Enid Mary Blyton, angleška pisateljica, * 11. avgust 1897, East Dulwich, London, Anglija, Združeno kraljestvo, † 28. november 1968, Hampstead, London, Anglija, Združeno kraljestvo.
Enid Blyton je bila angleška otroška pisateljica, katere knjige so že od tridesetih let 20. stoletja med najbolje prodajanimi na svetu, saj so bile prodane v več kot 600 milijonih izvodov. Njene knjige so še vedno izjemno priljubljene in so prevedene v 90 jezikov. Od junija 2018 je Blytonova na 4. mestu med najpogosteje prevajanimi avtorji. Pisala je o številnih temah, vključno z izobraževanjem, naravoslovjem, domišljijo, skrivnostmi in svetopisemskimi pripovedmi, danes je pa najbolj poznana po svojih delih o Nodiju, petih prijateljih, Skrivnih sedem in Malory Towers.
Njena prva knjiga, pesniška zbirka Child Whispers na 24-ih straneh, je izšla leta 1922. Po komercialnem uspehu njenih zgodnjih romanov, kot sta Adventures of the Wishing-Chair (1937) in The Enchanted Wood (1939), je Blytonova pričela graditi svoj literarni imperij. Včasih je ob prispevkih v revijah in časopisih napisala tudi petdeset knjig letno. Njeno pisanje je bilo nenačrtovano in je večinoma izviralo iz njenega nezavednega uma – svoje zgodbe je namreč pisala, kot da se dogodki odvijajo pred njo. Velik obseg in hitrost njenega dela sta zato privedla do govoric, da Blytonova zaposluje ogromno prikritih piscev, vendar je to odločno zanikala.
Delo Blytonove je od petdesetih let 20. stoletja postajalo vedno bolj kontroverzno med literarnimi kritiki, učitelji in starši zaradi narave njenega pisanja in tem njenih knjig, predvsem serije Nodi. Nekatere knjižnice in šole so prepovedale njena dela, za katera je BBC zavrnil njihovo predvajanje med tridesetimi in petdesetimi leti 20. stoletja, kar so utemeljevali s trditvijo, da nimajo večje literarne vrednosti. Njene knjige so bile kritizirane kot elitistične, seksistične, rasistične, ksenofobne in v nasprotju z naprednejšim okoljem, ki se je oblikovalo v Veliki Britaniji po drugi svetovni vojni. Kljub temu so po njeni smrti leta 1968 še naprej ostajale med najbolj prodajanimi deli.
Blytonova je menila, da je odgovorna za to, da svojim bralcem zagotovi močan moralni okvir, zato jih je spodbujala, da podprejo vredne cilje. V klubih, ki jih je ustanovila ali podpirala, jih je spodbujala in organizirala, da so zbirali sredstva za dobrodelne ustanove za živali in otroke. Zgodba njenega življenja je bila uprizorjena v BBC-jevem filmu Enid, v katerem je v naslovni vlogi nastopila Helena Bonham Carter in ki je bil prvič predvajan v Združenem kraljestvu na BBC Four leta 2009. Prav tako so več njenih knjig priredili za oder ali televizijo.
Zgodnje življenje in izobrazba Enid Blyton se je rodila 11. avgusta 1897 v East Dulwichu v južnem delu Londona kot najstarejša od treh otrok očeta Thomasa Careyja Blytona (1870-1920), ki je bil prodajalec jedilnega pribora, in mame Therese Mary (rojene Harrison, 1874-1950). Mlajša brata Hanly (1899-1983) in Carey (1902-1976) sta se rodila po tem, ko se je družina preselila najprej v vilo v Beckenham, nato pa v Kentu. Nekaj mesecev po rojstvu je Enid zbolela in skoraj umrla zaradi oslovskega kašlja, vendar je po zaslugi očeta ozdravela. Do njega je gojila globoko naklonjenost.Baverstock (1997), stran 5. Oče je v njej vzbudil ljubezen do narave. V svoji avtobiografiji je pozneje o njem zapisala, da je "ljubil rože in ptice in divje živali in je vedel več o njih kot kdorkoli, kar sem jih kdaj srečala.«Blyton (1952), stran 54. Nanjo je prenesel tudi svoje zanimanje za vrtnarjenje, umetnost, glasbo, literaturo in gledališče. Pogosto sta se skupaj sprehajala v naravi, kar pa ni bilo všeč njeni materi, ki ni kazala veliko zanimanja za udejstvovanje svoje hčerke. Enid je zlomilo, ko je oče kmalu po njenem trinajstem rojstnem dnevu zapustil družino zaradi druge ženske. Z materjo nikoli ni imela dobrega odnosa in se niti ni udeležila pogreba katerega od staršev.Thompson & Keenan (2006), stran 77.
