Ludvik IV. Wittelsbaški ali Bavarski, tudi Ludvik Bavarec, bavarski vojvoda, rimsko-nemški kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva, * 5. april 1282, München, 11. oktober 1347, Puch blizu Fürstenfeldbrucka.
Neenotnost volilnih knezov, ki so izvolili dva kralja, in spor med papeštvom in cesarstvom sta zaznamovala vse Ludvikovo vladanje. Potem ko je na bojnem polju premagal svojega protikralja, Habsburžana Friderika Lepega, je proti volji papeža izsilil pot v Rim, kjer se je pustil od predstavnikov oblasti kronati za cesarja. Papež Janez XXII. ga je izobčil in mu odrekel vse pravice do vladanja. Ker se je spor s Habsburžani še kar nadaljeval, je Ludvik iskal rešitev v dogovorih s sokraljem o skupnem vladanju in je nazadnje ponudil celo svoj odstop, v primeru da Friderik Lepi pri papežu pridobi aprobacijo. A to se ni zgodilo. Ker tudi naslednji papež Benedikt XII. ni preklical Ludvikovega izobčenja, so volilni knezi na znamenitem srečanju v Rhensu leta 1338 sprejeli načelo, po katerem rimsko-nemški kralj, ki ga izvolijo volilni knezi z večino glasov, ne potrebuje papeževe aprobacije. Načelo sta potrdila tudi dvorni in državni zbor in je postalo ena od osnovnih zakonitosti Svetega rimskega cesarstva.
Ludvik je zelo veliko pozornosti posvečal krepitvi wittelsbaške dinastije. Vneto in dokaj brezobzirno si je prilaščal nova ozemlja in si na ta način nabiral vse več sovražnikov, kar je spodbudilo volilne kneze, ki jih je podprl tudi novi papež Klemen VI., da so izvolili novega kralja, Luksemburžana Karla IV., moravskega mejnega grofa. Še preden pa je prišlo med kraljema do vojaškega spopada, je Ludvik na lovu nepričakovano umrl.
Uveljavitev na Bavarskem (do 1313)
Ludvikov oče, Ludvik II. Strogi , vojvoda Zgornje Bavarske in Pfalza, se je v svojem tretjem zakonu poročil z Margareto, hčerko rimsko-nemškega kralja Rudolfa I. V njunem zakonu sta se rodila dva sina, leta 1274 Rudolf I. in leta 1282 Ludvik IV. Ludvika so vzgajali na dunajskem dvoru njegovega strica, vojvode (in kasneje kralja) Alberta I., skupaj z domačimi otroki; med njimi je bil tudi bratranec Friderik, kasnejši Ludvikov tekmec za kraljevi prestol. Ludvikov oče je umrl leta 1294.Thomas, str. 13.Clauss, str. 30.
Ludvik sprva ni bil določen za vladarja. Na zahtevo njegove habsburške matere in njenega brata pa so ga leta 1302 postavili za sovladarja njegovemu starejšemu bratu Rudolfu I. na Zgornjem Bavarskem, potem pa tudi v Pfalzu.Hubersteiner, str. 141. Njuno vladanje je bilo polno sporov, celo oboroženih.
Na Spodnjem Bavarskem je tedaj vladal vojvoda Štefan I. iz vzporedne veje Wittelsbachov, ki je decembra 1310 umrl. Ludvik je prevzel skrbništvo nad njegovima mladoletnima sinovoma Otonom IV. in Henrikom XIV. Toda za skrbništvo so se potegovali tudi Habsburžani. Ludvik je zato v Münchnu (12. junij 1313) z bratom sklenil mir in dogovor o skupnem vladanju na Zgornjem Bavarskem. Pogodba je zdržala le eno leto a dovolj, da je Ludvik pridobil čas, potreben za obračun s Habsburžani. V bitki pri Gammelsdorfu je 9. novembra 1313 premagal bratranca Friderika Lepega. Z zmago si je dokončno zagotovil sporno skrbništvo in s tem tudi nadzor nad Spodnjo Bavarsko.Seibert, str. 235.
