Socialna država je država, ki si za cilj postavlja socialno varnost in socialno pravičnost za vse svoje prebivalce. Pojem zajema normativne in institucionalne ukrepe države ter javno financiranje obvladovanja tistih tveganj, ki ogrožajo socialno varnost prebivalcev. Socialna država s svojo socialno politiko skrbi za družbeno enakost ter preprečuje revščino.
Definicije Izvor pojma Pojem socialna država je leta 1894 prvi uporabil avstrijski pravnik in levoliberalni politik Julius Ofner v svojem delu Studien sozialer JurisprudenzAlexander Emanuely: Das Beispiel Colbert. Fin de siècle und Republik. Wien: Verlag der Theodor Kramer Gesellschaft 2020, ISBN 978-3-90160-285-6, S. 170 in ga povezal s pojmoma demokracija in pravna država. Pred koncem 19. stoletja je bila socialna varnost stvar posameznika ali družine in ne države. Zaradi preseljevanja v mesta zaradi industrializacije v 19. stoletju je izginila skrb za ostarele in bolne v nekdanjih skupnostih. Socialna beda delavstva v primeru bolezni, poškodb in drugih tveganj je takrat povzročila politično gibanje, ki je državi naložilo nalogo, da sistemsko preprečuje vzroke revščine prebivalstva.
Sistemi socialne varnosti v državah Evropske unijeMISSOC – Mutual Information System on Social Protection[https://www.missoc.org/ od leta 1990 letno ažurirana baza podatkov o sistemih socialne varnosti v 31 evropskih državah so del evropskega socialnega modela in temeljijo na dveh zelo različnih pristopih, imenovanih po njunih utemeljiteljih: Bismarckov model (socialna država) in Beveridgeov model (država blaginje). Oba modela sta enakovredna in imata isti namen: preprečevati socialne stiske prebivalstva in s tem revščino. Slovenski sistem je Bismarckovega tipa.Razvoj zdravstvenega zavarovanja pri Slovencih 1889–2019, ob 130-letnici obveznega zdravstvenega zavarovanja izdal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, oktober 2019. Glej tudi publikacijo Samoupravna ureditev socialne politike v Sloveniji, ČZ Uradni list SRS, 1984
Bismarckov model oziroma sistem socialnih zavarovanj - socialna država Bismarckov model je bil najprej vpeljan konec 19. stoletja v nemškem cesarstvu. Takratni nemški kancler Otto von Bismarck ga je utemeljil v svojem govoru v Reichstagu 17. novembra 1881. Poudaril je nalogo države, da »s primerno uporabo javnih institucij in virov pozitivno pripomore k blagostanju vseh svojih članov in zlasti najbolj prikrajšanih članov družbe«. Avstro-ogrska, v kateri smo takrat živeli Slovenci, je sledila nemškemu vzoru že od leta 1889 dalje. Vse od takrat se na našem ozemlju tradicija socialnih zavarovanj ni prekinila kljub menjavam držav in političnih sistemov. Vsaka generacija je sistem nadgradila in izpopolnila.
Prva značilnost Bismarckovega modela socialne varnosti so obvezna socialna zavarovanja, neposredno vezana na pogodbo o zaposlitvi oziroma na dejavnost samozaposlenega. Pravica do socialne varnosti je torej vezana na zaposlitev. Druga značilnost je, da se sistem financira pretežno s prispevki, ki si jih delita delavec kot zavarovanec in delodajalec. Državni proračun lahko po potrebi ali v nekaterih državah redno prispeva del sredstev. Postopoma so bili v ta sistem socialne varnosti vključene vse kategorije delavcev in poklicnih skupin. Tretja značilnost Bismarckovega sistema (zlasti na področju zdravstvenega zavarovanja) je, da zavarovana oseba prispeva po svojih zmožnostih, a je upravičena v skladu s svojimi potrebami. Prav po tej značilnosti se socialno zavarovanje razlikuje od komercialnega.
Pojem socialna država se v evropskem diskurzu uporablja pogosto kot opis nemškega sistema socialne varnosti (nemško Sozialstaat) v primerjavah z državo blaginje npr. skandinavskega modela. V Bismarckov model socialne varnosti se uvršča večina držav kontinentalne Evrope, kot so na primer Avstrija, Belgija, Francija, Nemčija, Luksemburg in tudi Slovenija ter večina drugih članic EU, včlanjenih po 2004.
Beveridgeov model oziroma sistem univerzalnega kritja - država blaginje Lord William Henry Beveridge je bil britanski ekonomist in liberalni politik ter napredni socialni reformist. Leta 1942 je objavil poročilo z naslovom Social Insurance and Allied Services (znano kot Beveridgeovo poročilo), ki je bilo podlaga za vzpostavitev države blaginje (angleško welfare state) po koncu 2. svetovne vojne. Poročilo je opredelilo šest načel, ki naj bodo podlaga sistema socialne varnosti: 1- pavšalni znesek eksistenčnega prejemka, ki zagotavlja dostojni dohodek, 2- pavšalni prispevki – toda zdravstveno varstvo in družinski prejemki se financirajo iz davkov, 3- centralizirana administracija sistema, 4- vključenost celotnega prebivalstva ne glede na zaposlitev, 5- krije vse vrste tveganj, 6- vključitev tega nacionalnega zavarovanja v širši sistem, kjer je naloga ekonomske politike, da zagotavlja polno zaposlenost.
