Čarobna gora (v izvirniku ) je leta 1924 nastali razvojni roman pisatelja Thomasa Manna.Thomas Mann: Einführung in den Zauberberg für Studenten der Universität Princeton (1939): Der deutsche Bildungsroman, zu dessen Typ der »Wilhelm Meister« sowohl wie der »Zauberberg« gehören (Uvod v Čarobno goro za študente univerze Princeton (1939): Nemški razvojni roman, katerega tipu pripadata Wilhelm Meister kot tudi Čarobna gora.) Med svojim sedemletnim prostovoljnim bivanjem v zaprtem svetu nekega sanatorija v visokogorju sreča mladi Hans Castorp od sveta odmaknjene osebnosti, ki ga soočijo s politiko, filozofijo, toda tudi z ljubeznijo, boleznijo in smrtjo.
Vsebina sličica|Gorska panorama Davosa, prizorišče romana. sličica|Hotel »Schatzalp«, model za poglavitne prizore v romanu
Prihod Hans Castorp, edinec iz hamburške trgovske družine, po smrti svojih staršev najprej odrašča pri svojem dedu, nato pa pri svojem stricu Tienappelu. Pozneje študira ladjegradnjo. V starosti 24-ih let, pred načrtovanim nastopom službe pripravnika pri ladjedelnici, odpotuje v poletnih mesecihKonec romana izda, da so bili prvi avgustovski dnevi leta 1907 tisti, v katerih je Hans Castorp prišel v Davos. v švicarske Alpe, da bi tam v sanatoriju »Berghof« v bližini Davosa obiskal svojega bratranca Joachima Ziemßena.
Prvotno namerava ostati le tri tedne. Vendar pa ozračje sanatorija, ki ga vodita dvorni svetnik Behrens in za neko popularno obliko psihoanalize zainteresirani dr. Krokowski, navda Castorpa s svojevrstno fascinacijo. Pri kosilu sreča bolnike, hropeče od težke sape in kašljajoče kri, na nadaljnjem sprehodu pa Hermino Kleefeld, ki ji zaradi pnevmotoraksa piska iz pljuč. Dobi vtis, da bolezen ljudi poduhovi in oplemeniti, medtem ko se ljudje robustnega zdravja nagibajo k neki določeni preproščini. Temu ustrezno se mu zdi odbijajoča kombinacija »bolan in neumen«, kakršno najdeva pri »morilsko neizobraženi«, k neprestanim lapsusom nagnjeni Karoline Stöhr.
Mentor Kmalu Castorp spozna literata Lodovica Settembrinija, humanista, prostozidarja in »individualistično naravnanega demokrata«, ki mu postopoma postane prijatelj. Skozi številna poučevanja o filozofskih in političnih vprašanj vseh vrst nastopa Italijan kot pedagoški pokrovitelj Castorpa. Slednjega mešanica južnjaškega videza in ponošenih oblačil spominja na italijanskega »lajnarja«. Humanist, čigar zvezdo vodnico predstavlja »sonce razsvetljenstva«, odobrava, časti, ljubi telo, »lepoto, svobodo, vedrino, užitek«. Samega sebe vidi kot prvoborca za »interese življenja« proti »sentimentalnemu begu iz sveta« in vsakršnem romantiziranju. Posledično se mu glasba kaže kot »politično sumljiva«, ker vnema samo občutje, ne pa razuma in se tako nagiba k temu, da uspava duha. Čeprav je sam »ljubitelj glasbe«, jo ima »na sumu za kvietizem« in jo obravnava zato kot skrajno nevarno. Dva principa naj bi se nahajala v večnem boju za svet, »moč in pravica, tiranija in svoboda, vraževerje in znanje«, ostajanje na mestu in napredek, Azija in Evropa. V skladu s svojo družinsko tradicijo se Settembrini angažira v duhu »razsvetljenstva, razumskega izpopolnjevanja«. Analiza je sicer uporabna kot »orodje razsvetljenstva in civilizacije«, v kolikor »omajuje neumna prepričanja, razblinja naravne predsodke in spodkopava avtoriteto« s tem ko »osvobaja, rafinira, počlovečuje in napravlja hlapce zrele za svobodo«. Vendar naj bi bila škodljiva, »neužitna stvar«, »v kolikor preprečuje dejanje, škoduje življenju pri koreninah«. Zato Settembrini odločno posvari svojega varovanca, naj se ne pusti impresionirati morbidnemu čaru bolnišnične ustanove, in ga večkrat sili k odhodu.
Madame Chauchat Že takoj na začetku svojega bivanja sreča Castorp tudi privlačno 28-letno Rusinjo Madame Clawdio Chauchat, »kirgiziškooko« (kirgisenäugigen) soprogo visokega uradnika iz Dagestana. Čeprav je poročena, ne nosi nobenega poročnega prstana, saj ima ta vendar »nekaj odvračajočega in streznitvenega« in je »simbol podložnosti«. Ob kosilu redno izstopa s svojim zamujanjem, glasnim loputanjem vrat, svaljkanjem krušnih kroglic in podobnimi sproščenostmi.
