Québec ( [kebék], [kvibék]) je po površini druga največja kanadska provinca, samo Nunavut je večji. Je v osrednji Kanadi in je edina frankofonska provinca v državi, kjer živijo quebeški Francozi. Na zahodu meji na province Ontario, na severovzhodu na Novo Fundlandijo in Labrador, na jugovzhodu na Novi Brunswick, obalno mejo pa ima na ozemlju Nunavut. Na jugu meji na Združene države Amerike (Vermont, New York, New Hampshire in Maine). Quebec ima približno 8 milijonov prebivalcev, zaradi česar je druga najbolj naseljena kanadska provinca, takoj za Ontariom.
Med letoma 1534 in 1763 je bil današnji Québec francoska kolonija Kanada in najbolj razvita kolonija v Novi Franciji. Po sedemletni vojni je Kanada postala britanska kolonija, najprej kot provinca Quebec (1763–1791), nato Spodnja Kanada (1791–1841) in nazadnje kot del province Kanade (1841–1867) zaradi upora v Spodnji Kanadi. Leta 1867 je bila združena z Ontariom, Novo Škotsko in Novim Brunswickom. Katoliška cerkev je do začetka 1960-ih v Québecu igrala veliko vlogo v družbenih in kulturnih institucijah. Vendar pa je tiha revolucija v 1960-ih do 1980-ih povečala vlogo vlade Québeca v l'État québécois (javni oblasti Quebeca).
Vlada Québeca deluje v okviru westminstrskega sistema in je hkrati liberalna demokracija in ustavna monarhija. Premier Québeca deluje kot vodja vlade. Razprave o neodvisnosti so igrale veliko vlogo v politiki. Kohezija in specifičnost quebeške družbe temeljita na treh njenih edinstvenih zakonskih dokumentih: Quebeški listini o človekovih pravicah in svoboščinah, Listini francoskega jezika in Quebeškem civilnem zakoniku. Poleg tega je pravo v Québecu za razliko od drugih delov Kanade mešano: zasebno pravo se izvaja v okviru civilnopravnega sistema, javno pravo pa v okviru običajnopravnega sistema.
Gospodarstvo Québeca v glavnem podpira velik storitveni sektor in raznolik industrijski sektor. Pri izvozu se opira na ključne panoge, kot so aeronavtika, hidroelektrarna, rudarstvo, farmacija, aluminij, les in papir. Québec je znan po proizvodnji javorjevega sirupa, komediji in po tem, da je hokej eden najbolj priljubljenih športov v Kanadi. Znana je tudi po svoji posebni kulturi; provinca ustvarja literaturo, glasbo, filme, televizijske oddaje, festivale in drugo.
Etimologija Ime Québec izvira iz algonkinske besede, ki pomeni »ozek prehod« ali »ožina«. Ime se je prvotno nanašalo na območje okoli mesta Québec, kjer se reka sv. Lovrenca zoži v prepad, obdan s pečinami. Zgodnje različice črkovanja so vključevale Québecq in Kébec. Francoski raziskovalec Samuel de Champlain je leta 1608 izbral ime Québec za kolonialno postojanko, ki jo je uporabljal kot upravni sedež Nove Francije.
Zgodovina Domorodna ljudstva in evropske odprave (pred letom 1608)
PaleoIndijanci, za katere se domneva, da so se iz Azije v Ameriko preselili pred 20.000 in 14.000 leti, so bili prvi ljudje, ki so se naselili na ozemlju Québeca, potem ko se je pred približno 11.000 leti stopil Laurentidski ledeni pokrov. Iz njih so nastale številne etnokulturne skupine. Do evropskih raziskovanj v 16. stoletju je bilo enajst avtohtonih ljudstev: Inuiti in deset Prvih narodov – Abenaki, Algonkini (ali Anichinabési), Atikamekw, Cree, Huroni-Wyandot, Wolastoqiyik, Miꞌkmaki, Irokezi, Innuji in Naskapi. Algonkini so se organizirali v sedem političnih entitet in živeli nomadsko življenje, ki je temeljilo na lovu, nabiralništvu in ribolovu. Inuiti so lovili kite in tjulnje vzdolž obal Hudsonovega in Ungavskega zaliva.
