Timuridi (perzijsko تیموریان), ki so sami sebe imenovali Gurkani (perzijsko گورکانیان, Gūrkāniyān), so bili sunitska muslimanskaMaria E. Subtelny. Timurids in Transition: Turko-Persian Politics and Acculturation in Medieval Persia, Vol. 7, Brill, 2007), str. 201. dinastija ali klan turško-mongolskega porekla.B.F. Manz. Tīmūr Lang. Encyclopaedia of Islam, Online Edition, 2006.Timurid Dynasty. Encyclopædia Britannica, Online Academic Edition, 2007.Timurids. The Columbia Encyclopedia, 6. izdaja. New York City: Columbia University. Pridobljeno 8. novembra 2006. Consolidation & expansion of the Indo-Timurids. Encyclopædia Britannica, Online Edition, 2007. Timuridi so bili potomci ustanovitelja dinastije, emirja Timurlenka.
Beseda Gurkani izhaja iz besede gurkan, iranizirane različice mongolske besede kuraga, ki pomeni zet, Vernon Egger. A History of the Muslim World Since 1260: The Making of a Global Community, str. 193. ker so bili Timuridi priženjeni v Džingiskanovo rodbino.The Man Behind the Mosque . Na Timuride je imela močan vpliv perzijska kultura.Maria Subtelny. Timurids in Transition, str. 40. Ustanovili so dva velika imperija: Timuridsko cesarstvo (1370-1507) s središčem v Perziji in Centralni Aziji in Mogulsko cesarstvo (1526-1857) na Indijskem podkontinentu.
Izvor Timuridska dinastija je izvirala iz ostankov mongolskega plemena Barlas, ki je služilo v vojski Džingiskana, ustanovitelja Mongolskega imperija.Timur. The Columbia Encyclopedia, Sixth Edition, 2001–2005. Columbia University Press.Consolidation & expansion of the Indo-Timurids. Encyclopædia Britannica. Po mongolski osvojitvi Centralne Azije so se Barlasi naselili v sedanjem južnem Kazahstanu od Šimkenta do Taraza in Alma Ate, ki je v svojem času postal znan kot Mogulistan – dežela Mongolov. V novi domovini so se v veliki meri pomešali z lokalnimi turškimi in turško govorečimi prebivalci, tako da so bili v Timurlenkovem času tako po jeziku kot po navadah popolnoma poturčeni.
Ko so za svojo vero privzeli islam, so se Turki in Mongoli v Centralni Aziji navzeli perzijske književnosti in visoke kulture,B. Spuler. Central Asia in the Mongol and Timurid periods. Encyclopædia Iranica, Online Edition, 2006/7. ki je v Centralni Aziji prevladovala od začetka islamskega vpliva. Perzijska književnost je bila eno od orodij za asimilacijo timuridske elite v perzijsko-islamsko dvorno kulturo.David J. Roxburgh. The Persian Album, 1400–1600: From Dispersal to Collection. Yale University Press, 2005. str 130.
Vladarji Timuridske dinastije Timuridsko cesarstvo Uradni naziv Lastno ime Vladanje Timur je vladal v Čagatajskem kanatu skupaj s Sujurgtamiš Kanom kot uradnim vladarjem in njegovim naslednikom Sultan Mahmud Kanom in privzel muslimanski arabski vladarski naslov emir. Kanat je s tem v bistvu prenehal obstajati in se pretvoril v Timuridsko cesarstvo. Emir Timurlenk Timur Beg Gurkani 1370 – 1405 Emir Pir Mohamed Bin Džahangir Mirza 1405–1407 Emir Halil Sultan Bin Miran Šah 1405–1409 Emir Šahruh Mirza 1405–1447 Emir Ulug Beg Mirza Mohamed Taragaj 1447–1449 Delitev Timuridskega cesarstva Zelena barva označuje vladarje izvirnega Timuridskega cesarstva.
Transoksanija Horasan/Herat/Fars/Irak Adžam Abdel Latif Mirza Padarkuš (Očetov Morilec ) 1449 – 1450 Ala Ud Daulah Mirza Bin Bajsongor ? Mirza Abul Kasim Babur Bin Bajsongor 1449–1457 Sultan Mohamed Bin Bajsongor 1447–1451Abdalah Mirza 1450 – 1451 Mirza Abul Kasim Babur bin Bajsongor 1451–1457 Mirza Šah Mahmud 1457 Ibrahim Mirza Bin Alaud Daulah 1457–1459 Abu Said Mirza (Čeprav je Abu Said Mirza s pomočjo uzbeškega poglavarja Abulhajr Kana ponovno združil večino timuridskega ozemlja v Centralni Aziji, je pristal, da bo Iran delil s turkmensko plemensko zvezo Kara Kojunlu (Črne ovce) pod Džanah Šahom. Turkmeni iz plemenske zveze Ak Kojunlu (Bele ovce) pod Uzun Hasanom so porazili in ubili najprej Džanah Šaha in nato Abu Saida. Po Abu Saidovi smrti je sledilo drugo drobljenje timuridskega ozemlja.) 1451–1469 ** Delitev TransoksanijeSultan Husein Mirza Bajkara 1469 (1. vladanje) Jagdar Mohamed Mirza 1470 (6 tednov) Sultan Husein Mirza Bajkara 1470–1506 (2. vladanje)
Badi Al Zaman Mirza 1506–1507 Muzafar Husein Mirza 1506–1507 Uzbeki pod Mohamedom Šajbanijem osvojijo Herat
Abu Saidovi sinovi po očetovi smrti državo razdelijo na Samarkand, Buharo, Hisar, Balh, Kabul in Fargano.