Od prvega srečanja dalje Castorp kaže do Rusinje radovedno zanimanje, ki si ga sprva tudi sam ne more razložiti. Šele kasneje spozna, da ga mlada dama nezavedno spominja na nek zgodnejši »mladostni greh«, na sošolca Přibislava Hippeja. O njej se da izčrpno poučiti od sosede pri mizi, gospodične Engelhart. Že ob pogledu na njeno negotovo zdravstveno stanje (»medla, vročična in notranje črviva«) vidi v svojem »tihem odnosu« (do nje) v začetku le »počitniško prigodo, ki pred sodiščem razuma ne more obstati«. Vendar pa se zelo kmalu okrepi afektirana udeleženost v morbidni zaljubljenosti, da, v podložnosti. Castorpovo poželenje pa vrh vsega podžge še neka določena ljubosumnost na dvornega svetnika Behrensa, kateremu gospa Chauchat »skoraj dnevno« pozira kot model za njegove oljne slike.
Settembrini ga odločno posvari pred tem, da bi podlegel njenim čarom. V njej vidi utelešenje z njegove strani zaničevane Azije, domovanja napredku sovražnih »Partov in Skitov«. Čutna nasladnost, ki je vladala v sanatoriju, se mu je zdela na ozadju dekadentne lenobe naravnost zločinska. Na primeru Madame Chauchat vidi potrditev svoje teze, po kateri bolezen ni le posledica razpuščenosti, pač pa neka oblika le-te.
Med pustnim praznovanjem prosi Castorp, že nekoliko opijanjen, gospo Chauchat pri neki risalni igri za svinčnik. Ta mu izroči »majhno srebrno barvico«, tanko in krhko in zato »za resno dejavnost neuporabno« - vzporednica in kontrast s svinčnikom, ki si ga je Castorp nekoč v mladosti izposodil od svojega homoerotično občudovanega (tudi krigizijskega videza) sošolca Přibislava Hippeja: to je bilo »posrebreno pisalo z obročem, ki ga je človek moral potisniti navzgor, da se je s tem iz kovinskega tulca dvignil rdeče obarvan svinčnik«, kar je nedvoumen falični simbol. Potem ko je gospa Chauchat naznanila svojo skorajšnjo vrnitev v Dagestan, ji Castorp v emocij polnem, skoraj izključno v francoščini potekajočem prizoru, prizna svojo ljubezen. Temu sledeča ljubezenska noč je s strani pripovedovalca le nakazana: po eni strani Clawdia ob koncu srečanja opozori, naj ji Castorp ne pozabi vrniti njen svinčnik in ga s tem posredno povabi na obisk v njeno sobo; na drugi strani pa je Castorp kot »zastavo« po tej noči prejel »notranji portret« (to je rentgensko sliko) Clawdie Chauchat, ki ga je ta po lastnem pojasnilu dotlej hranila v svoji sobi.
Privajanje Nenazadnje tudi ob pogledu na zunanjo rutino urejenega življenja v sanatoriju s svojimi trdno določenimi časi za vstajanje, obroke, preiskave in počitek zaznava Castorp čas subjektivno na drugačen način; nanj učinkuje kot »brezrazsežnostna sedanjost«. Najprej ima sebe za popolnoma zdravega, ocena, ki je vodstvo klinike ne deli. Po nasvetu dvornega svetnika Behrensa zaenkrat ostane na Berghofu in se vse bolj udeležuje terapevtskih ukrepov kot so ležalne kure. Castorp – ki se že od začetka svojega bivanja tukaj počuti vročičnega - začne bolehati za prehladom. Odločna glavna sestra Adriatica von Mylendonk mu proda toplomer, da si lahko, tako kot drugi prebivalci Berghofa, večkrat na dan izmeri svojo temperaturo. Naposled se v okviru po dvornem svetniku izvedene preiskave odkrije v Castorpovih pljučih »vlažno mesto«, kar se pozneje potrdi še pri rentgenski preiskavi. Tako postane Hans Castorp redni pacient sanatorija. Dnevni red bolnikov mu začne privzemati »v njegovih očeh značaj sveto-samoumevne neomajnosti«, tako da se mu je življenje spodaj v nižavi »kazalo skoraj kot čudaško in napačno.«
Pozneje obišče niz psihoanalitičnih predavanj dr. Krokowskija, katerih osrednja teza izhaja iz tega, da so bolezenski simptomi »prikrita ljubezenska dejavnost in vse bolezni preobražena ljubezen«. In navsezadnje se Castorp še loteva različnih avtodidaktičnih študij denimo na medicinskem in psihološkem področju.
