thumb|325px|Topolčanski grad, Slovaška. Tri linije obrambe so izvrstno vidne: renesančni bastijoni, osrednja gotska fortifikacija in bergfrid kot zadnje zatočišče.
Bergfrid je visok stolp, ki se ga običajno najde na gradovih iz srednjega veka v državah nemško govorečega prostoraThompson (2008), p. 22. in državah pod nemškim vplivom. Opisujejo ga kot »prostostoječi, borbeni stolp.«Friar (2003), p 36. Njegova obrambna funkcija je do neke mere podobna keep v angleških ali donjon v francoskih gradovih. Vendar značilna razlika med bergfridom in drugima dvema leži v dejstvu, da bergfrid običajno ni bil namenjen za trajno bivališče.
Pregled
Bivalni deli gradu z bergfridom so ločeni, pogosto v spodnjem stolpu imenovani palacij (v angleškem slogu keep združuje obe funkciji - bivanje in obrambo.) Zato je bil lahko bergfrid zgrajen kot visok vitek stolp z malo notranjih sob, nekaj oboki in malo okni. Bergfrid je služil kot opazovalni stolp in kot pribežališče v času obleganj (vsaj če je bilo obleganje relativno kratko). Razlika med bergfridom in drugimi bivalnimi stolpi ni vedno jasna, saj je bilo na tisoče teh stolpov zgrajenih v veliko različicah. Obstaja nekaj francoskih keepov samo z asketskimi bivalnimi prostori, medtem ko so bili nekateri poznejši bergfridi v Nemčiji bivalni (Otto Piper, 1900). Za maksimalno zaščito je bil bergfrid nameščen v središču notranjega obzidja gradu in popolnoma ločen od podgradja. Lahko pa bi bil blizu ali proti zunanji steni - kurtini - na najbolj ranljivi strani kot dodatna zaščita, ali celo štrlel iz stene. Na primer, Marksburg ima bergfrid v središču, grad Katz na najverjetnejši smeri napada. Nekateri, kot Münzenberg in grad Plesse, imajo dva bergfrida.
Zunaj Nemčije, so imeli križarski gradovi kot Montfort in Jiddin, zgrajena od tevtonskega reda, pomembne stolpe, ki jih nekateri avtorji primerjajo z bergfridi (Kennedy 2000, Folda 2005), češ da so ti gradovi bolj v Porenju kot krajevna križarska tradicija vojaške arhitekture.
Grad Eynsford v Kentu je redek angleški primer, kjer je bergfrid osrednji element oblikovanja.
Etimologija
Beseda bergfrid, včasih perfrit, berchfrit ali berfridePiper, Otto: Burgendkunde. Bauwesen und Geschichte der Burgen., Würzburg, 1912, p. 174. in veliko podobnih različic v srednjeveških dokumentih, ne pomeni samo grajski stolp, ampak je bil uporabljen za opis večine drugih vrst stolpov, kot oblegovalni stolpi, zvoniki (primerjava s sorodnim belfried ali zvonik) ali stavbe za shranjevanje. Glavni stolp gradu je bil pogosto preprosto imenovan »stolp« (turm) ali »velik stolp« (grosser turm). V pozno srednjeveških dokumentih v nizki nemščini pa se pojmi berchfrit, berchvrede in podobne različice pogosto pojavijo v povezavi z manjšimi gradovi.Hinz, Hermann: Motte und Donjon. Zur Frühgeschichte der mittelalterlichen Adelsburg., Cologne, 1981, pp. 53–58.
Nemške raziskave gradov v 19. stoletju so uvedle bergfrid ali berchfrit kot splošni izraz za nestanovanjski glavni stolp in to se je uveljavilo v virih.German Castles Association (1999), p. 237.
Etimološki izvor besede je nejasen. Obstajajo teorije o tem, da je izpeljana iz srednje visoke nemščine ali latinščine ali celo iz grške besede, ki so jo prinesli iz križarskih vojn.Pehla (1974), pp. 203–242. Razlage, pogosto izražene v starejših virih, da je bergfrid dobil ime po frazi weil er den Frieden berge (»saj varuje mir«), torej tisti, ki zagotovlja varnost gradu, ni mogoče potrditi.Pehla (1974), pp. 206ff.