Samarkand Buhara Hisar Fargana Balh Kabul Sultan Ahmed Mirza 1469 – 1494 Omar Šejk Mirza II. 1469 – 1494 Sultan Mahmud Mirza 1469 – 1495 Ulug Beg Mirza II. 1469 – 1502 Sultan Bajsongor Mirza Bin Mahmud Mirza 1495 – 1497 Sultan Ali Bin Mahmud Mirza 1495 – 1500 Sultan Masud Mirza Bin Mahmud Mirza 1495 – ? Zahiruddin Mohamed Babur 1494 – 1497 Husroe Šah(Usurper)? – 1503 Mukim Beg Argun(Usurper)? – 1504 Uzbeki pod Mohamedom Šajbanijem 1500–01 Džahangir Mirza II. (lutka Slltana Ahmeda Tambola)1497 – ?Zahiruddin Mohamed Babur 1503 – 1504 Uzbeki pod Mohamedom Šajbanijem 1503–04Zahiruddin Mohamed Babur 1504 – 1511 Zahiruddin Mohamed Babur (Do osvojitve Indije Baburjeve posesti nikoli niso bile tako obsežne. Baburju je, podobno kot njegovemu staremu očetu Abu Saidu, uspelo s pomočjo iranskega šaha Ismaila I. ponovno združiti jedro timuridskih posesti v Centralni Aziji. Njegova država je segala do Kaspijskega jezera in Urala in zajemala Kabul, Gazni, Kunduz, Hisar, Samarkand, Buharo, Taškent in Seiram.) 1511 – 1512 Uzbeki pod Ubajdaluh Sultanom ponovno osvojijo Transoksanijo in Balh 1512Zahiruddin Mohamed Babur 1512 – 1530 Timuridsko cesarstvo v Centralni Aziji začne pod uzbeškim Buharskim kanatom ugašati. Timuridska dinastija pod Baburjem se je leta 1526 preusmerila na osvajanje Indije in ustanovila indijsko Mogulsko dinastijo.
Mogulsko cesarstvo Cesar Datum rojstva Vladanje Datum smrti Opombe Babur 23. februar 1483 1526–1530 26. december 1530 Babur je bil po materini strani neposreden Džingiskanov potomec, po očetovi strani pa neposreden Timurjev potomec. Po prvi bitki pri Panipatu (1526) in bitki pri Hanui (1527) je ustanovil Mogulsko cesarstvo. Humajun 6. marec 1508 1530–1540 januar 1556 Njegovo vladavino je prekinilo Sursko cesarstvo. Zaradi mladosti in neizkušenosti je bil manj učinkovit vladar kot uzurpator Šer Šah Suri. Šer Šah Suri 1472 1540–1545 maj 1545 Odstavil je Humajuna in ustanovil Sursko cesarstvo. Islam Šah Suri okrog 1500 1545–1554 1554 Drugi in zadnji vladar Surskega cesarstva. Zahteve njegovih sinov Sikandarja in Adil Šaha je preprečil Humajun in ponovno zasedel mogulski prestol. Humajun 6. marec 1508 1555–1556 januar 1556 Med drugo vladavino je bil bolj učinkovit kot med prvo. Združil je kraljestvo za svojega sina Akbarja. Akbar 15. oktober 1542 1556–1605 27. oktober 1605 Akbar in Bajram Kan sta v drugi bitki pri Panipatu (1556) porazila hinujskega cesarja Hemuja in uspešno oblegala Čitorgarh (1567) in Rantambore (1568). Cesarstvo je postopoma razširil. Akbar se šteje za najsijajnejšega vladarja Mogulskega cesarstva, ker je vzpostavil več državnih institucij. Poročen je bil z radžputsko princeso Mariam Uz Zamani. Ena od njegovih najslavnejših zgradb je Lahorska trdnjava. Džahangir oktober 1569 1605–1627 1627 Džahangir je bil prvi vladar, ki se je uprl svojemu očetu. Vzpostavil je prve stike z Britansko vzhodnoindijsko družbo. Bil je alkoholik, zato je bila realna oblast v rokah njegove žene, kompetentne cesarice Nur Džahan. Šah Džahan 5. januar 1592 1627–1658 1666 Med njegovo vladavino sta umetnost in arhitektura dosegli svoj višek. Zgradil je Tadž Mahal, Veliko mošejo v Delhiju, Rdečo trdnjavo, Džahangirski mavzolej in Šalimarske vrtove v Lahoreju. Sin Aurangzeb ga je odstavil. Aurangzeb 21. oktober 1618 1658–1707 3. marec 1707 Zahteval je, da se na novo