V 15. stoletju je propadlo Bizantinsko cesarstvo, kar je Zahodne Evropejce spodbudilo k iskanju novih morskih poti na Daljni vzhod. Zato je Giovanni da Verrazzano okoli leta 1522–23 prepričal francoskega kralja Franca I., naj naroči odpravo, da bi našel zahodno pot do Kataja (Kitajske) preko Severozahodnega prehoda. Čeprav je bila ta odprava neuspešna, je uveljavila ime Nova Francija za severovzhodno Severno Ameriko. Na svoji prvi odpravi, ki jo je naročilo Kraljevina Francija, je Jacques Cartier postal prvi evropski raziskovalec, ki je odkril in kartiral Québec, ko je 24. julija 1534 pristal v Gaspéju. Na drugi odpravi je Cartier leta 1535 raziskal deželo Stadacona in vas ter okoliška ozemlja poimenoval Kanada (iz kanata, 'vas' v irokeškem jeziku). Cartier se je vrnil v Francijo s približno 10 Irokezi iz dinastije sv. Lovrenca, vključno s poglavarjem Donnacono. Leta 1540 je Donnacona kralju povedal legendo o kraljestvu Saguenay, kar ga je navdihnilo, da je naročil tretjo odpravo, tokrat pod vodstvom Jean-Françoisa de La Rocque de Robervala; ta pa ni bila uspešna pri svojem cilju, da bi našla kraljestvo.
Po teh odpravah je Francija zaradi finančne krize večinoma za 50 let zapustila Severno Ameriko. Francija je bila vpletena v italijanske vojne in verske vojne. Okoli leta 1580 je vzpon trgovine s krznom ponovno vzbudil zanimanje Francozov; Nova Francija je postala kolonialna trgovska postojanka. Leta 1603 je Samuel de Champlain odpotoval do reke sv. Lovrenca in na Pointe Saint-Mathieu sklenil obrambni pakt z Innuji, Wolastoqiyiki in Mi'kmaqi, ki je bil »odločilni dejavnik pri ohranjanju francoskega kolonialnega podjetja v Ameriki kljub ogromni številčni slabosti v primerjavi z Britanci«. Tako se je začela tudi francoska vojaška podpora Algonquinom in Huronom proti napadom Irokezov; te so postale znane kot irokeške vojne in so trajale od začetka 17. stoletja do začetka 18. stoletja.
Nova Francija (1608–1763)
Leta 1608 se je Samuel de Champlain vrnil v regijo kot vodja raziskovalne skupine. 3. julija 1608 je s podporo kralja Henrika IV. ustanovil Habitation de Québec (danes Quebec (mesto)) in ga razglasil za glavno mesto Nove Francije in njenih regij. Naselje je bilo zgrajeno kot stalna postojanka za trgovanje s krznom, kjer so Prvi narodi menjali krzno za francosko blago, kot so kovinski predmeti, orožje, alkohol in oblačila. Misijonarske skupine so prispele v Novo Francijo po ustanovitvi mesta Quebec. Lesni kurirji in katoliški misijonarji so uporabljali rečne kanuje za raziskovanje notranjosti in vzpostavitev utrdb za trgovanje s krznom.
Družba Cent-Associés, ki ji je leta 1627 podelil kraljevi mandat za upravljanje Nove Francije, je uvedla pariški običaj in seigneurialni sistem ter prepovedala naseljevanje komur koli razen katoličanom. Leta 1629 se je Quebec brez boja predal angleškim zasebnikom med anglo-francosko vojno; leta 1632 se je angleški kralj strinjal, da ga vrne s pogodbo iz Saint-Germain-en-Laye. Trois-Rivières je bil ustanovljen na Champlainovo zahtevo leta 1634. Paul de Chomedey de Maisonneuve je leta 1642 ustanovil Ville-Marie (danes Montréal).
Leta 1663 je Družba Nove Francije prepustila Kanado kralju Ludviku XIV., ki je Novo Francijo spremenil v kraljevo provinco Francije. Nova Francija je bila zdaj prava kolonija, ki jo je upravljal Suvereni svet Nove Francije iz Quebeca. Generalni guverner je upravljal Kanado in njene upravne odvisnosti: Akadijo, Louisiano in Plaisance. Francoski naseljenci so bili večinoma kmetje in so bili znani kot Canadiens ali Habitanti. Čeprav je bilo priseljevanja malo, je kolonija rasla zaradi visoke rodnosti Habitantov. Leta 1665 je polk Carignan-Salières razvil vrsto utrdb, znanih kot Dolina utrdb, za zaščito pred vdori Irokezov in s seboj pripeljal 1200 novih moških. Da bi odpravil neravnovesje med spoloma in spodbudil rast prebivalstva, je kralj Ludvik XIV. sponzoriral prehod približno 800 mladih Francozinj (kraljevih hčera) v kolonijo. Leta 1666 je intendant Jean Talon organiziral prvi popis prebivalstva in preštel 3215 Habitantov. Talon je sprejel politike za diverzifikacijo kmetijstva in spodbujanje rojstev, kar je leta 1672 povečalo število prebivalcev na 6700.
