Samostan Vitovnica () je samostan Srbske pravoslavne cerkve v vzhodni Srbiji. Samostan je posvečen Zaspanju Bogorodice (Marijino Vnebovzetje).
Samostan stoji v hribih vzhodne Srbije, na desnem bregu reke Vitovnice, približno deset kilometrov vzhodno od mesta Petrovac na Mlavi in približno 120 kilometrov jugovzhodno od Beograda.
Ustanovitev Samostan je leta 1291 srbski kralj Štefan Milutin Nemanjić po zmagi po zmagi nad odpadniškima plemičema Drmanom in Kudelinom.Путешествије по Србији, аутор: Јоаким Вујић, Београд, 1901. године Drman in Kudelin sta območje zavzela s silo in ga spremenila v oporišče izobčencev, iz katerega sta plenila sosednje okraje.Вазнесење: „Српски православни манастир, црква Успења свете Богородице Витовница“ , 22. март 2013, приступ 20.8.2013 Kralj Milutin je ustanovil Vitovnico v znak zahvale za zmago nad sovražnikom.Православна Српска Црква у Краљевини Србији, Митрополит Михајло, Београд, 1895. године
Mihailo Riznić je v Starinarju Srbskega arheološkega društva, ki je bil izdan leta 1888, napisal: »Kralj Milutin je zgradil ta samostan po bitki s Tatari leta 1291. Milutin je zbral močno vojsko in močno potolkel Tatare, da je reka Vitovnica tekla krvava«.
Zgodovina thumb|Zapuščinska freska sv. kralja Milutina u samostanu Vitovnica Samostan se pogostokrat omenja v 16. stol., tako v srbskih kot v turških virih. Po turškem popisu iz leta 1537 so v samostanu živeli trije menihi. Samostan je plačal velik davek, kar pomeni, da je verjetno tudi naprej dobro posloval.
Življenje Vitovnice v 17. stoletju je omenjeno v napisih v samostanskih knjigah, čeprav so nekateri od teh zvezkov uničili plameni, ki so uničili Narodno knjižnico v Beogradu med bombardiranjem v drugi svetovni vojni. Ena od samostanskih knjig, ki datira pred letom 1620, je ohranjena v kijevski knjižnici. Na njej je naslednji napis: »To knjigo je samostanu Vitovnica podaril hieromanik Nikefor.«Zapisi in napisi, avtor: Љубомир Стојановић, 1079 Po veliki turški vojni med Avstro-Ogrsko in Osmanskim cesarstvom so menihi leta 1690 prenesli zaklade Vitovnice v srbski samostan Bešenovo, ki je ležal na drugi strani Donave v Avstro-Ogrski. Kelih, znan kot »Vitovniški kelih«, izvira iz leta 1652 in prikazuje obraze in svetniške sije svetnikov v pozlati; zdaj ga hrani Muzej Srbske pravoslavne cerkve v Beogradu.
Ko je bil leta 1753 popisan samostan Bešenovo, je bila posest Vitovnice še vedno ločeno evidentirana.Извештај ексарха Максима Ратковића из1733, гласник СУД књига 56, 1884. года Vitovniški zakladi so ostali v Bešenovem do druge svetovne vojne, ko so Bešenovo oropali in požgali Ustaši, sile hrvaške fašistične države.
Po osvoboditvi Srbije izpod turške oblasti v začetku 19. stoletja je Vitovnica začela oživljati. Sredina 19. stoletja zaznamuje pomemben porast premoženja samostana. Igumen (opat) Stefan Bojović je še vedno v spominu kot simbol obnove Vitovnice v tem obdobju. Zdi se, da je bil celoten samostanski kompleks obnovljen okoli leta 1856. Samostan je tako uspeval, da je leta 1861 na lastne stroške lahko zgradil osnovno šolo v vasi Vitovnica.
Metodij Milovanović je bil med letoma 1896 in 1902 igumen (opat) Vitovnice. Poleg tega, da je bil vodja samostana, je bil leta 1897 tudi ustanovitelj Srbskega čebelarskega društva in ustanovitelj revije Pčelar (Čebelar), ki izhaja še danes. Bil je pomemben teoretik in polemik revije ter je pomembno prispeval k razvoju čebelarstva v Srbiji.Jedan naš pčelarski veteran, Pčelar, št. 1. za 1930. leto, stran 21. Zaslužen je za razvoj čebelarstva v regiji Homolje in Mlava, ki ga je populariziral med prebivalci in od koder izvira znameniti homoljski med. Od leta 1902 je urejal časopis Besednik. Napisal je tri knjige o Sveti gori in Hilandarju.
Vitovniški napredek so v prvi polovici 20. stoletja ustavile zgodovinske okoliščine. Med prvo svetovno vojno, med letoma 1915 in 1918, se je del Srbije, v katerem je bil samostan, znašel v bolgarskem okupacijskem območju. Leta 1915 so Bolgari odpeljali v taborišče in ubili takratnega predstojnika (opata) Vitovnice, Izaijo Bogdanovića. Bolgarski vojaki so nato Vitovnico oropali. Uničena je bila celotna arhivska zbirka. Samostan si ni mogel opomoči od trpljenja pod bolgarsko okupacijo, saj so ga zadeli novi valovi trpljenja, najprej pod nemško okupacijo v drugi svetovni vojni, nato pa pod komunistično oblastjo.