Med letoma 1907 in 1915 je Blytonova obiskovala St Christopher's School v Beckenhamu, na kateri je postala šolska prvakinja v tenisu in kapetanka ekipe za lacrosse.Druce (1992), stran 9. Od šolskih predmetov se je najbolj odlikovala v pisanju in se tako leta 1911 predstavila na otroškem pesniškem tekmovanju, ki ga je organiziral Arthur Mee. Ta jo je vzpodbujal k nadaljnjemu pisanju, enako vzpodbudo ji je dajala tudi teta šolske prijateljice, slikarke Mary Potter, Mabel Attenborough. Njena mati je pisanje označila za izgubo časa in denarja. thumb|Kompleks Seckford Hall blizu Woodbridga, ki je navdihnil njeno pisanje. Oče jo je naučil zelo dobro igrati klavir. Verjel je, da bi lahko sledila stopinjam njegove sestre in postala poklicna glasbenica. Blytonova se je na koncu vendarle odločila, da ji pisanje bolj ustreza. Po končanem šolanju leta 1915 se je odselila iz družinske hiše in živela s prijateljico Mary Attenborough, nato pa z Georgom in Emily Hunt v Seckford Hallu v bližini Woodbridga v Suffolku. Ta kraj z domnevnim prostorom, kjer naj bi strašilo, in tajnim kanalom je bil navdih za njeno kasnejše pisanje. Kmalu je spoznala Ido Hunt, ki je poučevala na gimnaziji v Ipswichu in ji je predlagala, da bi delala kot učiteljica.Stoney (2011), stran 377. Blytonova je predlog sprejela. V tem času skoraj ni imela več stika s svojo družino.
Njene rokopise so založniki večkrat zavrnili, zaradi česar je postala le še bolj odločena, da bo uspela. Pozneje je o tem zapisala: »Deloma ti pri tem pomaga boj, ki ti da odločnost, značaj, samozavest – stvari, ki ti pomagajo pri katerem koli poklicu, zagotovo tudi v pisateljevanju.« Marca 1916 so v reviji Nash's Magazine objavili njene prve pesmi. Decembra 1918 je zaključila šolo za učitelje in naslednji mesec pričela delati na šoli Bickley Park, manjši ustanovi za dečke v Bickleyju v Kentu. Dva meseca pozneje je prejela učiteljska certifikata z odliko iz zoologije in načel izobraževanja, prve stopnje iz botanike, geografije, prakse in zgodovine poučevanja, otroške higiene in poučevanja v razredu ter druge stopnje iz književnosti in osnovne matematike. Leta 1920 se je preselila v Southernhay v Hook Road Surbiton, kjer je postala guvernanta štirim sinovom arhitekta Horacea Thompsona in njegove žene Gertrude. Tam je preživela štiri srečna leta. Zaradi pomanjkanja šol na tem območju so se jim pridružili še otroci sosedov, tako da se je v hiši razvila prava manjša šola.Stoney (2011), stran 552.
Zgodnje delo Leta 1920 se je Blytonova preselila v Chessington in začela pisati v svojem prostem času. Naslednje leto je zmagala na pisateljskem tekmovanju z esejem "On the Popular Fallacy that to the Pure All Things are Pure."Stoney (2011), strani 624–630. Zaradi tega uspeha so se razni založniki začeli zanimati za njene kratke zgodbe in pesmi.
Prva izdana knjiga Enid Blyton je bila 24-stranska pesniška zbirka Child Whispers leta 1922. Ilustrirala jo je njena prijateljica iz šole Phyllis Chase, ki je z njo sodelovala še pri nekaterih njenih zgodnejših delih.Stoney (2011), stran 645. Tega leta je Blytonova začela objavljati v izdajah založnika Cassella in Georgea Newnes. Njeno prvo delo Peronel and his Pot of Glue je bilo sprejeto za izdajo v publikaciji Teachers' World. Velik uspeh ji je prinesla objava njenih pesmi v posebni izdaji, v kateri so bili tudi prispevki Rudyarda Kiplinga, Walterja de la Mareja in G. K. Chestertona. Njeni izobraževalni teksti so bili zelo vplivni v 20-ih in 30-ih letih 20. stoletja. Najbolj obsežna dela so bila The Teacher's Treasury (1926) v treh delih, Modern Teaching (1928) v šestih delih, Pictorial Knowledge (1930) v desetih delih in Modern Teaching in the Infant School (1932) v štirih delih.Rudd (2004), stran 112.
