Splošno priznane teorije storilnostne motivacije, povezane s človekovimi potrebami, pravičnostjo ali pričakovanji ne dajejo zadovoljujoče procesno usmerjene analize faktorjev, ki vplivajo na odnos med vedenjem in izidi le-tega. Te teorije povezujejo različne faktorje (potrebe, zaznane neenakosti, pričakovanja) z vedenjem, ne uspe pa jim natančneje opredeliti mehanizmov, ki lahko vplivajo na moč in medsebojno povezanost omenjenih odnosov Frlec, Š. in Vidmar, G. (2005). Študija samoučinkovitosti v kontekstu delovnega mesta. Psihološka obzorja, 14(1), 35–51.. Socialno kognitivna teorija predstavlja drugačen, širši pogled na vprašanje izvora vedenja, prav tako pa se jo da prenesti na druga področja, na primer na področje dela oziroma kariere.
Izvor vedenja S tem, kako se naučimo določenega vedenja v odvisnosti od različnih faktorjev, se je med drugimi ukvarjal Albert Bandura. Že v 60ih letih prejšnjega stoletja je na podlagi znanih eksperimentov z lutko Bobo postavil teorijo socialnega učenja, leta 1986 pa je objavil knjigo Social foundations of thought and action: a social cognitive theoryBandura, A. (1986). Social foundations of thought and action: A social cognitive theory. Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall., v kateri je razširil in preimenoval svojo originalno teorijo, s čimer je želel poudariti pomen kognicije pri učenju. Njegova socialno kognitivna teorija je pravzaprav širša od behaviorizma in teorij socialnega učenja. Socialni del teorije priznava socialno poreklo večine človekovih misli in dejanj, kognitivni del pa priznava vpliv miselnih procesov na motivacijo in vedenje.
Bandura v svoji knjigi predstavlja teoretični okvir za analiziranje človeške motivacije, mišljenja in akcije iz socialno kognitivne perspektive. V socialno kognitivnem pogledu ljudje niso niti vodeni s strani notranjih sil niti niso avtomatično oblikovani in kontrolirani s strani zunanjih dražljajev. Bandura posameznika opredeljuje kot aktiven in interaktiven subjekt, ki predeluje informacije iz okolja. Človeško delovanje (motivacija, misli, akcija...) razlaga s triadnim recipročnim vzročnim modelom, v katerem so v interakciji sledeče determinante: dogodki iz okolja, osebni faktorji (kognicija, čustva, motivacija in biološke značilnosti) in vedenje.
Determinanto okolja predstavljajo lastnosti okolja, raven izzivov, ki jih to okolje določa in odzivnost okolja na posredovanja posameznikov oz. zaznane posledice okolja (npr. plačilo za delo). Med osebne faktorje med drugim spadajo prepričanja samoučinkovitosti, postavljanje lastnih ciljev, kvaliteta analitičnega mišljenja ter potreba po dosežkih npr. v kontekstu organizacijskega vedenja. Med vedenjske dejavnike pa lahko uvrstimo pretekla bolj ali manj uspešna vedenja ter izbiro dejavnosti, ki je dejansko tudi izpeljana Fesel Martinčevič, M. (2004). Samoučinkovitost v kontekstu organizacijske psihologije. Psihološka obzorja, 13(3), 77–106.. Človeško funkcioniranje po Banduri torej determinira t.i. recipročni determinizem – gre za proces, ki označuje medsebojno povezanost in delovanje osebnih dejavnikov, okolja in vedenja. Učinek na eni determinanti se bo na specifičen način odražal tudi na drugih dveh. Znotraj te perspektive je definirana človeška narava preko številnih bazičnih zmožnosti.
Osnovne, bazične človeške zmožnosti
Zmožnost simboliziranja Ta zmožnost ljudem omogoča spreminjanje in prilagajanje na okolje. S pomočjo simbolov procesiramo in transformiramo začasne izkušnje v notranje modele, ki nam služijo za nadaljnje delovanje. S simboli damo našim izkušnjam pomen, obliko in trajnost, poleg tega pa nam omogočajo reševanje problemov z iskanjem rešitev na simbolni ravni, brez, da bi se morali truditi preko poskusov in napak. Potencialne rešitve enostavno »testiramo« v mislih in jih nato obdržimo in izvedemo ali zavržemo. Pa vendar dejstvo, da so naše akcije posledica razmisleka, še ne zagotavlja, da so vedno objektivno racionalne – včasih nimamo popolnih informacij, ne upoštevamo vseh vidikov ali pa postavljamo napačne sklepe. Naše misli so lahko torej vir tako uspeha, dosežkov kot tudi neuspehov in distresa.
Zmožnost predvidevanja Ljudje ponavadi ne reagiramo kar direktno na okoljske dražljaje, niti nas ne vodijo zgolj izkušnje iz preteklosti. Večina našega zavestnega vedenja je reguliranega preko predvidevanja/mišljenja vnaprej. Ljudje anticipiramo najverjetnejše posledice naših potencialnih dejanj, si postavljamo cilje in si še kako drugače oblikujemo načrte za prihodnost; tak »pogled v prihodnost« pa lahko deluje tudi motivirajoče. Tudi tu je bistvena zmožnost, da si na simbolični ravni zamislimo izide naših dejanj in tako se lahko posledice iz prihodnosti spremenijo v trenutne motivatorje.