Še en mentor Settembrini, neozdravljivo bolan, zapusti Berghof, da bi se preselil v bližnjo vas Davos. Naseli se v stanovanje v hiši »kramarja z začimbami«, v kateri biva tudi njegov intelektualni nasprotnik, asketski jezuitski učenjak Naphta, v katolicizem spreobrnjeni galicijski Jud z razgibano preteklostjo. Naphta je briljanten, retorično nadarjeni in sofistični logiki zavezan intelektualec, od čigar vplivov Settembrini zaman poskuša odtegniti svojega mladega prijatelja Castorpa. V anarho-komunistični tradiciji Naphta stremi k ponovni vzpostavitvi »začetnega rajskega stanja brez sodstva in v neposrednem stiku z bogom«, stanja »brez države in sile«, kjer »ni bilo ne gospostva ne služenja, ne zakona ne kazni, nobene krivice, nobenega mesenega združevanja, nobenih razrednih razlik, nobenega dela, nobene lastnine, pač pa enakost, bratstvo, moralna popolnost.« Po odpravi »grozot modernega trgovstva in špekulantstva« in »satanskega gospostva denarja, kupčije« bi bilo treba vzpostaviti totalitarno, na teror oprto božjo državo; načelo svobode naj bi bil preživeti anahronizem. Med Settembrinijem in Naphto prihaja posledično vedno znova do silovitih razprav o filozofskih in političnih vprašanjih, pri katerih Castorp kot poslušalec kaže impresioniranost nad tem, kako se Naphta postavlja po robu njegovemu dosedanjemu učitelju.
Ziemßenova smrt Za razliko od Hansa Castorpa njegov vojaški bratranec Joachim Ziemßen teži za tem, da zapusti Berghof, da bi zopet aktivno živel in opravljal svojo vojaško službo. V nasprotju z zdravniškim nasvetom zapusti Berghof, vendar mora po kratkem služenju uvideti, da se njegova bolezen poslabšuje, in se vrniti nazaj v sanatorij. Po njegovi smrti v okviru ene od spiritističnih seans dr. Krokowskega prikličejo njegovega duha iz kraljestva mrtvih.
Snežni sen (Der Schneetraum) Med smučarskim izletom v visokogorje, ko Hans Caastorp lahkomiselno vzame nevarnost v »belem niču« snežne pokrajine, se znajde v življenjsko nevarnem snežnem viharju. Z zadnjimi močmi se mu uspe rešiti v zavetrje senene kopice in tam, izčrpan od nevajenega napora, zaspi. V sanjah najprej vidi »čudovito lep zaliv v južnem morju«, z »razumno-vedrim, lepim mladim človeštvom«, z »otroki sonca in morja«, ki drug drugega obravnavajo »s prijaznostjo, spoštljivostjo in obzirnostjo«. V ozadju te blažene scenerije pa se odvija nekaj nadvse strašnega: dve čarovnici raztrgata in požreta nad plapolajočim ognjem majhnega otroka. Na pol buden in vzporejajoč obe sanjski sliki Hans Castorp spozna, da sta človeška oblika in omika na koncu obvladanje strašnega in surovega v nas. Sedaj začne dvomiti ne samo v svoja enostransko razmišljajoča mentorja Settembrinija in Naphto, ampak tudi v pare nasprotij smrt / življenje, bolezen / zdravje in duh / narava. Človek naj bi bil imenitnejši od njih in ker obstajajo le skozi njega, naj bi bil gospodar teh nasprotij. Iz sočutja do človeškega rodu Hans Castorp sklene, da vedenja o smrti sicer ne bo potlačil, ampak si bo odslej vzel k srcu naslednje vodilo: Zavoljo dobrote in ljubezni naj človek smrti ne prizna gospostva nad njegovimi mislimi. Hans Castorp bo to maksimo kmalu pozabil, potem ko je še pravočasno ubežal snežnemu viharju. Dejansko je to, kar se izraža v tem osrednjem poglavju, predvsem lastni credo Thomasa Manna.
Kraljevska osebnost Po dveh letih se Clawdia Chauchat vrne v Berghof v spremstvu svojega ljubimca, nizozemskega pridelovalca kave, Mynheerja Pietra Peeperkorna. Ne glede na svoje ljubosumje kaže Hans Castorp impresioniranost nad močnimi nastopi »kralja kave«. Njegova osebnost napravi, da intelektualca Naphta in Settembrini postaneta v primerjavi pritlikava. S »pegasto kapitansko roko z zašiljenimi nohti« pije Peeperkorn vino iz kozarcev za vodo, eksperimentira s kačjimi strupi in drogami ter na življenje gleda kot na »zleknjeno žensko, s tesno skupaj nabrekajočimi prsmi«, ki »v sijajnem, posmehljivem izzivanju terja našo največjo gorečnost, ves napon naše moške sle, ki pred njo obstane ali propade.«