San Salvador (špansko: Sveti Odrešenik, okrajšano tudi San Sivar) je glavno mesto Salvadorja in istoimenskega departmaja v upravni delitvi te srednjeameriške države. Mestna občina ima približno 525.990 prebivalcev (2024). Metropolitansko območje San Salvadorja, ki obsega glavno mesto in 13 občin, ima 2.404.097 prebivalcev.Demographia World Urban Areas 17th Annual Edition: 202106
Mesto stoji približno v sredini države, v dolini Valle de las hamacas, ki jo obkrožajo ognjeniški vrhovi. Vzhodno od njega teče reka Acelhuate, ki se izliva v veliko kratersko jezero Ilopango nekoliko dlje proti vzhodu. Je politično in finančno središče Salvadorja in tudi širše regije, tu ima sedež vlada ter več pomembnih finančnih ustanov.
Njegova zgodovina sega v 16. stoletje, ko so Španci podjarmili lokalna plemena. Ustanovil ga je leta 1525 konkvistador Pedro de Alvarado, dve desetletji kasneje je dobil status mesta. Skozi kolonialno obdobje je bil San Salvador lokalna prestolnica, leta 1839 pa je postal glavno mesto nedolgo prej osamosvojenega Salvadorja. Cvetel je na račun prihodkov od pridelave kave, v drugi polovici 20. stoletja pa ga je skupaj s preostankom države prizadela državljanska vojna, ki je trajala od zgodnjih 1980-ih do podpisa premirja med vladnimi silami in levičarskimi gverilskimi skupinami leta 1992. V novejši zgodovini ga je prizadelo tudi več močnejših potresov. Kljub temu ohranja velik razkorak v kakovosti življenja napram podeželju, kjer vlada precejšnja revščina.
San Salvador je bil gostitelj regionalnih in mednarodnih športnih, političnih in družabnih dogodkov. Leta 1935, 2002 in 2023 je gostil Srednjeameriške in karibske igre ter Srednjeameriške igre leta 1977 in 1994, pa tudi izbor za Miss Universe leta 1975 in 2023. San Salvador je bil leta 2008 tudi gostitelj 18. iberoameriškega vrha, najpomembnejšega družbenopolitičnega dogodka na španskem in portugalskem območju. Srednjeameriški integracijski sistem ima sedež v San Salvadorju.
Etimologija Konkistador Gonzalo de Alvarado je leta 1525 ustanovil misijon, ki ga je poimenoval San Salvador. Ime se je verjetno nanašalo na praznik Jezusovega spremenjenja (v španščini imenovan tudi Divino Salvador), ki se v zahodni cerkvi praznuje 6. avgusta. Na ta dan leta 1456 je papež Kalist III. obeležil madžarsko zmago pri obleganju Beograda proti Osmanom, pri čemer se je posebej skliceval na domnevno božje posredovanje, ki je privedlo do krščanske zmage. Posledično so različice imena »sveti« ali »božanski« odrešenik (san ali divino salvador) postale priljubljen navdih za imena cerkva in krajev, na primer, ko je Krištof Kolumb leta 1492 poimenoval otok Guanahani na Bahamih San Salvador. V istem duhu je Pedro de Alvarado, ko je organiziral svojo drugo odpravo na ozemlje Cuzcatlana, naročil svojemu bratu Gonzalu, naj mesto, ki ga je ustanovil, poimenuje San Salvador.
Ime San Salvador je navdihnilo ime države Salvador, ki je bila del generalnega kapitana Gvatemale kot provinca, kasneje pa leta 1785 kot intendanca. Po prvem gibanju za neodvisnost v 19. stoletju, Zakonu o neodvisnosti Srednje Amerike in uporu proti mehiški oblasti je Salvador leta 1824 postal neodvisna država. Nova vlada je za glavno mesto in salvadorski departma ohranila ime San Salvador.
Zgodovina
Pred špansko osvojitvijo so Pipili ustanovili svojo prestolnico Cuzcatlan v bližini sedanjega San Salvadorja. O Cuzcatlanu ni veliko znanega, saj so ga prebivalci zapustili, da bi se izognili španski oblasti. Po ukazu konkvistadorja Pedra de Alvarada sta njegova sodelavca Gonzalo de Alvarado in Diego de Holguín zasedla prazno naselje in ga začela razvijati. Diego de Holguín je postal prvi župan San Salvadorja po ustanovitvi mesta 1. aprila 1525. Mesto je dvakrat spremenilo lokacijo, leta 1528 in 1545. Prvotno je bilo ustanovljeno na današnjem arheološkem najdišču Ciudad Vieja, severno od današnjega mesta, nato pa je bilo preseljeno v Valle de Las Hamacas, ki je tako poimenovano zaradi intenzivne potresne aktivnosti, ki ga zaznamuje. Novo lokacijo so izbrali, ker je imela več prostora in bolj rodovitno zemljo, zahvaljujoč reki Acelhuate.
