Mikenska doba (ali mikenska civilizacija ali mikenska Grčija) je bila zadnji del bronaste dobe v antični Grčiji (okoli 1600–1100 pr. n. št.). Je prva napredna civilizacija v celinski Grčiji s svojimi veličastnimi državicami, mestno ureditvijo, umetniškimi deli in pisavo.. Med nastalimi središči so bili najbolj opazni Pilos, Tirint, Mideja na Peloponezu, Orhomen, Tebe, Atene v osrednji Grčiji in Jolk v Tesaliji. Najpomembnejše mesto so bile Mikene v Argolidi, po katerih je kultura tega obdobja dobila ime. Mikenci in mikenska vplivna naselja so bila tudi v Epirju, Makedoniji,Aegeo-Balkan Prehistory – Mycenaean Sites na otokih v Egejskem morju, na obali Male Azije, Levantu,; . Cipru,. Italiji. ; .
Mikenski Grki so uvedli nekaj novosti v inženirstvu, arhitekturi in vojaški infrastrukturi, medtem ko je bilo trgovanje na prostranih območjih Sredozemlja bistveno za mikensko gospodarstvo. Njihova zlogovna linearna pisava B ponuja prve zapise grškega jezika, njihova religija je že poznala več božanstev, ki jih lahko najdemo tudi v olimpskem panteonu. Mikenska Grčija je bila bojevniška elitna družba in je bila sestavljena iz mreže palačnih držav, ki so se razvile v togo hierarhični, politični, socialni in gospodarski sistem. Na čelu te družbe je bil kralj, znan kot anaks. Mikenska Grčija je propadla z zlomom bronastodobne kulture v vzhodnem Sredozemlju, ki ji je sledila tako imenovana grška temna doba, prehodno obdobje do arhaične Grčije, ko so bile večje spremembe, od centralizirane palačne do decentralizirane oblike socialno-gospodarske organizacije (skupaj s široko uporabo železa).. O koncu civilizacije so različne teorije, med njimi tudi dorska selitev ali dejavnosti, povezane z ljudstvi z morja, pa tudi teorije o naravnih nesrečah in podnebnih spremembah. Mikenska doba je postala zgodovinska podlaga za grško književnost in mitologijo, tudi Trojanski epski ciklus.
Kronologija
Bronasta doba v celinski Grčiji, znana kot heladsko obdobje, kot jo imenujejo sodobni arheologi po Hellas, ki je grško ime za Grčijo. To obdobje je razdeljeno na tri podobdobja: zgodnjeheladsko obdobje (ZH) (okoli 2900–2000 pr. n. št.). To je bil čas blaginje, uporabljali so kovine, razvijali tehnologijo, krepili so se gospodarstvo in socialne organizacije. V srednjeheladskem obdobju (SH) (okoli 2000–1650 pr. n. št.) je bil razvoj počasnejši, razvil se je megaron, poznali so jaškaste grobove. Končno poznoheladsko obdobje (PH) (okoli 1650–1050 pr. n. št.) pa se približno ujema z mikensko Grčijo.
Poznoheladsko obdobje je nadalje razdeljeno na PH I in PH II, ki se ujemata z zgodnjim obdobjem mikenske Grčije (okoli 1650–1425 pr. n. št.), in PH III (okoli 1425–1050 pr. n. št.), to je obdobje širitve, upada in propada mikenske civilizacije. Prehodno obdobje od bronaste do železne dobe v Grčiji je znano kot submikensko (okoli 1050–1000 pr. n. št.).
Identiteta
thumb|left|200px|Mikenska bojevnika in kočija na freski iz Pilosa (okoli 1350 pr. n. št.) thumb|right|200px|Mikenski bojevnici iz Tirinta, 1200 pr. n. št.
Dešifriranje mikenske linearne pisave B, sistem, prilagojen uporabi grškega jezika poznobronaste dobe,. je pokazalo kontinuiteto grškega govora iz 2. tisočletja pr. n. št. v 8. stoletju pr. n. št., ko se je pojavila nova pisava. Poleg tega je pokazalo, da so bili nosilci mikenske kulture etnično povezani s prebivalstvom, ki je prebivalo na grškem polotoku po koncu tega kulturnega obdobja.. Različne izraze za prebivalce mikenske Grčije je uporabljal Homer v 8. stoletju pr. n. št. v svojem epu Iliada pri sklicevanju na trojansko vojno. Slednja naj bi se zgodila v poznem 13. ali v začetku 12. stoletja pr. n. št., ko je koalicija manjših grških držav pod mikenskim kraljem oblegala obzidano mesto Troja. Homer je uporabil etnonime Ahajci, Danaanci in Argivi, ko je omenjal oblegovalce. Mogoče je tudi sklicevanje na a-ka-wi-ja-de v linearni pisavi B v Knososu na Kreti, datirano okoli 1400 pr. n. št., ki se najverjetneje nanaša na mikensko (ahajsko) državo na grški celini.
