Oton II., vzhodnofrankovski kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva, * 955, † 7. december 983, Rim.
Oton II. je bil dobro izobražen tako v splošnem kot vojaškem pogledu. Za njegovo nasledstvo je poskrbel že njegov oče, Oton I. Veliki. Leta 973, po očetovi smrti, je bil kot vladar sprejet brez nasprotovanj. Že takoj po poklonitvi pa so se proti mlademu vladarju začeli upori. Sinova lotarinškega grofa Reginarja III. sta si skušala s silo povrniti dediščino po očetu. Danski kralj Harold Modrozobi se je hotel z vojsko otresti podrejenosti vzhodnofrankovskemu kraljestvu in plačevanju davka. Otonov nečak Henrik II. Bavarski si je z vrsto uporov skušal pridobiti več oblasti v kraljestvu in je v svoja vojaška prizadevanja pritegnil tudi češkega vojvodo Boleslava II. in poljskega kneza Mješka I. Leta 978 je vdrl v Lotaringijo še zahodnofrankovski kralj Lotar.
Z veliko energije in hrabrosti je Oton II. od očetove vladavine odvrnil vse te nevarnosti in se leta 980 podal v Italijo, da jo dokončno osvoji za cesarstvo. Tam pa je na južni kalabrijski obali s svojo vojsko padel v zasedo, ki so mu jo pripravili sicilski Arabci. Iz bitke se je komaj rešil. V Veroni je sklical državni zbor (983), na katerem so prisotni nemški knezi izvolili cesarjevega sina Otona III. za vzhodnofrankovskega kralja. Kmalu potem je umrl. Med cesarjevim bivanjem v Italiji so se na severu uprli Danci, Slovani pa so saške osvajalce izgnali iz ozemelj vzhodno od Labe.
Spori v rodbini pred rojstvom Otona II.
Oton II. je bil sin saškega vojvode in vzhodnofrankovskega kralja Otona I. Velikega in njegove druge žene Adelajde.
Poroka vdovelega Otona I. z mlado in lepo vdovo, italijansko kraljico Adelajdo, je vnesla nemir med člane Otonove rodbine. Takoj se je pokazalo, da se njeni interesi ujemajo z interesi osovraženega Otonovega brata Henrika. Rodbina se je razdelila na dva tabora. V enem sta bila Otonov sin iz prvega zakona Liudolf, kateremu je bil Oton vpričo nemškega plemstva želeta 946, takoj po smrti svoje prve žene Eadgyth. zagotovil nasledstvo, Otonov zet Konrad Rdečileta 947 poročen z Otonovo hčerko Liutgardo. in nemški plemiči, ki so se bali, da bo Otonova pozornost odslej usmerjena le v Italijo. V drugem so bili žena Adelajda in Otonov brat Henrik in ob njem tudi Henrikova in Otonova mati Matilda. Ko sta Liudolf in Konrad poskušala Henrika ujeti, se je Oton postavil na Henrikovo stran. Prišlo je do prave državljanske vojne (953-954). Šele ropanje Ogrov po nemških deželah je upornike spametovalo. Liudolf in Konrad sta se kralju podredila, Oton pa jima je odpustil. Spravljeni med seboj so skupaj leta 955 dosegli zgodovinsko zmago nad Ogri, ki odtlej niso več vdirali na evropska ozemlja. To je bilo tudi rojstno leto Otona II.
Mladost v času vladanja Otona I.
Oton II. je bil že tretji sin Otona I. in Adelajde a prvi, ki je kot otrok ostal pri življenju. Ker je leta 957 v Italiji umrl prvotno določeni dedič Liudolf Švabski, so Otona od vsega začetka vzgajali za vladarja. Njegov prvi učitelj Volcold, kasnejši škof v Meiβnu, mu je poleg elementov literarno-duhovne šolske izobrazbe vcepil tudi izredno zanimanje za umetnost in znanost (iz njega je napravil pravega rex literatus-a). Grof Odo ga je vpeljal v vojaške in pravne veščine.
Da bi rodbini zagotovil nasledstvo, je dal oče maja 961, pred svojim drugim odhodom v Italijo, na dvornem zboru v Wormsu sina izvoliti za kralja in za binkošti v Aachnu kronati.mazilili so ga kar trije renski nadškofi, kölnski, majnški in trierski. Med svojo odsotnostjo ga je zaupal svojemu bratu Brunu, kölnskemu nadškofu, in svojemu najstarejšemu (nezakonskemu) sinu Viljemu, majnškemu nadškofu. Njima je prepustil tudi upravljanje kraljestva.
