Jurij Podjebradski (češko: Jiří z Poděbrad ali Jiří z Kunštátu a Poděbrad), - češko-moravski plemič, češki kralj, * 6. april 1420, verjetno grad Poděbrady, osrednja Češka, † 22. marec 1471, Praga.
Jurij Podjebradski je štiriindvajsetleten postal vodja zmernih husitov (utrakvistov). V času, ko je Ladislava Posmrtnega (ki je imel po svojem očetu formalno pravico do češkega prestola) njegov skrbnik zadrževal na svojem dvoru, je na Češkem prevladala Jurijeva stranka (1448). Jurij je z vojsko, obljubami in grožnjami dosegel, da so ga leta 1452 pri izvolitvi za upravitelja dežele (guvernerja) podprli tudi baroni iz katoliške stranke. Ko se je Ladislav rešil ujetništva, so ga Čehi leta 1453 okronali za češkega kralja in Jurij je postal njegov upravitelj. Po Ladislavovi zgodnji smrti so češki stanovi Jurija leta 1458 izvolili za češkega kralja.
Jurij je z razumnimi in previdnimi potezami dejansko uspel začasno umiriti politične in verske nemire. Dežela je krenila na pot obnove. Jurij je poskrbel za ureditev meje s Saško in stkal številne povezave z evropskimi knezi. Ti so spoznali njegove pogajalske sposobnosti in cenili njegova prizadevanja za mir. V projektu zamenjave aktualnega rimsko-nemškega kralja Friderika III., s katerim knezi niso bili zadovoljni, je Jurij celo postal kandidat za novega rimsko-nemškega kralja (1460/1461). Tedaj pa se je vmešala rimska kurija. Opozorila je, da Jurij ni izpolnil tajne obljube, ki jo je dal pred prejemom krone iz rok dveh katoliških škofov (1453), namreč, da bo svojo deželo pripeljal nazaj v okvir rimskokatoliške cerkve. Papež Pavel II. je Jurija izobčil in mu odrekel naslov češkega kralja (1466). Proti njemu je napotil križarsko vojsko, na katere čelo se je postavil ogrski kralj Matija Hunyadi. Jurij se je uspešno branil pred napadi ogrske vojske in domačih katoliških baronov, a zmage ni dočakal, ker je leta 1471 umrl zaradi vodenice.
Poreklo. Uveljavitev v stranki utrakvistov.
Jurij izhaja iz moravsko-češke plemiške rodbine, ki je dobila ime po gradu Kunštát (Páni z Kunštátu) in je simpatizirala s husiti, odkar so se ti pojavili. Jurijev oče Viktor (Viktorín z Poděbrad) je bil prijatelj voditelja husitov Jana Žižke.
Jurij se je kot štirinajstleten mladenič 30. maja 1434 udeležil odločilne bitke med nasprotnima si husitskima strankama pri vasici Lipany (5 km severozahodno od mesteca Kouřim) in se izkazal na strani zmagovitih utrakvistov (zmernih husitov). V spopadu s četami kralja Albertaki je bil po smrti kralja Sigismunda po volji katoličanov izvoljen in kronan za novega češkega kralja pri mestu Tábor (avgusta 1439) je bil že eden od poveljnikov v vojski husitov, ki so nasprotovali novemu češkemu kralju.
V brezvladju, ki je sledilo Albertovi smrti (oktober 1439) njegov zakoniti naslednik Ladislav Posmrtni je bil rojen štiri mesece po očetovi smrti je prišlo do nemirov, v katerih so se za prevlado na Češkem potegovale štiri stranke: avstrijska ali rimska stranka, v kateri so bili katoliški baroni z voditeljem Ulrikom II. Rožemberškim (Oldřich II. z Rožmberka); praški utrakvisti pod vodstovom mestnega grofa Majnharda iz Hradca (Menhart z Hradce), ki so se sicer zavzemali za laično povzdigovanje, sicer pa so imeli enaka stališča kot prejšnji; velika utrakvistična stranka, ki jo je vodil Henrik Ptáček Pirkštajnski (Hynek Ptáček z Pirkštejna); in ostanki taboritov (radikalnih husitov). Mladi Jurij je bil leta 1440 v Ptáčekovi stranki imenovan za okrožnega poveljnika, po njegovi smrti (1444) pa izbran za voditelja stranke. Ob Jurijevem zavzemanju za pravično ureditev in mir je število pristašev stranke hitro naraščalo.
