Krimski kanat (tudi Krimski kaganat; , , , ali , , , ) je bila od leta 1478 do 1774 turška vazalna država Osmanskega cesarstva in najdlje živeči turški kanat, ki je nasledil Zlato hordo. Ustanovil ga je Hadži I. Geraj leta 1449. Krimski kani so bili moški potomci kana Tokta Timurja, trinajstega sina kana Džočija in Džingiskanovega vnuka. Kanat je bil na ozemlju sedanje Rusije in Ukrajine.
Vojska Osmanskega cesarstva pod poveljstvom Gedik Ahmed paše je leta 1475 osvojila cel polotok Krim in ga priključila h kanatu. V 16. in 17. stoletju je bil Krimski kanat pomembno središče trgovine s sužnji. Leta 1774 je po rusko turški vojni in podpisu Kučukkajnardžijskega miru postal samostojen, leta 1783 pa je bil uradno priključen k Ruskemu cesarstvu in postal Tavriška gubernija.
Poimenovanje in geografija Nekateri zahodnoevropski viri iz 18. in zgodnjega 19. stoletja so ozemlje Krimskega kanata in Male Nogajeve horde imenovali Mala Tatarija ali so ga delili na Krimsko Tatarijo in Kubansko Tatarijo.Edmund Spencer. Travels in Circassia, Krim-Tartary &c: Including a Steam Voyage Down the Danube from Vienna to Constantinople, and Round the Black Sea. Henry Colburn, 1837. Z imenom Mala Tatarija so ga razlikovali od Velike Tatarije, ozemlji v srednji in severni Aziji, naseljenimi s turškimi ljudstvi ali Tatari.
Ozemlje kanata je obsegalo polotok Krim in stepe okrog njega, ki v veliki meri ustrezajo delu sedanje južni Ukrajine med Dneprom in Donecem, se pravi večini sedanje Zaporoške oblasti, del Hersonske oblasti, manjši del jugovzhodne Dnipropetrovske oblasti in zahodni del Donecke oblasti. Ozemlje Krimskega kanata se je stalno spreminjalo zaradi vpadov Donskih kozakov, ki so bili ob Donu naseljeni od razpada Zlate horde v 15. stoletju.
Na karti londonskega kartografa Hermana Molla iz leta 1729 obsega Mala Tatarija ozemlje Krima, stepe med Djeprom in reko Mius in ozemlje do zavoja Dnepra in gornjega toka reke Tor na severu.
Zgodovina Ustanovitev
Krimski kanat je nastal v zgodnjem 15. stoletju, ko se je nekaj plemen iz Polovške stepe v Zlati hordi (v sedanji Ukrajini in južni Rusiji) odreklo nomadskemu življenju in se odločilo za stalno naseliti na Krimu. Polotok Krim je bil že od leta 1239 ulus (rajon) Zlate horde Mongolskega cesarstva s prestolnico Qirim (Stari Krim). Lokalni separatisti so na Krim povabili Hadžija Geraja, kandidata za prestol Zlate horde iz Džingiskanove rodbine, s prošnjo, da postane njihov kan. Hadži Geraj je sprejel njihovo povabilo in iz pregnanstva v Litvi odpotoval na Krim. Od leta 1420 do 1441 se je vojskoval z Zlato hordo za neodvisnost kanata in jo nazadnje dosegel. Po priznanju neodvisnosti se je moral spopasti še z domačim rivali. Prestol kanata je zasedel šele leta 1449 in prestolnico preselil v Qırq Yer, ki je zdaj del Bahčisaraja. Bakhchisaray history . Kanat je obsegal polotok Krim, razen južne in jugovzhodne obale in pristanišč, ki so bile v posesti Genovske republike, in bližnje stepe.
Protektorat Osmanskega cesarstva thumb|upright|200px| Tatarski konjenik lokostrelec
Sinovi Hadžija I. Geraja so se po njegovi smrti sprli zaradi nasledstva. V spore se je vmešalo Osmansko cesarstvo in za kana imenovalo Hadžijevega sina Menglija I. Geraja. Mengli je privzel zveneč naziv Suveren dveh kontinentov in kan kanov dveh morij.The Palace and the Poet .
Leta 1475 so osmanske sile pod poveljstvom Gedika Ahmed paše osvojile grško kneževino Teodoro in genovske kolonije Balaklava, Sudak in Kafa (sodobna Feodozija). Kanat je postal protektorat Osmanskega cesarstva. Sultan je imel pravico veta na imenovanje krimskih kanov in k svojemu cesarstvu priključil krimsko obalo, kanom pa je kot potomcem Džingiskana priznal oblast nad stepami.
