Prelaz Gotthard (nemško Gotthardpass, italijansko Passo del San Gottardo) je bil od srednjega veka do izgradnje železniškega in avtocestnega predora eden glavnih prehodov v smeri sever-jug preko Alp. Kot koridor Gotthard, je še danes pomemben evropski prometni koridor, ki vodi v smeri sever-jug skozi masiv Gotthard ali pod njim. Je neposredna prometna povezava preko Alp, saj vodi samo čez greben. Iz tega razloga je - za razliko od drugih prelazov - še vedno zelo pomembna za alpski tranzit. Zavetnik prelaza je sveti Godehard iz Hildesheima.
Potek Prelaz povezuje dve vasi Andermatt v dolini Ursern v kantonu Uri in Airolo v dolini Leventina v kantonu Ticino. Prelaz je na nadmorski višini 2106 m.
Na razdalji približno 110 kilometrov Gotthardstrasse, tako je njeno uradno ime, povezuje kraja Altdorf in Biasco. Ta glavna cesta št. 2 se začne v Altdorfu v Reusstal in se dotika vasi Schattdorf, Erstfeld, Silenen, Amsteg, Intschi, Wassen, Wattingen in Göschenen. Za Göschenenom sledi Schöllenenschlucht s spomenikom Suvorovu in nato vas Andermatt, kjer je prometno vozlišče. Cesta čez prelaz oziroma Hauptstrasse št. 2 prečka na Gotthardu evropsko razvodje med Renom in Padom. Cesta prečka tudi leta 1958 zgrajen električni daljnovod. Od meje kantona dalje se imenuje Via San Gottardo in kot taka vodi v Valle Leventina. V Piotta se preimenuje v Strada Cantonale.
Zgodovina thumb|left|Prvi kamniti Hudičev most (Teufelsbrücke) Čeprav so Rimljani prelaz Gotthard poznali pod imenom Adula Mons, so ga komaj kaj uporabljali: tlakovane rimske ceste so vodile preko prelazov Septimer, Reschen in Brenner, medtem ko so Gotthard sicer lahko prečkali, vendar je kanjon Schöllenenschlucht na severni strani predstavljal nepremostljivo oviro. Najdbe rimskih kovancev kažejo, da so prelaz ob koncu obdobja v manjši meri vendar uporabljali. Schöllenenu so se ognili predvsem preko Bätzberga ali potovali preko prelazov Furka in Oberalp, saj so v tistem času hodili po mulatjerah.
Predpogoj za promet blaga in ljudi čez Gotthard je bila ureditev poti skozi Schöllenenschlucht med Göschenenom in Andermattom. Okoli leta 1220 je bil zgrajen Twärrenbrücke, prvi lesen most čez Reuss, in leta 1230 Hudičev most (Teufelsbrücke), ki je bil leta 1595 nadomeščen s kamnom. Legendo o gradnji prve poti skozi Schöllenen opisuje Robert Schedler v zgodovinskem romanu Der Schmied von Göschenen.
Hiter tranzit skozi Gotthard je bil pomembne tudi za cesarja Friderika II., saj bi lahko hitro premaknili glasnike in vojake preko Alp. Tako njemu, kot nemškemu kralju, njegovemu sinu Henriku VII., je bilo to tako pomembno, da je leta 1231 Uriju proti odkupnini odobril varščine prost in varen prehod. Tako so postali v Uriju reichsfrei, kar je pomenilo, da so bili podrejeni direktno cesarju. Kasneje sta kantona Schwyz in Unterwalden dobila enak status.
Mulatjera thumb|left|Transportni pravilnik zadruge mulovodcev, 1363 thumb|Kolona mul leta 1790 skozi predor Urnerloch Z nadzorom prehoda skozi kanjon Schöllenenschlucht se je začel vzpon pomembnosti poti čez Gotthard, ki se nadaljuje vse do danes. V 13. stoletju je bila pot peščena ali z granitnimi ploščami tlakovana mulatjera, do tri metre široka, ki jo je prečkalo do 12.000 ljudi na leto. Vendar pa mulatjera ni bila povsod tako široka, bilo je veliko ozkih grl. Tako kot danes, so te zožitve na stari mulatjeri tudi takrat povzročale zastoje pri trgovanju. Gotthardsska mulatjera je bila v poznem srednjem veku kar udobna cesta in prelaz Gotthard se je hitro razvil v enega najpomembnejših alpskih prehodov. Imena prelaza, ki so jih takrat uporabljali so: Monte Tremulo, Mons Ursarie in Mons Elvelinus.
