Francoski park tudi francoski formalni vrt, francosko jardin à la française (dobesedno, 'vrt na francoski način') je slog parka, ki temelji na simetriji razporejeni precej geometrično in se opira na točno začrtane vzorce ter uvaja red v naravo. V njih najdemo obrezane žive meje in grmovnice, grede z zasaditvami v obliki labirinta in geometrijskih likov, kipe in fontane. Najznačilnejši primer francoskega parka so vrtovi pred Versajsko palačo, oblikovani v 17. stoletju, delo krajinskega arhitekta Andréja le Notreja za kralja Ludvika XIV. Kasneje so to obliko kopirali širom po evropskih dvorcih.Éric Mension-Rigau, "Les jardins témoins de leur temps" in Historia, n° 7/8 (2000).
Zgodovina Vpliv renesanse
Parki à la française so se razvili iz francoskega renesančnega vrta, sloga, ki se je zgledoval po italijanskem renesančnem vrtu iz začetka 16. stoletja. Za italijanski renesančni vrt, ki ga je zaznamoval vrt Boboli v Firencah in Villa Medici v Fiesoli v Toskani, je bilo značilno blazinasto sajenje ali parterres (parter), oblikovan v geometrijske oblike in določene simetrične vzorce, z uporabo fontan in kaskad so vrt animirali, stopnišča in rampe so združile različne ravni vrta, jame, labirinti in kipi so dodali mitološke teme. Vrtovi so bili zasnovani da predstavljajo harmonijo in red, ideale renesanse in kot spomin na vrline starega Rima.
Po uvedbi v Italiji leta 1495, kjer je vrtove in gradove videl neapeljski kralj Karel VIII., je pripeljal italijanske obrtnike in oblikovalce vrtov, kot je bil Pacello da Mercogliano, v Neapelj in naročil izvedbo vrtov v italijanskem slogu na njegovem stalnem prebivališču na Château d'Amboise in na drugem zasebnem prebivališču v Amboisu, Château Gaillard. Njegov naslednik Henrik II., ki je tudi potoval po Italiji, je srečal da Vincija ustvarjati v bližini Bloisa.Wenzler, Architecture du jardin, pg. 12 V letu 1528 je kralj Franc I. Francoski začel ustvarjati nove vrtove v palači Fontainebleau, z mnogimi fontanami, parterji, gozdom borovcev, ki so jih prinesli iz Provanse in prvo umetno jamo v Franciji.Philippe Prevot, Histoire des jardins, pg. 107 Château de Chenonceau je dobil dva vrtova v novem slogu, enega so ustvarili za Diane de Poitiers leta 1551, drugega za Katarino Medičejsko leta 1560.Prevot, Histoire des Jardins, 114
Leta 1536 je arhitekt Philibert de l'Orme, po vrnitvi iz Rima, oblikoval vrtove Château d'Anet sledeč italijanskim pravilom razmerij. Skrbno urejena harmonija Aneta, s svojimi parterji in vodnimi površinami povezanimi z oddelki zelenja, je postal eden prvih in najbolj vplivnih primerov klasičnega francoskega vrta.Bernard Jeannel, Le Nôtre, Éd. Hazan, p. 17
Medtem ko so bili parki francoske renesanse precej drugačni v svojem duhu in videzu kot tisti v srednjem veku, so bili še vedno povezani z arhitekturo gradov in so običajno obdani z obzidjem. Različni deli vrtov niso bili harmonično združeni in so bili pogosto na zahtevnih predelih, izbranih za enostavno obrambo in ne za lepoto. Vse to se je spremenilo v sredini 17. stoletja z razvojem prvega pravega vrta à la française.
Vaux-le-Vicomte Prva pomembna vrta à la française je v graščini Vaux-le-Vicomte, ki ga je začel oblikovati Nicolas Fouquet, intendant za finance pri Ludviki XIV., leta 1656. Fouquet je naročil Louisu Le Vau oblikovanje dvorca Charlesu Le Brunu oblikovanje kipov za vrt in André le Notreju ustvariti vrtove. Prvič se je zgodilo, da sta bila vrt in dvorec popolnoma integrirana. Velika perspektiva, ki se je raztezala 1500 metrov od vznožja gradu do kipa Herkula iz Farneseja, je bila prostor napolnjen s parterjem zimzelenih grmovnic v okrasnih vzorcih, obdanih z barvnim peskom, poti so bile urejene v rednih intervalih, ki so jih dopolnjevali kipi, bazeni, fontane in natančno v forme obrezane rastlinske skulpture. »Simetrija dosežena pri Vaux je dosegla stopnjo popolnosti in enotnosti redko podobno v umetnosti klasičnih vrtov. Dvorec je v središču te stroge prostorske organizacije, ki simbolizira moč in uspeh.« Prevot, Histoire des jardins, pg. 146
Versajski vrtovi Versajski vrtovi, ki jih je oblikoval André le Notre med 1662 in 1700, so bili največji dosežek vrtov à la francaise. To so bili največji vrtovi v Evropi - s površino 15.000 hektarjev in so ležali na osi vzhod-zahod, ki sledi poteku sonca: sonce je vzšlo nad Dvoriščem časti, osvetlil Marmorno dvorišče, prečkal dvorec in osvetlil kraljevo spalnico in nadaljeval na koncu Grand Canala, ki se je odseval v ogledalih »Dvorane ogledal«.Prevot, Histoire des jardins, pg. 152 V kontrastu z velikimi perspektivami, ki so dosegale obzorje, je bil vrt poln presenečenj - fontane, vrtički napolnjeni s kipi, ki omogočali bolj človeške in intimne prostore.
