sličica|Predstavitev capoeire v starem mestnem jedru Ljubljane, Slovenije sličica|Predstavitev capoeire v Ljubljani Capoeira () je afro-bazilska borilna veščina in igra. Vključuje tudi elemente plesa, akrobatike, folklore, glasbe in duhobnosti. Po navadi je izvajanje poimenovano z igro (jogo - portugalsko). Razvila se je v Braziliji v začetku 16. stoletja. Poznana je po svojih fluidnih in kompleksnih gibih, udarcih z nogo, obratih in akrobatskih tehnikah, za kar uporablja predvsem moč, hitrost in silo vzvoda.
26. novembra 2014 je UNESCO capoeiro vpisal na seznam nesnovne kulturne dediščine.
Ime V preteklosti so številni udeleženci za to umetnost uporabljali ime angola ali izraz brincar de angola (»igranje angole«). V policijskih dokumentih je bila capoeira znana kot capoeiragem, izvajalec pa je bil imenovan capoeira. Postopoma je umetnost postala znana kot capoeira, praktikanta pa so imenovali capoeirist.Roberto Pedreira, Choque: The Untold Story of Jiu-Jitsu in Brazil 1856–1949 V ožjem smislu je capoeiragem pomenil skupek borilnih veščin. Izraz jogo de capoeira (igra capoeire) se uporablja za opis umetnosti v performativnem kontekstu.
Čeprav se o tem razpravlja, najbolj splošno sprejet izvor besede capoeira izvira iz besed Tupi ka'a ('gozd') paũ ('okrogel'), ki se nanaša na območja nizkega rastlinja v brazilski notranjosti, kjer so se skrivali pobegli sužnji.
Zgodovina Začetki Capoeire časovno sovpadajo z začetkom suženjstva v Braziliji. V začetku 17. stoletja so portugalski kolonialisti v svoje kolonije začeli uvažati sužnje, večinoma iz zahodne Afrike. Največ, skoraj 40 % vseh sužnjev prepeljanih čez Atlantski ocean, je prejela Brazilija. Ker so zgodovinski pisni viri o obdobju med 16. stoletjem in začetku 19. stoletja zelo redki, je to obdobje zgodovine Capoeire še vedno zelo nejasno. Kljub temu, ustno izročilo, jezik in ostali dokazni viri, nedvomno pričajo o njenih afro-brazilskih koreninah.
Izvor V 16. stoletju si je Portugalska prisvojila enega največjih ozemeljskih teritorijev kolonialnih imperijev, vendar ji je za kolonizacijo primanjkovalo ljudi, še posebej delavcev. Zaradi tega primanjkljaja se je Portugalska, tako kot večina evropskih kolonialističnih držav, odločila za uporabo suženjstva. V prvem stoletju je bila njena glavna ekonomska aktivnost v koloniji pridelovanje in predelovanje sladkornega trsa. S tem namenom so bile ustanovljene velike plantaže, imenovane engenhos, ki so bile odvisne od suženjskega dela. Sužnji, ki so živeli v nehumanih in ponižujočih razmerah, so bili prisiljeni na težko delo in bili pogosto fizično kaznovani že za manjše prekrške.
V tem okolju je bila capoeira rojena kot preprosto upanje za preživetje. Bila je orodje s katerim je neopremljen pobegli suženj lahko preživel v neznanem, neprijaznem okolju in lahko kljuboval lovu capitães-do-mato, oboroženim in opremljenim kolonialističnim agentom, katerih naloga je bila iskanje in ujetje pobeglih.
Quilombos
Pobegli sužnji so se združevali in ustanavljali quilombos. To so bili primitivni zaselki na težko dostopnih in oddaljenih krajih. Nekateri so hitro rastli in s tem pritegnili ne le več ubežnikov, temveč tudi avtohtono prebivalstvo Brazilije ter Evropejce, ki so skušali ubežati krščanskemu ekstremizmu. Nekateri so zrasli do te mere, da so postali ogromne neodvisne multietnične entitete.
Vsakodnevno življenje v quilombu je omogočalo poleg svobode tudi oživljanje tradicionalnih kulturnih prvin, ki so bile pod kolonialnimi zakoni zatrte. V takem multietničnem okolju, ki je bilo neprestano ogroženo s strani portugalskih kolonialnih oboroženih čet, se je Capoeira iz orodja preživetja razvijala v borbeno veščino osredotočeno na vojno stanje.
Največji quilombo, Quilombo dos Palmares, je bil sestavljen iz več vasi in je obstajal več kot stoletje. Doživel je vsaj 24 manjših napadov in 18 kolonialnih invazij. Vsi napadi so bili uspešno odbiti. Portugalski vojaki so opisovali, da se je borec iz quilomba branil z nenavadnimi borbenimi tehnikami in da je bil potreben več kot en konjenik, če si hotel enega ujeti. Guverner province je izjavil, da je težje premagati en quilombo kot nizozemsko vojsko.
