Pikti so bili plemenska konfederacija narodov, ki so živeli v današnji vzhodni in severni Škotski v času pozne železne dobe in zgodnjega srednjega veka. Bili so etnolingvistično Kelti. Kje so živeli in kakšna je bila njihova kultura, je mogoče sklepati iz zemljepisne porazdelitve brošk, britskih imenskih elementov in piktskih kamnov. Pikti so potrjeni v pisnih evidencah pred rimsko osvojitvijo Velike Britanije do 10. stoletja, ko naj bi se združili z Geli. Živeli so severno od reke Forth in Clyde in govorili zdaj izumrlo piktščino, za kater se domneva, da je tesno povezan s keltskim britskim jezikom, ki so ga govorili Britanci, ki so živeli južneje. Katherine Forsyth, Language in Pictland. The case against non-Indo-European Pictisch, Studia Hamelina 2, Utrecht 1997
Predpostavljamo, da so Pikti potomci Kaledoncev in drugih plemen, ki so jih omenili rimski zgodovinarji ali na svetovnem zemljevidu Ptolemaj. Dežela Piktov, ki so jo nekateri viri imenovali Pictavia, se je postopoma združila z gelskim kraljestvom Dál Riata, da bi oblikovali kraljestvo Alba (Škotska). Alba se je nato razširila in absorbirala britsko kraljestvo Strathclyde in Northumbrian Lothian, do 11. stoletja pa je bila piktska identiteta vključena v združena "škotska" ljudstva.
Piktska družba je bila tipična med številnimi družbami železne dobe v severni Evropi, ki imajo " široke povezave in vzporednice" s sosednjimi skupinami. Foster 1996. p. 17. Arheologija nudi vtis o tej družbi. Medtem ko je zelo malo ohranjenega napisanega, je zgodovina Piktov od konca 6. stoletja znana iz različnih virov, vključno iz Bedejeve Historia ecclesiastica gentis Anglorum, življenja svetnikov, kot je Adomnánov sveti Kolumba in različne irske kronike.
Etimologija Kako so Pikti imenovali sebe, ni znano. Latinska beseda Picti se najprej pojavi v panegiriki, ki jo je napisal Eumenij leta 297 in je označena kot "poslikani ali tetovirani ljudje" (iz latinskega pingere – 'barvati', pictus – 'naslikan', prim. grško "πυκτίς" piktis - "slika"). Kot je zapisal Sally M. Foster, »veliko črnila je bilo prelitega nad tem, kaj je starodavnim pisateljem pomenilo Pikt, vendar se zdi, da je splošni izraz za ljudi, ki so živeli severno od ožine Forth-Clyde, ki so napadli rimsko cesarstvo«. Foster 1996. p. 11.
Njihovo staroangleško ime Anglo-Saxon Chronicle pozna pihtas in pehtas. je dalo sodobno škotsko obliko Pechts in valižansko besedo Fichti. V Irski literaturi je bilo ime Cruthin, Cruthini, Cruthni, Cruithni ali Cruithini (moderna irščina: Cruithne) uporabljeno za označevanje obeh, Piktov in drugih skupin ljudi, ki so živeli v Ulaidu v vzhodnem Ulsterju. Ó Cróinín, Dáibhí. A New History of Ireland: Prehistoric and Early Ireland. Oxford University Press, 2008. Page 213. Na splošno velja, da beseda izhaja iz *Qritani, ki je gelska različica britske *Pritani. Chadwick, Hector Munro. Early Scotland: the Picts, the Scots & the Welsh of southern Scotland. CUP Archive, 1949. Page 66-80. Od tega je prišel Britanni, rimsko ime za tiste, ki se zdaj imenujejo Britanci. Dunbavin, Paul. Picts and ancient Britons: an exploration of Pictish origins. Third Millennium Publishing, 1998. Page 3. Predlagano je bilo, da se je Cruthin nanašal na vse Britance, ki jih Rimljani niso osvojili in tiste, ki so živeli zunaj rimske Britanije, severno od Hadrijanovega zidu.
Zgodovina
Piktska konfederacija je nastala v pozni antiki iz številnih plemen - kako in zakaj ni znano. Nekateri učenjaki so namigovali, da delno kot odgovor na širjenje rimskega imperija. See the discussion of the creation of the Frankish Confederacy in Geary, Before France, chapter 2.
Pictland so rimski pisatelji in geografi že opisali kot dom Kaledoncev. e.g. by Tacit, Ptolemaj, and as the Dicalydonii by Ammianus Marcellinus. Ptolemy called the sea to the west of Scotland the Oceanus Duecaledonius. Ti Rimljani so uporabili tudi druga imena, ki se nanašajo na plemena, ki so živela na tem območju, vključno z Verturiones, Taeksalci in Venicones. Vendar so morda slišali ta druga imena le iz druge ali tretje roke od govorcev britskih ali latinskih jezikov, ki so morda uporabljali različna imena za isto skupino ali skupine.