Številne pogodbe naselij ob gotthardski poti so urejale trgovska potovanja, prvič leta 1237. Transportni pravilnik iz leta 1383, sklenjen med Urijem in Valle Leventina, je že dovoljeval nekakšen ekspresni tovorni promet. Kolone mul niso le imele prometni monopol, zagotovljeno je bilo tudi vzdrževanje in širitev cest. Oblikovanje varnih poti je bilo tudi v njihovem interesu, saj se je s tem povečal njihov dobiček. Do sedaj revna območja so s prometom bogatela in kmalu dosegla določeno stopnjo blaginje. Tudi vojska je začela uporabljati novo pot: že leta 1240 so vojaki iz Schwyza odšli čez Gotthard na pomoč cesarju v Faenzo.
Že zgodaj so preko Gottharda potovale številne znane osebnosti, vključno številni cerkveni voditelji. Prvi zanesljivi podatki o uporabi prelaza prihajajo od Albrechta von Stadeja, Benediktinec iz škofije Bremen je leta 1236 to pot uporabil za romanje na poti nazaj iz Rima v Nemčijo.
Nekateri potniki so zapustili svoje pronicljive in dramatične zgodbe s potovanj, kot je samlandski škof Dietrich von Cuba, ki je zapisal v svoji knjigi računov 16. marca 1473: ... ueber den Gothart schentlichen bosen wegk, als ich en alle myn leptage (nicht) gewandelt byn. Oxfordski kronist Adam de Usk, ki je v marcu 1401 potovala čez Gotthard s sanmi, ki so jih vlekli voli, je poročal, da je treba na najbolj nevarnih mestih zapreti oči, da ne bi bilo treba pogledati v globino.
Pomen thumb|Kolona pozimi Komaj petdeset let po izgradnji Hudičevega mostu, je Gotthard pridobil tako velik pomen, da so bili škof iz Chura in njegovi kolegi iz Luzerna (1278) in Züricha (1291) oproščeni carin za povečanje prometa na prelaz Septimer.
V Luzernu zbrana carina od Hospentala do Reidena je bila glavni vir dohodka uprave Habsburžanov. Tako je bilo, ker so Habsburžani spodbujali širjenje poti čez Gotthard v prvih sto letih. Pred potjo čez Gotthard je bila vrsta bolj ali manj dobro vzdrževanih in v nekaterih primerih zelo starih občinskih cest.
Že na začetku 15. stoletja je prelaz prečkalo približno 10.000 ljudi in 9.000 mul na leto. Čeprav je imel prednost promet v poletnih mesecih, so bili v zimskih mesecih še vedno donosni konvoji mul. V zimskem času so uporabljali so tudi sani z volovjo vprego, s katero bi lahko prevažali do 600 kg tovora, kar je štirikrat toliko kot v poletnih mesecih. Leta 1500 je bilo čez Gotthard prepeljano okoli 170 ton blaga. Pešačenje od Flüelena do Bellinzone je trajalo približno 30 ur.
Tridesetletna vojna je povzročila, da je Gotthard dolgo časa ostal manj pomemben. Za primerjavo se uporablja prihodke carinskih uradov Basel in Luzern, ki so znašali ob koncu vojne leta 1648 komaj 20% tistih iz leta 1619. Nemčija je bila takrat uničena, tako da trgovine med Italijo in Nemčijo praktično ni bilo. To se je spremenilo z mirovnim sporazumom in leta 1655 je trgovina ponovno dosegla rekordne donose.
Med drugo svetovno vojno je bila na Gotthardu zgrajena utrdba, ki je ostala v uporabi do leta 1998. V sistemu obrambe so bile še trdnjava Sasso da Pigna na vrhu in trdnjavi Foppa Grande in Gütsch, ki sta nadzorovali dostopne ceste.
Hospic thumb|left|Hospic na Gotthardu, 1785 thumb|Potovanje čez Gotthard pozimi, 1790 thumb|hochkant|Stara oznaka pri hospicu Na vrhu prelaza je bila že zgodaj postavljena kapelica. Kdo jo je postavil, ni znano. Med izkopavanji v kleti starega hospica so našli njene temelje, ki segajo vsaj v karolinško dobo.
Kapela in sust (skladišče z upravo) na prevalu se prvič omenjata 12. avgusta 1331 po sklenjeni mirovni pogodbi zaradi mejnega spora med prebivalci dolin Urseren in Leventina. Milanski nadškof Galdinus bi moral posvetiti cerkvico leta 1230 po zavetniku svetem Godehardusu (po Liber Sanctorum Notitiae Mediolani), po katerem se prelaz imenuje. Vendar pa obstajajo tudi dokazi, da so imeli menihi iz Disentisa že pred desetletji tukaj kapelico ali zatočišče in tudi častili svetega Godehardusa.
Kmalu se je pojavil kot prenočišče za številne romarje v Rim in druge popotnike hospic (zatočišče), ki je bil razširjen med letoma 1431/32. V 17. stoletju je nadškof Federico Borromeo iz Milana hospic razširil in ga dopolnil s stanovanjem za duhovnika. Od leta 1685 so gostišče vodili Kapucini, ki so imeli zaradi ekstremnih vremenskih razmer, posebno dovoljenje nositi čevlje.
