Grad Stahleck (nemško Burg Stahleck) je utrjen grad ostrog iz 12. stoletja, ki stoji v zgornji srednji dolini reke Ren pri Bacharachu, Porenje - Pfalška, Nemčija. Stoji na pečini na nadmorski višini približno 160 metrov, na levem bregu reke na ustju doline Steeg, približno 50 km južno od Koblenza in nadzira pogled na dolino Lorelei. Njegovo ime pomeni »nepremagljiv grad na pečini«, iz srednje visoke nemške besede stahel (jeklo) in ecke (tukaj: pečina). Ima z vodo napolnjen delni jarek, redkost v Nemčiji. Zgrajen je bil na ukaz nadškofa iz Kölna in je bil uničena v poznem 17. stoletju, vendar obnovljena v 20. in je zdaj hostel. "STAHLECK Burg (Stadt Bacharach)", Elmar Rettinger, Historisches Ortslexikon Rheinland-Pfalz Volume 2 Ehemaliger Kreis St. Goar, Institut für Geschichtliche Landeskunde an der Universität Mainz 37, Stuttgart: Steiner, 1996, ISBN 978-3-515-05889-6 (pdf)
Kot del sistema Zgornja srednja dolina Rena je od leta 2002 na Unescovem seznamu svetovne dediščine Unescova svetovna dediščina . Zaradi pomena, še posebej dragocene zgodovinske zgradbe je grad Stahleck od leta 1989 zaščiten v skladu z ureditvami iz Haaške konvencije (Haager Konvention zum Schutz von Kulturgut bei bewaffneten Konflikten - Haaška konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada).
Zgodovina Začetki Od približno leta 1000 je bil Bacharach domnevajo, posest nadškofje iz Kölna. Zgradili so grad, morda kot južno postojanko za zaščito oddaljenih delov nadškofije, tukaj je prebival njihov vogt (glavar, upravnik). Ni jasno, ali je bil ta grad zgrajen kot nadomestitev starejše utrdbe morda iz okoli 1135. Robert R. Taylor, The Castles of the Rhine: Recreating the Middle Ages in Modern Germany, Waterloo, Ontario: Wilfrid Laurier University, 1998, ISBN 978-0-88920-268-9, p. 283. To je bil prvi velik grad severno od Bingena in Rüdesheima.
»Gozwin von Stalecke« se prvič omenja v listinah leta 1120/21. To je bil Goswin von Falkenburg, ki je naveden tudi v latinskem prevodu Cozwinus de Staelechae iz leta 1135 iz in je bil prvi potrjen imetnik gradu v fevd. Bil je član pomembne frankovske družine in je dobil v posest grad preko poroke z Luitgard von Hengebach, vdovo Heinricha I. Katzenelnbogena, ki je umrl leta 1102. Od takrat naprej se je sam klical Goswin von Stahleck
Sedež Pfalških grofov ob Renu Leta 1125 se je Goswinov sin Hermann poročil z Gertrudo Švabsko, sestro kralja Konrada III.. Po prejemu gradu Stahleck v fevd od svojega brata leta 1140, je leta 1140 dobil poleg še grofijo Pfalz ob Renu. To ga je naredilo za enega izmed največjih gospodov Svetega rimskega cesarstva in regije Štirih dolinHeinrich Stüber, Burg Stahleck über Bacharach: von der Stauferburg zur Jugendherberge, Bacharach: Verein für die Geschichte der Stadt Bacharach und der Viertäler, 2004, ISBN 3-928022-75-X ; excerpts online , ki je bila sestavljena iz naselij Bacharach, Steeg (zdaj del Bacharacha), Diebach in Manubach z gradovi Stahleck, Fürstenberg in Stahlberg. Stahleck je bil središče moči, kar je kasneje postalo Porenje, ozemlje Pfalških grofov. Bacharach se je razvil v trgovalno mesto, med drugim tudi za trgovino z vinom in grad je pobiral dajatve. Ko je šel Konrad na drugo križarsko vojno, je bil Hermann njegov regent.
Po Hermanovi smrti v letu 1156, je cesar Friderik I. Barbarossa podelil naziv Pfalškega grofa njegovemu polbratu Konradu Hohenstaufenu. Po smrti svojega preostalega sina v 1189, je bila edini Konradov dedič njegova hči Agnes. Da bi grad in naslov ostala v družini, je tega leta kralj Henrik VI. oddal v fevd iz osebnega v dednega. V prihodnosti bo to privedlo do ponavljajočih se konfliktov med Pfalškimi grofi in nadškofi iz Kölna, saj je bil Stahleck posest volilnega nadškofa in kralj tega maj me bi mogel spremeniti.
