Ivan Aleksander

Ivan Aleksander () je bil bolgarski cesar, ki je vladal od leta 1331 do 1371,Lalkov, Rulers of Bulgaria, str. 42–43. * ni znano, † 17. februar 1371.

Njegova dolga vladavina velja za prehodno obdobje bolgarskem srednjeveške zgodovine. Na začetku se je ukvarjal predvsem z notranjimi problemi in grožnjami svojih sosedov Bizantinskega cesarstva in Srbije, potem pa je svoje cesarstvo povedel v obdobje gospodarskega okrevanja ter kulturne in verske renesanse.Bǎlgarite i Bǎlgarija, 2.1.

Kasneje ni več mogel obvladovati vedno pogostejših vpadov osmanskih Turkov z jugovzhoda, Ogrov s severozahoda in črne smrti. Težave je poskusil rešiti z delitvijo države med svoja sinova,Delev, Istorija i civilizacija za 11. klas.Castellan, Georges (1999). Histoire des Balkans, XIVe-XXe siècle. Pariz: Fayard. p. 42. ISBN 2-213-60526-2. s čimer je naredil usodno napako, ker je državo pred odločilnim napadom Turkov še bolj oslabil.

Zgodnje vladanje Ivan Aleksander je bil sin despota Sracimirja Kranskega in Petrice, sestre bolgarskega carja Mihaela Asena III. Po očetovi strani je bil torej člam Asenove dinastije. Do leta 1330 je kot despot vladal v Loveču v osrednji severni Bolgariji. Z očetom in tastom Ivankom I. Basarabom se je leta 1330 bojeval proti Srbom v bitki pri Velbaždu (sedanji Kjustendil), v kateri so bili Bolgari poraženi. Poraz, povezan s poslabšanjem odnosov z Bizantinskim cesarstvom, je sprožil notranjo krizo, ki se je po invaziji Bizantincev še bolj zaostrila. Leta 1331 so zarotniki v Tǎrnovem izvedli državni udar, odstavili cesarja Ivana Štefana in za njegovega naslednika izbrali Ivana Aleksandra.Fine, Late Medieval Balkans, str. 273.

left|150px|thumb|Portret Ivana Aleksandra v eni od ivanovskih skalnih cerkva

Novi vladar je nameraval svoj položaj utrditi z osvojitvijo nedavno izgubljenih ozemelj. Leta 1331 se je odpravil na pohod proti Odrinu in osvojil severovzhodno Trakijo. Medtem je Štefan Uroš IV. Dušan odstavil svojega očeta Štefana Uroša III. Dečanskega in postal srbski kralj. Napetosti med Srbijo in Bolgarijo so popustile in odnosi med državama so se normalizirali. Ivan Aleksander in Štefan Uroš IV. Dušan sta sklenila zavezništvo in ga utrdila s poroko srbskega kralja z Aleksandrovo sestro Heleno na Veliko noč leta 1332. Fine, Late Medieval Balkans, str. 274.

Približno takrat se je v Vidinu uprl brat Mihaela Asena III. Belaur, verjetno zato, da bi podprl zahtevo svojega odstavljenega nečaka Ivana Štefana po bolgarskem prestolu. Vojaške operacije proti upornikom so se zavlekle zaradi napada bizantinskega cesarja Andronika III. Paleologa poleti 1332. Bizantinci so preplavili severovzhodno Trakijo, potem pa je Ivan Aleksander z manjšo vojsko odhitel proti jugu in jih pri Rukosatru ustavil.

Na Andronika III. je naredil vtis, da se želi pogajati, ko je dobil okrepitve kumanske konjenice pa ga je napadel in v bitki pri Rukosastru zmagal. Sporna mesta so se predala Ivanu Aleksandru, medtem ko se je Andronik III. zatekel za obzidje Rukosastra. Vojna se je končala in državi sta se dogovorili za mir, ki je temeljil na statusu quo. Zavezništvo sta potrdili z zaroko Aleksandrovega najstarejšega sina Mihaela Asena IV. z Andronikovo hčerko Marijo (Ireno). Zaročenca sta se poročila leta 1339.Božilov, Familijata na Asenevci, str. 192–197. Bolgarski car se je zatem posvetil upornikom, vendar je upor zatrl šele leta 1336 ali 1337.Andreev, Bǎlgarija prez vtorata četvǎrt na XIV v., str. 33–41.

Okrog leta 1332 je svojega sina Mihaela Asena IV. kronal za svojega socesarja, verjetno zato, da bi svoji družini zagotovil nasledstvo. Leta 1337 je kronal še svoja mlajša sinova Ivana Sracimirja in Ivana Asena IV., verjetno zato, da bi imel neposredno oblast v pomembnih mestih in regijah. Ivana Sracimirja je prestavil v Vidin, Ivana Asena IV. pa morda v Preslav. Njegovo postopanje je izrazito odstopalo od bizantinske prakse, v kateri so bili mlajši sinovi suverenov despoti, ne glede na to ali so bili zadolženi za teritorialno upravo ali ne.Andreev, Bǎlgarija prez vtorata četvǎrt na XIV v., str. 23–52.

