thumb|280px|alt=Map of Classical Lycia|Karta Likije z najpomembnejšimi antičnimi mesti (bele točke), gorami (rdeče točke) in rekami thumb|280px|Provinca Antalya
Likija (likijsko 𐊗𐊕𐊐𐊎𐊆𐊖, Trm̃mis, hetitsko Lukka, grško , Lukía, turško Likya) je bila geopolitična pokrajina v Anatoliji v sedanjih turških provincah Antalya in Muğla na obali Sredozemskega morja in Burdur v celinskem delu Anatolije. Iz staroegipčanskih in hetitskih zapisov iz pozne bronaste dobe je razvidno, da je bila naseljena s prebivalci, ki so govorili indoevropski jezik iz anatolske skupine jezikov. Prvi pisni dokumenti v likijščini, ki je kasnejša oblika luvijskega jezika, so zapisi na kamnih iz obdobja prisilne vključitve Likije v Ahemenidsko cesarstvo v železni dobi. V tem času (546 pr. n. št.) je bilo število luvijskih govorcev zdesetkano in v Lidijo so se začeli priseljevati perzijsko govoreči priseljenci.
V perzijskih vojnah se je Likija vojskovala na perzijski strani, ko so Grki porazili Ahemenide, pa je bila nekaj časa svobodna. Po kratkem članstvu v Atenski zvezi se je sporazumno odcepila in postala neodvisna, nato je ponovno prišla pod perzijsko nadoblast, se ponovno uprla, doživela okupacijo karijskega kralja Mavzola, ponovno prišla pod Perzijce in po njihovem porazu v vojni z Aleksandrom Velikim prišla pod makedonsko oblast. Zaradi dotoka grških govorcev in velikega zmanjšanja števila likijskih, je bila pod Makedonci popolnoma helenizirana. Likijski jezik je izginil tako z napisov kot s kovancev.
Po porazu Antioha III. leta 188 pr. n. št. so Rimljani Likijo za dvajset let prepustili Rodosu in jo leta 168 pr. n. št. ponovno prevzeli sami. V poznem obdobju Rimske republike je Likija uživala svobodo kot del rimskega protektorata. Rimljani so uradno proglasili domačo oblast leta 168 pr. n. št. v okviru Likijske zveze. Zveza je delovala kot zgodnja federacija z republikanskimi načeli in je kot taka vzbudila pozornost snovalcev Ustanovne listine Združenih držav Amerike.Bernstein, Richard (19. september 2005). A Congress, Buried in Turkey's Sand. The New York Time. Arhivirano iz izvirnika 13. oktobra 2010.
Likija od poraza s Karijci kljub temu ni bila suverena država. Rimski cesar Klavdij je Lidijsko zvezo leta 43 pr. n. št. razpustil in Likijo kot provinco vključil v svoje cesarstvo. Kasneje je postala eparhija Vzhodnega oziroma Bizantinskega cesarstva. Grški jezik je kljub turškim vplivom ostal v Likiji pogovorni jezik vse do zgodnjega 2. tisočletja. Po propadu Bizantinskega cesarstva v 15. stoletju je Likija prišla pod osmansko oblast, kateri je po propadu cesarstva sledila Turška republika. Po pogajanjih o razmejitvi in izmenjavi prebivalcev med Grčijo in Turčijo leta 1923 so se Grki odselili.
Geografija Meje Likije so se s časom spreminjale, njeno središče pa je vedno bil polotok Teke v jugozahodni Turčiji. Njene zgodovinske sosede od zahoda proti vzhodu so bile Karija, Pizidija in Pamfilija, ki so imele vsaka svoj anatolski jezik.
Polotok Teke je dobil ime po nekdanji anatolski provinci Teke, ta pa po turškem plemenu, ki se je naselilo v tej regiji.
Pokrajina V Likiji se približno od severovzhoda proti jugozahodu raztezajo štirje gorski grebeni, ki so del skrajno zahodnega dela gorovja Taurus. Najbolj zahodno je Boncuk Dağlari (Gorovje Boncuk), ki se razteza od Altinyayle na jugozahodu do Orena severno od Fethiye. Gorovje je dokaj nizko z vrhovi do približno 2340 m. Zahodno od njega so strme soteske reke Dalaman (Dalaman Çayı, antični Indus), ki tvorijo tradicionalno mejo med Likijo in Karijo. Na reki so v provinci Denizli štirje umetni jezovi.