Ozemlje Nove Francije se je razširilo od Hudsonovega zaliva do Mehiškega zaliva in obsegalo Velika jezera. V začetku 18. stoletja je guverner Callières sklenil veliki mir v Montréalu, ki ni le potrdil zavezništva med Algonkinci in Novo Francijo, temveč je dokončno končal irokeške vojne. Od leta 1688 naprej je ostro tekmovanje med Francozi in Britanci za nadzor nad notranjostjo Severne Amerike in monopolizacijo trgovine s krznom Novo Francijo in njene avtohtone zaveznike postavilo proti Irokezom in Angležem v štirih zaporednih vojnah, ki so jih Američani imenovali francoska in indijanska vojna, ter medkolonialne vojne v Quebecu. Prve tri so bile vojna kralja Viljema (1688–1697), vojna kraljice Ane (1702–1713) in vojna kralja Jurija (1744–1748). Leta 1713 je orleanski vojvoda po utrechtskem miru odstopil Akadiji in zalivu Plaisance Veliki Britaniji, vendar je obdržal otoka Île Saint-Jean in Île-Royale, kjer je bila kasneje zgrajena trdnjava Louisbourg. Te izgube so bile znatne, saj je bil zaliv Plaisance glavna komunikacijska pot med Novo Francijo in Francijo, v Akadiji pa je bilo 5000 Akadijcev. V obleganju Louisbourga (1745) so Britanci zmagali, a so mesto po vojnih koncesijah vrnili Franciji.
Zadnja od štirih francosko-indijanskih vojn je bila sedemletna vojna (v Quebecu Osvajalna vojna) in je trajala od 1754 do 1763. Leta 1754 so se napetosti za nadzor nad dolino Ohio stopnjevale, saj so oblasti v Novi Franciji postale bolj agresivne v prizadevanjih za izgon britanskih trgovcev in kolonistov. Leta 1754 je George Washington izvedel presenetljiv napad na skupino spečih kanadskih vojakov, znan kot bitka pri Jumonville Glenu, prva bitka v vojni. Leta 1755 sta guverner Charles Lawrence in častnik Robert Monckton ukazala prisilno izgon Akadijcev. Leta 1758 je britanski general James Wolfe na Île-Royale oblegal in zavzel trdnjavo Louisbourg. To mu je omogočilo nadzor nad dostopom do zaliva sv. Lovrenca skozi Cabotski preliv. Leta 1759 je tri mesece oblegal Quebec z Île d'Orléans. Nato je Wolfe napadel Quebec in se v bitki na Abrahamovih ravnicah boril proti Montcalmu za nadzor nad mestom. Po britanski zmagi je kraljev namestnik in lord Ramezay sklenil kapitulacijske člene Quebeca. Spomladi 1760 je Chevalier de Lévis oblegal Quebec in prisilil Britance, da so se utrdili v bitki pri Sainte-Foyu. Vendar pa je izguba francoskih ladij, poslanih na oskrbo Nove Francije po padcu Quebeca v bitki pri Restigoucheu, pomenila konec francoskih prizadevanj za ponovno zavzetje kolonije. Guverner Pierre de Rigaud, markiz de Vaudreuil-Cavagnial, je 8. septembra 1760 podpisal kapitulacijske člene Montreala.
Med pričakovanjem izidov sedemletne vojne v Evropi je Nova Francija postala pod britanskim vojaškim režimom pod vodstvom guvernerja Jamesa Murrayja. Leta 1762 je poveljnik Jeffery Amherst v bitki pri Signal Hillu končal francosko prisotnost na Novi Fundlandiji. Francija je s pogodbo iz Fontainebleauja na skrivaj odstopila Španiji zahodni del Louisiane in delto reke Misisipi. Pariška pogodba je 10. februarja 1763 končala vojno. Francija je svoje severnoameriške posesti odstopila Veliki Britaniji. Tako je Francija končala Novo Francijo in zapustila preostalih 60.000 Kanadčanov, ki so se postavili na stran katoliške duhovščine in zavrnili prisego britanski kroni. Ločitev od Francije je sprožila preobrazbo znotraj potomcev Kanadčanov, ki je sčasoma privedla do rojstva novega naroda.
Britanska Severna Amerika (1763–1867)