Arhaična doba je obdobje grške zgodovine, ki je trajalo od 8. stoletja pr. n. št. do grške zmage nad Perzijo leta 479 pr. n. št. Sledila je grškemu temnemu veku.

Grški svet je v arhaični dobi prešel korenite spremembe. Močan porast prebivalstva na začetku obdobja je spodbudil veliko kolonizacijo, ki je grško kulturo razširila po vsem Sredozemlju. Nastale so polis, grške mestne države, ki so v Grčiji postale v prevladujoča oblika države. Do sredine 7. st. pr. n. št. so politično prevladovale aristokracije, nato pa so oblast prevzeli posamezni vladarji, tirani. Tiranije so bile običajno kratkotrajne, po njihovem padcu so se v 6. st. pr. n. št. pojavile prve demokracije. Prav tako so do sredine 7. st. pr. n. št. na bojnem polju prevladali hopliti, ki so se bojevali v falangi. Z razvojem grške abecede se je v arhaični dobi spet začela rabiti pisava. Zapisani sta bili tudi Iliada in Odiseja, najstarejši ohranjeni književni deli zahodnega sveta. V likovni umetnosti sta se pojavili monumentalno kiparstvo in rdečefiguralno lončarstvo. Politične, gospodarske, vojaške in kulturne spremembe arhaične dobe so postavile temelje klasični dobi, ki ji je sledila.

Na Peloponezu je polis Šparta osvojila sosednjo pokrajino Mesenijo in zasužnjila njeno prebivalstvo. Okoli 700 pr. n. št. je kot ustavo sprejela Veliko retro. S popolno militarizacijo špartanske družbe, ki je bila končana do 6. st. pr. n. št., in z ustanovitvijo Peloponeške zveze, ki jo je vodila, je Šparta postala najmočnejša sila na grškem kopnem. Atenska polis je povezala celotno pokrajino Atiko v eno državo. Leta 594/593 pr. n. št. je atenski državnik Solon izvedel reforme, ki so napovedovale demokratično ureditev: dejansko je demokracijo uvedel Klejsten leta 508/507 pr. n. št. Leta 490 pr. n. št. je Grčijo napadla Perzija, vendar jo je uspešno odbila vsegrška Helenska zveza, ustanovljena leta 481 pr. n. št. Atene so iz grško-perzijskih vojn izšle kot pomorska velesila.

Zgodovina

Beseda arhaičen izvira iz grške besede archaios, kar pomeni 'star' in se v starogrški zgodovini nanaša na obdobje pred klasičnim. Trajalo je od začetka 8. stoletja do začetka 5. stoletja pr. n. št., mejnika sta prve olimpijske igre leta 776 pr. n. št. in drugi perzijski vdor v Grčijo leta 480 pred našim štetjem, ki sta začetni in končni datum tega obdobja. Za arhaično obdobje je dolgo časa veljalo, da je bilo manj pomembno in zgodovinsko zanimivo kot klasično obdobje ter so ga proučevali kot predhodnika slednjega. V zadnjem času pa so arhaično Grčijo začeli študirati zaradi njenih dosežkov. S to ponovno presojo pomembnosti arhaičnega obdobja so nekateri znanstveniki nasprotovali izrazu arhaičen, ker v angleščini pomeni primitivno in zastarelo. Noben predlagani izraz ni dobil široke podpore, zato je izraz še vedno v uporabi.

O arhaičnem grškem obdobju nimamo veliko pisnih dokazov. Nekaj opisov takratnega življenja je v poeziji in epigrafskih zapisih, pa tudi v zakonikih, napisih na votivnih darilih in epigramih na grobnicah. Vendar po količini jih ne moremo primerjati z zapisi za klasično obdobje. Kar manjka v pisnih dokazih, nadomeščajo bogate arheološke najdbe iz arhaičnega grškega sveta. Velik del našega znanja o klasični grški umetnosti izvira iz kasnejših rimskih kopij, kar pa je ohranjeno iz arhaičnega obdobja, je izvirna grška umetnost.

Drugi viri za to obdobje so opisi pri poznejših grških pisateljih, kot je Herodot, vendar pa niso del kakršne koli oblike zgodovine, kot bi jo prepoznali danes, saj jim ni vedno verjeti. Herodot ni nikoli zapisal nobenega datuma pred 480 pr. n. št.

Politični razvoj

Politično se je v arhaičnem obdobju razvil polis (ali mestna država) kot prevladujoča enota politične organiziranosti. Številnim mestom po vsej Grčiji so vladali avtokratski voditelji, ki so se imenovali tirani. V obdobju sta se razvila tudi pravo in sistem skupnega odločanja, kar dokazujejo najzgodnejši zakoniki in ustavni ustroj. Zdi se, da sta se do konca arhaičnega obdobja atenska in špartanska ustava razvili v svoji klasični obliki.