Leta 1475 so Turki zaradi upiranja za tri leta zaprli Menglija I. Geraja. Po vrnitvi iz ujetništva v Konstantinoplu je sprejel suverenost Osmanskega cesarstva. Sultani so imeli krimske kane kljub temu bolj za zaveznike kot podložnikeThe Giray Dynasty . Khan Palace in Bakhchisaray, Hansaray Organization. in jim dovolili, da v stepah Male Tatarije vodijo svojo zunanjo politiko. Kani so še naprej kovali svoj denar in bili omenjani na petkovih molitvah. Oboje je bilo pomemben znak njihove suverenosti. Osmanskemu cesarstvu niso plačevali davkov, ampak so od njega dobivali plačilo za sodelovanje izkušenih tatarskih konjenikov lokostrelcev na vojnih pohodih.Bennigsen. Med vladanjem Menglijevega naslednika Mehmeda I. Geraja je kanat leta 1523 izgubil svojo moč in vezi z Osmanskim cesarstvom so oslabele. Po Mehmedovi smrti je od leta 1524 krimske kane imenoval sultan.
Zavezništvo Krimskih Tatarov in Osmanskega cesarstva je bilo po vsebini in trdnosti primerljivo s Poljsko-litovsko unijo. Krimska konjenica je bila nepogrešljiva na osmanskih pohodih proti Poljski, Ogrski in Perziji. List of Wars of the Crimean Tatars.
thumb|250px|left|Krimski Tatari v spopadu s poljsko-litovskimi vojaki thumb|upright| Miniatura v perzijskem slogu, ki prikazuje tatarsko predhodnico na osmanskem pohodu na Ogrsko leta 1566 thumb|250px|Józef Brandt: Spopad Tatarov z Zaporoškimi kozaki
Zmaga nad Zlato hordo Leta 1502 je Mengli I. Geraj porazil zadnjega kana Zlate horde, s čimer so prenehale zahteve Horde po polotoku Krim. Mengli je za svojo prvo prestolnico izbral Salaçıq pri trdnjavi Qırq Yer. Kaneje je prestolnico preselil v bližnji Bahčisaraj, katerega je leta 1532 ustanovil Sahib I. Geraj. Salaçıq in trdnjava Qırq Yer sta zdaj del mesta Bahčisaraj.
Trgovanje s sužnji Krimski Tatari so se pogosto odpravljali na pohode v Podonavske kneževine, Poljsko, Litvo in Moskovsko veliko kneževino in zasužnjili vse, ki so jih ujeli. Za vsakega ujetnika je kan dobil 10 ali 20 % provizije (savğa). Pohodi so se delili na občasne (sefer), ki so bili uradno objavljeni in jih je vodil kan, in plenilske (çapul), na katere so se odpravljale skupine plemičev. Slednji so bili včasih nezakoniti, ker so bili v nasprotju s sporazumi, ki jih je s sosednjimi vladarji sklenil kan.
Kanat se je vse do začetka 18. stoletja intenzivno prodajal sužnje v Osmansko cesarstvo in na Srednji vzhod. Iz Rusije in Poljske-Litve je v obdobju 1500-1700 odpeljal okrog dva milijona sužnjev. Najbolj znano in pomembno izvozno pristanišče in tržnica s sužnji na polotoku Krim je bila Caffa (Feodozija). Historical survey > Slave societies Caffa. Z zadnjega velikega tatarskega pohoda leta 1769 so na Krim pripeljali 20.000 ruskih in rusinskih sužnjev.Mihail Kizilov. Slave Trade in the Early Modern Crimea From the Perspective of Christian, Muslim, and Jewish Sources. Oxford University.
Zavezništva Krimski kanat je sklepal zavezništva tudi s poljsko-litovsko Republiko obeh narodov iz Zaporoško Sečjo. Vojska Islama III. Geraja med uporom Zaporoških kozakov pod vodstvom Bogdana Hmelnickega leta 1648 je zelo pripomogla k začetnim vojaškim uspehom kozakov. K zvezi s Poljsko-Litvo je pripomoglo dejstvo, da je Litva v 15. stoletju dala zatočišče dinastiji Giraj preden je prišla na oblast na Krimu.
Stepe na severnem zaledju kanata so bile zaradi rodovitne zemlje in mnogo daljše rastne sezone kot na severu stalen cilj Moskovske velike kneževine.
Boj za Astrahan Sredi 16. stoletja je Krimski kanat zahteval, da postane naslednik Zlate horde, s čimer bi svojo oblast razširil na vse tatarske kanate v kaspijsko-volški regiji, med katerimi sta bila najpomembnejša Kazanski in Astrahanski kanat. Zahteva je bila v nasprotju z željami Moskve po prevladi v regiji. Devlet I. Geraj je leta 1571 napadel Moskovsko kneževino. Pohod je dosegel svoj višek s požigom Moskve, za katerega je dobil vzdevek That Alğan – osvajalec prestolnice. Moscow - Historical background. Naslednje leto je kanat zaradi katastrofalnega poraza v bitki pri Molodih za vedno izgubil dostop do Volge.
