Vladislav II. Ogrski, pri Čehih Vladislav Jagelonski, češki in ogrski in hrvaški kralj, * 1. marec 1456, Krakov, † 13. marec 1516, Budim.
Češki plemiči so Vladislava, princa iz poljske dinastije Jageloncev, izvolili za češkega kralja, ko je bil star 15 let. Obljubiti je moral, da bo spoštoval svoboščine plemičev in vladal po njihovih navodilih. To je povsem ustrezalo njegovemu značaju, saj je bil dokaj neodločen in nesamostojen. S spravljivostjo mu je uspelo začasno umiriti verska nasprotja med katoličani in zmernimi husiti (utrakvisti) na Češkem, ne pa tudi med seboj spraviti husitsko Prago in katoliški Rim.
Po smrti ogrskega kralja Matije Korvina so Vladislava za svojega kralja izvolili še ogrski plemiči (1490). Tudi njim je moral obljubiti, da bo spoštoval plemiške privilegije, pa tudi, da bo odpravil »Matijeve novotarije«. Oblast v državi so ponovno (kot pred Matijem) prevzeli gospodarsko najmočnejši zemljiški posestniki (magnati). Vladislav je postal znan po tem, da je potrdil vsak sklep kraljevega sveta, in dobil posmehljiv vzdevek Vladislav Dobže (kar v češčini pomeni »dobro, v redu«). Prihodki države so se zmanjšali, njena vojaška moč je drastično padla. Ničesar ni bilo storjenega za obrambo pred Turki. Turki so na Krbavskem polju katastrofalno porazili združeno vojsko (sami sebi prepuščenih) hrvaških in bosanskih plemičev (1493). Po kmečkem uporu leta 1514 so magnati do skrajnosti zaostrili položaj kmetov.
Vladislav je svojemu desetletnemu sinu Ludviku II. zapustil dve kraljevini, v katerih sta vladali oligarhiji najbogatejših domačih plemičev.
Mladost
Vladislav je bil najstarejši sin Kazimirja IV., kralja Poljske in velikega kneza Litve. Njegova mati je bila Elizabeta Avstrijska, hči cesarja Alberta II., ki je bil tudi češki in ogrski kralj, in sestra Ladislava Posmrtnega. Starša sta se zavedala pomembnosti znanja in sta za vzgojo svojih številnih otrok najela priznane učenjake. Zgodovinar Jan Długosz je Vladislava vzgojil v duhu katoliške pobožnosti.
Starša sta po smrti materinega brata Ladislava Posmrtnega, ki je leta 1457 umrl brez naslednika, v Vladislavovem imenu prvič postavila zahtevo po ogrski in češki kroni. A ne češki niti ogrski stanovi se za njune zahteve niso zmenili in so za nova kralja izvolili domača plemiča: Ogri Matijo Korvina, sina slavnega vojskovodje (24. januarja 1458), in Čehi Jurija Podjebradskega, vodjo zmernih husitov (utrakvistov) (2. marca 1458).
Ob koncu leta 1466 je papež Pavel II. »krivoverskega« češkega kralja Jurija Podjebradskega izobčil in razglasil proti njemu križarsko vojno. Katoliški češki plemiči so sledili papeževemu pozivu in so se svojemu kralju uprli. Matija Korvin mu je marca 1468 napovedal vojno ter zavzel Moravsko in Šlezijo. Maja 1469 so katoliški plemiči v Olomucu Matijo Korvina izvolili za češkega kralja, medtem ko so husitsko naravnani plemiči v Kutni Gori za Jurijevega naslednika imenovali Vladislava. Po številnih preobratih vojne sreče v letih 1469 in 1470 je Jurij Podjebradski, že precej bolan, ponudil poljskemu kralju, v kolikor mu uspe zagotoviti mir, za njegovega sina nasledstvo na Češkem. A še preden se je Kazimir IV. v Jurijevem imenu začel pogajati, je Podjebradski 22. marca 1471 umrl.Engel, str. 298-304.Teke, str. 288-291.
Bojevanje za Češko (1471–1479)
Kljub naklonjenosti, ki jo je večina čeških plemičev kazala do Jagelonca, pa Vladislavu češka krona še ni bila povsem zagotovljena. Nekateri plemiči so se zavzemali za priznanje Matije Korvina, kar bi ponovno združilo vsa češka ozemlja in končalo vojno. A močnejši so bili pristaši Poljakov; 27. maja 1471 so za novega češkega kralja izvolili Vladislava, potem ko so Matijevi pristaši dva dni prej zapustili zborovanje. Sveti sedež se z izvolitvijo ni strinjal in papeški legat Lorenzo Roverella je naslednji dan za češkega kralja potrdil Matijo Korvina. Obratnega mnenja so bili cesar Friderik III. in volilni knezi, ki so podpirali Vladislava.