Odnosi z Bizantinskim cesarstvom right|thumb|300px|Bolgarsko ozemlje med vladavino Ivana AleksandraLalkov, Rulers of Bulgaria.

V zgodnjih 1340. letih so se odnosi z Bizantinskim cesarstvom začasno poslabšali, ker je Ivan Aleksander od Bizantincev zahteval izročitev svojega bratranca Šišmana, enega od sinov Mihaela Asena III., in zagrozil z vojno. Njegova zahteva se je izjalovila, ker so Bizantinci prepoznali njegove načrte in proti njemu poslali ladjevje svojega turškega zaveznika, smirnskega emirja Umur Bega. Turki so pristali v delti Donave, oplenili podeželje in napadli bližnja bolgarska mesta. Ivan Aleksander je bil prisiljen umakniti svoje zahteve, vendar je proti koncu lata 1341 napadel Bizantinsko cesarstvo s pretvezo, da so ga poklicali prebivalci Odrina.Bakalov, Istorija na Bǎlgarija, Esenta, 1341 g. V bližini mesta so ga dvakrat premagali bizantinski zavezniki Turki.Fine, Late Medieval Balkans, str. 292–293.

Leta 1341–1347 je v Bizantinskem cesarstvu divjala dolga državljanska vojna med regentko za cesarja Ivana V. Paleologa Ano Savojsko in Ivanom V. Kantakuzenom, ki bi to rad postal. Bizantinski sosedje so vojno seveda izkoristili. Srbski kralj Štefan Uroš IV. Dušan se je postavil na stran Ivana V. Kantakuzena, Ivan Aleksander pa je podprl Ivana V. Paleologa in njegovo regentko. Bolgarski in srbski vladar sta ne glede na to, da sta v bizantinski državljanski vojni stala na nasprotnih straneh, ostala zaveznika. Ivan Aleksander je za svojo podporo Ivanu V. Paleologu leta 1344 dobil mesto Filipopolis (Plovdiv) in devet pomembnih trdnjav v Rodopih.Fine, Late Medieval Balkans, str. 304. Ta mirna pridobitev je bila zadnji velik uspeh zunanje politike Ivana Aleksandra.

Vzpon Srbije in osmanske grožnje thumb|left|150px|Srebrnik Ivana Aleksandra

Srbija je med bizantinsko državljansko vojno osvojila sedanjo Makedonijo, večino Albanije in severno Grčijo. Srbski kralj se je začel leta 1345 naslavljati s »cesar Srbov in Grkov«. Naslednje leto je njegov naslov s kronanjem potrdil novoustanovljeni srbski patriarh. Srbska dejanja so Bizantinci sprejeli z ogorčenjem, Bolgari pa so jih očitno podprli, saj se je bolgarski patriarh Simeon udeležil tako ustanovitve Srbskega patriarhata kot kronanja Štefana Uroša IV. Dušana.Fine, Late Medieval Balkans, str. 309–310.

Do druge polovice 1340. let je od začetnih uspehov Ivana Aleksandra ostalo bore malo. Bizantinski zavezniki Turki so leta 1346, 1347, 1349, 1352 in 1354 oplenili dele bolgarske Trakije, svoj prispevek pa je dodala še črna smrt. Fine, Late Medieval Balkans, str. 322, 325, 328. Vsi bolgarski poskusi, da bi odbili vsiljivce, so spodleteli. V bitki s Turki je leta 1349 padel tudi cesarjev tretji sin in sovladar Ivan Asen IV., leta 1355 ali malo prej pa še njegov brat Mihael Asen IV.Andreev, Bǎlgarija prez vtorata četvǎrt na XIV v., str. 67–75.

Po končani bizantinski državljanski vojni je cesar Ivan VI. Kantakuzen leta 1351 prepoznal osmansko grožnjo Balkanskemu polotoku. Pozval je vladarja Srbije in Bolgarije, da se mu s svojima vojskama pridružita v vojni proti Turkom. Ivana Aleksandra je zaprosil tudi za denar za gradnjo vojnih ladij. Bǎlgarite i Bǎlgarija, 2.2. Njegovi pozivi so naleteli na gluha ušesa, ker mu soseda nista zaupala.Fine, Late Medieval Balkans, str. 325. Nov poskus sodelovanja Bolgarije in Bizantinskega cesarstva je sledil leta 1355 Bakalov, Istorija na Bǎlgarija, 1355 g. po odstavitvi Ivana VI. Kantakuzena in ustoličenju Ivana V. Paleologa. Pogodbo o zavezništvu so utrdili s poroko Ivanove hčerke Marije Kerace Božilov, Ivan; Vasil Gjuzelev (2006). Istorija na srednovekovna Bǎlgarija VII-XIV vek (tom 1). Anubis. ISBN 954-426-204-0. z bodočim bizantinskim cesarjem Andronikom IV. Paleologom. Zavezništvo ni dalo nobenih konkretnih rezultatov. Božilov, Familijata na Asenevci, str. 218–224.

