Rimska mitologija je zbirka tradicionalnih zgodb, ki se nanašajo na legendarni izvor antičnega Rima in verski sistem, kot je predstavljeno v literaturi in vizualni umetnosti Rimljanov. Rimska mitologija se lahko nanaša tudi na sodobno preučevanje teh upodobitev in na vsebino, ki jo v katerem koli obdobju predstavlja literatura in umetnost drugih kultur.
Rimljani so svoje tradicionalne pripovedi običajno obravnavali kot zgodovinske, tudi če imajo čudežne ali nadnaravne prvine. Zgodbe se pogosto ukvarjajo s politiko in moralo ter kako se posameznikova osebna integriteta nanaša na njegovo odgovornost do skupnosti ali rimske države. Heroizem je bil pomembna tema. Ko zgodbe osvetlijo rimske verske prakse, se bolj ukvarjajo z obredom, svečeniki in institucijami kot s teologijo ali kozmogonijo John North, Roman Religion (Cambridge University Press, 2000) pp. 4ff..
Preučevanje rimske religije in mita zapletata zgodnji vpliv grške religije na Apeninskem polotoku v času rimske protozgodovine in poznejša umetniška posnemanja grških literarnih modelov rimskih avtorjev. V zvezi s teologijo so bili Rimljani radovedni, da bi identificirali lastne bogove z grškimi (interpretatio graeca) in znova interpretirali zgodbe o grških božanstvih pod imeni njihovih rimskih ustreznikovNorth, Roman Religion, pp. 4–5.. Rimski zgodnji miti in legende imajo tudi dinamičen odnos z etruščansko religijo, manj dokumentiran kot pri Grkih.
Medtem ko rimski mitologiji morda primanjkuje obsežne narave božjih pripovedi, kakršne najdemo v grški literaturi, Romul in Rem, ki sesata volka, sta znana kot vsaka podoba iz grške mitologije, razen Trojanskega konjaT. P. Wiseman, Remus: A Roman Myth (Cambridge University Press, 1995), p. xiii.. Ker je bila latinska literatura v Evropi bolj poznana skozi srednji vek in v obdobju renesanse, so razlage grških mitov s strani Rimljanov pogosto imele večji vpliv na pripovedne in slikovne predstavitve 'klasične mitologije' kot grški viri. Zlasti verzije grških mitov v Ovidovih Metamorfozah, napisanih v času Avgustove vladavine, so se štele za kanonične.
Viri Literarni viri Elementi prvotne rimske mitologije, ohranjeni v literarnih virih, zlasti v delih pesnikov in zgodovinarjev avgustove dobe, so tako »oblečeni v oblačilo grškega mita«, da delujejo kot literarni izum, kot psevdomitologija. Zgodbe v središču rimske mitologije - legende o Enejevem prihodu v Lacij in ustanovitvi mesta Rim - so prvič omenili grški avtorji. Homer že pravi, da bo Enej razširil trojanski kraljev rod, Stezihor (približno 550 pr. n. št.) je morda v eni pesmi omenil Enejev odhod iz razrušene Troje in Helanik iz Mitilene (približno 500 pr. n. št.). tudi pozna zgodbo Odisejevega in Enejevega prihoda v Lacij Dionizij iz Halikarnasa, Rimske starine, I, 46 = Fragmente der griechischen Historiker, str. 61 (ed. K. Müller).. Sledi Tauromenij (približno 356–260 pr. n. št.), ki v svoji Zgodovini navdušeno piše, da Enej iz razrušene Troje namesto zakladov na hrbtu prenaša svojega očeta Anhiza in kipe bogov prednikov ter pesnika Likofrona (približno 295 pr. n. št.), ki že v spevu Aleksandra napoveduje bodočo veličino Rima.
Rimljani so te grške zgodbe verjetno sprejeli šele v 3. stoletju pred našim štetjem, kar je razvidno iz fragmentov prvih rimskih pesnikov - Livija Andronika, Gneja Nevija in Kvinta Enija. Livij Andronik (približno 280–204 pr. n. št.) je v resnici prevedel oziroma prepesnil Homerjevo Odisejo v latinščino in napisal več dram s temami iz trojanskega cikla in mitom o Perzeju, in je grška božanstva pogosto nadomestil z italskimi. Gnej Nevij (približno 270–201 pr. n. št.) je pisal drame s temami iz rimske zgodovine, t.i. tragedije in v tragediji Romul grški mit zamenjal z rimsko legendo. V tem obdobju je ugledni rimski senator Fabij Piktor v grščini sestavil svojo analitično zgodovino Rima, kjer je govoril tudi o legendarni preteklosti Rima, ki jo je povezal s trojansko vojno in Enejem. Kvint Enij (239-169 pr. n. št.) je napisal spis Euhemer ali sveta zgodovina (latinsko Euhemerus sive sacra historia), kjer je na racionalen način, po zgledu na Grka Euhemera, razlagal izvor različnih božanstev, ki so bila nekoč, če ne le personifikacije naravnih sil, pa v resnici močni in slavni vladarji, ki so jih častili z božanskimi častmi. Po drugi strani so številne Enijeve tragedije, napisane po vzoru na Evripida, popularizirale grške mite o Ifigeniji, Melanipi, Medeji, Telefu in Testu. Ponovno je pripovedoval legendo o ugrabitvi Sabink v izgubljeni tragediji Sabinke in razkril vso legendarno preteklost Rima v svoji zgodovinski pesmi Anali, ki je prav tako v veliki meri izgubljena. Prav tako niso ohranjeni Origines, v katerih je Katon Starejši skoraj dvajset let (približno 168–149 pr. n. št.) opisal legende o ustanovitvi ne le Rima, temveč tudi številnih drugih italijanskih mest.