Ob svojem tretjem odhodu v Italijo (966) je oče prepustil sina in upravljanje kraljestva majnškemu nadškofu Viljemu (Bruno je leta 965 umrl). Na prvem dvornem zboru, ki ga je dvanajstletni Oton II. vodil v Wormsu junija 967, je pokazal že veliko politične zrelosti in poznavanja državnih poslov. Jeseni ga je nadškof Viljem pospremil v Rim, kjer ga je 25. decembra 967, na obletnico kronanja Karla Velikega, papež Janez XIII. kronal za očetovega socesarja. Oton I. je želel sina poroči z bizantinsko princeso in s tem dati svojemu cesarstvu legitimnost tudi v očeh bizantinskega cesarja. A ta se je zvezi dolgo izogibal, tudi zaradi križanja interesov v Južni Italiji. Šele novi bizantinski cesar Ivan I. Cimisk je bil pripravljen ozemeljski sporazum v južni Italiji zapečatiti s poroko med Otonom II. in svojo nečakinjo Teofano. 14. aprila 972 je bila v Rimu poroka; papež je Teofano kronal za cesarico. V času bivanja v Italiji je Oton II. stal ostarelemu očetu ob strani in ga spremljal tudi na bojnih pohodih. Poleti 972 sta se vrnila v Nemčijo, kjer je Oton I. maja 973 umrl. Prehod oblasti na Otona II. je bil brez zapletov.
Vladanje Otona II.
Z nastopom mladega cesarja so mnogi, ki jih je Oton I. s svojimi dejanji prizadel, začutili priložnost, da uveljavijo svoje zahteve. Tako sta si skušala dediča izgnanega in v tujini umrlega lotarinškega grofa Reginarja III. s silo povrniti odvzeto jima dediščino. Danski kralj Harold se je s silo poskušal znebiti podrejenosti in plačevanja davka. Za Otonovo kraljestvo pa je bila najnevarnejša obnovitev starega razdora v kraljevi rodbini.
Upori Henrika II. Bavarskega
Kraljica-mati Adelajda, ki je imela precej besede že pri vladanju Otona-očeta, je bila naklonjena bavarski veji rodbine. Sin Oton je skušal to upoštevati. Takoj po nastopu vladanja je svojemu bratrancu Henriku II. Bavarskemu prepustil v upravljanje kraljevi grad Babeburg (zametek Bamberga) in kraj Stegaurach. Vendar je Henrik II. Bavarski, ki je v zgodovini dobil vzdevek Prepirljivec, kmalu pokazal, da hoče veliko več. Posegel je v kraljevo pristojnost in je v nasprotju z voljo Otona II. postavil na izpraznjeno mesto augsburškega škofa svojega kandidata, bratranca po materi, soimenjaka Henrika. Oton II. se je izognil sporu in je imenovanje naknadno potrdil. Ko pa je še istega leta (973) brez naslednika umrl švabski vojvoda Burchard III., poročen s sestro Henrika II., Hedviko, in je Henrik II. upravičeno pričakoval, da bo vojvodina pripadla njemu, se je kralj odločil, da bo zaustavil širjenje njegove oblasti. Na mesto švabskega vojvode je imenoval Otona, sina Ludovika Švabskega,kateremu je bila zaradi upora proti očetu Otonu I. vojvodina leta 954 odvzeta. ki je bil njegov nečak a po starosti vrstnikle tri leta mlajši. in prijatelj. S tem pa ni le obnovil star rodbinski spor (med očetoma Liudolfom Švabskim in Henrikom I. Bavarskim) ampak se je tudi razšel z željami svoje matere Adelajde.
Henrik II. je bil tako prizadet, da je začel skupaj s svojim svetovalcem freisinškim škofom Abrahamom pripravljati proti Otonu II. zaroto, za katero je pridobil tudi češkega vojvodo Boleslava II. in poljskega kneza Mješka (974). Ni jasno, kaj je želel doseči. Ko je Oton zvedel za zaroto, je zarotnike pod grožnjo izobčenja pozval na zagovor. Domači zarotniki so se zahtevi brez boja podredili. Oton je dal Henrika II. zapreti v kraljevi grad v Ingelheimu, škofa Abrahama pa v benediktinsko opatijo Corvey (danes v območju mesta Höxter v pokrajini Severno Porenje - Vestfalija).
Potem ko je leta 974 opravil z danskim kraljem (naslednje poglavje), je Oton II. jeseni 975 popeljal svojo vojsko proti češkemu vojvodi, ki je tudi sodeloval v Henrikovi zaroti in ni priznaval cesarjeve nadoblasti. Otonova vojska je na Češkem povzročila veliko opustošenje, a se je vrnila domov, ne da bi Boleslava uklonila. Na sovražnosti, ki so se na meji nadaljevale, pa se cesar ni mogel resneje odzivati, kajti doma so se pojavile nove težave.