Prevlada stranke utrakvistov (1444-1448)
Jurij je na deželnem zboru, 1. novembra 1444, s prepričljivim govorjenjem navidezno uspel pridobiti za svoja stališča tudi druge stranke. Toda kasneje nobena stranka ni držala svojih obljub. Katoličani, ki naj bi pri papežu dosegli, da bi priznal voditelja utrakvistične cerkve in rektorja Karlove univerze v Pragi Jana Rokycano (Jan z Rokycana) za praškega nadškofa, so v Rimu dejansko govorili proti njemu. Iz obzirnosti do cesarja ki je bil skrbnik mladoletnega kralja Ladislava Posmrtnega, in mu ni dovolil oditi s svojega dvora tudi niso podpirali privedbe mladoletnega Ladislava na Češko. Vendar so Jurijevi cilji (uveljavitev praških kompaktovPraški kompakti ali Praški dogovori so plod pogajanj med predstavniki baselskega koncila in predstavniki husitov. Namen pogajanj je bil tako približati štiri praške člene iz leta 1420 katoliškemu izročilu, da bi bili sprejemljivi za rimskokatoliško cerkev. Kompromisni sporazum, kompakte, ki so bili sprejeti 30. novembra 1433 v Pragi, so priznali samo zmerni husiti, radikalni so jih odklonili. Spor med njimi je pripeljal do vojaškega spopada, v katerem so bili radikalci poraženi. Kompakti so bili v juniju 1436 še nekoliko preoblikovani in 5. julija sprejeti na češkem deželnem zboru v Jihlavi. Baselski koncil jih je potrdil naslednje leto. -- Najbolj je bila na očeh prva točka kompaktov, ki je vernikom dovoljevala sprejemati obhajilo v obeh podobah, podobi vina in kruha. Druge tri točke kompaktov obravnavajo določila o pristojnosti obhajanja, o pristojnosti kaznovanja smrtnih grehov in o ukinjanju kleriških pravic in posesti. -- Rimska kurija, ki je bila v sporu z baselskimi očeti, praških kompaktov nikdar ni priznala. -- in z njimi povezanih svoboščin, privedba mladoletnega kralja v deželo, uveljavitev Rokyzane za praškega nadškofa) postali počasi cilji večine naroda. Njegov vpliv je še povečalo vsesplošno ogorčenje, ki ga je povzročil majsenški škof, ko ni hotel posvetiti čeških učiteljev in študentov, ker so pili iz keliha.
Ker na deželnih zborih, kljub stalnemu Jurijevemu prizadevanju, ni bilo napredka, je Jurij 11. novembra 1447 v Kutni Gori sklical svoje pristaše. Sklenili so, da bodo ustanovili svojo vojsko; za pretvezo so navedli ogroženost na meji s Saško, kjer je mlajši brat, saški vojvoda Viljem III., nezadovoljen z delitvijo wettinske dediščine, sprožil vojno proti starejšemu bratu, saškemu volilnemu knezu Frideriku II.
Misija papeževega legata, kardinala Carvajala, ki je želel Pražane prepričati, naj se vrnejo v katolicizem, je spomladi leta 1448 v celoti propadla. Pristaši Majnharda iz Hradca so sicer formalno prestopili v staro vero, zato pa se je večji del praškega nižjega plemstva priključil Jurijevi stranki. 11. junija 1448 je prebivalstvo Prage slovesno sprejelo sklep, naj se izženejo vsi, ki ne sprejemajo obhajila pod obema podobama, sub utraque specie. Jurij je začutil, da je nastopil pravi čas: z vojsko je odrinil proti Pragi in jo v noči med 2. in 3. septembrom 1448 zavzel, praktično brez odpora.
Pridobitev politične moči na Češkem (1448-1453)
Utrakvisti so z udarom prevzeli državne urade, ki so bili prej večinoma v rokah katoličanov. Duhovniki praškega stolnega kapitlja so zbežali v Plzeň. Nemški učitelji in študentje so drugič zapustili Pragoprvič ob izdaji Kutnogorskega edikta kralja Vaclava IV. leta 1409. , skupaj s tistimi, ki niso hoteli sprejeti nove vere. Praga je ponovno postala center husitstva in obenem moči in ugleda Jurija Podjebradskega. Najuglednejšega mestnega grofa, Majnharda iz Hradca, so zaprliMajnhard je v zaporu zbolel; izpustili so ga, a je na poti domov 1. februarja 1449 umrl. in začela se je vojna za oblast. Katoliška stranka je iskala pomoč pri saškem volilnem knezu Frideriku II., Jurij pa se je povezal z Viljemom III. in z Brandenburžani. Ko sta saška brata nadaljevala medsebojni spopad in pustila Čehe na cedilu, so morali katoliški baroni priznati Juriju premoč. Na deželnem zboru v Pragi (od 25. novembra 1450 do 6. januarja 1451) so sprejeli Jurijev program.