Beveridgeov model temelji na kraju prebivališča in ne na zaposlitvi. To pomeni, da je vključeno celotno prebivalstvo (in ne le aktivni na trgu dela kot velja za socialno državo), zaradi česar se ga označuje kot »univerzalno kritje«. Beveridgeov model socialne varnosti imajo Združeno kraljestvo, Irska, nordijske države in tudi nekatere članice EU, včlanjene po 2004.
Ker država blaginje prebivalcem zagotavlja zgolj razmeroma nizki pavšalni znesek državne zajamčene pokojnine, ki večini ne omogoča, da bi po upokojitvi lahko vzdrževali standard, na katerega so se navadili v svoji aktivni dobi npr. na podlagi precej višje plače, so se sčasoma razvila dodatna pokojninska zavarovanja praviloma na podlagi prostovoljnih pogajanj med socialnimi partnerji, ki jih zato tudi upravljajo. Ta dodatna zavarovanja pa izplačujejo pokojnine, sorazmerne vplačanim prispevkom.
Mešani modeli socialne varnosti Obstajajo tudi države z mešanim modelom socialne varnosti. Španija, Portugalska, Italija in Grčija imajo pokojninsko zavarovanje in univerzalno kritje za zdravstveno varstvo. Nizozemska pa ima obratno kombinacijo.
Neoliberalistično pojmovanje države kot nasprotje socialni državi in državi blaginje V času, ko je po drugi svetovni vojni nastajala država blaginje, je kot kritika takšne vloge države začela nastajati ideologija neoliberalizma. Najbolj vplivna utemeljitelja sta bila nobelovca Friedrich Hayek in Milton Friedman. Neoliberalistično socialno politiko sta v 1980-tih letih vodila v ZDA predsednik Ronald Reagan in v Veliki Britaniji Margaret Thatcher. V 21. stoletju je bil privrženec neoliberalistične politike 45. predsednik ZDA Donald Trump. Za neoliberalistično politiko so značilni deregulacija gospodarstva (med drugim oslabitev sindikatov za deregulacijo in fleksibilizacijo trga dela), liberalizacija trgovine in proizvodnje, davčne olajšave za podjetja in ljudi z visokimi dohodki ter privatizacija podjetij v državni lasti in javnih storitevNa referendumu , za katerega so zbiranje podpisov volivcev organizirali sindikati, je bil 5. 6. 2011 z 72 % glasov PROTI zavrnjen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je bil brez soglasja socialnih partnerjev leta 2010 sprejet v Državnem zboru RS.George Monbiot: Neoliberalism – the ideology at the root of all our problems, 2016, Guardian.
Neoliberalizem tekmovalnost predstavlja kot temeljno lastnost medčloveških odnosov, socialno neenakost pa kot zaželeno. Prizadevanja za družbeno enakost naj bi bila kontraproduktivna in moralno razdiralna. Neoliberalizem temelji na klasičnem liberalnem modelu samo-regulativnega trga. Svobodni trg naj bi omogočal najbolj učinkovito alokacijo virov, zato terja deregulacijo trgovine in kapitala. Vmešavanje države v gospodarstvo in socialne zadeve naj bo zato minimalno, vodenje je potrebno prepustiti trgu. Posameznik ima moč, ker lahko kot potrošnik izbira, kaj bo kupil in s tem vpliva, kaj izbira trg. Zdravstveni in pokojninski zavarovalni sistem naj bosta privatizirana. Če želi zavarovati svojo socialno varnost, naj se zavaruje v komercialnih zavarovanjih. Sam je kriv za lastno revščino, ker ne zna izkoristiti priložnosti na svobodnem trgu in ne okoliščine, kot sta npr. strukturna brezposelnost ali pomanjkljiva izobrazba. Bogastvo posameznikov naj bi na podlagi njihove potrošnje koristilo vsej družbi.
Socialna država kot ustavna kategorija Ustava Republike Slovenije v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Ker je socialna država umeščena v začetek ustave, ima naravo temeljne vrednote.
Načelo socialne države je v Ustavi RS konkretizirano v temeljnih socialnih in ekonomskih pravicah (izbor): pravica do socialne varnosti v 50. členu (»Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.«), pravica do zdravstvenega varstva v 51. členu (»Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.«), pravice invalidov v 52. členu (»Invalidom je v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo.«). Ustava RS v 57. členu o izobrazbi in šolanju tudi določa: «Izobraževanje je svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.«
Država je dolžna temeljne socialne pravice udejanjiti s sprejemom ustreznih predpisov in z ustanovitvijo institucij, ki izvajajo socialna zavarovanja.
Solidarnost kot sistemski pristop socialnih zavarovanj Temeljna vrednota socialne države je solidarnost. V socialni državi so državljani solidarni drug z drugim, saj je življenje v isti državi tista okoliščina, ki jim je skupna in vpliva na njihovo podobno usodo. Solidarno preprečujejo revščino, saj ta na različne načine škodi vsem in ne le revnim.
Načelo solidarnosti je sistemski pristop socialnih zavarovanj, ki se udejanja z naslednjimi sistemskimi ureditvami:
Zgolj en nosilec socialnega zavarovanja za vso državo: Po osamosvojitvi Slovenije je bil za vsako vrsto socialnega zavarovanja z zakoni določen po en sam nosilec/izvajalec, ker se je izkazalo, da manjše zavarovalne skupnosti, kakršne so delovale pred 1991 (samoupravne interesne skupnosti), niso dovolj velike, da bi v kriznih razmerah zmogle prebivalstvu zagotoviti socialno varnost.