Odin (iz staronordijskega ) je osrednje božanstvo nordijske in kontinentalne germanske mitologije. V nordijski mitologiji, ki je glavni vir večine ohranjenih zapisov o njem, je povezan s širokim naborom konceptov in vlog, vključno z modrostjo, zdravilstvom, smrtjo, kraljevanjem, vešali, znanjem, vojno, bitko, zmago, čarovništvom, poezijo, besom, runsko abecedo in ekstazo. Poleg tega je znan kot mož boginje Frigg, oče pomembnih bogov kot sta Thor in Baldr, ter kot ključna figura v številnih mitskih dogodkih, od stvarjenja sveta do poslednje bitke Ragnaröka.
Njegova prisotnost sega skozi celotno zapisano zgodovino Severne Evrope, od rimske okupacije Germanije, obdobja preseljevanja ljudstev do vrhunca v vikinški dobi. V širši germanski mitologiji in poganstvu je bil v stari angleščini poznan tudi kot Wōden, stari saksonščini kot Uuôden, stari nizozemščini kot Wuodan, stari frizijščini kot Wêda in v stari visoki nemščini kot Wuotan. Vse te besede izhajajo iz pragermanskega teonima *Wōðanaz, kar pomeni »gospodar besa« ali »vodja obsedenih«. Njegov vpliv je viden v krajevnih imenih, folklori in celo v koledarskem poimenovanju dneva srede (Wednesday) v nekaterih germanskih jezikih.
Stara nordijska besedila Odina pogosto upodabljajo kot enookega, dolgobradega modreca z mogočnim kopjem Gungnir, ki ga spremljajo dva volkova (Geri in Freki), dva krokarja (Huginn in Muninn) ter osemnogi žrebec Sleipnir. Njegova podoba kot moža z ogrinjalom in širokim klobukom poudarja njegovo povezavo z magijo, potovanji in preobrazbo. Poleg tega so njegove zgodbe prepletene z mitološkimi dogodki, kot so pridobitev medice poezije, daritev runskega znanja človeštvu ter njegova vloga pri oblikovanju prvih ljudi, Aska in Emble. Odinova povezanost z Valhalo in valkirami ga postavlja v osrčje nordijskih pogledov na posmrtno življenje. Polovica padlih bojevnikov, znanih kot einherjar, se pod njegovim vodstvom pripravlja na Ragnarök, medtem ko preostali del, Fólkvangr, pripada boginji Freyji. Njegov svetovalec je breztelesna glava modreca Mímirja, ki mu prinaša vpogled v prihodnost.
V poznejši folklori se Odin včasih pojavi kot vodja Divje jage, trume duhov prednikov, ki se v zimskem času podi po nebu. Zlasti v staroangleških in staronordijinskih besedilih ga povezujemo z uroki in drugimi oblikami magije. Raziskovalci so razvili številne teorije o njegovem izvoru in razvoju, pri čemer so nekatere usmerjene na etimološke povezave z drugimi božanstvi, kot je Freyjin mož Óðr, ki deluje kot nekakšen etimološki dvojnik Odina, ali na zgodovinske vplive, kot so stiki s praindoevropsko mitologijo.
V sodobnem času Odin ostaja vir navdiha za umetnost, literaturo in glasbo. Njegova čaščenja so prisotna tudi v germanskem novopoganstvu, kjer nekatere veje religije Odina postavljajo v središče svoje duhovnosti. Njegov lik tako ostaja simbol globoke mistike, neukročenega duha in večne radovednosti, ki prežema nordijsko in germansko dediščino.
Ime Etimološki izvor Staronordijski teonim Óðinn (runsko kot je zapisano na fragmentu lobanje najdene v Ribu na Danskem) je sorodnik drugih srednjeveških germanskih imen, vključno s staroangleškim Wōden, starosaškim Wōdan, staronizozemskim Wuodan in starovisokonemškim Wuotan (starobavarsko Wûtan).; ; Ernst Anton Quitzmann, Die heidnische Religion der Baiwaren, , 1901W.J.J. Pijnenburg (1980), Bijdrage tot de etymologie van het oudste Nederlands, Eindhoven, hoofdstuk 7 'Dinsdag – Woensdag' Vsi izhajajo iz rekonstruiranega pragermanskega teonima moškega spola *Wōðanaz (ali *Wōdunaz). *Wōðanaz, preveden kot »gospodar besa« ali kot »vodja obsedenih«, izhaja iz pragermanskega pridevnika *wōðaz (»obseden, navdihnjen, deliričen, besen«), pripetega na pripono *-naz (»gospodar«). sličica|200x200_pik|Woðinz (beri od desne proti levi), verjetno verodostojno potrdilo o predvikinškem obstoju izraza za boga Odina, na kamnu najdenem v Strängnäsu na Švedskem Notranji in primerjalni dokazi vsi kažejo na ideje o božanskem posedovanju ali navdihu in ekstatičnem vedeževanju. V svoji Gesta Hammaburgensis ecclesiae pontificum (1075–1080 n. št.) Adam iz Bremna izrecno povezuje Wodana z latinskim izrazom furor, ki ga lahko prevedemo kot »bes«, »norost«, »ihta« ali »blaznost« (Wodan id est furor : »Odin, to je furor«).Orchard (1997:168–69). Leta 2011 je bil izraz Woðinz na kamnu najdenem v Strängnäsu na Švedskem sprejet kot verjetno verodostojen izraz za Odina, vendar bi se lahko izraz namesto zanj uporabljal tudi kot soroden pridevnik s pomenom »z darom za (božansko) posest«.Gustavsson, Helmer & Swantesson, Jan O.H. 2011. Strängnäs, Skramle och Tomteboda: tre urnordiska runinskrifter , in Fornvännen.