Dvojne volitve rimsko-nemškega kralja (1314)
Avgusta 1313 je v Italiji umrl cesar-Luksemburžan Henrik VII. Najresnejša kandidata za njegovega naslednika sta bila njegov sin Ivan in sin rimsko-nemškega kralja-Habsburžana Alberta I., ki je vladal pred Henrikom VII., Friderik Lepi. (Prizadevanje francoskega kralja Filipa IV., da bi na cesarski prestol spravil kandidata iz dinastije Kapetingov, pri volilnih knezih ni imelo nikakršnih izgledov.)Hoensch, str. 56
Staroste luksemburške rodbine so ocenili, da mladi Ivan ne bo dobil zadostne podpore volilnih knezov, in so ga pregovorili, da se je odrekel kandidaturi. Na vsak način pa so hoteli preprečiti izvolitev Habsburžana in so zato kot kompromisnega kandidata predlagali Wittelsbacha Ludvika IV., ki si je z vojaško zmago pri Gammelsdorfu v vsej Evropi pridobil velik ugled. Prepričani so bili, da se zaradi majhne materialne osnove, ki so mu jo nudile njegove skromne posesti, in zaradi neprestanih prepirov v rodbini ne bo mogel razviti v močnega vladarja, kakršnega si volilni knezi nikdar niso želeli. Toda njihovo pričakovanje, da bo Friderik Lepi v korist bratranca odstopil od kandidature, se ni izpolnilo in tako je 14 mesecev po smrti Henrika VII. prišlo do dvojnih volitev: 19. oktobra 1314 so štirje volilni knezi v Sachsenhausnu glasovali za Habsburžana Friderika Lepega (kölnski nadškof Heinrich II. von Virneburg, wittelsbaški grof Rudolf I., ki je glasoval proti bratu, saško-wittenberški vojvoda Rudolf, ki si je lastil saški glas, in Henrik Koroški, ki si je pripisoval pravico do češkega glasu). Naslednjega dne je pred vrati Frankfurta pet volilnih knezov izvolilo za kralja Wittelsbacha Ludvika IV. (češki kralj Ivan in trierski nadškof Balduin, ki sta bila oba Luksemburžana, dalje majnški nadškof Peter von Aspelt, saško-lauenburški vojvoda Ivan II., ki si je tudi lastil saški glas, ter brandenburški mejni grof Waldemar). Obe kronanji sta bili 25. novembra, a obe s pomanjkljivostmi: Ludvika in njegovo soprogo Beatrice je kronal majnški nadškof (po običajih bi ga moral kölnski) v tradicionalnem Aachnu z nepristnimi insignijami; Friderika Lepega je v (nepravem) Bonnu kronal kölnski nadškof s pristnimi insignijami.Menzel: Die Zeit ... , str. 153-159.
Spopadi in sporazumi med kraljema (1315-26)
thumb|Bitka pri Mühldorfu (1322) predstavljena kot dvoboj med Ludvikom in Friderikom (iz judovskega rokopisa). Papeža, ki bi morda lahko s svojim mnenjem vplival na odločitev, tedaj ni bilo (Klemen V. je pol leta pred volitvami umrl, naslednika pa še ni bilo) in izgledalo je, da bi moralo o novem kralju odločiti orožje. Toda tekmeca sta se dolgo časa izogibala odločilnemu spopadu, posebno še Friderik Lepi, ki je 15. novembra 1315 doživel pri Morgartenu poraz proti Švicarski konfederaciji.Menzel: Die Zeit ... , str. 159. Do manjših spopadov je prišlo leta 1315 pri Speyerju in Buchloe, leta 1316 pri Esslingenu, leta 1319 pri Mühldorfu in leta 1320 pri Strasbourgu. Odločilen pa je bil spopada 28. septembra 1322 pri Mühldorfu ob Innu. Friderik Lepi je skušal ob pomoči 4000 Ogrov in Kumanov izsiliti odločitev, a je bitko izgubil.Hoensch, str. 64. Zmago je izbojevala Ludviku zvesta pehota ob pomoči luksemburških in nürnberških čet; verjetno je k zmagi prispeval tudi samostan Fürstenfeld, ki je prestregel habsburške sle; Ludvik se je kasneje samostanu oddolžil z velikimi privilegiji.Seibert, str. 508. Friderik Lepi je prišel v ujetništvo. Ludvik naj bi sprejel svojega habsburškega sorodnika z besedami: "Bratranec, nikdar Vas še nisem bil tako vesel kot danes." Naslednja tri leta ga je imel zaprtega v gradu Trausnitz.Hubersteiner, str. 142.
Toda Ludvikova oblast tudi po zmagi ni bila gotova, kajti Habsburžani so vztrajali v sovražnem razpoloženju. Zaostrili so se tudi odnosi s papežem Janezom XXII., ki se sprva ni vmešaval v spor za prestol, čeprav je deloval proti Ludviku. Ta je spomladi 1323 odposlal v Italijo kot cesarskega vikarja Bertholda von Marstetten-Neuffena, čeprav je papež že leta 1317 na to mesto imenoval neapeljskega kralja Roberta Modrega. Janez XXII. se je čutil izzvanega in je oktobra 1323 Ludviku zagrozil, da ga bo izobčil kot neveljavno izvoljenega, če v treh mesecih ne razveljavi vseh uzurpatorskih vladarskih potez v Nemčiji in Italiji. Čeprav je Ludvik protestiral in zahteval sklic koncila, ga je papež 23. marca 1324 izobčil in mu 11. julija odvzel vse vladarske pravice in razširil izobčenje na njegove pristaše.Hoensch, str. 68.Thomas, str. 163. Papeževe grožnje knezov in mest niso odvrnile od kralja; še največ moralnih in verskih stisk je vernikom povzročala prepoved opravljanja vsakršnih sakralnih dejavnosti.Hoensch, str. 69.