Nestabilnost in zunanji spori right|thumb|250px|Kovanec s podobo Ivana Aleksandra in sina Mihaela Asena IV. (desno)

Ivan Aleksander je z ločitvijo od prve žene Teodore Vlaške okrog leta 1349 in poroko s spreobrnjeno Judinjo Teodoro ogrozil notranjo stabilnost države. V drugem zakonu je imel dva sinova, katera je kronal za svoja sovladarja: Ivana Šišmana okrog leta 1356 in Ivana Asena V. pred letom 1359. Zadnji še živi sin iz prvega zakona in sovladar Ivan Sracimir je postal okrog leta 1356 de facto neodvisen. Cesar je vedno teže krotil tudi močne vazale, med njimi vladarja Vlaške in Dobrudže, ki sta vodila svojo zunanjo politiko. Fine, Late Medieval Balkans, str. 366.

Od sredine 14. stoletja je na Bolgarijo kot mogoč plen začeli gledati anžujski ogrski kralj Ludvik I. Ogrski, ki je leta 1352 pripojil Moldavijo in tam ustanovil vazalno kneževino. Leta 1365 je osvojil Vidin in odpeljal Ivana Sracimirja in njegovo družino v ujetništvo.

Bizantinci in Bolgari so se ponovno udarili leta 1364. Leta 1366 Bolgari niso dovolili prehoda bizantinskemu cesarju Ivanu V. Paleologu, ki se je vračal s potovanja na zahod, zato je bizantinski zaveznik in vodja savojskega križarskega pohoda grof Amadej VI. Savojski zasedel več bolgarskih črnomorskih mest, vključno z Anhilejem (Pomorie) in Mesembrijo (Nesebăr). Varne mu ni uspelo osvojiti. Ivan Aleksander je bil prisiljen skleniti mir. Fine, Late Medieval Balkans, str. 367.

left|thumb|250px|Pohod Amadea VI. proti Bolgariji leta 1366–1367

Osvojena mesta so Bizantinci za ceno 180.000 florinov obdržali v svoji posesti. Bolgarski cesar je s tem denarjem in ozemeljskimi koncesijami dosegel, da sta njegova de iure vazala Dobrotica DobruškiBakalov, Istorija na Bǎlgarija, Dobrotica (neizv.–okolo 1385). in Vladislav I. Vlaški Koledarov, Petǎr (1989). Političeska geografija na srednovekovnata bǎlgarska dǎržava 2 (1186–1396). Bulgarian Academy of Sciences. str. 13–25, 102. Miletič, Ljubomir (1896). Dako-romǎnite i tjahnata slavjanska pismenost. Novi vlaho-bǎlgarski gramoti ot Brašov. Sbornik za narodni umotvorenija, nauka i knižnina. Sofia. 2 (13): 47. Pridobljeno 11. februarja 2007. osvobodila Vidin, ki je bil v ogrskih rokah. Bakalov, Istorija na Bǎlgarija. Esenta, 1369 g. Leta 1369 je v njem ponovno zavladal Ivan Sracimir, vendar ga je ogrski kralj prisilil, da je priznal njegovo nadoblast. Fine, Late Medieval Balkans, str. 367–368.

Relativno uspešna rešitev krize na severozahodu ni pripomogla k povrnitvi izgub na jugovzhodu. Stanje se je še poslabšalo leta 1369 (datum je sporen), ko so osmanski Turki pod poveljstvom Murata I. leta 1363 osvojili Odrin in v njem ustanovili svojo prestolnico Edirne. Istočasno so osvojili tudi Plovdiv in Boruj (Stara Zagora). Tjutjundžiev in Pavlov, Bǎlgarskata dǎržava i osmanskata ekspanzija. Skupna akcija proti Turkom, katero sta se pripravljali Bolgarija in srbska kneginja Makedonije, je zaradi smrti Ivana Aleksandra 17. februarja 1371 propadla. Fine, Late Medieval Balkans, str. 368. Pokojnega carja sta nasledila sinova Ivan Sracimir v Vidinu in Ivan Šišman v Tǎrnovem. Vladarja Dobrudže in Vlaške sta postala neodvisna.

Kultura in vera right|thumb|150px|Potret Ivana Aleksandra v kostnici Bačkovskega samostana

Drugo bolgarsko cesarstvo je med vladavino Ivana Aleksandra vstopilo v obdobje kulturne renesanse, katero se včasih omenja kot »druga zlata doba bolgarske kulture«. Čavrǎkov, Georgi (1974). Bǎlgarski manastiri. Sofija: Nauka i izkustvo. Pridobljeno 19. januarja 2007. Kǎnev, Petǎr (2002). Religion in Bulgaria after 1989. South-East Europe Review (1): 81. Prva je bila med vladavino Simeona Velikega. 1.2.3 Zlaten vek na bǎlgarskata kultura. Bǎlgarite i Bǎlgarija. Ministry of Foreign Affairs of Bulgaria, Trud, Sirma. 2005.