Razvoj polisov

Arhaično obdobje je pomembno za razvoj urbanizacije in zasnovo polisa, kot je bila uporabljena v klasični Grčiji. V Solonovem času, če ne prej, je beseda polis dobila svoj klasični pomen . Čeprav se je polis kot politična skupnost še vedno razvijal, je bil kot mestno središče dosežek 8. stoletja. Toda polis v arhaičnem obdobju ni postal prevladujoča oblika družbenopolitične organizacije po vsej Grčiji, na severu in zahodu države je prevladoval šele v klasičnem obdobju.

Urbanizacija je v arhaični Grčiji znana kot sinojkizem – združevanje več manjših naselij v eno samo mestno središče – in se je razvijala v večjem delu Grčije v 8. stoletju pr. n. št. Atene in Argos na primer sta se začela povezovati s posameznimi naselji po koncu tega stoletja. V nekaterih naseljih je to fizično poenotenje potrjeno z gradnjo obrambnega mestnega obzidja, kot se je zgodilo v Smirni sredi 8. stoletja in Korintu do sredine 7. st. pr. n. št.

Zdi se, da lahko razvoj polisa kot družbenopolitične strukture, ne pa zgolj geografskega poenotenja, pripišemo urbanizaciji, pa tudi precejšnjemu povečanju prebivalstva v 8. stoletju. Ta dva dejavnika sta ustvarila potrebo po novih oblikah politične organiziranosti, saj so politični sistemi iz začetka arhaičnega obdobja hitro postali nedelujoči.

Atene

Čeprav je na začetku klasičnega obdobja mesto Atene kulturno in politično prevladovalo vse do poznega 6 stoletja pr. n. št., ni bilo vodilna sila v Grčiji.

Poskus državnega udara, ki ga je vodil Kilon Atenski, je najzgodnejši dogodek v atenski zgodovini, ki je jasno potrjen v antičnih virih in se je odvijal okoli leta 636. Zdi se, da se je v tem času atenska monarhija že končala in jo je zamenjal arhont kot najpomembnejši izvršilni uradnik v državi, čeprav je bil le član atenske aristokracije (eupatridae).

Prve zakone v Atenah je določil Drakon leta 621/0, a zakon o umoru je bil edini, ki je preživel klasično obdobje. Drakonov zakon je bil namenjen zamenjavi osebnega maščevanja kot prvi in edini odziv posameznika na kaznivo dejanje, storjeno proti njemu. Zakonu pa ni uspelo preprečiti napetosti med bogatimi in revnimi, ki so spodbudile Solonove reforme.

Leta 594/3 pr. n. št. je Solon postal arhont in mediator. Kaj točno je sestavljalo njegove reforme, je negotovo. Trdil je, da je odstranil zadolžne kamne (horoi), zasužnjeno zemljo je spremenil v svobodno posest in s tem podprl kmete. Zaradi odpustitve dolgov so bili prizadeti zemljiški posestniki. Solon je nakazal tudi odpravo suženjstva za dolžnike in določil meje, kdaj se lahko odobri atensko državljanstvo.

Solon je sprožil radikalno ustavno reformo. Plemenito rojstvo je pomenilo usposobljenost za uradnika z dohodki. Najrevnejši (thetes) niso mogli postati uradniki, lahko pa so se udeležili skupščine in sodišča, medtem ko so bili v najbogatejšem razredu (pentacosiomedimni) ljudje, ki so izpolnjevali pogoje za zakladnika in morda arhonta. Solon je ustanovil tudi svet štiristotih, ki je razpravljal o predlogih, ki so prišli v skupščino. Končno, Solon je bistveno zmanjšal pristojnosti arhonta, ker je podelil državljanom pravico do pritožbe; njihov primer je bil obravnavan na skupščini.

Antična Šparta

Špartanska ustava je dobila obliko, ki jo bo imela v klasičnem obdobju, v 8. stoletju pr. n. št. Prva mesenijska vojna je bila verjetno od približno 740 do 720 pred našim štetjem. Okrepila se je pristojnost geruzije (državni zbor starejših mož v Šparti) proti skupščini, prebivalce Mesenije so zasužnjili kot helote. Približno v istem času so eforji (visoki državni uradniki, nadzorniki javnega življenja v Šparti) dobili pooblastila za omejevanje ukrepov kraljev Šparte.

Kolonizacija

V 8. in 7. stoletju pr. n. št. so se Grki začeli širiti po Sredozemlju, Marmarskem morju in Črnem morju, ne le kot trgovci, ampak so se tudi naseljevali. Te grške kolonije niso bile kot rimske kolonije odvisne od matičnega mesta, ampak so bile neodvisne mestne države.