Urbanizacija Leta 1808 je princ in bodoči kralj Dom Jožef VI. skupaj s celotnim portugalskim dvorom pobegnil v Brazilijo. Razlog je bila Napoleonova invazija na Portugalsko. Kolonija, ki je bila do tega trenutka izkoriščana le zaradi svojih naravnih virov in pridelkov iz plantaž, se je končno začela razvijati kot narod. Portugalski monopol se je končal, ko so se brazilska pristanišča odprla za trgovanje še z drugimi narodi. Mesta so pridobivala na pomembnosti in Brazilcem je bilo dovoljeno izdelovati izdelke, ki so bili prej uvoženi le iz Portugalske (npr. steklo).
Zapisi o vadečih capoeire obstajajo vse od 18. stoletja dalje v Rio de Janeiru, Salvadorju in Recifu. Velika mesta so rasla in potreba po sužnjih se je povečala. S tem je tudi capoeira pridobivala na pomembnosti in številčnosti vadečih. Bila pa je tudi pogosto uporabljena proti kolonialnim stražam v Riu, tako da jo je kolonialna vlada skušala zatreti in vzpostavila različne fizične kazni. Obširno zajeti podatki policije v 19. stoletju o pridržanju mnogo sužnjev in svobodnih ljudi zaradi vadbe capoeire: »Od 288 sužnjev zaprtih v zaporu Calabouço med letoma 1857 in 1858 jih je bilo 80 (31 %) aretiranih zaradi capoeire in samo 28 (10, 7 %) zaradi pobega. Od 4303 aretiranih v Riu leta 1862 jih je bilo 404 pridržanih (skoraj 10 %) zaradi capoeire.«
Konec suženjstva in prepoved capoeire
Do konca 19. stoletja je bilo v Brazilskem cesarstvu suženjstvo odpravljeno. Razlogi so bili različni; napadi milic iz quilombov na plantaže, ki so se še posluževale suženjstva, nesodelovanje brazilske vojske pri lovljenju sužnjev ubežnikov in vse večje pojavljanje abolicionističnih gibanj. Cesarstvo je skušalo umiriti problematiko z zakoni o zamejevanju suženjstva, vendar je Brazilija 13. maja leta 1888 nehala priznavati institucijo suženjstva s sprejetjem zakona Lei Áurea (Zlati Zakon), uzakonjen v cesarskem parlamentu in podpisan od princese Isabele.
Po nastopu zakona pa so se svobodni nekdanji sužnji počutili zapostavljene. Večina jih ni imela kje živeti, niso dobili dela in so bili s strani brazilske družbe prezrti; videni so bili kot leni delavci. Hkrati se je povečalo tudi priseljevanje ljudi iz Evrope in Azije, kar je še dodatno otežilo nekdanjim sužnjem dostopnost do dela.
Capoeiristi so kmalu začeli uporabljati svoje veščine v nekonvencionalne namene; kriminalne združbe in vojni gospodarji so jih najemali za telesne stražarje in najete morilce, v Riu so skupine capoeristov, imenovane maltas, začele pleniti po mestu. Leta 1890 je nedavno razglašena Republika Brazilija odredila prepoved capoeire po celi državi. Stanje družbe v prestolnici je bilo kaotično in policija je poročala o capoeiri kot o prednosti pri bojevanju.
Po prepovedi je bil katerikoli državljan, ki je uporabljal capoeiro v pretepu ali kakorkoli drugače izvajal oziroma vadil to veščino, aretiran, mučen in pogosto pohabljen s strani policije. Roda de capoeira, kot ena izmed oblik kulturne prakse, je bila izvajana na odročnih krajih, pogosto s postavljeno stražo, ki bi opozorila na približevanje policije.
Luta Regional Baiana sličica|Skupina Mestre Bimba, 2022 Do 1920-ih je represija počasi upadala. Mestre Bimba iz Salvadorja je bil močan borec v legalnih in ilegalnih borbah, kjer je spoznal tudi svojega bodočega učenca Cisnado Lima. Oba sta bila mnenja, da capoeira izgublja svoje borbene prvine zaradi vse večje uporabe veščine za animiranje turistov. Bimba je začel razvijati prvo sistematično metodo treninga za capoeiro in leta 1932 ustanovil prvo šolo capoeire. Vendar je bilo ime capoeira še vedno ilegalno, zato mu je Cisnando svetoval, da svoj slog raje poimenuje Luta Regional Baiana (Regionalna borba iz Baiane).
