Prva bitka pri Ypresu je bila bitka med prvo svetovno vojno na Zahodni fronti, ki je potekala od 19. oktobra do 22. novembra 1914 v okolici mesta Ypres, Belgija. Bila je del Dirke proti morju ter odprtja mobilne faze vojne. Po tem, ko v bitki ni bilo zmagovalca se je začela faza vojskovanja v jarkih. Nemški cilj bitke je bil zavzetje francoskih pristanišč v mestih Dunkerque in Calais.
Boji so bili razdeljeni v pet faz, manjša bitka od 19. do 21. oktobra, bitka za Langemarck od 21. do 24. oktobra, bitke pri La Basseeju in Armentièresu do 2. novembra, ki sovpadajo z več napadi zavezniških enot na Ypres in bitki za Gheluvelt (29.–31. oktober) in četrta faza z zadnjo večjo nemško ofenzivo, ki je dosegla višek pri bitki za Nonne Bosschen 11. novembra. Po tem so potekale še lokalne operacije, ki so se končale konec novembra.
Brigadni general J. E. Edmonds, uradni zgodovinar, je v britanski zgodovini prve svetovne vojne zapisal, da bi se bitka pri La Bassee 3. korpusa lahko sprejela kot ločena bitka, bitke od Armentièresa do Messinesa in Ypresa pa bi bile lahko dojete kot bitke v dveh delih, razdeljene na ofenzivo 3. korpusa in konjeniškega korpusa od 12. do 18 oktobra. Nemci so se od teh bitk umaknili. Ofenziva nemške 6. in 4. armade (19. oktober–2. november) je od 30. oktobra potekala večinoma severno od reke Lys, na dan, ko so se bitke pri Armentièresu in Messinesu združile z bitkami pri Ypresu.
Ozadje
Strateški razvoj
Vzhodna fronta 9. oktobra se je z boji pri Varšavi (9.–19. oktober) in Ivangorodu (9.–20. oktober) začela prva nemška ofenziva proti Varšavi. Štiri dni kasneje, so Przemyśl osvojile napredujoče avstro-ogrske sile in bitka pri Chyrowu (13. oktober–2. november) se je začela v Galiciji. 22. avgusta je avstro-ogrska vojska ponovno zasedla Czernowitz v Bukovini, 28. oktobra pa so ga zasedli Rusi. 29. oktobra je Otomansko cesarstvo začelo obstreljevati Odeso, Sevastopol in Feodozijo. Naslednji dan so ruske sile zavzele Stanislau v Galiciji in srbska vojska se je začela umikati iz linije na Drini. 4. novembra je ruska vojska prestopila meje Azijske Turčije in zasedla Azap.
Velika Britanija in Francija sta napovedali vojno Osmanom 5. novembra in naslednji dan je med Bergmannovo ofenzivo (2.–16. november) ruska vojska zavzela Keupri-Keni v Armeniji. 10. oktobra je bil Przemysl spet obkoljen s strani ruske vojske, ki je začela drugo obleganje; Memel v vzhodni Prusiji so Rusi zavzeli dan kasneje. 14. novembra je otomanska vojska ponovno zavzela Keupri-Keni, sultan je razglasil džihad, naslednji dan pa se je začela bitki pri Krakovu (15. november–2. december) ter prav tako druga ruska invazija severne Madžarske (15. november–12. december). Druga nemška ofenziva proti Varšavi se je začela z bitko pri Lodžu (16. november–15. december).
Veliki umik Veliki umik je bil dolg umik s strani francosko-britanske vojske na Marni, ki je potekal od 24. avgusta do 28. septembra 1914, po uspehu nemških enot v bitki pri mejah (7. avgust–13. september). Po porazu francoske 5. armade v bitki pri Charleroiju (21. avgust) in BEF v bitki pri Monsu (23. avgust), sta se obe vojski hitro umaknili. Francosko-britanska protiofenziva pri bitki pri Guisu (29.–30. avgust) ni uspela ustaviti nemškega napredovanja in francosko-britanski umik se je nadaljeval tudi po Marni. Prva bitka na Marni (5.–12. september) je končala umik in prisilila nemško vojsko, da se umakne proti reki Aisne, kjer je bila od 13. do 28. septembra izbojevana prva bitka pri Aisne.