Propadanje Turški potopisec Evlija Čelebi omenja vpade azovskih kozakov na ozemlje Krimskega kanata, ki so uničili trgovske poti in resno razselili več pomembnih pokrajin. V času Çelebijevega prihoda na Krim so skoraj vsa mesta, ki jih je obiskal, čutila posledice kozaških napadov. Edino mesto, ki ga je imel za varnega, je bila osmanska trdnjava Arabat.Alan Fisher. Between Russians, Ottomans and Turks. Isis Press, 1998.
Propadanje Krimskega kanata je bilo posledica slabenja Osmanskega cesarstva in spremembe ravnotežja moči v Vzhodni Evropi v korist njegovih sosedov. Krimski Tatari so se z osmanskih vojnih pohodov pogosto vračali brez vojnega plena, zaradi neuspešnih pohodov pa so se verjetno zmanjšale tudi osmanske subvencije. Tatarska konjenica brez učinkovitega topništva je v vseh bojih z rusko in evropskimi vojskami utrpela velike izgube. Do konca 17. stoletja je postala Moskovska Rusija premočna za tatarske plenilske pohode, ki so s sklenitvijo Karlovškega miru leta 1699 postali nezakoniti. Obdobje velikih lovov na sužnje se je končalo, napadi razbojnikov in nogajskih konjenikov pa so se nadaljevali, zato se sovraštvo med državama ni zmanjšalo. Kan je začel zaradi političnih in gospodarskih izgub izgubljati podporo plemstva in v kanatu so se začeli notranji boji za oblast. Proti koncu kanata so kanu odrekli podporo tudi Nogajci, ki so prispevali velik del krimske vojske.
V prvi polovici 17. stoletja so Kalmiki ob spodnji Volgi ustanovili Kalmiški kanat in pod Ajuka Kanom izvedli več vojaških pohodov proti Krimskemu kanatu in Nogajcem. Kanat je kasneje postal del Ruskega imperija in se zaobljubil, da bo branil svoje jugovzhodne meje, s čimer je prevzel aktivno vlogo v vseh ruskih vojnih pohodih v 17. in 18. stoletju. Kalmiška vojska je štela do 40.000 popolnoma opremljenih konjenikov.
Združene ruske in ukrajinske sile so med rusko-turško vojno 1676-1681 in pohodih na Krim leta 1687 in 1689 napadle tudi Krimski kanat. Med rusko-turško vojno 1735-1739 je ruska vojska pod poveljstvom feldmaršala Münnicha uspela prodreti na sam Krim in požgala in uničila vse, kar je dosegla.
Med vladanjem Katarine II. se je vojskovanje še stopnjevalo. Rusko-turška vojna 1768-1774 se je končala s Kučukkajnardžijskim mirovnim sporazumom, s katerim je Krimski kanat postal neodvisen od Osmanskega cesarstva in postal protektorat Ruskega imperija.
Vladavino zadnjega krimskega kana Šahina Geraja je zaznamoval vedno večji vpliv Rusije in izbruh nasilja kanove administracije nad opozicijo. 8. aprila 1783 so bila prekršena določila mirovnega sporazuma, kar se je dogajalo tudi pred tem. V državljansko vojno je posegla Katarina II. in cel polotok Krim priključila k Tavrški guberniji. Leta 1787 se je kan Šahin Giraj zatekel v Osmansko cesarstvo, kjer so ga na Rodosu zaradi izdaje usmrtili. Vladarska dinastija Geraj je še vedno živa.
Z Jaškim sporazumom, sklenjenim leta 1792, se je ruska meja razširila do Dnestra in osvajanje Jedisana je bilo zaključeno. Leta 1812 je Rusija z Bukareškim sporazumom dobila tudi Besarabijo.
Vlada Po običajih, ki so veljali v stepah, so bili legitimni samo vladarji, ki so bili Džingiskanovi potomci (ak süyek). Vsi kani Krimskega kanata so bili iz družine Giraj. Kani so bili simboli oblasti, dejansko pa so vladali skupaj s karači begi, poglavarji najvplivnejših plemen, med katerimi so bili Širini, Barini, Argini in Kipčaki, v kasnejšem obdobju tudi Mansurogli in Sidžavuti. Po propadu Astrahanskega kanata leta 1556 so pomemben element Krimskega kanata postali Nogajci, ki so svoje fevdne dolžnosti prenesli z Astrahana na Krim. Občasno so pomembno vlogo v krimski politiki igrali tudi Čerkezi (Adigejci) in kozaki, ki so svoje fevdne dolžnosti prenašali s kana na bege in obratno. Kanovi podložniki so bili uradno tudi nomadski Nogajci, ki so živeli severno od Črnega morja v pokrajinah Budžak (od Donave do Dnestra), Edisan (od Dnestra do Buga), Džambojluk (od Buga do Krima), Edikul (severno od Krima) in Kuban.
Notranje zadeve