Egipčanski zapisi prvič omenjajo deželo T (D) -n-j ali Danaja (Tanaju) okoli leta 1437 pr. n. št., ko je vladal faraon Tutmozis III. Ta dežela je bila geografsko opredeljena v napisu iz časa vladavine Amenhotepa III. (okoli 1388–1351 pr. n. št.). V zapisih so omenjena številna danajska mesta, ki zajemajo največji del južne celinske Grčije.. Med njimi so Mikene, Navplion in Tebe z gotovostjo ugotovljena. Danaja je bila izenačena z Danajci (Danaoi,grško: Δαναοί), ime za mitološko dinastijo, ki je vladala v regiji Argos, ki jih je omenjal tudi Homer kot etnonim za grške ljudi.
V uradnih zapisih drugega bronastodobnega cesarstva, Hetitov v Anatoliji, različni zapisi iz okoli 1400 pr. n. št. do 1220 pr. n. št. omenjajo državo z imenom Ahijava.. Nedavne študije nove razlage napisov, ki temeljijo na besedilnih dokazih, pa tudi zadnje raziskave arheoloških dokazov o mikensko-anatolskih stikih v tem obdobju, ugotavljajo, da je izraz Ahijava uporabljan v povezavi z mikenskim svetom (dežela Ahajcev) ali je vsaj del tega... Ta izraz bi lahko imel v nekaterih besedilih tudi širši pomen, morda se nanaša na vse regije, ki so jih naseljevali Mikenci ali regije pod neposrednim mikenskim političnim nadzorom. Še en podoben etnonim Ekveš v egiptovskih napisih iz 12. stoletja pr. n. št. je bil pogosto označen z Ahivajci. Ekveš je bil omenjen kot skupina morskih ljudstev.
Zgodovina Doba jaškastih grobnic (okoli 1600–1450 pr. n. št.)
Mikenska civilizacija izvira in se je razvijala iz družbe in kulture v zgodnjem in srednjem heladskem obdobju na celinski Grčiji pod vplivi minojske Krete. Proti koncu srednje bronaste dobe (okoli 1600 pr. n. št.) sta se zelo povečali število prebivalcev in število naselij. V južni celinski Grčiji, kjer je prevladovala bojevniška elitna družba, so se pojavili številni centri moči. Značilno bivališče tistega časa je zgodnji tip megarona. Nekatere zapletenejše strukture so predhodniki poznejših palač. V številnih mestih so postavili tudi obzidje.
Vmes so odkrili nove vrste pokopa in več grobov z veliko različnimi luksuznimi predmeti. Med različnimi vrstami pokopov je bil jaškasti grob najpogostejša oblika elitnega pokopa, kar je dalo ime zgodnjemu obdobju mikenske Grčije. Med mikensko elito so umrlim moškim v grob dodali zlato masko in nagrobni oklep, ženskam pa zlato krono in bleščeča oblačila z zlatimi okraski. Kraljevi jaškasti grobovi poleg akropole v Mikenah, zlasti krožna grobova A in B, kažeta moč grško govoreče kraljeve dinastije, katere gospodarska moč je bila odvisna od pomorske trgovine na dolge razdalje.
V tem obdobju so imela mikenska mesta veliko stikov z zunanjim svetom in še posebej s Kikladi in minojskimi mesti na otoku Kreta. Mikensko prisotnost dokazuje tudi freska v Akrotiriju na otoku Tera, ki prikazuje številne bojevnike v čeladah iz čekanov divjega prašiča, kar je bila značilnost mikenskega vojskovanja. V začetku 15. stoletja se je okrepilo poslovanje z mikensko lončenino, ki je seglo na zahodno obalo Male Azije, tudi v Milet in Trojo, Ciper, Libanon, Palestino in Egipt.
Na koncu dobe jaškastih grobnic se je pojavila nova, veličastnejša vrsta elitnega pokopa, tolos: velika kamnita krožna grobna komora z visokim obokanim stropom in ravnim vstopnim hodnikom.
Obdobje koine (okoli 1450–1250 pr. n. št.)
Izbruh Tere, ki je bil po arheoloških podatkih okoli 1500 pr. n. št., je povzročil upad minojske civilizacije na Kreti. Ta razvoj dogodkov je bila priložnost, da so Mikenci začeli širiti svoj vpliv ob celotnem Egejskem morju. Okrog 1450 pr. n. št. so nadzirali tudi Kreto s Knososom in kolonizirali več drugih egejskih otokov vse do Rodosa. Tako so Mikenci postali glavna sila v regiji, kar označuje začetek mikenskega obdobja koine (iz grščine: Κοινή – 'skupen'), zelo enotna kultura, ki se je razširila po celinski Grčiji in Egejskem morju.