Mesto je leta 1785 postalo sedež Intendancije San Salvadorja, vendar je prebivalstvo ostalo relativno majhno do začetka 20. stoletja. Vojna salvadorske revolucije, ki so jo vodili José Matías Delgado, Manuel José Arce in Juan Manuel Rodríguez, se je odvijala v San Salvadorju in se dejansko začela v župnijski cerkvi Gospe od Usmiljenja. Med bojem za neodvisnost je bilo mesto politično in upravno središče novo ustanovljene, neodvisne salvadorske države.
Leta 1873 sta predsednik in maršal Santiago González Portillo izdala izvršilni odlok, s katerim sta odredila takojšnjo obnovo mesta San Salvador, ki ga je dva dni prej opustošil veliki potres v San Joséju. Januarja 1885, med predsedovanjem Rafaela Zaldívarja, je skupina poslovnežev in predsednikova družina prispevala sredstva za izgradnjo azila za revne in starejše Sara Zaldivar. Leta 1902 je bila zgrajena bolnišnica Rosales, imenovana po svojem dobrotniku, Joséju Rosalesu Herradorju, nekdanjem salvadorskem predsedniku, ki je dal svoje bogastvo bolnišnici in sirotišnici. Gradnjo bolnišnice je začel predsednik Carlos Ezeta in končal v času predsedovanja Tomása Regalada. Leta 1905 je predsednik Pedro José Escalón začel gradnjo Narodne palače, financirano iz davkov na izvoz kave. Monumento a los Próceres de 1811 (Spomenik junakom iz leta 1811), ki stoji na trgu Plaza Libertad, in Teatro Nacional de El Salvador sta bila zgrajena leta 1911 med predsedovanjem Manuela Enriqueja Arauja.
Leta 1917 je potres med izbruhom bližnjega vulkana San Salvador poškodoval mesto, vendar se je izognilo dodatni škodi, ker je lava tekla po hrbtni strani vulkana. 2. decembra 1931 je bil predsednik Arturo Araujo odstavljen z vojaškim državnim udarom in ga je zamenjal vojaški državljanski direktorij. Direktorij je za predsednika imenoval podpredsednika Maximiliana Hernándeza Martíneza, Araujo pa je odšel v izgnanstvo. Režim Hernándeza Martíneza je trajal od 4. decembra 1931 do 6. maja 1944.
Leta 1964 je bil za župana izvoljen kandidat Krščanskodemokratske stranke, inženir José Napoleón Duarte; funkcijo je opravljal od leta 1964 do 1970. Med svojim mandatom je naročil gradnjo parka Pancho Lara v soseski Vista Hermosa, obnovil električno omrežje in vzpostavil sistem šol za izobraževanje odraslih. Obdobje od 1960. do 1980. leta je bilo zlato obdobje San Salvadorja v vseh vidikih varnosti, kakovosti življenja in modernizacije.
Z začetkom salvadorske državljanske vojne v 1980-ih so bili številni modernizacijski projekti ustavljeni. Primera zaustavljenih projektov sta 40-nadstropna vladna stavba, visoka približno 160 metrov in hotelski stolp Sheraton, 26-nadstropna stavba z vrtečo se restavracijo na vrhu.
Leta 1969 so na stadionu Cuscatlán potekala praznovanja v čast vojakom, ki so se vrnili iz nogometne vojne s Hondurasom. Boulevard de los Héroes (Bulevar junakov) je bil poimenovan po salvadorskih vojakih, ki so se tam borili. Potres v San Salvadorju leta 1986 je uničil številne vladne stavbe in druge pomembne objekte, pri čemer je bilo ubitih in poškodovanih na stotine ljudi. Zaradi nesreče je bilo razseljenih na tisoče ljudi, mnogi pa so se težko zatekli v ruševinah.
Leta 1986 je župan Morales Ehrlich zaprl ulice v središču mesta, da bi ustvaril veliko pešpot, kar je povzročilo kronične prometne zastoje.