Razvoj in oblika thumb|Bergfrid v središču območja prevladuje nad pokrajino, grad Hocheppan, Južna Tirolska, Italija thumb|upright|Bergfrid blizu vrat v Genovevaburg, Mayen, Nemčija
Bergfrid se je uveljavil kot nov tip stavbe v 12. stoletju in od okoli 1180 do 14. stoletja vse bolj postal značilnost srednjeevropskih gradov.German Castles Association (1999), p. 74: "Bergfriede als reine Wehrbauten ohne nennenswerte Wohnfunktion sind bei Burgen des 11. Jhs. noch nicht anzutreffen (...)". See also: Biller (1993), p. 135. Številni primeri iz tega obdobja so ohranjeni skoraj v polni višini. Vendar pa izvor modela ni povsem jasen, saj so stolpi iz obdobja pred 12. stoletjem skoraj v celoti izkopani arheološko in so ohranjeni le najnižji deli. Posamezni primeri (kot je bergfrid Habsburg) prav tako lahko datiramo že v drugo polovico 11. stoletja. Biller (1993), p. 145. Another example mentioned by Biller is the Great Harzburg, pp. 143f. Predhodnik bergfrida je utrjena stolpna hiša, ki se v zahodnoevropsko imenuje donjon ali keep.
Bivalni stolpi so bili pogosti že pred prihodom bergfrida v nemško govoreče države; prekurzor najdemo, na primer, v lesenem stolpu mota in njegovi podgradnji. Bivalno-obrambni gradovi (tudi donžoni) združujejo dve kontrastni funkciji, udobno bivanje in utrdbo. Bergfrid pa se je odpovedal stanovanjski funkciji bivalno-obrambnega gradu v prid svojim obrambnim namenom. Hkrati so nove oblike neutrjenih stanovanjskih zgradb postale priljubljene kot palacij in bile vključena v grajsko konstrukcijo. Pojav bergfrida je tako jasno povezana z razločevanjem življenja in utrdbe v gradu.Biller (1993), p. 134. V zahodni Evropi pa je donjon ali keep, s svojo kombinacijo domačih in obrambnih nalog, še vedno prevladoval v času srednjega veka.
Pogosto bergfrid tvori glavni stolp v središču gradu ali je pozicioniran kot stolp obzidja na glavni aveniji napada gradu (zlasti v primeru čelnih gradov). Lahko je izoliran samostojno med drugimi zgradbami gradu ali združen, da z njimi tvori združen stavbni kompleks. Vendar pa je bergfrid običajno samostojen element, ki notranje ni povezan z drugimi stavbami in ima svoj dostop. To je tako imenovan povišan vhod, tj. vhod, ki se nahaja na nivoju zgornjega nadstropja stolpa in je dostopen preko lastnega mostu, stopnic ali lestev.
Bergfridi imajo običajno kvadraten ali okrogel tloris, obstajajo pa tudi petkotniški stolpi, medtem ko so osemkotniški precej redki. Obstaja tudi nekaj primerov bergfridov z nepravilnimi mnogokotniškimi tlorisi. Redka oblika je trikotniški bergfrid gradu Grenzau v bližini Höhr-Grenzhausen ali pa gradu Rauheneck blizu Baden pri Dunaju. Stolpi s trikotniškim in petkotniškim tlorisom so vedno imeli vogal s pogledom na glavno linijo napada na gradu.
Bergfrid je v povprečju visok od 20 do 30 metrov, čeprav grad v Forchtensteinu na Gradiščanskem v Avstriji in grad Freistadt dosežeta višino 50 metrov. V primerjavi z bivalno-obrambnim gradom, ki zaseda relativno veliko površino, ker ima izdelano notranjo postavitev z dnevno sobo, dvorano, kuhinjo, itd., ima bergfrid navadno veliko manjši tloris, ki, čeprav je podobne višine dot bivalno-obrambni grad, daje z vitkostjo videz stolpa. Kot stavba ima bergfrid še močnejši vertikalni poudarek kot bivalno-obrambni grad.
Za gradbeni material je običajno uporabljen krajevni kamen, pridobljen po možnosti v neposredni bližini mesta gradu. Na področjih, kjer je kamna ni, so uporabljali opeko ali kamen iz polj. Zidarska dela so izvedena zelo pazljivo, robovi so poudarjeni z rustiko iz klesanca. Bergfrid je lahko ometan ali ne. Lep primer so stolpi iz obdobja Hohenstaufen, ki so bili v celoti sestavljeni iz rustikalnih klesancev. Stolpni jašek (to je osrednji del stolpa med bazo in zgornjim nadstropjem) navadno ni imel ali zelo malo oken; če so obstajala, so bile le zelo ozke vertikalne reže.
Velikanska debelina zidov v kleti v mnogih bergfridih (1,5 do 3 m) se običajno bistveno zmanjša na notranji strani stolpa na nivoju zgornjega nadstropja. Na tako nastalem zidnem odstavku so ležali leseni stropi, ki so služili za razdelitev na različne etaže. Najnižja tla in najvišje nadstropje so pogosto pokriti s kamnitim obokom. Širine stolpov so 6 do 14 m, višine 18 do 30 m. Včasih so ozka stopnišča vključena v zid, da se je omogočilo eni osebi vzpeti se v stolp. Bolj pogosto pa so bile etaže povezane z lesenimi stopnicami ali lestvami. Nekateri bergfridi imajo omejen bivalni prostor in celo majhne kamine lahko najdemo v zgornjih nadstropjih. Te ogrevane sobe so običajno uporabljali stražarji.
