad čelom, ko krščenec reče »v imenu Očeta«, v začelju, ko krščenec reče »in Sina«, in obeh straneh glave, ko krščenec reče »in Svetega Duha«. V vseh primerih je dovoljeno, da lasje ponovno zrasejo. Tonzura kot taka ni sprejeta kot pričeska.

Krstna tonzura Krstna tonzura se pravi med obredom krsta kot prvo žrtvovanje krščenca. Opravi se ne glede na to, ali je krščenec otrok ali odrasla oseba.

Meniška tonzura Meniška tonzura, ki ima tri stopnje: rasofor (iz grškega [rasofόros], nosilec halje), stavrofor (iz grškega , stavrofόros, nosilec križa) in velika shema (iz grškega [megalόshemos]), je obred iniciacije v meniški red, simbolično striženje las po svoji volji. Pravoslavni menihi si tradicionalno nikoli ne strižejo las in brade kot znak posvetitve svojih življenj Bogu.

Duhovniška tonzura Pravoslavna duhovniška tonzura je enakovredna prvi tonzuri v latinski cerkvi. Striženje se opravi pred vstopom v nižji poklic bralca in se pri kasnejših prestopih v višje službe ne ponavlja.Na Zahodu so nižji redovi vratar (ostiarius), bralec, zaklinjevalec (eksorcist, pripravnik za duhovniški poklic) in akolit (višji pripravnik za duhovniški poklic). Višji poklici so poddiakon, diakon, duhovnik in škof. Na Vzhodu so nižji poklici bralec in poddiakon in ponekod akolit. Poklica vratarja in eksorcista (kateheta) se opuščata. Nekoč pogost naziv »tonzurirani bralec« je zato zavajajoč, saj se je striženje tehnično opravilo že preden je postal vratar.

Zahodno krščanstvo Duhovniška tonzura Od izdaje Ministeriae quaedam leta 1972 imajo določene cerkvene institucije odobreno nošenje tonzure. Mednje spadajo Duhovniška bratovščina sv. Petra (1988), Inštitut Kristusa Kralja najvišjega duhovnika (1990) in Osebna apostolska administracija sv. Janeza Marije Vianneya (2001).

Čeprav je tonzura kot taka zastarela, se je ohranilo nošenje tako imenovane škofovske čepice (zuccheto), ki ima obliko tonzure. Čepice nosijo papeži (bela), kardinali (rdeča) in škofje (škrlatna) tudi izven uradnih verskih ceremonialov. Duhovniki lahko izven verskih obredov nosijo preprosto črno čepico, vendar tega skoraj ne prakticirajo. Izjema so opati (črna) in opati Reda premontrejskih kanonikov, ki nosijo belo čepico. V Kongregaciji kanonikov lateranskega reda je bela čepica del njihovega uradnega habita. Nekateri duhovniki s posebnimi naslovi, določene stopnje monsinjorjev in kanonikov na primer, so v preteklosti nosili črno čepico z rdečim ali škrlatnim našitkom, vendar so jo opustili in jo nosijo samo ob nekaterih izjemno redkih priložnostih.

Meniška tonzura Nekateri samostanski redovi in posamezni samostani še vedno ohranjajo tradicijo meniške tonzure. Tonzura je pogosta praksa med redovniki Frančiškanskih misijonarjev večnega sveta, četudi ni izrecno predpisana.

Posvetna Evropa Merovingi Med Merovingi, katerih vladarji so bili »dolgolasi kralji«,Gregor Tourski, reges criniti. je bila navada, da so neuspešnim pretendentom za kralja ali odstavljenim kraljem ostrigli lase. Po striženju so jih poslali v samostan, kjer so včasih ostali samo toliko časa, da so jim zrasli novi lasje.Gregor Tourski, Zgodovina Frankov, II. 41. Primer takšne prakse je Grimoald Starejši, sin Pipina Landenskega in varuh Dagoberta II., ki se je polastil prestola v imenu svojega sina in Dagobertu ostrigel lase. S tem ga je označil za neprimernega za kraljaJ. Hoyaux. Reges criniti: chevelures, tonsures et scalps chez les Mérovingiens. Revue belge de philologie et d'histoire 26 (1948)J. M. Wallace-Hadrill. The Long-Haired Kings and Other Essays. London, 1962: 154ff. in ga izgnal.Conrad Leyser. Long-haired kings and short-haired nuns: writing on the body in Caesarius of Arles. Studia patristica 24 (1993).

Bizantinsko cesarstvo Striženje las, pogosto združeno s kastracijo, se je v Bizantinskem cesarstvu v 8. stoletju pogosto prakticiralo za odstavljene cesarje in njihove sinove. Pred tem so jih običajno oslepili.John Julius Norwich. Byzantium. Viking, 1988.

Budizem V budizmu je tonzura del obreda pabbajja in del vstopanja v skupnost menihov (sanskrt bhikkhus) ali nun (sanskrt ghikshuni). Tonzura obsega britje glave in obraza. Britje se ponavlja tako pogosto, da je glava gladko obrita.

Hinduizem 250px|thumb|Otrokovo prvo striženje, imenovano caula, chudakarana ali mundana

V hinduizmu je tonzura običajno del treh obredov prehodov v življenju posameznika. Prvi se imenuje čudakarana (sanskrt चूडाकरण, dobesedno obred tonzure). Znan je tudi kot choulam, caula, chudakarma ali mundana in pomeni prvo otrokovo striženje, ki je običajno britje glave.Mary McGee (2007). Samskara. The Hindu World (urednika: Mittal in Thursby), Routledge, ISBN 978-0415772273, str. 342-343. Pri obredu sta prisotna otrokov oče in mati, ki je običajno oblečena v poročni sari. Otroku obrijejo glavo in ostrižejo nohte, ga umijejo in oblečejo v nova oblačila.P.V. Kane. Samskara, VI. poglavje. History of Dharmasastras, II. zvezek, I. del, Bhandarkar Oriental Research Institute, str. 260-265. Včasih na temenu pustijo čop las. Obred je značilen za dečke in deklice. Običajno se opravi v bližini templja ali reke, vendar to ni obvezno.

Obred čudakarna označuje dojenčkov prehod k čistostiRajbali Pandey (2013). Hindu Saṁskāras: Socio-religious Study of the Hindu Sacraments, 2. Izdaja, Motilal Banarsidass, ISBN 978-8120803961, str. 94-95. in se običajno opravi okrog otrokovega prvega rojstnega dneva. Nekateri viri priporočajo, da se opravi pred tretjim ali sedmim letom otrokove starosti. Obred je včasih združen z obredom upanajana, ki označuje začetek otrokovega formalnega šolanja

Drugi obred v hinduizmu, v katerega je včasih vključeno tudi striženje, je upanajana, ki označuje začetek otrokovega formalnega šolanja.Jörg Gengnagel, Ute Hüsken (2005). Words and Deeds: Hindu and Buddhist Rituals in South Asia. Otto Harrassowitz Verlag, ISBN 978-3447051521, str. 204-205.