V Vitovnici so bile ob severni steni srednjega dela cerkve relikvije neznanega Sinajčana, ki so jih bolgarski vojaki oropali.
Samostanu se ni uspelo opomoči od nadlog pod bolgarsko okupacijo, ko so že prišle nove nadloge pod nemško in komunistično okupacijo. Zaradi napada na nemško patruljo nedaleč stran od samostana Vitovnica so se nemške okupacijske oblasti odločile zažgati samostan. Vsi objekti so bili požgani, razen cerkve, ki ji je zagorel zvonik. Vse spalnice, vsa gospodarska poslopja in vse, kar so bili s trdim delom obnavljali tekom vsega 19. stoletja, so zažgali nacisti leta 1943. Meniško bratstvo se je rešilo in se skrilo v okoliških gozdovih, Nemci pa so vendarle prijeli vitovniškega hierodiakona Avakuma Momčilovića, ki so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Banjica in ga tam ubili.
Ko so leta 1945 lokalni vaški komunisti iz vasi Vitovnica prišli na oblast, so ubili še preostale menihe in vzeli vse samostansko premoženje. Med menihi, ki so jih ubili komunistični vaščani Vitovnice, je bil tudi igumen (opat) Mardarij Zdravković. Hieromenih Sava Marković je bil star 33 let, ko so ga ubili.
Povojno obdobje je tako samostanu odvzelo tako poslopja kot bratovščino menihov. Hieromenih Krizostomos so cerkvene oblasti leta 1946 poslale v zapuščene in požgane ruševine samostana. V izjemno težkih okoliščinah, brez strehe nad glavo, je Krizostomos začel obnavljati samostan. Prav njemu lahko pripišemo zasluge za Vitovniško preživetje v teh najtežjih časih. Kljub ogromnemu trpljenju v prvi polovici 20. stoletja je samostan zaradi velikih prizadevanj svojih menihov doživel ponovni napredek. Zdaj je delno obnovljen in postopek obnove še poteka.
Vitovniški evangelij Vitovniški evangelij izvira iz 16. stoletja. Gre za rokopisni evangelij, izdelan v samostanu v prvi polovici 16. stoletja. Zagotovo vemo, da je bil leta 1557 vezan v pozlačeno srebro. Vezavo je izdelal Vuk Kondo, priznani zlatar tistega časa, ki je na zgornji strani plemenite kovine pustil potrdilo o svoji obrti.Opis srbskih fruškogorskih samostanov 1753., avtor: Dimitrije Ruvarac, Sremski Karlovci, 1905. Evangelij so napisali s črnim črnilom, pomembnejše opombe pa s staljenim zlatom. Ornamenti in inicialke so iz zlata, modre, rdeče in zelene barve, povedi pa ločujejo zlate pike.Samostan Vitovnica, zgodovinska in umetniška razstava, avtorici: dr. Ivana Ženarju in Milica Ilić, , 2015. Sprednja platnica je okrašena z dvanajstimi svetimi dnevi, zadnja platnica pa prikazuje Marijino vnebovzetje.
Vitovniški evangelij se danes hrani v Muzeju Srbske pravoslavne cerkve v Beogradu pod inventarno številko 355.Samostan Vitovnica, avtor: dr. Radomir M. Milošević, stran 176, 2013.
Vitovniški kelih Vitovniški kelih je pravzaprav posoda za razdeljevanje hostije. Visok je 4 cm, premera 18 cm, leta 1652 pa ga je izdelal Luka Kujundžija iz Ćiprovca pri Ćustendilu. Tam je bilo znano umetniško in srebrnarsko središče, kjer so srbski srebrarji v 17. stoletju izdelovali fine zlate in srebrne predmete, od katerih so se mnogi ohranili v samostanih na Fruški gori, kamor so prispeli med selitvami.
Vse figure in avreole na posodi so pozlačene. Danes ga hrani Muzej srbske pravoslavne cerkve v Beogradu.
Sveti Tadej Vitovniški Sveti Tadej Vitovniški se je rodil 6. oktobra 1914. leta v vasi Vitovnica, blizu samostana. Pomenišen je bil leta 1935. Za predstojnika Vitovnice je bil postavljen leta 1962. K počitku je legel leta 2003.
Verujoči ga štejejo za sodobnega svetnika, njegov grob v Vitovnici pa je kraj, kjer se zbirajo številni verniki.
Samostanska knjižnica V samostanu so prepisali številne pomembne knjige in ustvarili veliko knjižnico. V kasnejših selitvah so menihi potovali na različne dele sveta, zato danes knjige in druge dragocenosti najdemo v Narodni knjižnici v Beogradu, Kijevu, Sremskih Karlovcih in samostanu Pakra. V Bešenovem se hrani srebrn kelih iz leta 1662, v samostanu Krušedol pa srebrni pečat vitovniškega opata Vissariona iz leta 1703.„Могућности развоја културног туризма у Источној Србији“ , Родић Иван, Мастер рад, Ниш (2012), приступ 20.8.2013 Samostan še vedno hrani liturgični knjigi »Srbljak« in »Časlav«, v katerih so zapisi o življenju vitovniškega samostana.
Galerija
Sklici
Zunanje povezave
Манастир Витовница Републички завод за заштиту споменика културе - Београд Листа споменика О манастиру на сајту Манастири-цркве
Vitovnica Kategorija:Ustanovitve leta 1291