Na mnogih bergfridih prvotne zasnove vrha stolpa ni mogoče natančno ugotoviti. Po eni strani je to zato, ker so vrhovi zidov uničeni in leseni elementi prepereli, po drugi strani pa zato, ker so bili bergfridi v gradovih, ki so bili še naseljeni v sodobnem času in pogosto obnovljeni zgornji deli (npr. grad Stein, grad Rochsburg oba blizu Zwickaua). Poleg tega so nekateri stolpi, ki izgledajo na prvi pogled srednjeveško, v resnici historicistične kreacije iz 19. stoletja (na primer dvorec Wartburg iz leta 1850) in nekateri so celo romantične predstave srednjeveške grajske arhitekture (Château du Haut-Kœnigsbourg, 1909). Pozne srednjeveške stolpne krone so ohranjene bolj pogosto ali pa jih je včasih mogoče rekonstruirati na podlagi skic (predvsem iz 16. in 17. stoletja).
Teraso ali borbeno ploščad je prvotno pogosto obdajalo obzidje z vencem cin ali z lesenim konzolnim obrambnim hodnikom. Občasno so cine ohranjene v prvotnem stanju, zlasti tam, kjer so bile zaščitene s poznejšo streho ali drugo nadgradnjo. Borbena ploščad je lahko odprta ali pokrita s streho. Odvisno od tlorisa stolpa, je bodisi šotorasta, dvokapna ali stožčasta streha, kasneje a zelo redko tudi zidan zatrep. Streho sestavlja leseno ogrodje prekrito s ploščicami ali skrilavec, alternativno, je bil trden kamen. Pogosto je zajela celotno borbeno ploščad, tako da je streha slonela na obzidju. V drugih primerih je bila umaknjena nazaj, tako je med streho in obzidjem nastal odprt mostiček (na primer gradova Rudelsburg in Osterburg). Pri pokritih ploščadih je bil stolp okronan z okenskim nizom namesto cin, ki so nudila panoramski pogled na okolico in omogočala uporabo orožja na dolge razdalje. Kamne in vrele tekočine je bilo mogoče spuščati skozi talne odprtine obrambnega hodnika, nekateri so imeli konzolne izlivnice. Mašikuli so se začeli uporabljati v 12. stoletju. V poznem srednjem veku, so stolpe pogosto krasili vogalni stolpiči in drugih podobni objekti.
Večja balistična orožja ali katapulte so le redko postavljali na borbeno ploščad.
Veliki gradovi (npr. grad Münzenberg) in družinski gradovi (ganerbenburg) (gradovi v lasti več kot ene družine hkrati), so včasih imeli več bergfridov iz statusnih ali varnostnih razlogov. Sestavljen iz notranje podgradnje in dveh zunanjih podgradenj, je zelo velik grad Neuenburg, prebivališče deželnega grofa Turingije v Freyburgu, Nemčija, ima bergfrid v vsakem delu gradu, skupaj tri. Izredno velik cesarski grad Kyffhausen v gorovju Kyffhäuser v Nemčiji je sestavljen iz zgornjega, srednjega in spodnjega podgradja. V zgornjem in srednjem delu sta znana bergfrida ohranjena vsaj v ostankih.
Osemkotniški bergfrid Redka oblika je osemkotniški bergfrid. Prvič se je pojavil v nekaj gradovih iz obdobja Stauferjev v Baden-Württembergu, v Alzaciji in v južni Italiji. Najbolj znan je bergfrid na gradu Steinsberg. Stolp Friderika II. v Enni ima osemkotniški bergfrid s simetričnim osemkotniškim obzidjem. Osemkotniški bergfrid gradu Grafenstein velja za poseben primer, v katerem je bil podzidek na strani, ki gleda na linijo napada razširjen, da tvori trikotnik, tako da je stolp sedemkotnik.
V obdobju po Stauferjih, so se osemkotniški bergfridi pojavili v opečnih gotskih gradovih. Osemkotniška oblika je bila sprejeta zaradi gradnje iz opeke, saj so kotne oblike primernejše kot okrogle. Različica je osemkotniški stolp na kvadratnem podstavku. Na osnovi gradov tevtonskega reda, je ta vrsta stolpov pogosta tudi v srednji Poljski (npr. Brodnica, Człuchów, Lidzbark Warmiński). Občasno imajo gradovi tevtonskega reda takšne stolpe, ki niso iz opeke (npr. Paide).
Funkcija