V temnem obdobju se začne Piktska zapisana zgodovina. Takrat so Gelci Dál Riata nadzorovali to, kar je zdaj Argyll, kot del kraljestva med današnjo Veliko Britanijo in Irsko. Angli iz Bernicije, ki so se združili z Deiri, da bi oblikovali Northumbrijo, so preplavili sosednja britska kraljestva in v večjem delu sedmega stoletja je bila Northumbrija najmočnejše kraljestvo v Britaniji. See e.g. Higham, The Kingdom of Northumbria. Pikti so bili verjetno ljudstvo v Northumbriji do vladavine kralja Bridei mac Belija, ko so leta 685 Angli utrpeli poraz v bitki pri Dun Nechtainu, in zaustavili širitev proti severu. Northumbrijci so preostanek piktskega obdobja še naprej prevladovali v južni Škotski.
Dál Riata je bil podvržen piktskemu kralju Óengusu mac Fergusi med njegovo vladavino (729-761) in čeprav so imeli svoja kralja od začetka 760-ih se ne zdi, da je imel politično neodvisnost od PiktovBroun, "Pictish Kings", poskuša rekonstruirati zmedeno pozno zgodovino Dál Riata. Tišina v irskih analih je Bannermanova ignoranca "škotskega prevzema Pictlanda in relikvij Columbe".. Kasnejši piktski kralj, Caustantín mac Fergusa (793-820), je postavil svojega sina Domnalla na prestol Dál Riata (811-835). Pikti so poskuša doseči podobno prevlado nad Briti iz Alt Cluta (Dumbarton), a niso bili uspešni.
Vikinška doba je prinesla velike spremembe v Britaniji in na Irskem, ne manj na Škotskem kot drugod, osvajanje in naselitev otokov in različnih celinskih območij, vključno s Caithnessom, Sutherlandom in Gallowayom. Sredi 9. stoletja je Ketil Flatnose rekel, da je ustanovil kraljestvo Otokov, ki je upravljalo na številnih teh ozemljih in da so ob koncu stoletja Vikingi uničili kraljestvo Northumbrija, močno oslabili kraljestvo Strathclida in ustanovil Kraljevino Jórvík (kasneje York). V veliki bitki leta 839 so Vikingi ubili kralja Fortriuje, Eógana mac Óengusa, kralja Dál Riata Áed mac Boanta in mnoge druge. Annals of Ulster (s.a. 839): ""(Vikingi) so zmagali v bitki s Fortrijevimi možmi in Egoanan sin Aengus, Bran sin Óengus, Aed sin Boanta, in drugi nešteti so padli." Po koncu 840-ih je Cínaed mac Ailpín (Kenneth MacAlpin) postal kralj Piktov.
V času vladavine Cínaedovega vnuka se je Caustantín mac Áeda (900-943) začel sklicevati na regijo kot kraljestvo Alba in ne na kraljestvo Piktov, vendar ni znano ali je to bilo zato, ker je bilo ustanovljeno novo kraljestvo, ali je Alba preprost približek piktskega imena za Pikte. Kljub temu, da piktščina nenadoma ni izginila, je nastal proces gelizacije (ki se je morda zgodil že v prejšnjih generacij) med vladavinama Caustantina in njegovih naslednikov. Do določene točke, verjetno v 11. stoletju, so vsi prebivalci severne Albe postali popolnoma gelizirani Škoti, pozabili pa so tudi piktsko identiteto. Broun, "Dunkeld", Broun, "National Identity", Forsyth, "Scotland to 1100", pp. 28–32, Woolf, "Constantine II"; cf. Bannerman, "Scottish Takeover", passim, representing the "traditional" view. Kasneje je bila ideja o Piktih kot plemenu oživljena v mitih in legendah.
Kralji in kraljestvo
Zgodnja zgodovina Pictlanda je nejasna. V kasnejših obdobjih je obstajalo več kraljev, ki so vladali ločenim kraljestvom, z enim kraljem, včasih dvema, bolj ali manj dominirajočim manjšim sosedom. De Situ Albanie, pozni dokument, Pictish Chronicle, Duan Albanach, skupaj z irskimi legendami, so bili uporabljeni za trditev o obstoju sedmih piktskih kraljestev. Ti so naslednji: Cait, ali Cat, ki se nahajal v sodobni Caithness in Sutherland Ce, ki se je nahajal v sodobni Mar in Buchan Circinn, morda v sodobnem Angusu in Mearnsu Fib, sodobni Fife, zdaj znan kot "Kraljevina Fife" Fidach, lokacija neznana, vendar morda v bližini Invernessa Fotla, modern Atholl (Ath-Fotla) Fortriu, soroden z Verturiones Rimljanov; nedavno se je pokazalo, da je osredotočen na Moray
Morda je obstajalo več manjših kraljestev. Nekateri dokazi kažejo, da je v Orkneyu tudi obstajalo piktsko kraljestvo Adomnán, "Life of Columba", editor's notes on pp. 342–343.. De Situ Albanie ni najbolj zanesljiv vir, število kraljestev pa po enega za vsakega od sedmih sinov Cruithneja, istovetnega ustanovitelja Piktov, je lahko dovolj razlogov za nejevero. Ne glede na natančno število kraljestev in njihova imena, piktski narod ni bil združen.