Leta 976 je Henrik II. pobegnil iz pripora v Ingelheimu in se vrnil na Bavarsko, kjer je imel pristaše in tudi nasprotnike. Pristaše je našel tudi na Saškem. Ob Donavi in Isarju je vzniknila državljanska vojna. Velike izgube je utrpel kralju vdani passavski škof Pilgrim. Oton II. je moral dvakrat posredovati z vojsko; šele v drugo mu je uspelo zavzeti Regensburg. Henrik je pred tem zbežal na Češko k vojvodi Boleslavu.
Oton II. se je tedaj odločil za temeljito reorganizacijo južnega dela kraljestva, s katero je vojvodino Bavarsko zmanjšal skoraj za tretjino. Od Bavarske je ločil Koroško, skupaj z mejnimi markami Verono, Furlanijo in Istro, in jo povzdignil v samostojno vojvodino, ki jo je podelil Liutpoldincu Henriku, sinu Bertolda Bavarskega. Bavarski Vzhodni markizametku vojvodine Avstrije. je dal veliko posebnih pravic in jo podelil v fevd Henrikovemu izpričanemu sovražniku Luitpodu Babenberškemuoz. Leopoldu I. (vladal 976-994). (marka je bila formalno še vedno v sklopu Bavarske). Preostalo Bavarsko je dal v fevd Otonu I. Švabskemu. Henriku II. je odvzel vojvodski naslov. Spodbudil je tudi spremembo v cerkveni organizaciji; ustanovljena je bila škofija v Pragi, ki je bila podrejena nadškofiji v Mainzu; s tem je bilo češko območje odtegnjeno vplivu regensburške nadškofije.
Avgusta 977, potem ko je na novo uredil tudi upravljanje Lotaringije (drugo naslednje poglavje), je Oton II. preko Turingije vdrl na Češko, zavzel del dežele, a vojvode Boleslava sprva spet ni mogel pokoriti. Tudi se ni uspel združiti z vojsko Otona Švabskega, ki je s švabskimi in bavarskimi četami prekoračil Češki gozd, a bil pri Plznu poražen. Med tem so se proti Otonu Švabskemu na Bavarskem uprli Henrikovi pristaši, med njimi tudi koroški vojvoda Henrikki je vojvodino leto prej dobil, čeprav je bil v sorodu z upornim Henrikom II. in augsburški škof Henrik. Škof Henrik je zavzel Neuburg na Donavi, koroški Henrik Passau. Na Bavarsko je s češkim odredom prišel tudi bavarski Henrik. Oton Švabski se je vrnil s Češkega in začel oblegati Passau, a ga ni mogel zavzeti.
Boleslavova ponudba miru in podreditev je Otonu II. omogočila, da je z vojsko preko Češkega gozda prišel na Bavarsko in po dolgem obleganju Passaua, ki ga je skoraj povsem razrušil, nasprotnike prisilil k podreditvi. Za veliko noč 978 so trije Henriki v Quedlinburgu cesarju izrekli pokorščino, medtem ko je cesar Boleslava sprejel s častmi in ga obdaril. Magdeburško sodišče je Henrika II. Bavarskega izgnalo in ga zaupalo v varstvo utrechtskemu škofu Focmarju, kjer je ostal do Otonove smrti; augsburški škof Henrika je bil dan pod nadzor opata Werdna, od koder pa se je že po štirih mesecih lahko vrnil v svojo škofijo. Tudi koroški Henrik je bil dan pod nadzor. Vojvodino Koroško je skupaj z mejnimi markami (Verona, Furlanija, Istra) dobil Otonov salijski nečak, wormski grof Oton, sin Konrada Rdečega.Salijec Konrad Rdeči je bil poročen z Liutgardo, hčerko Otona I. Zaradi teh posegov se je Oton za nekaj časa popolnoma razšel z materjo, ki se je odselila k bratu, burgundskemu kralju Konradu. Večji vpliv pri Otonu pa je dobila žena Teofana.
Vdor danskega kralja
Poleti 974 je s severa v cesarstvo vdrl danski kralj Harold Modrozobi. Harold, ki je Otonu I. plačeval davek in ki je leta 970 postal tudi norveški kralj, ni bil pripravljen sprejeti nadoblasti mladega nemškega kralja. Skupaj z norveškimi četami Jarla Hakona je prodrl vse do Labe. V prvem protiudarcu ga je Oton potisnil nazaj do meje, jeseni v drugem, ko se je Jarl Hakon že vrnil na Norveško, pa zavzel Jutland, obnovil plačevanje davka in dobil tudi veliko odkupnino ter za talca danskega princa.
Bojevanje za ohranitev Lotaringije
Sinova in naslednika lotarinškega grofa Raginarja III., Raginar IV. in Lambert I., sta si skušala, takoj po poklonitvi novemu cesarju, z vdorom v Lotaringijo nazaj priboriti dediščino po očetu. Oton II. ju je na začetku leta 974 z vojsko prisilil, da sta se vrnila v Francijo.