Chapultepeški mirovni sporazumi so bili podpisani 16. januarja 1992 in so končali 12 let trajajočo državljansko vojno. Podpis so praznovali tisoči ljudi, ki so preplavili središče San Salvadorja na trgu Plaza Gerardo Barrios in v parku La Libertad.
Župan Norman Quijano si je od leta 2009 prizadeval za prenovo parkov in zgodovinskih stavb v Rescate del Centro Histórico. Njegova prizadevanja za odstranitev uličnih prodajalcev so povzročila več nemirov na tem območju, vendar mu je uspelo prodajalce namestiti na nove tržnice, kjer so lahko imeli svoje stojnice.
Geografija
Mesto je v dolini vulkana Boquerón, območju z visoko seizmično aktivnostjo. Povprečna nadmorska višina mesta je 659 metrov, najvišja točka pa sega od 1186 metrov do najnižje točke 596 m.
Občino obdajajo naslednje naravne značilnosti pokrajine: reka Acelhuate na vzhodu, hrib San Jacinto na jugovzhodu, gora El Picacho in park Bicentennial na zahodu, severno reka San Antonio, proti jugu gorovje Cordillera del Balsamo; proti zahodu vulkan Boquerón in Cerro El Picacho, najvišja točka v občini z 1929 m.
Vulkan El Boquerón je bil od zadnjega izbruha leta 1917 mirujoč, vendar je bil v zadnjem času aktiven. Vzhodno od občine leži hrib San Jacinto in kaldera jezera Ilopango, največje naravno vodno telo v državi s površino 72 kvadratnih kilometrov. Kaldera je seizmično aktivna, vendar ni izbruhnila od leta 1880.
Topografija
San Salvador ima zelo hribovit teren; le malo delov občine ima enakomerno nadmorsko višino. Mesto si deli številne topografske značilnosti s sosednjimi občinami v departmajih San Salvador in La Libertad.
Najbolj opazna topografska značilnost San Salvadorja in njegovega metropolitanskega območja je vulkan Boquerón, ki se dviga nad to regijo v njenem vznožju na višini 1893 metrov nadmorske višine.
San Salvador si Cerro El Picacho, ki se dviga 1931 metrov nadmorske višine, deli s sosednjo občino Mejicanos.
Del gorovja Cordillera del Bálsamo, ki leži v občini, ima povprečno nadmorsko višino 1030 metrov. Gorovje Cordillera del Bálsamo je poimenovano po drevesu Balzamični miroksilon (Myroxylon balsamum), eni od dveh vrst dreves iz Srednje in Južne Amerike iz družine stročnic (Fabaceae). Drevo, pogosto imenovano Quina ali Bálsamo, je v zahodnem svetu dobro znano kot vir perujskega balzama in tolujskega balzama. Salvador je glavni izvoznik teh smol, ki se še vedno pridobivajo ročno.
El Cerro de San Jacinto (hrib San Jacinto) je na vzhodni meji občine in si ga deli s Soyapangom, Santo Tomásom in San Marcosom. Vrh je na 1153 metrih nadmorske višine. Hrib je bil nekoč znan po žičnici in parku San Jacinto, ki sta na njegovem vrhu, vendar so bili objekti sčasoma opuščeni. Vrste tal vključujejo regosol, latosol in andosol, pa tudi tla, ki izvirajo iz andezitnih in bazaltnih kamnin.
Vodne površine
Reka, ki je najbližje San Salvadorju, je Acelhuate, dolga 2,2 km. Čeprav ni znotraj občine, tvori naravno mejo med San Salvadorjem in Soyapangom. Acelhuate je služila kot vir vode za San Salvador v poznih 1800-ih in zgodnjih 1900-ih, vendar je zaradi urbanizacije zdaj onesnažena. Iz jezera Ilopango tečejo majhni potoki in nekaj starih akvaduktov, vendar občina sama nima večjih vodnih površin.
Jezero Ilopango, čeprav ni v občini, je najbližja večja vodna površina, saj je le nekaj minut oddaljeno od zgodovinskega središča San Salvadorja. Jezero je tudi največja naravna vodna površina v državi, s površino 72 km2. Zajezitveno jezero Cerrón Grande, 78 km severno od San Salvadorja, je nastal z zajezitvijo reke Lempa v občinah Potonico (Chalatenango) in Jutiapa (Cabañas). Jez Cerrón Grande zagotavlja znaten delež električne energije v regiji.
Podnebje