Veliki rimski učenjak in polihistor Mark Terencij Varon (116–27 pr. n. št.) je trdil, da so Rimljani že zdavnaj pozabili na svojo tradicijo, tako da o bogovih starodavnega rimskega panteona ni bilo nič znanega. Napisal je obširno delo Antiquitates, v katerem je v 41 knjigah zbral informacije o svetovnih profanih starinah. Čeprav je to delo popolnoma izgubljeno in ni mogoče vedeti, kakšne natančne so bile informacije, se vseeno zdi, da ni našel nobenega izvirnega rimskega mitološkega gradiva, ker so njegovi sodobniki in privrženci – Cicero, Vergilij, Horacij, Tit Livij in Ovid - pri predstavitvi legendarnih dogodkov še naprej uporabljali le oblike grškega mita. Po drugi strani pa o zgodnji prisotnosti Enejeve zgodbe med Rimljani priča fragment, ki ga je citiral Varon iz starodavne pesmi Carmen Priami (Priamova pesem), verjetno sestavljene v obdobju Livija Andronika. V Vergilijevi Eneidi so filologi s skrbnimi analizami lahko odkrili le majhno sled starodavne rimske in italijanske tradicije (bela svinja Vergilije, Eneida, VIII, 43–45, ustanovitev Parentalija, Apolon iz Sorakte), vendar se tudi bolj nanašajo na kult kot na mitologijo in prežeta so z izjemnim učenjem z različnimi elementi - pitagorejski, orfični, platonski in stoični. Tit Livij (59 pr. n. št.- 17 n. št.) je v svojem obsežnem delu Ab Urbe condita (Od ustanovitve mesta) idealiziral preteklost in mit racionaliziral in podredil domoljubnim čustvom in trenutnim političnim okoliščinam. Ovid (43 pr. n. št. - 17 pr. n. št.) v veliki mitološki pesnitvi Metamorfoze ponuja pregled glavnih grških mitov o čudežnih preobrazbah, ki pojasnjujejo izvor voda, kamnin, rastlin, živali, zvezd itd. nekaterim rimskim legendam, toda le tistim, ki so jih vzeli iz prejšnjih literarnih del. Njegova pesnitev Fasti (praznični koledar) je poln folklornega gradiva in razlag določenih rimskih festivalov, običajev in obredov, toda tudi tu se razkrije Ovidovo globoko znanje grške mitologije.
Arheološke najdbe Ker iz razpoložljivih literarnih virov ni mogoče sklepati, da so imeli Rimljani svojo izvorno mitologijo in da gre za mitologijo, ki je znana danes in sega že v 3. stoletje pred našim štetjem, so znanstveniki poskušali rekonstruirati njen kult z uporabo arheoloških podatkov in informacij o kultu in obredu, izvirni vsebini in razvojni poti; vendar so to najprej le bolj ali manj sprejemljive domneve. Etruščane, pa tudi Rimljane, so na primer zanimali trojanski cikli mitov, na katere kaže amfora iz 6. stoletja pred našim štetjem, ki so jo našli v Vulciju in upodablja trojanskega kralja Priama, boga Hermesa in boginje Hero, Ateno in Afrodito. Lončenino in druge ostanke materialne kulture iz 6. in 5. stoletja pred našim štetjem v Rimu in okolici krasijo različne slike grških božanstev in mitični prizori, znani iz grške literature; med njimi je predstava Eneja, ki nosi Anhiza na hrbtu, kar kaže, da je bil mit Rimljanom znan že mnogo pred Nevijem in Enijem.