Naslednji greben proti vzhodu je Akdağları (Bele gore). Dolg je približno 150 km. Najvišji vrh je Uyluktepe, morda antični Kragus, visok 3024 m. Zahodno od njega teče reka Eşen Çayı, morda antični Ksantus, likijska Arñna, ki izvira v Boncuku in se izliva v Sredozemsko morje sredi več kilometrov dolge plaže v Patari. Dolina reke se je v dinastični Likiji imenovala Tŗmmis. Njeni prebivalci so se imenovali Termili ali Tremili, grško Kragos, na grških likijskih kovancih pa Kr ali Ksan Kr.
Naslednji proti vzhodu je Beydağları (Begove gore) z najvišlim vrhom Kızlarsevrisi (3086 m), ki je hkrati najvišji na polotoku Teke. Greben se je v antiki zelo verjetno imenoval Masicitus. Med gorovjema Beydağları in Akdağları je visoka planota, na kateri je stal antični Miljas. Planota s središčem Elmalı (Jabolčno mesto) z nadmorsko višino 1100 m, je znana po sadjarstvu.
Čez planoto teče reka Akçay, v kateri se zbira voda z okoliških pobočij. Pod mestom sta jezeri Karagöl in Avlangöl, ki sta trenutno prazni, ker se vsa voda zbira v umetnem jezeru nad mestom. Uporablja se za namakanje sadovnjakov. Rečno korito od umetnim jezerom je suho, ker se vsa preostala voda steka v vodovoda mest Arikanda in Arif. Skupnost si prizadeva obnoviti nekaj cedrovih gozdov, ki so bili posekani v antiki.Harrison, Martin; Young, Wendy (2001). Mountain and plain: from the Lycian coast to the Phrygian plateau in the late Roman and early Byzantine period. Ann Arbor, The University of Michigan Press. str. 48–50.
Najbolj vzhoden greben se imenuje Tahtalı Dağları in se razteza ob vzhodni obali polotoka Teke. Najvišji vrh pogorja je Tahtalı Dağ (2366 m), katerega so Grki v spomin na domovino imenovali Olimp. Tahtali Dagi (2366 m.) Antalya Website. antalyaonline.net. 1996–2011. Večina gorovja je rezerviranega za narodni park Olimpos Beydağları Parki. Na pobočju Olimpa je nad Çıralıjem izdanek Yanartaş, ki ima obliko črke U, iz katerega izhaja metan in napaja večni ogenj. Lokacija se je v antiki imenovala Himera. V slepi dolini med gorovji Baydağları in Tahtalidağları izvira reka Alakır Çay, antična Limra.
Naselja Antični viri omenjajo približno 70 likijskih naselij, v obalnem pasu predvsem v varnih jamah, v notranjosti pa na pobočjih ali na vrhovih hribov. Težak dostop je v tistih časih pomenil varnost. Razčlenjena divja obala je dajala lahko branljiva pristanišča, ki so bila v težkih časih utrdbe piratov.
Glavna mesta v antični Likiji so bila Ksantos (likijsko Arñna), Patara (likijsko Pttara), Mira, Pinara (likijsko Pilleñni), Tlos in Olimpos, ki so imela v Likijski zvezi po tri glasove, in Fazelida. Nekatera karijska mesta, med njimi Telmesos in Kira, klasični avtorji včasih štejejo za likijska.
Zanimivosti Četudi je v dialogu Erōtes (ali Amores) iz 4. stoletja, ki ga nekateri pripisujejo Lucijanu, zapis, da so »likijska mesta bolj zanimiva zaradi svoje zgodovine kot zaradi svojih spomenikov, ker niso ohranili svojega nekdanjega sijaja«, so številni spomeniki še vedno vidni. Mednje zagotovo sodijo značilne skalne grobnice v prepadnih stenah pri Dalyanu. Eno od najboljših zbirk likijskih artefatkov ima londonski Britanski muzej. Letoon, pomembno helenistično svetišče boginje Leto in njenih dvojčkov Apolona in Artemide, in bližnji Ksantos, antična prestolnica Likije, sta na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Xanthos-Letoon. World Heritage – The List. UNESCO. Pridobljeno 13. oktobra 2010.
Likijska pešpot (turško Likya Yolu) je približno 540 km dolga markirana pešpot, ki pelje od Ölüdeniza pri Fethiyi na zahodu do Geyikbayırıja kakšnih 20 km od Antalye. Ustanovljena je bila na pobudo Britanke/Turkinje Kate Clow, da bi promovirala vzdržni turizem v majhnih gorskih vaseh, ki jim je pretilo izumrtje. Največ pohodnikov je v obdobjih od marca do junija in od septembra do novembra, kar pripomore k podaljšanju kopalne turistične sezone.