16. junija je Vladislav sprejel izvolitev in obljubil, da bo priznaval obe »narodnosti« v kraljestvu (mišljeni so bili katoliški in utrakvistični stanovi) in v skladu s praškimi kompakti (ki jih je potrdil baselski koncil, Sveti sedež pa ves čas zavračal glej tukaj) spoštoval njihovo svobodo. 22. avgusta 1471 so v Pragi Vladislava slavnostno kronali za češkega kralja.Teke, str. 292.Priebatsch.
Odločitev za Vladislava je pomenila nadaljevanje vojne med Češko in Ogrsko. Jagelonci so gojili skrito željo, da bi ponovno osvojili tudi Ogrsko. Kazimir IV. je tako omogočil svojemu drugemu sinu Kazimirju, da je pozno leta 1471 s Poljske napadel Zgornjo Ogrsko (danes Slovaška), potem ko je nekaj ogrskih prelatov in baronov, nezadovoljnih s Korvinovo vojno proti katoliškemu Vladislavu, mlademu Kazimirju ponudilo ogrsko krono. A podvig se je klavrno končal. Še pred koncem leta so Matijevi poveljniki mladega Kazimirja premagali in ga prisilili, da se je umaknil z Ogrske. Papež Sikst IV. je pooblastil legata Barca Barboma, da izobči Vladislava in njegovega očeta, če bosta še naprej vztrajala v nadaljevanju vojne. Poljskemu kralju ni preostalo drugega, kot da je sklenil mir (31. marca 1472), Vladislav pa se mu je pridružil s premirjem. Začela so se dolgotrajna mirovna pogajanja, ki so trajala vse leto 1473; pogosto je bil na njih prisoten tudi papeški legat, ki je podpiral Matijeve zahteve.Teke, str. 293-294.Engel, str. 304.
Cesarja in zahodne kneze je vse bolj skrbela Matijeva zagnanost, da se povzpne na rimsko-nemški prestol. Pod vodstvom brandenburškega mejnega grofa Alberta III. Ahila se je proti njemu začela oblikovati velika koalicija cesarja, Burgundije, Poljske, Češke, Brandenburga in nekaterih nemških knezov. Zaradi pomislekov poljskega kralja so zamudili predvideni poletni termin za napad. Ko pa sta jeseni poljska in češka vojska vendarle vdrli v Šlezijo in oktobra 1474 v Vroclavu obkolili Matijevo vojsko, so jim Ogri prekinili oskrbovalne poti. Vladislav in Kazimir IV. sta bila prisiljena podpisati nov mir (8. decembra 1474), ki je potrdil stanje na terenu in končno odločitev preložil za tri leta.Teke, str. 296-297.Engel, str. 305.
Marca 1476 je umrl Henrik XI. Głogowski, eden od šlezijskih vojvod, ki so leta 1468 priznali suverenost Matije Korvina. Vladislav je v vlogi češkega kralja dovolil, da njegova dvanajstletna vdova Barbara, hčerka brandenburškega mejnega grofa Alberta III., podeduje vojvodino Głogów v Spodnji Šleziji. Kmalu za tem so se v Frankfurtu ob Odri pojavili trije ženitni posredniki in v kraljevem imenu zaprosili za Barbarino roko. 19. avgusta je bila preko pooblaščencev sklenjena zakonska zveza. S poroko je kralj prišel do posesti, ki je ležala v območju Korvinove oblasti. Matija se je tedaj bojeval proti Turkom na južni meji ogrskega kraljestva in Vladislavu se ni bilo težko povezati proti njemu z njegovimi nezadovoljnimi vazali v Šleziji in na Moravskem ter s cesarjem.Kubinyi, str. 176.
Iz vsega tega se je ponovno izcimila vojna, v kateri je Matija s hitrimi udarci kaznoval vodje nezadovoljnih vazalov (Kazimir IV. je bil tedaj zaposlen z vojno proti Prusom). Pomagal je Janu II. Żagańskemu, nečaku Henrika XI., da je zasedel vojvodino Głogow; Barbara je tako ostala brez dediščine. Brez dote pa Vladislav žene ni mogel pripeljati pred češke plemiče; sprva je njen prihod odlagal, potem pa se je začel izgovarjati, da so bili ženitni posredniki pooblaščeni le za sklenitev zaroke in ne poroke; kraljevi svet je Barbari prepovedal priti na Češko.
10. junija 1477 je cesar ustoličil Vladislava za češkega kralja in volilnega kneza. Dva dni kasneje je Matija Frideriku III. napovedal vojno, napadel Avstrijo in blokiral Dunaj, dokler ni cesar (1. decembra) tudi njega priznal za zakonitega češkega kralja in ga ustoličil.Teke, str. 300-301.Engel, str. 306.