Leta 1937 je z dovoljenjem salvadorskega sekretarja za izobrazbo (Secretaria da Educação, Saúde e Assistência de Salvador) Bimba ustanovil šolo imenovano Centro de Cultura Física e Luta Regional. Njegovo delo je bilo zelo dobro sprejeto in je poučeval capoeiro tudi mestno kulturno elito. Do leta 1940 je capoeira končno izgubila kriminalno konotacijo in bila legalizirana.
Regionalni slog Bimbe je zasenčil tradicionalne capoeriste, ki še vedno niso uživali zaupanja družbe. To se je začelo spreminjati, ko je leta 1941 Vicente Ferreira Pastinha ustanovil Centro Esportivo de Capoeira Angola (CECA), locirano v Pelorinhu, soseski v Salvadorju. Ta šola je privabljala veliko tradicionalnih capoeristov. S slovesom CECA je tradicionalni slog dobil ime capoeira angola. Ime izvira iz besedne zveze brincar de angola (igranje angole), ki je bila v 19. stoletju ponekod v rabi. Prevzeli so jo tudi drugi mojstri, ki niso nujno sledili Pastinhejevemu slogu.
Danes
Danes capoeira ni le borilna veščina, ampak aktivni način izvoza brazilske kulture po celem svetu. Od 1970-ih so številni mojstri emigrirali v druge države z namenom poučevanja capoeire. Ta je prisotna že v mnogo državah po vseh kontinentih sveta in vsako leto v Brazilijo privabi tisoče učencev capoeire. Tuji učenci se trudijo naučiti tudi portugalščine, da bi lahko veščino bolje spoznali. Ugledni in priznani mojstri pogosto učijo v tujini in ustanavljajo svoje šole. Tako so predstavitve capoeire, ki so bolj teatralne, s poudarkom na akrobatiki, kot pa borbene, pogost pojav po celem svetu.
Kjub temu je borbeni aspekt še vedno zelo prisoten, ampak manj očiten in je zato večkrat prezrt s strani ne-vadečih. Zelo dobri capoeristi so sposobni celo neposreden napad izvesti tako, da izgleda kot prijateljska gesta.
Simbol brazilske kulture, simbol etničnega amalgama, ki karakterizira Brazilijo, simbol odpora proti represiji; capoeira je nedvomno spremenila podobo Brazilije in postala simbol ponosa Brazilcev. Uradno tvori tudi del neločljive kulturne dediščine Brazilije.
Tehnike
Capoeira je hitra in vsestranska borilna veščina, ki je bila v preteklosti osredotočena na boj proti skupini nasprotnikov ali v primeru tehnične prednosti.
Slog poudarja uporabo celotnega spodnjega dela telesa za izvedbo udarcev, spotikov in podiranja nasprotnika in zgornji del telesa, da pomaga tem gibom in za občasne napade z zgornjim delom telesa. Ima lastnosti vrste zapletenih položajev in drže telesa, ki naj bi se zverižile v neprekinjenem toku gibanj, z namenom izvedbe udarcev, umikov in gibanj ne da bi prekinili gibanje, ki izraža slog z nepredvidljivimi in vsestranskimi elementi.
Ginga (dobesedno 'zibanje naprej in nazaj', 'nihanje') je temeljni premik pri capoeiri, je pomembna za napad in obrambne namene. Ima dva glavna cilja. Eden je, da se capoeirist obdrži v stanju nenehnega gibanja, kar preprečuje da bi bil lahka tarča. Drugi cilj je uporaba zavajajočih gibov, z namenom preslepitve nasprotnika, da se ta odpre za napad ali protinapad.
Napadi v capoeiri temeljijo na izkoriščanju priložnosti in čeprav so gibi zavajajoči ali izvedeni kot triki, morajo biti natančni in odločni, kot je neposreden udarec v glavo, obraz, bistveni del telesa ali močnim podiranjem nasprotnika. Večina napadov v capoeiri je izvedena z nogami, kot so neposredni udarci ali udarci z obratom in vrtenjem, podiranjem nasprotnika z udarci in prijemi spodnjega dela nog, ali udarci s koleni. Udarci s komolci, pestmi, dlanjo in druge oblike podiranja nasprotnika zaključujejo glavni seznam. Zelo pomemben protinapad je tudi udarec z glavo.
Obramba temelji na načelu ne-upiranja, kar pomeni izogibanje napadu z umikanjem, namesto blokiranja. Umiki se imenujejo esquivas in so odvisni od smeri napada in namena tistega, ki se brani. Mogoče jih je izvesti stoje ali z naslonom roke na tla. Blokiranje napada se izvaja samo, ko je esquiva popolnoma neizvedljiva. Ta strategija omogoča hitre in nepredvidljive protinapade, možnost da se osredotočimo na več kot enega nasprotnika, ter možnost da se soočimo praznih rok proti oboroženem nasprotniku.