Takšen potek dogodkov je Ludvika spodbudil k spravi s Friderikom. Na pogajanjih v Trausnitzu se je Friderik Lepi odpovedal kroni in habsburškim cesarskim fevdom. Dogovor so ob skupni velikonočni maši podkrepili s prejemom hostije, ki so si jo med seboj razdelili in s skupno večerjo, s katero je tudi Friderik pokazal, da se ne meni za papeževo ravnanje in se je postavil proti njemu. Dogovor o zaroki med Ludvikovim sinom Štefanom in Friderikovo hčerko Elizabeto naj bi še podkrepil spravni dogovor.
Toda Friderikovi bratje nikakor niso sprejeli sporazuma. Tajna pogajanje med Ludvikom in Friderikom so se zato nadaljevala. Čez pol leta se je Ludvik odpovedal samostojnemu vladanju; 5. septembra 1325 je v münchenski pogodbi priznal Friderika Lepega za sovladarja z vsemi pravicami. Papež je proglasil pogodbo za neveljavno. Ugovarjali so tudi volilni knezi in zahtevali nove volitve. Zato je Ludvik 7. januarja 1326 izjavil, da je pripravljen odpovedati se kraljestvu, če bo Friderik Lepi v šestih mesecih dobil papeževo aprobacijo. Toda vse pobude Habsburžanov pri kuriji v Avignonu so bile zastonj. Janez XXII. je okleval in zamudil rok. S smrtjo Friderikovega brata Leopolda I. (februar 1326) je opozicija laičnih knezov izgubila svojega političnega vodjo in Friderik Lepi vse do smrti (1330) ni dobil pomembnih vladarskih pooblastil.Hoensch, str. 70. Z odklonitvijo mirne rešitve se je papež pokazal kot nespravljiv in trdosrčen. Nasprotno si je Ludvik s svojimi spravnimi poskusi, morda le taktičnimi potezami, pridobil simpatije knezov in ljudstva.Menzel: Ludwig der ... , str. 112.
Ludvik v Italiji. Zaostritev spora s papežem (1327-34)
Ludvik se je januarja 1327, presenetljivo, z manj kot 200 spremljevalci odpravil na pohod v Italijo. V Trentu je papeža obdolžil herezije. Viscontiji so mu omogočili, da se je 31. maja, za binkošti, lahko dal v Milanu kronati z železno krono Langobardov.
Spor med posvetno in cerkveno oblastjo se je vse bolj zaostroval. Papež je Ludviku odvzel podedovano čast bavarskega vojvode, ga obsodil za heretika in mu nazadnje vzel vsa imenovanja in časti. Ludvik se je opiral predvsem na državno-teoretičen spis Defensor pacis minorita Marsilija iz Padove, po katerem lahko samo koncil predstavlja skupnost vernikov in ki graja papeževo težnjo po posvetni oblasti. Kralja je podpirala tudi skupina učenih minoritov pod vodstvom Viljema iz Ockhama, ki so se zavzemali za strogo ločitev cerkve od države.
Ne oziraje se na papeževe obtožbe je Ludvik nadaljeval potovanja proti Rimu. Ni se srečeval s težavami, s kakršnimi se je moral boriti na svoji poti Henrik VII. V začetku januarja 1328 je prišel v Rim, kjer so ga ljudje navdušeno sprejeli. Varnost mu je zagotavljal vodja rimskih gibelinov, Sciarra Colonna. 17. januarja 1328 so trije škofi in štirje mestni veljaki kronali Ludvika za cesarja. Zaradi očitkov, da kronanje ni bilo ustrezno, je Ludvik razglasil Janeza XXII. za odstavljenega in pustil, da je zbor rimskih duhovnikov in laikov 12. maja 1328 izvolili za novega papeža frančiškana Petrusa Carvaro, ki si je nadel ime Nikolaj V. Ta je za binkošti, 22. maja 1328, Ludvika v Petrovi cerkvi ponovno kronal za cesarja.Hoensch, str. 71.
thumb|Samostan Ettal danes. Ker se ni mogel spraviti s sinovoma svojega umrlega brata Rudolfa I. (†1319), je Ludvik še med vračanjem iz Italije, 4. avgusta 1329 v Paviji, v rodbinski pogodbi razdelil podedovano ozemlje: sam je obdržal Zgornjo Bavarsko, naslednikoma svojega umrlega brata, Rudolfu II. in Rupertu I., pa je prepustil Renski palatinat (Pfalz) in ozemlje ob češki meji, kasneje poimenovano kot Zgornji Palatinat (Oberpfalz). V primeru izumrtja ene od vej bi nasledstvo pripadlo drugi veji.Holzfurtner, str. 72. S to delitvijo sta nastali dve wittelsbaški glavni veji, ki sta se spet združili šele leta 1777.
Ludvik se je februarja 1330 vrnil v München kot edin rimsko-nemški kralj, kajti njegov sokralj, Friderik Lepi, ki je doma vladal med Ludvikovo odsotnostjo, je v januarju umrl. Na strateško pomembnem alpskem prehodu pri Oberammergauu je Ludvik dal zgraditi samostan Ettal.Hubersteiner, str. 145.