Peter Gojniković (srbsko Петар Гојниковић, Petar Gojniković, grško , Pétros) je bil srbski knez iz dinastije Vlastimirović, ki je vladal od leta 892 do 917, * okrog 870, † 917.
Bil je sin Gojnika Vlastimirovića, najmlajšega sina kneza Vlastimirja (vladal 831-851), ustanovitelja prve srbske vladarske dinastije. Vladal je v razširjeni srbski kneževini Raški in zmagal v več vojnah z drugimi člani svoje družine, ki so se potegovali za srbski krono. Bil je prvi srbski vladar z neslovanskim (krščanskim) imenom.
Mladost Rojen je bil med letoma 870 in 874.Konstantin Jireček. Njegovo bizantinsko krščansko ime se razlikuje od poganskih imen njegovih prednikov, kar kaže, da se je med Srbi razširilo krščanstvo.The entry of the Slavs into Christendom, str. 209. Ob njegovem rojstvu je v Srbiji vladala oligarhija bratov Mutimirja, Gojnika in Strojimirja, sinov kneza Vlastimirja,The early medieval Balkans, str. 141. v kateri je imel glavno besedo najstarejši brat Mutimir.Đekić, Đ. (2009). Why did prince Mutimir keep Petar Gojnikovic?, Teme 33 (2): 683–688. PDF. V 880. letih si je prestol prilastil Mutimir in mlajša brata in Strojimirjevega sina Klonimirja, verjetno zaradi izdaje, izgnal v Bolgarijo. Gojnikovega sina Petra je iz političnih razlogov obdržal na svojem dvoru. Peter je kmalu zatem pobegnil h knezu Branimirju na Hrvaško.
Državljanske vojne Mutimir je leta 890 ali 891 umrl in prestol zapustil svojemu najstarejšemu sinu Pribislavu. Po letu njegove vladavine se je Peter leta 892 vrnil, ga porazil in sam zasedel srbski prestol. Pribislav je z bratoma Branom in Štefanom pobegnil na Hrvaško. Bran se je leta 894 vrnil in se neuspešno uprl Petru.The early medieval Balkans, str. 150. Po porazu so ga oslepili, s čimer so ga po bizantinski tradiciji zaradi invalidnosti izločili iz tekme za prestol.Longworth, Philip (1997). The making of Eastern Europe: from prehistory to postcommunism. Palgrave Macmillan, str. 321, ISBN 0-312-17445-4. Leta 896 se je iz Bolgarije vrnil Klonimir in s podpora kneza Borisa I. napadel Srbijo. Zavzel je pomembno trdnjavo Dostiniko (Drsnik v občini Klina, Kosovo).Relja Novakovic. Gde se nalazila Srbija od VII do X veka. Beograd, Narodna knjiga, 1981, str. 61–63.Vojislav Korać. [http://www.rastko.rs/isk/vkorac-medieval_architecture.html Architecture in medieval Serbia]. Kasneje je bil poražen in ubit.The early medieval Balkans, str. 154.
Zavezništvo z Bolgari thumb|250px|desno|Srbija kneza Petra Gojnikovića
Po več spodletelih poskusih drugih Vlastimirovićev, tudi tistih, ki so jih podpirali Bolgari, je bolgarski knez Simeon I. priznal Petra za srbskega vladarja in ga vzel pod svojo zaščito. Sledilo je dvajsetletno obdobje miru in srbsko-bolgarskega zavezništva (897–917). Peter verjetno ni bil zadovoljen s podrejenim položajem in je morda sanjal o neodvisnosti. Njegov položaj in nasledstvene vojne s tremi vejami Vlastimirjevih sinov so odigrale ključno vlogo v prihajajoči bolgarsko-bizantinski vojni.
V tem času se je v Srbiji domnevno začelo širiti krščanstvo. Ker je Srbija mejila z Bolgarijo, so misijonarji prišli verjetno prav od tam.The early medieval Balkans, str. 142.