15. januarja 1478 je papeški legat Baldasare de Piscia izobčil Vladislava in njegove pristaše, kar je spodbudilo nova mirovna pogajanja med nasprotnikoma, ki so končno pripeljala do kompromisa. Obema je bil priznan naziv češkega kralja, a le Matija je bil dolžan Vladislava v korespondenci tako tudi naslavljati. Dežele češke krone sta si razdelila: Vladislavu je ostala ožja Češka, Matija pa je smel obdržati oblast na Moravskem, v Šleziji in Lužici; kompromis je pooblastil Vladislava, da po Matijevi smrti za 400.000 zlatih forintov odkupi te pokrajine. Z velikim pompom in slavjem sta kralja 21. julija 1479 v Olomucu ratificirala mirovni sporazum.Teke, str. 302.
Vladanje na Češkem (1480–1489)
Mir v Olomucu je omogočil katoliškim plemičem, ki so podpirali Matijo, da so se vrnili na Češko. Vladislav, ki je za krepitev svojega položaja v Evropi potreboval podporo Svetega sedeža, si je prizadeval izboljšati položaj katoličanov v svojem kraljestvu. Ni mogel doseči restavracije rimsko katoliške škofije v Pragi, začel pa je v mestnih svetih zamenjavati utrakviste s katoličani. Tudi dva sinova njegovega predhodnika, Jindřich in Hynek Poděbrady, sta prestopila v katoliško vero.Kubinyi, str. 177.
Prizadevanje za rekatolizacijo je razdražilo husite. Septembra 1483 so se dvignili v vstajo meščani Prage. Uporniki so morili in izganjali katoliške duhovnike in mestne svetnike ter preganjali Nemce in Jude. Tudi Vladislav je moral zapustiti prestolnico. Podobne vstaje so izbruhnile v Nymburku, Žatcu in Kraljevem Gradcu. Ker Vladislav ni mogel poslati vojske nad Prago, je spremenil politiko in leta 1484 potrdil nove husitske mestne svetnike.Boubin, str. 181.
Uspeh upora praških meščanov je med seboj zbližal zmerno husitske in katoliške plemiče, ki so meščane prezirali. Vladislav jih je pripravil do tega, da so se o verskih zadevah med seboj sporazumeli. Državni zbor je marca 1485 v Kutni Gori potrdil njihov kompromis, ki je v naslednjih desetletjih češkim državljanom, plemičem in neplemičem, omogočal, da so lahko svobodno pripadali tako katoliški kot utrakvistični veri. Vladislav se ni kaj dosti vmešaval v češke notranje spore. Sprva je podpiral plemiče, ki so skušali vpliv meščanstva v državnem zboru omejiti le na problematiko mest, kasneje pa se je skušal opirati na mesta pri omejevanju moči velikega plemstva, a je imel pri tem le zelo omejen uspeh. Tudi kasneje je še podpiral katoličane, vendar ne tako, da bi s tem razdražil utrakviste. Kljub prizadevanjem pa Prage ni uspel spraviti s katoliškim Rimom.
Friderik III. je prepričal šest volilnih knezov, da so 16. februarja 1486 na rajhstagu v Frankfurtu izvolili njegovega sina Maksimilijana za rimsko-nemškega kralja; v volilni postopek niso pritegnili niti Matije niti Vladislava (po določilih zlate bule iz leta 1356 je bil češki kralj avtomatično tudi volilni knez). Ta opustitev je oba užalila in pripeljala do njunega zbližanja; 11. septembra sta sestala v Jihlavi in sklenila zvezo proti cesarju. Srečanje je bilo priložnost za obravnavanje tudi drugih vsebin skupnega interesa, posebno za pogovor o kroženju denarja v njunih kraljestvih. Vladislav je obljubil, da bo Matiji poslal pomoč v boju proti cesarju, a njegovi svetovalci so ga kasneje prepričali, da ni držal obljube. Češki državni zbor je Vladislava tudi prisilil, da je junija 1487 sklenil s cesarjem in volilnimi knezi mir. Istega leta je papež Inocenc VIII. umaknil izobčenje Vladislava in ga priznal za češkega kralja.Teke, str. 312-313.
Vladislav se ni mešal v vojno, ki je leta 1482 izbruhnila med ogrskim kraljem in cesarjem. Šele ko se je Matija po zmagi nad cesarjem leta 1487 lotil šlezijskih knezov, da bi si prilastil njihove posesti v korist svojega sina Ivana Korvina, je Vladislav posredoval v korist ogroženih vojvod Minstrberških (sinov Jurija Podjebraškega) in jih rešil pred popolnim propadom. Leta 1489 je Matija prisilil Jana II. Żagańskega, da se je odpovedal vojvodini Głogów v korist Ivana Korvina.Teke, str. 316.
Bojevanje za Ogrsko (1490–1491)
6. aprila 1490 je na Dunaju umrl Matija Korvin.