Otošna keltska umetnost, znan tudi pod imenom hiberno-saksonska umetnost, je slog v umetnosti, ki je nastal v post-rimski zgodovini Irske in Velike Britanije. Izraz izhaja iz insula, latinskega izraza za "otok"; v tem obdobju sta Britanija in Irska imeli v precej drugačen slog od preostale Evrope. Umetnostni zgodovinarji običajno sestavljajo otoško umetnost kot del umetniškega gibanja migracijskega obdobja in zgodnje srednjeveške zahodne umetnosti in je kombinacija teh dveh tradicij, ki slogu dajejo poseben značaj. Honour & Fleming, 244–247; Pächt, 65–66; Walies & Zoll, 27–30
Večina otoške umetnosti izvira iz irskega samostanskega gibanja keltskega krščanstva ali kovinskih izdelkov za sekularno elito in obdobje se začne okoli leta 600 z združevanjem keltskih in anglosaksonskih slogov. Ena glavnih značilnosti je dekoracija preplet, zlasti dekoracija prepleta kot je bila najdena v Sutton Hoo, v vzhodni Angliji, ki se zdaj uporablja za okrasitev novih vrst predmetov, večinoma kopiranih iz mediteranskega sveta, predvsem kodeksa ali knjige. Ni rokopisov pogosto datiranih pred letom 600, vendar je nakit, večinoma irski, datiran v 6. stoletje. Youngs 20-22. V zgodnji zgodovini anglo-saksonskih kovinskih izdelkov prevladujejo najdbe iz Sutton Hoo iz zgodnjega 7. stoletja, vendar je jasno, da so ti produkt dobro uveljavljene tradicije, iz katere so ohranjeni le manjši delci. Wilson, 16-27. Najstarejši piktski kamni so lahko iz petega stoletja. Laing, 55-56.
Najboljše obdobje sloga je prenehalo z vikinškimi napadi na samostanska središča in aristokracijo, ki so se začeli konec 8. stoletja. Predpostavlja se, da so prekinili delo na Knjigi iz Kellsa in kasnejše knjige evangelijev niso bile več tako imenitno iluminirane kot mojstrovine 8. stoletja. Dodwell (1993), 85, 90; Wilson, 141 V Angliji se je slog združil v anglosaksonsko umetnostjo okoli leta 900, medtem ko se je na Irskem nadaljeval do 12. stoletja, ko se je združil v romansko umetnostjo. Irska, Škotska in kraljevina Northumbrija v severni Angliji so najpomembnejša središča, primeri pa so bili najdeni tudi v južni Angliji, Walesu in v celinski Evropi, zlasti v Galiji (danes v Franciji), v centrih, ki so jih ustanovili Irsko-škotski misijoni in anglosaksonski misijoni. Otoška umetnost je vplivala na vse naslednje evropske srednjeveške umetnosti, zlasti v dekorativnih elementih romanskih in gotskih rokopisov.
Ohranjeni primeri otoške umetnosti so v glavnem iluminirani rokopisi, rezbarije v kovini in kamnu, zlasti kamniti križi. Površine so zelo okrašene z zapletenimi vzorci, brez poskusa dati vtis globine, volumna ali recesije. Najboljši primeri so Knjiga iz Kellsa, Lindisfarnski evangeliji, Knjiga iz Durrowa, broške kot je Broška iz Tare in Ruthwellski križ. Strani kot preproga so posebna značilnost otoških rokopisov, čeprav so tudi okrašena začetnica (otoški izum), kanonske table in figurativne miniature, zlasti portreti evangelistov, pogosti.