Taktični razvoj
Flandrija Po umiku francoske 5. armade in BEF-ja, so od avgusta do oktobra potekale lokalne operacije. Generalu Fournieru je bilo 25. avgusta ukazano, da brani trdnjavo v Maubeugeju, ki ga je dva dni kasneje obkrožil nemški 7. rezervni korpus. Maubeuge je bil obdan s štirinajstimi utrdbami, z garnizijo 30.000 francoskih teritorialcev in c. 10.000 francoskih, britanskih in belgijskih vojakov. Trdnjava je blokirala glavno železniško linijo Köln-Pariz, tako da so bile za Nemce odprte le linije iz Trierja do Liègea, Bruslja, Valenciennesa in Cambraija. Železnice so bile potrebne za prevoz zalog proti jugu do vojske na reki Aisne in prevoz vojakov do 6. armade severno od Lorene do Flandrije. 7. septembra se je garnizija predala po zelo težkem topniškem ognju, ki je porušil utrdbo. Nemci so zajeli 32.692 mož in 450 pušk.Manjši odredi iz belgijskih, francoskih in britanskih armad so izvajali operacije v Belgiji in severni Franciji, proti nemški konjenici in Jäger enotam.
27. avgusta je eskadrilja Royal Naval Air Service (RNA) odletela v Ostend v izvidnico, med Brugge, Gent in Ypres. Britanski marinci so se izkrcali pri Dunkerqueju v noči med 19. in 20. septembrom. 28. septembra je bataljon zasedel Lille. Preostali del brigade je 30. septembra zasedel Cassel in v motornih vozilih poizvedoval o severu države. 2. oktobra, je bila brigada marincev poslana v Antwerpen, 6. oktobra pa ji je sledil preostanek pomorske divizije, ko je pristala na Dunkerque v noči med 4. in 5. oktobrom. Od 6. do 7. oktobra se je 7. divizija in 3. konjeniška divizija izkrcala pri Zeebruggu. Pomorske sile, zbrane pri Doverju so oblikovali v poseben oddelek, ki se je imenoval Dover Patrol. Deloval je pri Rokavskem prelivu in za francosko-belgijsko obalo.
BEF Konec septembra sta Joffre in French razpravljala o prenosu BEF-ja v Flandrijo, da bi s tem združila britanske sile na celini, skrajšala britanske linije komunikacije iz Anglije ter branila Antwerpen in pristanišča ob Rokavskem prelivu. Kljub težavam britanskih vojakov, da prečkajo francoske linije komunikacije, ko so se francoske sile premikale proti severu po bitki pri Aisne, se je Joffre strinjal z načrtom pod pogojem, da bi French naredil britanske enote takoj po prihodu pripravljene na operacije. V noči med 1. in 2. oktobrom se je v veliki tajnosti začel prenos BEF iz linije na Aisne. Pohodi so bili ponoči in nastanjenim četam je bilo prepovedano hoditi zunaj ob sončni svetlobi. 3. oktobra je bilo prestreženo nemško brezžično sporočilo, ki je pokazalo, da so Nemci še zmeraj mislili, da je BEF še vedno na Aisne.
Uvod
Teren Severovzhod Francije in jugozahod Belgije je znan kot Flandrija. Zahodni del linije med Arrasom in Calaisom je apnenčasta nižina prekrita zemljo, ki je zadostna za kmetijstvo. Proti jugovzhodu kanali tečejo od Lensa, Lilla, Roubaixa in Courtrai, reka Lys pa od Courtraia do Ghentina. Na severozahodu leži morje. Dežela je ravna razen linije nizkih hribov od Cassela, vzhodno do Mont des Catsa, Mont Noira, Mont Rouga, Scherpenberga in Mount Kemmela. Iz Kemmela leži nizek greben, ki zmanjšuje nadmorsko višino od Ypresa čez Wytschaete, Gheluvelt in Passchendaele, kjer zavije severno do Dixmuda kjer se dvigne v planjavo. Obalni pas je širok okoli 16 km. Celinski del je pokrit s travniki.
V preostalem delu Flandrije so bili takrat gozdovi in majhna polja, ločena z živimi mejami, zasajenimi z drevjem in polji gojenih iz manjših vasi in kmetij. Teren je bil težaven za pehotne operacije zaradi pomanjkanja opazovanja. Težavno je bilo tudi za konjeniške napade zaradi številnih ovir, teren pa je bil tudi neroden za topništvo zaradi omejenega pogleda. Južno od prekopa La Basse okrog Lensa in Béthuna je bilo premogovniško območje. Severno od kanala, so mesta Lille Tourcoing in Roubaix oblikovala proizvodni kompleks, z odmaknjenimi industrijami pri Armentièresu, Cominesu, Halluinu in Meninu, vzdolž reke Lys, s posameznimi rafinerijami sladkorne pese in alkohola ter jeklenimi obrati v bližini Aire-sur -la-Lys. Vmesna področja so bila kmetijska, s širokimi cestami, ki so bili v Franciji, zgrajene na plitvih temeljih ali so bile neasfaltirane blatne ceste.