Od poznega 18. stoletja so poročali o gostovanju popotnikov brez denarja. Gostitelj jim je moral dati košček kruha, malo sira in pusto malo sladko vino, v času kosila pa še nekakšno juho. Pa tudi prenočišče in potrebno nego. Letno naj bi poskrbeli za 4000 rok.
V času bojev med Rusi in Francozi je bil hospic leta 1799 uničen in kapucini pregnani, leta 1837 je bil obnovljen in leta 1841 dokončno odpoklican. Leta 1830 je zgradba prešla na kanton Ticino, ki jo je leta 1834 obnovil in leta 1838 zgradil hotel in carinske zgradbe. Hospic je vodil od zdaj naprej Felice Lombardi iz Airola, katerega družina je bila tam do leta 1972. Leta 1866 je Lombardijev sin poleg hospica odprl Hotel Monte Prosa za prefinjene goste. Leta 1905 je hotel pogorel, vendar so ga takoj obnovili. V bivšem sustu nasproti hospica je zdaj restavracija in muzej San Gottardo. Hospic je bil leta 2005 preoblikovan kot posledica arhitekturnega natečaja, delo arhitektov Quintusa Millerja in Paola Maranta. Zatrep se je povečal, poleg betonskega stopnišča je bila do strehe zgrajena lesena konstrukcija. Sonntagszeitung vom 14. November 2010, S. 97.
Prvi poštni promet thumb|Evropske poštne poti 1563 po da l’Herbaju Kurirji, sli, profesionalni tekači in vojaki so cesto čez prelaz Gotthard po odprtju pogosto uporabljali. Iz 15. stoletja poročajo o vse večjem poštnem prometu. Rimsko-nemški kralj in pozneje cesar Maksimilijan I. je leta 1494 naročil svojemu poštnemu mojstru Franzu von Taxis vzpostaviti redno poštno linijo. To je leta 1499 prekinila švabska vojna, zadnji oborožen spopad med Staro švicarsko konfedereacijo in Habsburžani. Najpozneje leta 1563 je bila poštni pot, ki je povezala Milano z Baslom ponovno vzpostavljena. Poštna potna knjiga genovskega glavnega kurirja Giovanni da I'Herba to omenja. Joseph Rübsam: Ein internationales Postkursbuch aus dem Jahre 1583. In: L'Union Postale. 1900, S. 98.
Prvo zvezno poštno službo je ustanovil leta 1615 Züriščan Gebrüder Hess, ki je bila v imenu züriških trgovcev in z ustrezno regulativno podporo ustanovljena prva pošta v hiši na Rotten Gatter v Zürichu. Od 5. oktobra 1615 dalje so poslali enkrat na teden tekača preko Gottharda v Bergamo. V naslednjih letih so bile ustanovljene še druge kurirske službe, tako je imel od 1653 do 1682 Diego Maderni v Luganu nameščene kurirje za pot med Luzernom in Milanom, ki so jo opravili v štirih dneh. Najbolj znana služba je delovala od 1693 bernskega poštnega podjetnika Beata von Fischerja, ki je imel v lasti Postregal (suverena pravica vladarja za prevoz pošte) za prelaz Simplon. Organiziral je pošto čez Gotthard, ki je obstajala do leta 1832.
Da so lahko izvajali poštni in tovorni promet tudi v zimskem času, so z voli, ki so vlekli težka debla utrdili sneg, tako da so cesto lahko uporabljale kočije. Ko je bil sneg za živali previsok, so zaposlili ljudi z lopatami, da so ga odmetali. Traso poti čez Gotthard so označevali takrat enako kot danes: ljudje so v poletnih mesecih ob rob ceste zabili dolge lesene drogove. Način odstranjevanja snega z voli in debli je bil uporabljen vse do prihoda motornih snežnih vozil za odstranjevanje snega v 20. stoletju.
Prva širitev thumb|hochkant|left|1793: vojvoda iz Chartresa, pozneje francoski kralj Ludvik Filip, želi vstopiti v hospic Staro mulatjero iz srednjega veka so delno razširili tako da se je lahko uporabljala od konca 18. stoletja s kočijami Gotthardske pošte. Ob koncu 17. stoletja je bila cesta tlakovana z granitnimi kockami in gnajs ploščami in razširjena. Kjerkoli je bilo mogoče je bila razširjena do pet metrov.
S to nadgradnjo je bilo prvič mogoč skromen promet, kar pa še vedno ni bilo mogoče po celotni cesti čez prelaz in Schöllenen. Pri Tremola je bila mulatjera narejena v obliki kamnitih stopnic, priljubljena pri prejšnji metodi za hitro in natančno izravnavo višinske razlike.