Catch Me Who Can (slovensko Ujemi me, kdor more) je bila četrta in zadnja parna lokomotiva konstruktorja Richarda Trevithicka. Prvi dve je zasnoval za železarni v Coalbrookdaleu in Penydarrenu, tretjo pa za premogovnik Wylam. Lokomotivo Catch Me Who Can je leta 1808 izdelalo podjetje Rastrick and Hazledine v svoji livarni v Bridgnorthu, Anglija. Trevithick jo je predstavil v »parnem cirkusu«, ki ga je organiziral na krožni progi v Bloomsburyju, malo južno od sedanje železniške postaje Euston Square v Londonu.
150px|thumb|left|Vstopnica za Trevithickov parni cirkus poleti 1808 z risbo lokomotive Catch Me Who Can
Lokomotiva je dosegla hitrost 19 km/h. Za tirnice iz litega železa je bila pretežka. Po iztirjenju, ki ga je povzročila počena tirnica, je Trevithick po štirinajst dneh svoj cirkus zaprl.
Mehanizem Konstrukcija lokomotive Catch Me Who Can je bila enostavnejša od konstrukcij prejšnjih lokomotiv. Horizontalni valj, vztrajnik in zobniški pogon je zamenjal pokončen valj, vgrajen v parni kotel. Bat je gnal par pogonskih koles neposredno preko veznih drogov. Kotel je bil plamenocevni s povratno cevjo in notranjim kuriščem.
|thumb|left| Sporna sodobna risba parnega cirkusa
Vir Catch Me Who Can.
Kategorija:Parne lokomotive