Taktike V oktobru je Kitchener britanski vojni minister napovedal dolgo vojno in naročil izdelavo velikega števila topov, srednjih ter težkih pušk in havbic s katerimi bi bilo mogoče oborožiti 24. divizijo. Ukaz je kmalu povečal Urad za vojno, vendar je stopnja proizvodnje topniških granat imela hitrejši učinek na operacije. Medtem ko je bil BEF na fronti pri Aisneju , je bila mesečna proizvodnja streliva za tope in havbice okoli 10 000 kosov in samo 100 kosov za topove 60-Pounder.; vojni urad je poslal še 101 težkih pušk v Francijo v oktobru. Medtem ko sta se sodelujoči vojski pomikali na sever v Flandriji, je raven teren in oviran pogled, povzročen zaradi števila zgradb, prisilil spremembe v britanski metodi topništva. Pomanjkanje opazovanja je bilo odpravljeno delno z decentralizacijo topništva proti pehotnim brigadam in lociranjem pušk v jarkih pred njimi, ampak to jih je naredilo bolj ranljive in več množic vojakov je bilo uničenih v bojih med Arrasom in Ypresom. Prenašanje nadzora nad topništvom je naredilo urejanje skoncertriranega topniškega obstreljevanja težko, zaradi pomanjkanja terenskih telefonov in nejasnih signalnih zastav zaradi megle.
Sodelovanje s francoskimi silami ter deljenje britanskega težkega topništva je bilo izvedeno in pogovori s francoskimi topničarji so privedli do sinteze francoskih praks streljanja topniških rafalov preden je pehota napadla. Pred napadi pehote so ogenj ustavili. Britanci so bili bolj naklonjeni direktnemu ognju na opazovane tarče, kar je bil začetek razvoja neopaznih rafalov topništva. Med napredkom 3. korpusa in napada na Meteren je 4. divizija izdala divizijske topniške ukaze, ki so poudarili koncentracijo topniškega ognja, čeprav so v bitki topničarji streljali tudi na priložnostne tarče, saj so bile nemške pozicije dobro skrite. Medtem ko so se boji preselili severno v Flandrijo je topništvo ugotovilo, da so šrapneli imeli malo vpliva na stavbe in pozvali k uporabi visoko eksplozivnega streliva. Med napadom, 18. oktobra, so nemški branilci dosegli obrambni uspeh zaradi neurejenih britanskih napadov, ki so uspeli le če je bilo na voljo podporno topništvo. Nepričakovana moč nemške 4. armade je poslabšala britanske pomanjkljivosti, čeprav je delno usposobljen, slabo voden in slabo opremljen Nemški rezervni korpus utrpel visoke žrtve.
Nemške taktike so se razvile v bojih okoli Ypresa, s konjenico še vedno učinkovito med zgodnjimi manevri, čeprav prav tako ovirane z živimi mejami, ograjenimi polji, železniškimi progami in urbano rastjo kot zavezniška konjenica, kar je naredilo področje bolj ustrezno za obrambno bitko. Topništvo je ostalo glavni morilec pehote, zlasti francoski 75mm poljski top, ki je streljal s šrapneli na razdalje krajše od 910 m. Topništvo nemških rezervnih enot je bilo veliko manj učinkovito zaradi pomanjkanja usposabljanja. V nižjem terenu med Ypresom in višjem na jugovzhodu in vzhodu je bila zemlja izsušena zaradi številnih potokov in jarkov ter je bila razdeljena v majhna polja z visokimi živimi mejami in jarki. Ceste niso bile asfaltirane in območje je bilo posejano s hišami in domačijami. Opazovanje je bilo omejeno z drevesi in odprte površine so bile lahko nadzorovane iz kritih pozicij. Opazovanje je bilo nevzdržno zaradi ognja topništva in ročnega orožja . Ko se je začela približevati zima je bilo opazovanje lažje, saj so bili gozdovi in goščava uničeni zaradi topniškega ognja in zemlja je postala precej mehkejša, zlasti v nižje ležečih območjih.
Načrti