V zgodnjem 14. stoletju pr. n. št. je po minojskem propadu mikenska trgovina začela izkoriščati nove možnosti v Sredozemlju. Trgovske poti so še razširili in dosegli Ciper, Aman na Bližnjem vzhodu, Apulijo v Italiji in Španijo. V tistem času (okoli 1400 pr. n. št.) je palača Knosos prinesla najzgodnejše zapise v grški linearni pisavi B, ki je temeljila na prejšnji linearni pisavi A Minojcev. Uporaba nove pisave se je razširila po celinski Grčiji in daje dragocen vpogled v upravno mrežo mest. Odkriti zapisi so preveč razdrobljeni za politično obnovo bronaste dobe v Grčiji.
Izkopavanja na Miletu v jugozahodni Mali Aziji kažejo na obstoj mikenskega naselja že od okoli 1450 pr. n. št., ki je nadomestilo starejše minojsko.. Tu je bilo veliko in uspešno mikensko središče do 12. stoletja pr. n. št.. Poleg arheoloških dokazov je to potrjeno tudi v hetitskih zapisih, ki kažejo, da je bil Milet (Milavata pri Hetitih) najpomembnejše središče mikenske dejavnosti v Mali Aziji. Mikenci so bili tudi v sosednjih mestih Jazos in Efez.
Medtem so bile v glavnih mikenskih središčih na celini zgrajene veličastne palače. Zgodnje palače so bile grajene kot megaroni, na primer Menelajon v Šparti, Lakonija. Palače datirajo v okoli 1400 pr. n. št., ko so v Mikenah in bližnjem Tirintu postavili kiklopske utrdbe. Druge palače so bile zgrajene v Mideji in Pilosu na Peloponezu, v Atenah, Elevzini, Tebah in Orhomenu v osrednji Grčiji in Jolku v Tesaliji, pri čemer je bila slednja najsevernejše mikensko središče. Knosos na Kreti je postal mikensko središče, kjer je nekdanji minojski kompleks doživel številne prilagoditve, dodana je bila tudi prestolna dvorana. Mesta so imela togo omrežje birokracije, upravne pristojnosti so bile razvrščene v različne oddelke in pisarne v skladu s specializacijo dela in poslovanja. Na čelu te družbe je bil kralj, znan kot anaks (linearna pisava B: wa-na-ka) v mikenski grščini. Imel je vsa pooblastila kot glavni lastnik ter duhovni in vojaški vodja. Hkrati je bil podjetnik in trgovec z mrežo visokih uradnikov.; .
Prisotnost v Mali Aziji V različnih hetitskih besedilih od okoli 1400 do 1220 pr. n. št. je bila prisotnost Ahijave v zahodni Anatoliji omenjena. Ahijava je splošno sprejet hetitski prevod mikenske Grčije (Ahajcev v homerski grščini), a natančna geografska opredelitev pojma ni mogoča. V tem času so bili kralji Ahijave očitno sposobni, da so sodelovali s sorodnimi hetitskimi kralji na diplomatski in vojaški ravni. Poleg tega je bila dejavnost Ahijavancev vmešavanje v anatolske zadeve s pomočjo protihetitskih uporov ali lokalnih vazalov, ki jih je ahijavanski kralj uporabljal kot sredstvo za razširitev svojega vpliva.
Hetitski zapisi iz okoli 1400 pr. n. št. omenjajo vojaške dejavnosti ahijavanskega vojskovodje Atarsija, morebitni hetitski način pisanja grškega imena Atrej, ki je napadel hetitske vazale v zahodni Anatoliji. Okoli 1315 pr. n. št. je bil hetitski interes v regiji ponovno ogrožen zaradi protihetitskega upora pri Arzavi (ime regije ali kraljestva v zahodni Anatoliji). Zdi se, da je nadzor nad številnimi otoki v Egejskem morju pripadel Ahijavi, kar so potrdila arheološka izkopavanja. Ko je vladal hetitski kralj Hatusili III. (okoli 1267–1237 pr. n. št.), je bil kralj Ahijave priznan kot veliki kralj in imel enak položaj kot drugi sodobni veliki bronastodobni vladarji Egipta, Babilonije in Asirije. Takrat je izbruhnilo še eno protihetitsko gibanje, ki ga je vodil Pijama-Radu in ga je podprl kralj Ahijave. Pijama-Radu je povzročil velik nemir v regiji Viluša in nato napadel otok Lezbos, ki je nato pripadel Ahijavi..
Hetitsko-ahijavanski spor v Viluši, verjetno hetitsko ime za Trojo, je morda zgodovinski temelj za trojanske vojne. Posledica te nestabilnosti je bila, da si je hetitski kralj z dopisovanjem prizadeval prepričati ahijavanskega kralja, da je potrebna ponovna vzpostavitev miru v regiji. Zapis v hetitščini omenja Tavagalavo, morda je to hetitski prevod grškega imena Eteokles, ki je bil brat kralja Ahijave..
Upad (okoli 1250–1100 pr. n. št.) Začetni padec in oživitev