Julija 1923 je izdala Real Fairies, zbirko s 33-imi pesmimi, napisanimi posebej za to zbirko, le ena pesem se je pred tem pojavila v reviji Punch. Naslednje leto je izšla knjiga The Enid Blyton Book of Fairies, ki jo je ilustriral Horace J. Knowles,Stoney (2011), strani 944–951. leta 1926 pa Book of Brownies.Stoney (2011), stran 3804. Nekaj knjig in iger je izšlo tudi leta 1927, med drugim A Book of Little Plays in The Play's the Thing, ki jo je ilustriral Alfred Bestall.Stoney (2011), stran 3810.
V tridesetih letih 20. stoletja se je Blytonova začela zanimati za različne zgodovinske mite, med njimi za tiste iz antične Grčije in Rima. Leta 1930 so tako izšle knjige The Knights of the Round Table, Tales of Ancient Greece in Tales of Robin Hood. V knjigi Tales of Ancient Greece je Enid Blyton na novo napisala 16 dobro poznanih mitov iz antične Grčije, pri čemer pa je raje uporabila latinska imena in si izmislila pogovore med osebami.Brazouski & Klatt (1994), stran 25. Leta 1934 so izšle The Adventures of Odysseus, Tales of the Ancient Greeks and Persians in Tales of the Romans.Commire (1981), stran 57.
Komercialni uspeh
Nove serije: 1934-1948 Prva od osemindvajsetih knjig v seriji Old Thatch, The Talking Teapot and Other Tales, je bila objavljena leta 1934, istega leta kot Brer Rabbit RetoldStoney (2011), stran 3910. (Brat Zajec je bil sicer prvotno predstavljen v knjigi Uncle Remus stories, ki jo je napisal Joel Chandler Harris). Njen prvi samostojni roman, Adventures of the Wishing-Chair, je sledil leta 1937. The Enchanted Wood, prva knjiga iz serije Faraway Tree, je izšla leta 1939 in govori o čarobnem drevesu – navdih je črpala iz nordijske mitologije, ki jo je navdušila že kot otroka. Po besedah Blytonine hčere Gillian je navdih za čarobno drevo dobila »nekega dne, ko si je zamislila zgodbo in nenadoma je hodila po začaranem gozdu in našla drevo. V svoji domišljiji je splezala skozi veje in srečala Moon-Facea, Silkyja, gospoda Ponvo in druge like. Imela je vse, kar je potrebovala.« Kot v seriji Wishing-Chair tudi te fantazijske knjige običajno vključujejo otroke, ki so transportirani v čarobni svet, v katerem srečajo vile, gobline, viline, piksije in druga mitološka bitja.
Prvi samostojni pustolovski roman Blytonove, The Secret Island, z glavnimi liki Jackom, Mikom, Peggy in Noro je izšel leta 1938. V časopisu The Glasgow Herald so ga opisali kot »pustolovščino v slogu Robinsona Crusoeja na otoku v angleškem jezeru.« Ta roman je bil najljubši po izboru njene hčerke Gillian in je sprožil nastanek serije Skrivnih sedem. Naslednje leto je Blytonova izdala prvo knjigo v seriji CircusStoney (2011), stran 4096. in prvo knjigo v seriji Amelia Jane z naslovom Naughty Amelia Jane.Stoney (2011), stran 4102. Gillian je pozneje povedala, da je glavni lik temeljil na veliki ročno izdelani lutki, ki ji jo je dala sama mama ob tretjem rojstnem dnevu.
V 40-ih letih 20. stoletja je Blytonova postala plodna avtorica, njen uspeh pa se je krepil z njenim trženjem, oglaševanjem in blagovno znamko, ki je veljala za daleč pred svojim časom. Leta 1940 je Blytonova objavila dve knjigi: Three Boys and a Circus in Children of Kidilin, oboje pod psevdonimom Mary Pollock (njeno srednje ime in priimek, ki ga je dobila s poroko).Bluemel (2009), stran 209. Istega leta je izšlo še enajst knjig, ki so bile izdane pod njenim imenom. Knjige Pollockove so bile tako priljubljene, da je eden od recenzentov opozoril, da mora »Enid Blyton bolje paziti na svoje lovorike.«Stoney (2011), strani 1937-1944. Vendar pa se bralci njenih knjig niso pustili zavajati in so se mnogi pritožili tako njej kot njenemu založniku, zaradi česar je bilo vseh šest knjig, ki so bile objavljene pod imenom Mary Pollock (dve leta 1940 in štiri leta 1943) pozneje ponovno izdanih pod njenim pravim imenom. Pozneje v letu 1940 je Blytonova izdala prvo od svojih knjig zgodb iz internata in prvi roman v seriji Naughtiest Girl, The Naughtiest Girl in the School, v katerih spremlja podvige nagajive šolarke Elizabeth Allen v izmišljeni šoli Whyteleafe. Prvi od njenih šestih romanov iz serije St. Clare's, The Twins, je izšel naslednje leto – v njem sta glavna lika sestri dvojčici Patricia in Isabel O'Sullivan.