Jurij je vladal deželi odločno (v pogledu glavnih usmeritev) in hkrati popustljivo (v manj pomembnih zadevah). 21. avgusta 1450 je s pogodbo v Kraljevem Gradcu zagotovil mir tudi v Šleziji. Spopadi med plemiči so popolnoma prenehali, izginile so roparske tolpe, najemniki, ki so doma ostali brez dela, so odšli v tujino. Poti so postale varne, obnovljen je bil pravni red. Razrvana dežela je krenila na pot obnove in večanja blagostanja. To so bila Jurijeva najlepša leta vladanja.
Ko je dobil oblast v svoje roke, je Jurij prenehal vzpodbujati privedbo mladoletnega kralja v deželo, medtem ko so si tega sedaj želeli katoliški baroni, ker so računali, da bi z njegovo pomočjo spet prišli do vpliva. Jurijev interes se je tako pokril z interesom Ladislavovega uradnega skrbnika, Friderika III. Ta se je s Podjebradskim (tako kot prej že z Janom Hunyadijem) dogovoril, da mladega kralja Čehom ne bo izročil do njegove polnoletnosti. Oktobra 1451 je, pred svojim odhodom na kronanje za cesarja v Rim, imenoval Podjebradskega za državnega upravitelja.
27. aprila 1452 so utrakvistični stanovi Podjebradskega izvolili za upravitelja države (gubernatorja). Septembra, ko se je Ulrik Rožemberški v Avstriji bojeval proti cesarju za osvoboditev Ladislava, je Jurij izkoristil ugodno priložnost in prisilil tako taborite kot katoliške barone, da so ga tudi oni priznali za upravitelja dežele.
Med tem so na Dunaju avstrijski stanovi z ogrskimi in češkimi somišljeniki pod vodstvom Ulrika II. Celjskega osvobodili dvanajstletnega Ladislava. Jurij je s prikupnim vedenjem znal pridobiti naklonjenost mladeniča. V aprilu-maju 1453 je Ladislav (formalni vladar v Avstriji, Ogrski in Češki) v Znojmu pristal na vse zahteve Jurija Podjebradskega (dejanskega vladarja Češke). V krog Jurijeve politike sta vstopili tudi avstrijska vojvodina in ogrska kraljevina.
Kraljevi upravitelj na Češkem (1453-1457)
28. oktobra 1453 so v Pragi kronali Ladislava za češkega kralja. Kralj je Podjebradskemu za šest let potrdil položaj upravitelja (gubernatorja) in mu priznal vse pridobljene posesti: Kladsko grofijo (češko: Hrabství kladské, danes približno okrožje Kłodzki na Pojskem), mesta Albrechtice, Potštejn in verjetno tudi Kolín. Jurij je leta 1454 obnovil deželno pravo in urejal upravne zadeve. Utrakvisti pa so mu očitali, da se ne trudi dovolj za uresničitev njihovih verskih zadev.
Juriju se je zdelo potrebno, da svoj vpliv uveljavi tudi v pridruženih deželah krone. To se mu je posrečilo na Moravskem, medtem ko se mu je šlezijsko meščanstvo za vedno odtujilo; ni uspel tudi v Spodnji Lužici in v fevdih, ki so bili v saških rokah, kjer so se spopadi še kar nadaljevali.
Po kronanju je Jurij dvanajst mesecev zadrževal kralja v Pragi pod svojim vplivom. Potem je Ladislav odpotoval v Šlezijo, kjer je ga je prebivalstvo v Vroclavu navdušeno sprejelo, in na Moravsko. Po prihodu na Dunaj je spet prišel pod vpliv svojega strica v drugem kolenu, celjskega grofa Ulrika II.; s tem se je okrepila tudi kraljeva (avstrijska, katoliška) stranka na Češkem. Po smrti ogrskega gubernatorja Jana Hunyadija je nameravala kraljeva stranka prevzeti oblast na Ogrskem. Uboj Ulrika Celjskega v Beogradu (9. novembra 1456) je to preprečil. Po Ladislavovi vrnitvi v Prago, ga je Jurij tam ponovno zadrževal pod svojim vplivom. 23. novembra 1457 je Ladislav nenadoma umrl. Govorice, da ga je dal Jurij zastrupiti, niso bile nikdar potrjene.
Češki kralj (1458-1471)
Za izpraznjeni kraljevi prestol se je potegovalo več tujih kandidatov, med katerimi je bil najaktivnejši saški vojvoda Viljem III. Hrabri (†1482), ki je bil poročen s sestro Ladislava Posmrtnega, Ano, in se je imel za dediča češke krone. kandidirali so tudi poljski kralj Kazimir IV., ki je bil poročen z Ladislavovo sestro Elizabeto, brandenburški volilni knez Friderik II. Železni (†1471), francoski princ Karel Valois, vojvoda de Berry (†1472) Toda Čehi za kralja niso marali tujca. Na volitvah 2. marca 1458 so izvolili Jurija Podjebradskega; zanj so glasovali celo katoliški baroni, k čemur so prispevale tudi Jurijev obljube, denar in celo grožnje.