Grki so se naseljevali zunaj Grčije na dva različna načina: ustanavljali so stalna naselja, ki so bila oblikovana kot neodvisni polisi, ter trgovske postojanke, kar zgodovinarji imenujejo emporij, ki so jih zasedali Grki in drugi. V prvi vrsti so se ukvarjali z izdelavo in prodajo blaga. Tako naselje so našli na vzhodu v današnji severni Siriji Al Mina in na zahodu na otoku Ischia (Pitekuza) v Tirenskem morju. Prve grške kolonije so bile na Siciliji. Mnoge so ustanovili ljudje iz Halkide, pa tudi iz drugih grških držav, kot sta bili Korint in Megara, in so bile zgodnje kolonije na tem območju. Do konca 8. stoletja pr. n. št. so bila grška naselja v južni Italiji že uveljavljena. V 7. stoletju pr. n. št. so se grški kolonisti razširili na območja, ki so bila naseljena. Na zahodu so kolonije ustanavljali skoraj do Marseilla, na vzhodu ob severnem Egejskem morju, Marmarskem in Črnem morju. Prevladujoči kolonizator v teh krajih je bil Milet. Ob istem času so zgodnje kolonije, kot so Sirakuze in Megara Hiblaja, začele tudi same ustanavljati kolonije.

Sicilija in južna Italija sta bili med največjimi območji grške kolonizacije. V južni Italiji je bilo dejansko toliko grških naselij, da je bila v antiki znana kot Magna Graecia – Velika Grčija. Ugotovljeno je bilo, da je v zadnjem četrtletju 8. stoletja nastala povprečno ena kolonija vsako drugo leto in grške koloniste še vedno najdemo mestih v Italiji do srede 5. stoletja pr. n. št.

Tiranija

Arhaična Grčija se je od sredine 7. stoletja pr. n. št. včasih imenovala doba tiranov. Beseda τύραννος (tyrannos, od tod ime 'tiran') se je prvič pojavila v grški literaturi v Arhilohovi pesmi, ki v lidijski pisavi opisuje vladarja Gigesa. Najstarejši grški tiran je bil Kipsel, ki je prevzel oblast z državnim udarom leta 655 pred našim štetjem. Sledila je vrsta drugih sredi 7. stoletja, kot sta Ortagora v Sikionu in Teagen iz Megare.

Znane so različne razlage za vzpon tiranije v 7. st. pr. n. št.. Najbolj priljubljena od teh razlag sega do Aristotela, ki je trdil, da so bili tirani vladarji, ki so jih ustoličili ljudje v odgovor na to, da je plemstvo postajalo vse manj strpno. Ker ni dokazov o tem, da je bilo v tistem obdobju plemstvo vedno bolj ošabno, so sodobne razlage tiranije poskušale najti druge razloge za nemire med ljudmi. Drews trdi, da so tirane postavili posamezniki, ki so imeli zasebno vojsko, in da zgodnji tirani niso potrebovali podpore ljudi, medtem ko Hammond meni, da so tirani posledica notranjih spopadov med tekmovalnimi oligarhi, ne pa med oligarhi in ljudmi.

V zadnjem času pa so zgodovinarji začeli dvomiti o obstoju obdobja tiranov v 7. st. pr. n. št. V arhaičnem obdobju grška beseda tyrannos po mnenju Victorja Parkerja ni imela negativnega pomena, dobila ga je, ko je Aristotel napisal svojo ustavo za Atence. Ko je Arhiloh uporabil besedo tiran, je bil to sinonim za anax (arhaična grška beseda za 'kralj'). Parker datira prvo uporabo besede tyrannos v negativnem smislu v prvi polovici 6. stoletja pr. n. št., vsaj petdeset let po tem, ko je Kipsel prevzel oblast v Korintu. Šele v času Tukidida so besedi tyrannos in basileus ('kralj') dosledno razlikovali. Podobno je Greg Anderson trdil, da arhaični grški tirani niso veljali za nezakonite vladarje in jih ni mogoče razlikovati od drugih vladarjev v istem obdobju.

Demografija

Grško prebivalstvo se je v 8. stoletju podvojilo, kar je povzročilo več naselij in tudi večja so bila kot prej. To je bila posledica rasti prebivalstva v celotni sredozemski regiji v tem času, vzrok so bile lahko vremenske spremembe med 850 in 750 pr. n. št., ki so regiji prinesle hladnejše in bolj mokro podnebje. Prebivalstvo se je širilo na neobdelana zemljišča v Grčiji, kar je bil vzrok za kolonizacijo v tujini.