Narava rimskega mita
Ker je ritual igral osrednjo vlogo v rimski religiji, ta mit pa narejen za Grke, včasih dvomimo, da so Rimljani imeli veliko domače mitologije. Ta percepcija je produkt romantizma in klasičnih študij 19. stoletja, ki je grško civilizacijo cenila kot 'avtentično ustvarjalno'.T. P. Wiseman, The Myths of Rome (University of Exeter Press, 2004), preface (n.p.). Od renesanse do 18. stoletja pa so bili rimski miti navdih zlasti za evropsko slikarstvo.Wiseman, The Myths of Rome, preface. Rimsko izročilo je bogato z zgodovinskimi miti ali legendami o ustanovitvi in vzponu mesta. Te pripovedi se osredotočajo na človeške akterje, le z občasnimi posegi božanstev, vendar z osuplim občutkom božje urejene usode. V najzgodnejšem obdobju Rima sta zgodovina in mit vzajemna in komplementarna.Alexandre Grandazzi, The Foundation of Rome: Myth and History (Cornell University Press, 1997), pp. 45–46. Kot ugotavlja T. P. Wiseman: »Rimske zgodbe so še vedno pomembne, saj so bile pomembne Danteju leta 1300 in Shakespearu leta 1600 ter očetom ustanoviteljem ZDA leta 1776. Kaj je treba za svobodnega državljana? Je lahko velesila še vedno republika? Kako se dobronamerna avtoriteta spremeni v morilsko tiranijo?«
Glavni viri za rimski mit vključujejo Vergilijevo Eneido in prvih nekaj knjig Livijeve Zgodovine ter Dionizijeve Roman Antiquities. Drugi pomembni viri so Ovidove Fasti, pesnitev v šestih knjigah, zgrajena po Rimskem verskem koledarju in četrta knjiga Propercijevih Elegij. Prizori iz rimskega mita se pojavljajo tudi v rimskih stenskih poslikavah, na kovancih in kiparstvu, zlasti v reliefih.
Ustanovitev mitov
Eneida in Livijeva zgodnja Zgodovina sta najboljši vir mita o ustanovitvi Rima. Gradivo iz grške junaške legende je bilo zgodaj cepljeno na domače poreklo. Trojanski princ Enej je bil kot mož Lavinije, hčere kralja Latina, patronimičnega prednika Latincev in zato preko zapletenega revizionističnega rodoslovja, predhodnik Romula in Rema. Trojanci so bili sprejeti kot mitski predniki rimskega ljudstva.
Drugi miti
Značilni miti o Rimu so pogosto politični ali moralni, to je, da se ukvarjajo z razvojem rimske vlade v skladu z božanskim zakonom, ki ga izraža rimska religija in z demonstracijami posameznikove drže moralnih pričakovanj (mos maiorum - kolektivno spoštovana načela, vedenjski modeli in družbene prakse, ki so vplivale na zasebno, politično in vojaško življenje v starem Rimu) ali neuspehov narediti tako. Ugrabitev Sabink, kar pojasnjuje pomen Sabincev za oblikovanje rimske kulture in vzpon Rima s konflikti in zavezništvi. Numa Pompilij, še en rimski kralj sabinskega porekla, se je poročil z nimfo Egero in ustanovil številne pravne in verske ustanove v Rimu. Servij Tulij, šesti rimski kralj, je bil skrivnostnega izvora in je bil zato podvržen mitologiji in naj bi se zaljubil v boginjo Forzunom. Tarpejska pečina in njena vloga pri usmrtitvi izdajalcev. Lukrecija, ki je s svojo požrtvovalnostjo povzročila padec monarhije v Rimu in privedla do ustanovitve republike. Klelia, Rimljanka, ki jo je gostil Lars Porsena. S skupino rimskih devic je pobegnila iz Clusijskega tabora Horacij Kokl, zgodba, ki govori o pomembnosti osebnega poguma. Mucij Scevola je dal desno roko nad ogenj, da je dokazal lojalnost rimski državi. Cecul, sin Vulkana, je bil legendarni ustanovitelj Preneste, edini mit iz starodavnega Lacija, ki je v celoti ohranjen.J.N. Bremmer and N.M. Horsfall, Roman Myth and Mythography (University of London Institute of Classical Studies, 1987), pp. 49–62. Mark Manlij in gosi, zgodba o božanskem posredovanju v času obleganja Galcev v Rimu.Bremmer and Horsfall, pp. 63–75. Zgodbe, ki se nanašajo na praznike Nona Caprotinae in Poplifugia.Bremmer and Horsfall, pp. 76–88. Koriolan, zgodba o politiki in etiki. Etruščansko mesto Korit kot 'zibelka' trojanske in italijanske civilizacije.Bremmer and Horsfall, pp. 89–104; Larissa Bonfante, Etruscan Life and Afterlife: A Handbook of Etruscan Studies (Wayne State University Press, 1986), p. 25. Prihod boginje Kibele v Rim.Bremmer and Horsfall, pp. 105–111.
Religija in mit