Bila je očetova želja da se Agnes poroči s kraljem Filipom II., ampak ko je bil Konrad odsoten v januarju ali februarju 1194, se je na skrivaj poročila s Henrikom starejšim Braunschweigom, sinom svojega sovražnika Welfa, vojvoda Henrik Lev, s katerim je bila že prej zaročena According to Monk Gibbon, The Rhine and its Castles, London: Putnam, 1957, OCLC 1327080, p. 125, the marriage actually took place at the Pfalz.; zakon je potrdil Johann I. nadškof Trierja, in je bil znan kot Stahleckov zakon ali Bacharachov zakon. Franz Josef Heyen, Zwischen Rhein und Mosel: Der Kreis St. Goar, Landkreis Sankt Goar, Boppard: Boldt, 1966, p. 66 Po Konradovi smrti ga je Henrik nasledil kot Pfalški grof in tako prišel v posest gradu. Leta 1212 se je odpovedal naslovu in pravicam, povezanimi z njim v korist svojega sina Henrika mlajši. Ko je slednji leta 1214 umrl mlad in brez otrok, je njegova mlajša sestra Agnes podedovala Stahleck. Preostanek grofije je vrnila kroni, ki jo je nato podelila bavarskemu vojvodi Ludviku I. Wittelsbachu.
Lastništvo Wittelsbachov
Da bi si zagotovil v posest tudi grad in Bacharach, je Ludvik I. leta 1222 uredil poroko med sinom Ottom in Agnes. Leta 1243, pod Ottom (Otto II.), je bila sklenjena poravnana dolgotrajnega konflikta z nadškofijo iz Kölna in je dobil kot dodatne fevde gradova Fürstenberg in Stahlberg.
Ludvik I. je obdržal svoje primarno prebivališče v Heidelbergu, tako da se je od takrat naprej Stahleck uporabljal le občasno in ga je upravljal grof, ki se je imenoval »Ritter (vitez) von Stahleck«. Od 15. stoletja dalje je bil upravitelj sodni izvršitelji. Kljub temu da grad ni bil več upravno središče Palatinata, so pomembna srečanja plemstva še naprej poteka v 15. stoletju, vključno z izvolitvijo Ludvika IV. kot kralja Nemčije v maju 1314 in poroke cesarja Karla IV. in Ane, edine hčere Rudolfa II., pfalškega grofa, 4. marca 1349. Poleg tega je bil grad v 14. stoletju večkrat zastavljen. V decembru 1314 za kritje stroškov izvolitve, ga je Ludvik IV. zastavil za 58.300 funtov helerjev Janezu Luksemburškemu, češkemu kralju in njegovemu stricu Baldwinu, volilnemu nadškofu iz Trierja. V juliju 1328 so morali predati Stahleck in tudi gradova Stahlberg in Braunshorn kot jamstvo za plačilo globe grofici Loretti Sponheim. Grad je bil pripisan grofu Wilhelmu I. Katzenelnbogen kot regentu, dokler ni bila plačana celotna vsota 11.000 funtov. Grad je bil leta 1346 odprt tudi za vojaško uporabo za Gerlacha iz Nassaua, nadškofa v Mainzu.
Leta 1353 je bil Palatinat razdeljen in grad Stahleck je pripadel Rupertu II., ki ga je kasneje vključil v utrdbo okoli mesta Bacharach. Konec leta 1400 je Rupertov sin, prav tako imenovan Rupert Pfalški, praznoval svojo izvolitev za kralja Nemčije in Rima po odstavitvi kralja Vaclava IV. Luksemburškega. Leta 1408 je Rupert gostil banket za volilne kneze Svetega rimskega cesarstva, po tem pa je Stahleck postopoma izgubil svoj pomen za imperij. Leta 1442 je volilni knez Ludvik IV, palatinski grof, priredil sprejem in volilni banket za kralja Friderika Habsburškega, ko je bil na poti v Aachen, da ga kronajo za cesarja. V 15. in 16. stoletju je postal grad nepomemben.
Uničenje v 17. stoletju
Po uvedbi topov je bila srednjeveškemu gradu na severovzhodni strani dodana topniška ploščad za pokrivanje dostopne poti, vendar točen datum gradnje ni znan. Kljub temu je bil grad oblegan, osvojen in oplenjen skupno osemkrat v času tridesetletne vojne. 4. oktobra 1620 so grad in mesto Bacharach zavzeli španski vojaki, ki jih vodil Ambrogio Spinola. Španci so se izselili pred protestantskimi Švedi 9. januarja 1632. Grad je bil med obleganjem močno poškodovan. Bakrorez v Topographia Germaniae Matthäusa Meriana iz leta 1646, prikazuje bitko.
V juliju 1635 so cesarske sile pod poveljstvom Matthiasa Gallasa, grofa Campo, uspešno oblegale Stahleck. Štiri leta kasneje, julija 1639 so jih pregnali Saško-Weimarski vojaki, vendar so ga marca 1640 zasedli bavarski vojaki. Ti so ostali le kratek čas in po njihovem umiku so grad in mesto ponovno okupirale Saško-Weimarske. Jeseni 1640, po 14-dnevnem obleganju so ga ponovno zajeli španski vojaki.