raztolmači islamsko pravo in zahteval, da se v zakoniku Fatava Al Alamgiri zberejo vsi obstoječi zakoni. Osvojil je rudnike diamantov Golgondskega sultanata. Večji del zadnjih 27 let vladavine je preživel v vojni z maratskimi uporniki in razširil cesarstvo na njegov največji obseg. V velikem delu njegovega obsežnega cesarstva so vladali Mansabdarji, ki so po njegovi smrti začeli ogrožati cesarstvo. Znan je po tem, da je v svojem lastnem kaligrafskem slogu prepisal Koran. Umrl je na pohodu proti razdiralnim Maratom v Dekanu. Bahadur Šah I. 14. oktober 1643 1707–1712 februar 1712 Med njegovo vladavino so se v cesarstvu prvič začeli nekontrolirani upori. Po njegovi smrti je začelo cesarstvo postopoma propadati, predvsem zaradi pomanjkanja vodstvenih sposobnosti nekaj njegovih neposrednih naslednikov. Džahandar Šah 1664 1712–1713 februar 1713 Nepriljubljen in nekompetenten vladar. Furuksijar 1683 1713–1719 1719 Njegovo vladavino je zaznamoval vpliv manipulativnih bratov Sajid in usmrtitev upornega Banda Singa Bahadurja. Leta 1717 je s fermanom podelil Britanski vzhodnoindijski družbi pravico, da brez dajatev svobodno trguje v Bengaliji. Bengalski vladar Muršid Kuli Kan je ferman zavrnil. Rafi Ul Dardžat ni znano 1719 1719 Rafi Ud Daulat ni znano 1719 1719 Nikusijar ni znano 1719 1743 Mohamed Ibrahim ni znano 1720 1744 Mohamed Šah 1702 1719–1720, 1720–1748 1748 Znebil se je bratov Sajed. Poskušal je preprečiti vzpon Maratov, vendar je njegovo cesarstvo razpadlo. Leta 1739 ga je napadel perzijski Nadir Šah. Ahmed Šah Bahadur 1725 1748–54 1775 Alamgir II. 1699 1754–1759 1759 Cesarja sta umorila njegov vezir Gazi Ud Din Kan in njegov maratski pomagač Sadašivrao Bhau. Šah Džahan III. ni znano In 1759 1772 Na prestol je zaradi zapletov v Delhiju prišel z dekretom s pomočjo Imada Ul Mulka. Kasneje so ga maratski serdarji odstavili.Advanced Study in the History of Modern India 1707–1813, str. 140 Šah Alam II. 1728 1759–1806 1806 Za mogulskega cesarja so ga razglasili Marati. Kasneje ga je po tretji bitki pri Panipatu leta 1761 za mogulskega cesarja ponovno priznal tudi Ahmed Šah Durani. Leta 1764 je združene sile mogulskega cesarja, Navaba Outskega, Navaba Bengalskega in Biharskega v bitki pri Buksarju porazila Vzhodnoindijska družba. Šah Alam II. je po porazu odšel iz Delhija v Alahabad in z Alahabadskim mirovnim sporazumom leta 1765 prekinil sovražnosti. Mahadadži Šinde ga je leta 1772 ponovno postavil na delhijski prestol pod zaščito Maratasov.N. G. Rathod. The Great Maratha Mahadaji Scindia, (Sarup & Sons, 1994), 8: Cesar je bil samo de iure. Med njegovo vladavino je Britanska vzhodnoindijska družba leta 1793 razpustila Nizamat (mogulsko suverenost) in sama prevzela oblast v nekdanji mogulski provinci Bengaliji, kar je pomenilo začetek uradne britanske vladavine v delih vzodne Indije. Akbar Šah II. 1760 1806–1837 1837 Po porazu Maratov v tretji angleško-maratski vojni je postal britanski upokojenec. Pod pokroviteljstvom Vzhodnoindijske družbe je bilo njegovo ime po kratkem sporu umaknjeno z uradnih kovancev. Bahadur Šah II. 1775 1837–1857 1862 Zadnjega mogulskega cesarja je Vzhodnoindijska družba po vojni leta 1857 in padcu Delhija leta 1858 odstavila in izgnala v Burmo. Njegova smrt je pomenila konec Mogulske dinastije.
Sklici
Kategorija:Timuridi Kategorija:Zgodovina Azije