Za večino piktskih zapisov se zdi dominantno kraljestvo Fortriu, tako da kralj Fortriu in kralj Piktov v eni izmed knjig pomenita eno in isto osebo. Prej so mislili, da leži na območju okoli Perta in južnega Strathearna, vendar je nedavno delo prepričalo da je Moray (ime, ki se nanaša na veliko večje območje v srednjem veku kot okrožje Moray) jedro Fortriuja.
Pogosto se reče, da so Pikti uveljavljali dediščino kraljestva po ženski liniji na podlagi irskih legend in izjavi v Bedejevi zgodovini The Female Royal Line: matrilineal succession amongst the Picts?. Kralji Piktov, ko je pisali Beda, so bili Bridei in Nechtan, sinovi Der Ileya, ki so prestol zahtevali po materi Der Ilei, hčeri nekega starega piktskega kralja.
Na Irskem so pričakovali, da bodo kralji prišli izmed tistih, ki so imeli pradeda, ki je bil kralj. Byrne, Irish Kings and High-Kings, pp. 35–41 & pp. 122–123, also p. 108 & p. 287, stating that derbfhine was practised by the cruithni in Ireland. Kraljevski očetje niso pogosto uspeli s svojimi sinovi, ne zato, ker so Pikti uveljavljali matrilinealno nasledstvo, temveč zato, ker so jim običajno sledili njihovi bratje ali bratranci, bolj verjetno, da bodo imeli moške z oblastjo in podporo, ki je potrebna za kralja. Byrne, Irish Kings and High-Kings, p. 35, "Elder for kin, worth for rulership, wisdom for the church." See also Foster, Picts, Gaels and Scots, pp. 32–34, Smyth, Warlords and Holy Men, p. 67ff. To je bilo podobno gelskemu sistemu za prenos naslovov in zemljišč tanistry.
Narava kraljestva se je v stoletjih zgodovine Piktov precej spremenila. Medtem ko so prvi kralji morali biti uspešni vojaški voditelji, da bi ohranili svojo avtoriteto, je kraljevanje v tem času postalo precej manj personalizirano in bolj institucionalizirano. Birokratsko kraljestvo je bilo še vedno daleč v prihodnosti, ko je Pictland postal Alba, vendar se je podpora cerkve in očitna sposobnost majhnega števila družin, ki so v večjem obdobju od kasnejšega 7. stoletja nadzorovali kraljestvo, nadaljevala. V podobnem obdobju so se sosedje Piktov v Dál Riati in Northumbriji srečevali s precejšnjimi težavami, saj se je stabilnost dedovanja in pravila, ki so jih prej izkoristili, končali. Broun, "Kingship", Broun, "Pictish Kings"; for Dál Riata, Broun, "Dál Riata", for a more positive view Sharpe, "The thriving of Dalriada"; for Northumbria, Higham, Kingdom of Northumbria, pp. 144–149.
Verjamejo, da so poznejši Mormaerji izvirali iz piktskih časov in so jih kopirali ali bili navdahnjeni od navad v Northumbriji. Ni jasno ali so bili Mormaerji prvotno nekdanji kralji, kraljevi uradniki ali lokalni plemiči ali njihova kombinacija. Prav tako se domneva, da so bila piktska okrožja in thanages, katerih sledi so v poznejših časih, sprejeta od njihovih južnih sosed. Barrow, "Pre-Feudal Scotland", Woolf, "Nobility".
Družba
Arheološki zapisi dokazujejo materialno kulturo Piktov. Opisuje družbo, ki se ne razlikuje od svojih britanskih, gelskih ali angleško-saksonskih sosed. See, e.g. Campbell, Saints and Sea-kings for the Gaels of Dál Riata, Lowe, Angels, Fools and Tyrants for Britons and Anglians. Čeprav sta lahko analogija in znanje o drugih tako imenovanih "keltskih" družbah (izraz, katerega nikoli niso uporabljali zase) lahko koristno vodilo, ki se je razširilo na zelo velikem območju. Sklicujoč se na znanje pred-rimskimi Galci ali v 13. stoletju na Irskem kot vodnik za Pikte 6. stoletja je lahko zavajajoče, če se analogija izvaja predaleč.