Druge germanske sorodnice, ki izhajajo iz *wōðaz, vključujejo gotski woþs (»obseden«), staronordijski óðr (»nor, podivjan, besen«), staroangleški wōd (»nor, podivjan«) in nizozemski woed (»podivjan, divji, nor«), skupaj s substantiviranimi oblikami staronordijskega óðr (»um, pamet, razsodnost; pesem, poezija«), staroangleškega wōþ (»zvok, hrup; glas, pesem«), starovisokonemškega wuot (»vznemirjenje, nasilno vznemirjenje«) in srednjenizozemskega woet (»bes, blaznost«), iz istega korena kot izvirni pridevnik. Pragermanska izraza *wōðīn (»norost, bes«) in *wōðjanan (»besneti«) je prav tako mogoče rekonstruirati. Zgodnje epigrafske potrditve pridevnika vključujejo un-wōdz (»tisti, ki je miren«, tj. »ne-besen«; 200 n. št.) in wōdu-rīde (»besni jezdec«; 400 n. št.).
Filolog Jan de Vries je trdil, da sta bili staronordijski božanstvi Óðinn in Óðr verjetno prvotno povezani (kot v dubleti Ullr–Ullinn), pri čemer je Óðr (*wōðaz) starejša oblika in končni vir imena Óðinn (*wōða-naz). Nadalje je predlagal, da je bog besa Óðr–Óðinn stal nasproti bogu veličastnega sijaja Ullr–Ullinnu na podoben način kot je v vedski mitologiji opisano nasprotje med Varuno in Mitro.
Pridevnik *wōðaz izhaja iz predgermanske oblike *uoh₂-tós, ki je povezana s prakeltskim izrazom *wātis v pomenu »videc, vedeževalec« (prim. galski wāteis, staroirski fáith »prerok«) in *wātus v pomenu »prerokba, pesniški navdih« (prim. staroirski fáth »preroška modrost, maksime«, starovaližanski guaut »preroški verz, panegirik«). Po mnenju nekaterih raziskovalcev je latinski izraz vātēs (»prerok, videc«) verjetno keltska izposojenka iz galščine, zaradi česar je *uoh₂-tós ~ *ueh₂-tus (»(od) Boga navdihnjen«) skupni verski izraz germanskega in keltskega izvora in ne podedovana beseda zgodnejšega praindoevropskega (PIE) izvora. Če izključimo možnost izposoje, lahko kot skupnega prednika potrjenih germanskih, keltskih in latinskih oblik postavimo tudi PIE etimon *(H)ueh₂-tis (»prerok, videc«).
Druga imena Za Odina je zabeleženih več kot 170 imen; imena različno opisujejo lastnosti boga, se nanašajo na mite o njem ali na verske prakse, povezane z njim. Zaradi te množice je Odin bog z največ znanimi imeni med germanskimi ljudstvi.Simek (2007:248). Steve Martin je opozoril, da ime Odinsberg (Ounesberry, Ounsberry, Othenburgh), dobesedno »Odinov hrib« v Cleveland Yorkshiru, današnji Roseberry (Topping), morda izhaja iz časa anglijskih naselbin, saj imata bližnja Newton under Roseberry in Great Ayton anglosaške pripone. Zelo dramatičen skalnat vrh hriba je očiten kraj, ki bi ga lahko ljudje povezovali z božanstvom in je bil morda mesto, kjer so pred prihodom Anglijev ljudje verovali v druga božanstva bronaste/železne dobe, glede na to, da je bil ob vrhu zakopan kup bronastih votivnih sekir in drugih predmetov. Lahko bi torej šlo za redek primer nordijsko-germanske teologije, ki je na impozantnem plemensko pomembnem kraju izpodrinila prejšnjo keltsko mitologijo.