Po podatkih v De Administrando Imperio (O upravljanju cesarstva) cesarja Konstantina VII. Porfirogeneta je Peter vladal pod suverenostjo bizantinskega cesarja Leona VI. v dvajset let trajajočem miru z Bolgari.Konstantinos Porphyrogenitos. De Administrando Imperio, str. 156-
Bolgarsko-bizantinska vojna, širjenje proti zahodu in smrt thumb|250px|Konstantin VII. in Simeon I. pri kosilu; Madridski Skilica, folio 120r
11. maja 912 je bizantinski cesar Leon VI. Modri umrl. Nasledil ga je brat Aleksander III., ki je bil nepriljubljen, bolan in morda alkoholik. Vladal je do svoje smrti 6. junija 913. Njegova smrt je bila idealna priložnost za Simeona I. Bolgarskega, ki je z vojsko čakal v Trakiji, da napade Bizantinsko cesarstvo. Avgusta 913 se je z vojsko pojavil pred konstantinopelskim obzidjem in zahteval bizantinsko krono. Simeon je bil za razliko od Borisa I. šolan v Konstantinoplu in je imel bizantinsko ideologijo. Pričakoval je, da bo kot rimski cesar vladal združenemu bolgarsko-bizantinskemu cesarstvu. Patriarh Nikolaj Mistik je priznal Simeona za bolgarskega cesarja in poročil njegovo hčerko s Konstantinom VII.. Februarja 914 je Konstantinova mati Zoa Korbonopsina imenovala Nikolaja za regenta in mu dovolila, da je ostal na položaju patriarha. Skupaj sta preklicala Simeonov cesarski naslov in poroko.The early medieval Balkans, str. 148. Odločitev je Simeona raztogotila in je sklenil osvojiti Trakijo. Bizantinci so bili prisiljeni poiskati zaveznike, zato so poslali delegacije k Ogrom, Pečenegom in Srbom.
thumb|250px|Cerkev Petra in Pavla v Starem Rasu, v kateri je pokopan Peter Gojniković
Peter, ki je mel kot bolgarski vazal zavarovane svoje vzhodne meje, se je obrnil proti zahodu, da bi prevzel oblast v tamkajšnjih slovanskih kneževinah. Porazil je Tišemirja Bosanskega in priključil dolino Bosne. Potem je začel prodirati v dolino Neretve in priključil Neretvane in, zgleda, naletel na odpor vladarja Zahumlja (s Trebinjem in večino Duklje) Mihaela Viševića, ki je bil pomemben bolgarski zaveznik.The early medieval Balkans, str. 149. Peter se je na Neretvi srečal z draškim strategom Leonom Rabduhusom,Srbi između Vizantije, Hrvatske i Bugarske. ki mu je ponudil denar in večjo neodvisnost v zameno za poveljevanje vojski, v kateri so bili tudi Turki in Ogri, ki bi napadla Simeona. Peter se je s ponudbo verjetno strinjal, kar pa ni povsem dokazano. Ko je Mihael Višević izvedel za možno zavezništvo Srbov in Bizantincev, je na to opozoril Simeona.
Leta 917 je bizantinska vojska pod poveljstvom Leona Fokasa Mlajšega napadla Bolgarijo in bila v bitki pri Aheloju 20. avgusta 917 prepričljivo poražena. Simeon je po zmagi poslal vojsko pod poveljstvom Branovega sina Pavleta v Srbijo, da bi zasedel srbski prestol, vendar mu to ni uspelo. Simeon je nato v lov na Petra, ki ga je vezala prisega zvestobe, poslal generala Marmaisa in Teodorja Sigrica.D. Obolensky. The Byzantine Commonwealth. London, 1971, str. 111. BBNB, str. 27. Generala sta ga ujela in privedla v Bolgarijo, kjer so ga vrgli v ječo. Manj kot leto kasneje je umrl. Pokopali so ga v cerkvi sv. Petra in Pavla v srbski prestolnici Stari Ras. Ljetopis Popa Dukljanina. Simeon je za njegovega naslednika imenoval Branovega sina Pavleta.
Sklici
Viri Sources Gy. Moravcsik (urednik), R.J.H. Jenkins (prevajalec). Constantine Porphyrogenitus. De Administrando Imperio. Dumbarton Oaks Center for Byzantine Studies, Washington D. C., 1993. J.B. Bury. History of the Eastern Empire from the Fall of Irene to the Accession of Basil: A.D. 802–867. ISBN 1-60520-421-8, ISBN 978-1-60520-421-5. Google Books
Ćorović, Vladimir, Istorija srpskog naroda, Book I, Electric Book, Rastko Electronic Book, Antikvarneknjige (Cyrillic) Drugi Period, IV: Pokrštavanje Južnih Slovena Istorija Srpskog Naroda, Srbi između Vizantije, Hrvatske i Bugarske The Serbs, ISBN 0-631-20471-7, ISBN 978-0-631-20471-8. Wiley-Blackwell, 2004, Google Books.
Tibor Živković, Portreti srpskih vladara (IX—XII), Beograd, 2006 (ISBN 86-17-13754-1), str. 11
Ferjančić, B. 1997, "Basile I et la restauration du pouvoir byzantin au IXème siècle", Zbornik Radova Vizantološkog Instituta, no. 36, pp. 9–30.
Kategorija:Srbski vladarji