Uporaba izrazov Izraz je izhajal iz njene uporabe za otoško gelsko pisavo, ki ga je OED (Oxford English Dictionary) prvič navedel leta 1908OED "Insular" 4 b., though as it seems clear from their 1908 quotation that the use of the term was already established; Carola Hicks dates the first use to 1901. in se uporablja tudi za skupino otoških keltskih jezikov s strani jezikoslovcevApparently a more recent usage from the ?1970s on, in works such as . Sprva se uporablja predvsem za opis sloga dekoracije iluminiranih rokopisov, ki so zagotovo najštevilnejši tip večjih ohranjenih predmetov, ki uporabljajo slog, se zdaj bolj uporablja v vseh umetnostih. Prednost je prepoznati enotnost slogov po vsej Britaniji in na Irskem, pri čemer se je treba izogibati uporabi pojma Britanski otoki, občutljive teme na Irskem, pa tudi izogibanja argumentom o izvoru sloga in mestu ustvarjanja specifičnih del, ki so v 20. stoletju pogosto ostra. Schapiro, 225–241, Nordenfalk, 11–14, Wailes & Zoll, 25–38, Wilson, 32–36, give accounts of some of these scholarly controversies; Oxford Art Online "Insular art", The Oxford Dictionary of Art Nekateri viri razlikujejo med »širšim obdobjem med 5. in 11. stoletjem, od odhoda Rimljanov do začetkov romanskega sloga« in »bolj specifično fazo od 6. do 9. stoletja, med preoblikovanjem v krščanstvo in naseljevanjem Vikingov«. C. R. Dodwell, nasprotno pravi, da je na Irskem »otoški slog nadaljeval skoraj nesporno do invazije Anglo-normanov leta 1170, primeri pa se pojavljajo celo v 13. in 14. stoletju«. Dodwell (1993), 90.
Otoška dekoracija
Izvirni slog je najbolj znan po svoji gosti, zapleteni in domiselni dekoraciji, ki ima elemente več zgodnejših slogov. Pozna železnodobna keltska umetnost ali "Ultimate La Tène", je priljubil spirale, triskelione, kroge in druge geometrijske motive. Ti so bili združeni z živalskimi oblikami, ki naj bi izhajale predvsem iz germanske verzije splošnega evroazijskega živalskega sloga, čeprav tudi iz keltske umetnosti, kjer so bile glave, ki so končale zvitke, pogosti. Preplet sta uporabljali obe tradiciji, pa tudi rimska umetnost (na primer v tleh mozaikov) in drugi možni vplivi, kot je koptska umetnost, je bila v otoški umetnosti uporabljena na novi ravni, kjer je bila kombinirana z drugimi že omenjenimi elementi. Nobenega poskusa ni bilo, da bi predstavljali globino v slikanju rokopisov, poudarek je bil na briljantno oblikovani površini. Človeška figura je bila v zgodnjih delih prikazana na isti geometrični način kot živalske figure, vendar so se razmere klasičnega slikovnega sloga razširile tekom obdobja, verjetno večinoma iz južnih anglosaških regij, čeprav so severna območja imela tudi neposredne stike s celino Grove, Wilson, 38–40, Nordenfalk, 13–26, Calkins Chapter 1, Laing 346–351. Izvor celotne oblike strani preproge so se pogosto povezovale z rimskimi talnimi mozaiki Henderson, 97–100, koptskimi preprogami in slikami iz rokopisov Nordenfalk, 19–22, Schapiro, 205–206 brez splošnega dogovora med učenjaki.
Ozadje
Za razliko od sodobne bizantinske umetnosti in večine večjih obdobij, otoška umetnost ne izhaja iz družbe, v kateri so se skupni slogovni vplivi razširili po številnih vrstah predmetov v umetnosti, uporabnosti in dekorativni umetnosti. Na vseh otokih je bila družba v celoti podeželska, stavbe so bile rudimentarne in arhitektura nima otoškega sloga. Čeprav so sorodni predmeti v mnogih pokvarljivih medijih zagotovo obstajali in (še) niso ohranjeni je jasno, da tako verski kot sekularni otoški pokrovitelji pričakujejo posamezne predmete bleščeče virtuoznosti, ki so bili še bolj bleščeči zaradi pomanjkanja vizualne prefinjenosti v svetu, v katerem so jih videli. Henderson 48–55, Dodwell, 19 and throughout Chapter 7