Osrednji simbol vrta je sonce, simbol Ludvika XIV., ki ga ponazarja kip Apolona v osrednjem vodnjaku. »Pogled in perspektive v in iz palače, se nadaljujejo v neskončnost. Da je kralj je vladal naravi se je odražalo tudi na vrtu, ne le kot njegova dominantnost nad njegovimi ozemlji, ampak preko dvora in njegovih podložnikov.Lucia Impelluso, Jardins, potagers et labyrinthes, pg. 64.
Upad André le Notre je umrl leta 1700, vendar so njegovi učenci in njegove ideje še naprej prevladovali pri načrtovanju vrtov v Franciji v času vladavine Ludvika XV.. Njegov nečak Degots je oblikoval vrt v Bagnolet (Seine-Saint-Denis) za Filipa II., vojvoda Orléansskega (1717) in v Champs (Seine-et-Marne), drug oblikovalec, Jean-Charles Garnier d'Isle, je ustvarjal vrtove za Madame de Pompadour v Crecyju (Eure-et-Loire) leta 1746 in Bellevue (Hauts-de-Seine) v 1748-1750.Wenzer, Architecture du jardin, (pg. 27) Tudi arhitekt Ange-Jacques Gabriel se je pri oblikovanju elementov vrtov v Choisyju (Val-de-Marne) in Compiègne navdihoval pri Versajskih vrtovih in ne v naravi.
Kljub temu pa so se začele pojavljati nekatere razlike v strogi geometriji vrta à la française. Čipkaste parterje z njihovimi številnimi krivuljami, so nadomestili parterji trave obrobljeni z gredicami, ki so bile lažje za vzdrževanje. Krog je postal elipsa, imenovana rotules, s potmi, ki žarkasto tečejo navzven v obliki "X", pojavile so se oblike nepravilnega osmerokotnika. Vrtovi so začeli slediti naravni krajini, namesto zemeljski del s katerimi so oblikovali umetne terase.
V sredini 18. stoletja je vpliv novega angleškega parka britanske aristokracije in lastnikov zemljišč in priljubljenost kitajskega sloga, ki so ga v Francijo prinesli jezuitski duhovniki iz dvora kitajskega cesarja, sloga, ki je zavračal simetrijo v korist narave in rustikalnih prizorov, prinesel konec vladavine simetričnega vrta à la française. V mnogih francoskih parkih in posestvih se je bil vrt, ki je bil najbližji hiši ohranil v tradicionalnem slogu à la française, ostali del parka pa se je preoblikoval v nov slog, ki se je različno imenoval: Jardin à l'anglaise (angleški vrt), anglo-chinois, exotiques ali pittoresques. To je zaznamovalo konec starim vrtov à la française in v Franciji prihod Jardin Paysager ali »krajinski vrt«, ki je bil navdih ne le arhitekturi ampak tudi slikarstvu, literaturi in filozofiji.
Teoretiki in vrtnarji Jacques Boyceau (c. 1560 - 1633) superintendent kraljevih vrtov pod Ludvikom XIII., je postal prvi teoretik novega francoskega sloga. Njegova knjiga Traité du jardinage selon les raisons de la nature et de l'art. Ensemble divers desseins de parterres, pelouzes, bosquets et autres ornements je bila objavljena po njegovi smrti leta 1638. Njegovih enainšestdeset graviranih modelov za parterje in boskete je naredilo knjigo za vrtove, ki je vplivala na oblikovanje Luksemburške palače, vrtovi Tuilerije in vrtovi Saint Germain-en-Laye.
Claude Mollet (ca. 1564, tik pred 1649) je bil glavni vrtnar treh francoskih kraljev; Henrika IV., Ludvika XIII. in mladega Ludvika XIV. Njegov oče je bil vodja vrtnarjev v Château d'Anet, kjer so uvedli italijanski formalni vrt v Franciji in kjer je bil Claude vajenec, njegov sin André Mollet pa je francoski slog prinesel na Nizozemsko, Švedsko in v Anglijo.