Antični jezik
thumb|left|180px|upright|Popisan ksantski obelisk Eponimni prebivalci Likije, Likijci, so govorili likijski jezik iz luvijske veje anatolskih jezikov, poddružine družine indoevropskih jezikov. Likijščina je izpričana zgolj od 5. stoletja do 3. stoletja pr. n. št. Pisala se je v edinstvenem likijskem alfabetu, likijščini prilagojenem grškem rodoškem alfabetu. Jeziki luvijske veje so se razvili v Anatoliji v 2. tisočletju pr. n. št. Likija se je takrat imenovala Lukka in je bila pod hetitsko oblastjo.
Okoli leta 535 pr. n. št., pred prvim dokazanim pojavom likijščine, je Likijo zasedlo perzijsko Ahemenidsko cesarstvo. Likijci so se okupaciji neuspešno upirali in bili zato zdesetkani. Prvi kovanci z napisi v likijski pisavi so se pojavili malo pred letom 500 pr. n. št.Keen (1998), str. 11. Likija se je v monarhiji, ki so jo ustanovili Perzijci, lepo razvijala. Iz tega obdobja so številni klesani kamniti spomeniki ter zgodovinski in vladni napisi, ki zaradi neznanja jezika niso povsem razumljivi. Za to obdobje se uporablja naziv »dinastično obdobje«. Za kakršno koli obliko vladne ali federalne demokracije ni dokaza.
V Likiji so bile že pred tem manjše enklave dorskih Grkov. Enklava Doris je bila npr. stara nekaj sto let. Dorski je bil tudi Rodos. Ko so Perzijce porazili Grki, se je Likija odprla za nadaljnje naseljevanje Grkov. Napisi v likijščini so začeli izginjati, medtem ko so se napisi v grščini začeli množiti. Popolna asimilacija Likijcev v Grke se je zgodila pod Aleksandrom Velikim v 4. stoletju pr. n. št.Keen (1998), str. 49. Po letu 300 pr. n. št. so napisi v likijščini povsem izginili.
Kasneje je Likijce porazila Rimska republika, ki je skoraj do konca svojega obstoja dovoljevala domačo oblast in jezik, takrat že grški. Po razpadu Rimskega cesarstva je pripadla Bizantinskemu cesarstvu. V Likiji se je še vedno govorilo grško. Na začetku 2. tisočletja n. št. so se v Anatoliji začeli naseljevati turško govoreči priseljenci, ki v LIkiji nikoli niso bili zelo številčni. Po propadu Bizantinskega cesarstva v 15. stoletju je bila Likija vključena v Osmansko cesarstvo. Ob grških naseljih so bila zgrajena turška. Vsako naselje je govorilo svoj jezik.
Vse grško govoreča enklave v Anatoliji so bile po ustanovitvi Turške republike leta 1923 skladno z Lausannskim sporazumom preseljene v Grčijo. Nekaj prebivalcev so preselili tudi prisilno. V njihova mesta in vasi so se naselili Turki, nekatera pa so tudi povsem opustela.
Zgodovina Prazgodovina Do dešifriranja hetitske pisave in staroegipčanskih hieroglifov ter odkritja vladnih dokumentov, ki so se nanašali Likijo in Likijce, je bila zgodovina Likije malo znana. Zapisi o Likijcih niso preveč pozitivni. Hetiti v pozni bronasti dobi in Egipčani jih opisujejo kot upornike, pirate in plenilce. Likijci v tem obdobju o sebi niso zapustili nobenih zapisov, kar kaže, da so bili morda nepismeni.
Staroegipčanski dokumenti opisujejo Likijce kot zaveznike Hetitov. Likija je bila kot Lukka ali Luqqa okoli leta 1250 pr. n. št. morda članica Asuve, zveze držav zahodne Anatolije, ki je bila nasprotnica Hetitskega cesarstva. Po propadu Hetitskega cesarstva se je Likija pojavila kot neodvisno Novohetitsko kraljestvo, v katerem so bile preživele hetitske države. Naziv Novohetitsko kraljestvo je dogovoren, ker nobena država ni bila hetitska. V večini kraljestva so se govorili jeziki iz luvijske družine jezikov.
Obdobje legend thumb|left| 250px|Večni ogenj na Himeri je povzročil nastanek mita o Himeri, ogenj bruhajoči pošasti z levjo glavo, kozjim trupom in zmajskim repom
Civilizacija v Sredozemlju je v obdobju decentralizacije, selitev in mednarodnih vojn okoli leta 1200 pr. n. št. propadla. Likijska prazgodovina se je končala.