Krščanske in sekularne elite so bile zlasti na Irskem pogosto zelo tesno povezane. Nekateri irski opati so bili generacije med majhnimi sorodniki. Irska je bila razdeljena na zelo majhna "kraljestva", skoraj preveč za zgodovinarje, da bi jih lahko spremljali, medtem ko je bilo v Britaniji manjše število večjih kraljestev. Obe, keltska (irska in piktska) in anglosaksonska elita, sta imeli dolgoletne tradicije obdelovanja kovin najboljše kakovosti, veliko predmetov pa je bilo namenjeno osebnemu okrasju obeh spolov elite. Izvirni slog izhaja iz srečanja njihovih dveh slogov, keltskega in anglosaksonskega živalskega sloga, v krščanskem kontekstu in z nekaj zavedanja poznega antičnega sloga. To še posebej velja pri njihovi uporabi v knjigah, ki je bila nova vrsta obeh teh tradicij, pa tudi kovine. Youngs, 15–16, 72; Nordenfalk, 7–11, Pächt, 65–66
Vloga kraljevine Northumbrija pri oblikovanju novega sloga je bila ključna. Najsevernejše anglo-saksonsko kraljestvo se je še naprej širilo na območja s keltskimi prebivalci, vendar je pogosto pustilo te prebivalce večinoma nepoškodovane na območjih, kot so Dál Riata, Elmet in kraljestvo Strathclyde. Irski samostan na otoku Iona je leta 563 ustanovil sv. Columba (Colum Cille), ko je bil Iona del Dál Riata, in je vključeval ozemlje na Irskem in današnji Škotski. Čeprav je prvo pretvorbo nekega norumbrijskega kralja, Edvina leta 627, opravljala duhovščina iz Gregorijanske misijona v Kentu, je bilo keltsko krščanstvo Ione, ki je bilo na začetku bolj vplivno v Northumbriji, leta 635 ustanovilo Lindisfarne na vzhodni obali kot satelit. Vendar je Northumbria ostala v neposrednem stiku z Rimom, druge pomembne samostanske centre pa sta ustanovila škofa Wilfrid in Benedikt Biscop, ki sta pogledala v Rim in na sinodi v Whitbyju podprla rimske obrede, medtem ko je Iona sinodo zapustila in ni sprejela rimskega velikonočnega obdobja do leta 715. Nordenfalk, 8–9; Schapiro, 167–173
Otoški kovinski izdelki
Krščanstvo je odvračalo od pokopa grobnih pridatkov, tako da imamo vsaj od Anglosasov večje število predkrščanskih ohranjenih kot tistih iz poznejših obdobij. Večina primerov, ki so se ohranili iz krščanskega obdobja, je bila najdena v arheoloških najdiščih, ki nakazujejo, da so bili na hitro skriti, izgubljeni ali opuščeni. Obstaja nekaj izjem, zlasti prenosnih svetišč ("cumdachs" – knjiga svetišče) za knjige ali relikvije, od katerih so bila nekatera nenehno v lasti, večinoma cerkev na celini - čeprav je bil relikviarij Monymusk vedno na Škotskem. Na splošno je jasno, da je večina ohranjenih le naključno in da imamo samo nekaj vrst predmetov, še posebej največje in najmanj prenosljive. Najvišjo kakovost imajo bodisi lažni nakit, največji in najbolj izdelani deli verjetno za moške uporabnike ali namizni pribor ali oltarni predmeti v očitnih zelo podobnih slogih - nekaj kosov ni mogoče samozavestno dodeliti med oltarne in za kraljevsko jedilno mizo. Zdi se celo verjetno, da so najlepše cerkvene predmete izdelale sekularne delavnice, ki so bile pogosto povezane s kraljevskim gospodinjstvom, čeprav so druge kose izdelale samostanske delavnice. Dokazi kažejo, da so irski kovinarji proizvedli večino najboljših del, vendar so najdbe iz kraljevega groba v Suttonu Hoo, od daleč iz vzhoda Anglije in začetka obdobja, tako fini pri oblikovanju kot izdelavi kot kateri koli Irski kosi.
Obstajajo številne velike broške, vključno številne primerljive s kakovostjo broške iz Tare. Skoraj vse so v Narodnem muzeju Irske, Britanskem muzeju, Narodnem muzeju Škotske ali v lokalnih muzejih na otokih. Vsaka od njih je popolnoma individualno podrobna in izdelava raznolika v tehniki in odlične kakovosti. Številni elementi so lahko oblikovno neposredno povezani z elementi, ki se uporabljajo v rokopisih. Skoraj vse tehnike, znane v obdelavi kovin, najdemo v otoških izdelkih. Ohranjeni kamni, ki so se uporabljali pri dekoraciji, so poldragi, med najobičajnejšimi je jantar in kamenimi kristali, tudi granat. Uporabljeno je tudi barvno steklo, emajl in millefiori steklo, verjetno uvoženo. Youngs, 72–115, and 170–174 on techniques; Ryan, Michael in Oxford Art Online, S2, Wilson, 113–114, 120–130