André le Notre (1613-1700) je bil najbolj pomemben avtor v zgodovini francoskega vrta, sin vrtnarja Ludvika XIII, ki je delal po načrtih Vaux-le-Vicomte, preden je postal glavni vrtnar Ludvika XIV. med letoma 1645 in 1700, in oblikovalec Versajskih vrtov, največjega vrtnarskega projekta tiste dobe. Vrtovi, ki jih je ustvaril, so postali simbol francoske veličine in racionalnosti, ki je določal slog evropskih vrtov do prihoda angleškega krajinskega parka v 18. stoletju.
Joseph-Antoine Dezallier d'Argenville (1680-1765) je napisal Theorie et traite de jardinage, določena načela vrta à la francaise in dodal risbe in modele vrtov in parterjev. Knjiga je bila večkrat ponatisnjena in v knjižnicah aristokratov po vsej Evropi. +GlosarPojemprevodDefinicijaParterreParterBlazinasto sajenje, po navadi kvadratne ali pravokotne oblike, ki vsebuje okrasen vzorec narejen z nizkimi strogo obrezanimi živimi mejami, barvastim peskom in včasih cvetjem. Parterji so običajno v geometrijskih vzorcih, razdeljeni s peščenimi potmi. Namenjeni so pogledom od zgoraj, iz hiše ali terase. Parterre de gazon je bil narejen iz šote z izrezanim vzorcem in napolnjen s peskom.See Harrap's standard French-English Dictionary, 1934 edition. Broderie Vezenina Zelo nakodran dekorativni vzorec v parterju, ustvarjen s prirezanimi tisami ali izrezan vzorec iz travnika, napolnjen z barvnim peskom.BosquetŠopek Majhna skupina dreves, običajno nekoliko oddaljena od hiše, zasnovana kot okrasno ozadjeAlléeAlejaRavna pot, pogosto obsajena z drevesi. TopiaryTopiarijDrevesa ali grmi obrezane v okrasne oblike. V francoskih vrtovih so običajno obrezani v geometrijske oblike.Patte d'Oie Gosja pot Tri ali pet poti ali alej, ki se širijo navzven iz ene same točke.
Načela
Jacques Boyceau de La Barauderie je v 1638 napisal v svoj Traite du jardinage selon les raisons de la nature et d'art, da »je glavni razlog za obstoj vrta estetsko veselje, ki ga daje gledalcu.« Jacques Boyceau de La Barauderie, Traite du jardinage selon les raisons de la nature et de l'art, Paris, Michel Vanlochon, 1638.
Oblika francoskega vrta je bila v veliki meri določena sredi 17. stoletja. Imel je naslednje elemente, ki so postali značilnost formalnega francoskega vrta: geometrijski tloris z uporabo najnovejših odkritij perspektive in optike. teraso s pogledom na vrt, tako da je obiskovalec videl celoten vrt naenkrat. Kot francoski krajinski arhitekt je Olivier de Serres napisal leta 1600, »Zaželeno je, da bi morali vrtove gledati od zgoraj, bodisi iz zidu ali iz terase dvignjene nad parter.« Il est à souhaiter que les jardins soient regardés de haut en bas, soit depuis des bâtiments, soit depuis des terrasses rehaussées à l'entour des parterres », Olivier de Serres in Théatre d'architecture ou Mesnage des champs, 1600, cité par Bernard Jeannel, Le Nôtre, Éd. Hazan, p. 26 Vsa vegetacija je omejena in usmerjena, da se dokaže mojstrstvo človeka nad naravo.Claude Wenzler, Architecture du Jardin, pg. 22 Drevesa so posajena v ravnih linijah in pazljivo obrezana, tudi njihovi vrhovi so obrezani na določeno višino. dvorec služi kot osrednja točka za vrt in njegov osrednji okras. Nobeno drevo ni posajeno v bližini hiše, hiša je ločena z nizkim parterjem in prirezanim grmovjem. centralna os ali perspektiva, pravokotna na fasado hiše, na nasprotni strani je drugi vhod. Os se razširja bodisi vse tja do obzorja (Versailles) ali kosa skulpture ali arhitekture (Vaux-le-Vicomtu). Os je obrnjena bodisi na jug (Vaux-le-Vicomte, Meudon) ali vzhod-zahod (Tuileries, Clagny, Trianon, Sceaux). Glavna os je sestavljena iz trate ali bazena z vodo, obdano z drevesi. Glavno os prečka ena ali več pravokotnih perspektiv in poti. Najbolj izčrpni parter ali blazinasta zasaditev ima obliko kvadrata, ovala, kroga ali zvitka in so postavljeni v simetričnem in geometrijskem redu v neposredni bližini hiše, za dopolnitev arhitekture in je viden od zgoraj iz sprejemnice.