Richard Wagner v svojem opernem ciklu Nibelunški prstan boga imenuje Wotan, kar je njegova lastna iznajdba, ki združuje staronemški Wuotan in nizkonemški Wodan.
Izvor angleške besede za sredo (Wednesday) Sodobno angleško ime tretjega dne v tednu izhaja iz staroangleškega Wōdnesdæg, kar pomeni »dan Wōdena«, Sorodne izraze najdemo tudi v drugih germanskih jezikih, kot so srednjenizkonemški in srednjenizozemski Wōdensdach (v sodobni nizozemščini woensdag), starofrizijski Wērnisdei (≈ Wērendei) in staronordijski Óðinsdagr (prim. danski, norveški, švedski onsdag). Vsi ti izrazi izvirajo iz poznega pragermanskega *Wodanesdag (»dan Wōðanaza«), kar je kalk latinskega Mercurii dies (»Merkurjev dan«; prim. sodobno italijanski mercoledì, francoski mercredi, španski miércoles).Simek (2007:371)
Pričevanja Od rimskega obdobja do selitve ljudstev sličica|Ena izmed plošč iz Torslunde. Figura na levi je bila odlita z obema očesoma, vendar so ji kasneje desno oko odstranili. sličica|Ime Wōđnas na brakteatu (kovancu) iz začetka 5. stoletja n. št. zapisano kot zrcalno besedilo Prva pričevanja o germanskih ljudstvih so bila zabeležena s strani Rimljanov, v teh delih pa je Odin pogosto omenjen – s postopkom, znanim kot interpretatio romana (kjer značilnosti, ki jih Rimljani zaznavajo kot podobne, privedejo do identifikacije ne-rimskega boga kot rimskega boga) – kot rimski bog Merkur. Prvi jasen primer tega se pojavi v delu Germania rimskega zgodovinarja Tacita s konca 1. stoletja našega štetja, ko Tacit piše o veri Svebov (konfederaciji germanskih ljudstev) in ugotavlja, da »med bogovi v glavnem častijo Merkurja. Menijo, da je njihova verska dolžnost, da mu ob določenih dnevih darujejo človeške in druge žrtve. Herkula in Marsa pomirijo s posebej določenimi živalskimi daritvami« in dodaja, da del Svebov prav tako časti »Izido«. V tem primeru Tacit boga Odina imenuje »Merkur«, Thora »Herkul«, Týra pa »Mars«. »Svebska Izida« je bila predmet mnogih razprav in bi lahko predstavljala boginjo »Freyjo«.Birley (1999:42, 106–07).
Anthony Birley je opozoril, da ima Odinova navidezna identifikacija z Merkurjem le malo skupnega z Merkurjevo klasično vlogo sela bogov, temveč je povezana z Merkurjevo vlogo psihopompa (vodnika duš preminulih v onstranstvo). Tudi drugi sodobni dokazi so lahko privedli do enačenja Odina z Merkurjem; Odin je bil v tem času tako kot Merkur morda že upodobljen s palico in klobukom, morda je veljal za trgovskega boga in morda sta bila obravnavana vzporedno v svoji vlogi potujočih božanstev. Toda njuna položaja v posameznih verskih sferah sta bila lahko zelo različna.Simek (2007:244). Tudi Tacitov stavek »med bogovi v glavnem častijo Merkurja« je pravzaprav citat iz knjige Commentarii de Bello Gallico Julija Cezarja (1. stoletje pr. n. št.), v kateri Cezar omenja Galce in ne germanskih ljudstev. Glede germanskih ljudstev Cezar pravi: »Bogovi, ki jih priznavajo, so samo tisti, ki jih lahko vidijo, Sonce, Ogenj in Luna«, kar poznavalci zavračajo kot očitno zmotno, ne glede na to, kaj ga je morda pripeljalo do te izjave.
Neposrednih, nespornih dokazov o čaščenju Odina/Merkurja med Goti ni, obstoj Odinovega kulta med njimi pa je predmet razprav. Richard North in Herwig Wolfram sta trdila, da Goti niso častili Odina. Wolfram pri tem poudarja, da to potrjuje uporaba grških imen dni v tednu v gotščini. Ena od možnih razlag gotskega prstana iz Pietroassa je, da napis »gutaniowi hailag« pomeni »posvečeno Wodanu-Jovu«, vendar je to zelo sporno.
Najzgodnejša jasna omemba Odina z imenom se nahaja na C-brakteatu, odkritem na Danskem leta 2020. Na brakteatu, datiranem v leto 400, je napis v pranordijskem starem Futharku: »On je Odinov človek« (iz Wōd[a]nas weraz).Brooks (2023). Čeprav so se angleška kraljestva spreobrnila v krščanstvo do konca 7. stoletja, je Woden pogosto naveden kot ustanovna figura med staroangleško kraljevino.Herbert (2007 :7).