V septembru 1644 so grad in mesto po 10-dnevnem obleganju zajeli francoski vojaki; naslednji mesec so jih napadli kölnski vojaki in jih prisilili k umiku v grad s težkimi izgubami. Kölnski poveljnik, Constantin von Nievenheimb, je zato odredil bombardiranje »bolj ali manj porušen« grad Stüber, p. 36: "Oberst von Nievenheimb . . . ließ es dadurch 'ziemlicherweise ruinieren'". Francoski vojaki so ostali do 24. julij 1650, vendar so morala zapustiti grad v skladu s pogoji iz Vestfalskega miru, ki ga je vrnil v Pfalško in palatinskemu grofu Karlu Ludviku. Leta 1666 je dal grad popraviti in narediti nekaj sprememb: močno je spremenil notranjost palacija in med njim in severnim obzidjem zgradil veliko novo stavbo z zgornjo polleseno etažo. Vpis v kamniti plošči na palas spominja na njegovo obnovo gradu.
Med vojno za Palatinsko nasledstvo je bil grad odločno uničen, tako kot večina utrdb v zgornji srednji dolini Rena. Njegov poveljnik, von Dachenhausen, ga je predal francoskim vojakom 11. oktobra 1688, ki so ga 15. marca 1689 razstrelili. Taylor, p. 12: They inserted explosives in the walls at at least 8 points, and the rock under the castle appears to have been split by the explosion. Eksplozija je popolnoma uničila tako obzidje kot bivalni stolp, stanovanjski objekti so pregoreli v nastalem ognju, ostanki eksplozije so uničili gotsko Wernerjevo kapelo ob vznožju grajskega hriba. Grad je bil tako močno poškodovan, da ni bil obnovljen. S Pogodbo iz Ryswicka iz 1697 so bile ruševine vrnjene na Pfalško, kjer so ostale do razpada grofije ob koncu 18. stoletja.
Francoski in Pruski lastniki
Po okupaciji delov Palatinata na levem bregu Rena od francoskih revolucionarnih sil v 1794, je leta 1801 Lunévillski mir prinesel uničen grad Francozom. Leta 1804 so ga ponudili v prodajo. Leta 1815 ga je Dunajski kongres prenesel v lasti Kraljevini Prusiji. Leta 1828 ga je pridobil takratni prestolonaslednik Frederick Viljem, da bi ga dal ženi Elizabeti Ludoviki Bavarski, princesa Wittelsbach. V povezavi z njenim obiskom leta 1850, so bili očiščeni veliki deli prevrnjenih zidov Taylor, p. 285., ruševine raztresene čez dvorišče pa so se uporabljale za zasipanje jarka. Vse kar je ostalo so bili zidovi palače na strani dvorišča, obzidje na strani doline Steeg do višine obrambnega hodnika in košček notranjega ali ščitnega zidu.
Ruševine grad so postale znane med romantiki in nacionalisti in so bile pogosto upodobljene v 19. stoletju. Od leta 1907 je Axel Delmar načrtoval dom za umetnike v ruševinah gradu, vendar ga pruska kraljeva družina ni hotela prodati.
Rekonstrukcija v 20. stoletju Prvo delo za stabilizacijo in obnovo obzidja in ščitnega zidu se je začelo šele leta 1909, ko so bile ruševine prenesene od pruske krone na Rensko združenje za ohranjanje spomenikov in varstvo krajine (Rheinischer Verein für Denkmalpflege und Landschaftsschutz). Združenje je uspelo povečati finančna sredstva za obnovo z donacijami. Delo je prekinila prva svetovna vojna in grad utrpel nadaljnje vandalizme in propad. Leta 1924 je Richard Blankenhorn, lastnik vile nad gradom, želel ustanoviti podjetje v ruševinah, vendar 5 let do svoje vloge za najem ni bilo odziva.
Zgodaj leta 1925 je bila sprejeta odločitev za gradnjo mladinskega hotela na gradu. Statični načrti so bili narejeni marca istega leta. Združenje je sklenilo pogodbo z arhitektom Ernstom Stahlom za »gradnjo v ruševinah, v duhu starih stavb in uporabo starih zidov, stavbe, ki [bi] se prilegale tudi v pokrajino«. "im Sinne der alten Bauten und unter Verwendung der alten Mauern in die Ruine ein Haus einzubauen, das sich dem Landschaftsbild gut einfügt." - cited in Gabriele Nina Bode, "Burgenporträt: Burg Stahleck, Stadt Bacharach/Rhein (Kreis Mainz-Bingen)", Burgen und Schlösser 42 (2001) 2–11, p. 6 Financiranje začetnega dela je bilo ocenjeno na 50.000 reichsmarks.