Zmožnost opazovanja, posrednega učenja Veliko naših zmožnosti ni vrojenih, temveč se razvijejo tekom življenja preko učenja – šele tako lahko usvajamo različne kompetence, potrebne za spoprijemanje z življenjskimi izzivi in nalogami. Psihološke teorije so tradicionalno predvidevale, da prihaja do učenja zgolj preko izvajanja dejavnosti in doživljanja njenih posledic. Bandura pa poudarja, da se lahko praktično vsega, česar bi se naučili neposredno z lastno izkušnjo, naučimo tudi drugače – in sicer posredno preko opazovanja vedenja drugih ljudi in posledic, ki jih ima njihovo vedenje. Če je nekdo kakorkoli kaznovan za svoje vedenje, tega vedenja verjetno ne bomo posnemali. In obratno – če je nekdo nagrajen za svoje vedenje, je večja verjetnost, da bomo to vedenje posnemali. Zmožnost učenja preko opazovanja omogoča usvajanje pravil vedenja brez, da bi morali iti skozi poskuse in napake, kar je ne samo zamudno, ampak lahko celo tudi fatalno. Zgolj na podlagi lastnega vedenja in posledic ne moremo npr. otroke učiti plavati, mladostnike voziti avto ali pustiti študente medicine same narediti operacijo, prav tako pa se malčki brez modelnega učenja praktično ne bi mogli naučiti govoriti. Bolj, kot so morebitne posledice škodljive in tvegane, bolj pomembno je zanašanje na učenje preko opazovanja kompetentnega modela.
Zmožnost samoregulacije Ljudje se ne obnašamo zgolj tako, kot od nas pričakujejo drugi. Veliko našega vedenja je motiviranega in usmerjanega preko naših lastnih notranjih standardov in samoevalvacije naših dejanj. Diskrepanca med našimi vedenji in našimi standardi aktivira samoevalvacijo in druge reakcije, ki vplivajo na naše prihodnje vedenje.
Zmožnost samorefleksije Gre za zmožnost, ki je verjetno med vsemi živimi bitji značilna zgolj za človeka. Zmožnost samorefleksije nam omogoča, da analiziramo in vrednotimo naša doživetja in razmišljamo o naših lastnih miselnih procesih. Iz tega, ko reflektiramo naša raznolika doživetja in to, kar vemo, izpeljemo neko splošno znanje o sebi in o svetu okoli nas. Med samorefleksijo našega mišljenja nadzorujemo naše ideje, vplivamo nanje, predvidevamo dogodke, povezane z idejami, na podlagi posledic presojamo primernost naših misli in jih ustrezno spreminjamo. Ti metakognitivni procesi pa vseeno lahko vodijo tudi k napačnim miselnim vzorcem in posledično k zmotnim vedenjem, kar pa pogosto ustvari take socialne učinke, ki potrjujejo naša napačna prepričanja. Verjetno vsi poznamo ljudi, ki so enostavno nagnjeni k problemom, saj s svojim nespodobnim vedenjem ustvarjajo negativno socialno klimo, kamorkoli že pridejo. Izmed vseh misli in prepričanj, ki vplivajo na naše delovanje, je najbolj osrednja posameznikova presoja o lastnih zmožnostih učinkovitega spoprijemanja z realnostjo. Občutek samoučinkovitosti vpliva na to, kaj bomo storili, koliko truda bomo vložili, koliko časa bomo vztrajali ter kako bomo k nalogi pristopili – anksiozno ali samozavestno (Bandura, 1982).
Narava človeške narave? Socialno kognitivna teorija poudarja, da ljudje sami organizirajo, reflektirajo in regulirajo svoje vedenje; so proaktivni in ne le reaktivni organizmi, ki bi jih oblikovali okoljski dejavniki ali notranji impulzi (Pajares, 2000). Ljudje so tako ustvarjalci kot tudi produkti socialnih sistemovBandura, A. (2001). Social Cognitive Theory of Mass Communication. MEDIAPSYCHOLOGY, 3, 265–299.. Iz socialno kognitivne perspektive je jasno, da ima človek veliko potencialov, ki se lahko razvijejo preko direktnih izkušenj in opazovanja. Pa vendar ta človekova plastičnost ne pomeni, da pride na svet brez kakršnekoli strukture in da je njegovo obnašanje rezultat zgolj in samo post-natalnih izkušenj. Nekaj vzorcev imamo vrojenih. Ni nam npr. potrebno učiti dojenčka, kako naj joka ali sesa ali pa malčka, kako naj hodi. Ta »nevrološki program« za osnovne fiziološke funkcije je posledica dediščine naših prednikov, zapisane v našem genskem kodu. Večina človeškega vedenja je sicer organizirana preko individualnih izkušenj, a do določene mere vrojeni vzorci vplivajo na vsa naša vedenja – genetski faktorji učinkujejo na vedenjske potenciale oz. lahko rečemo, da je vedenje determinirano preko interakcije med fiziološkimi faktorji in izkušnjami. Za primer lahko pogledamo razvoj govora – dojenčki se rodijo z nekimi osnovnimi fonološkimi zmožnostmi (vokalizirajo), a govor se lahko razvije šele v interakciji z okoljem, preko poslušanja govora odraslih in poskusov oponašanja le-tega. Plastičnost je torej del človeške narave in je odvisna od nevrofizioloških mehanizmov (za procesiranje, ohranjanje in uporabo informacij), ki so se oblikovali skozi čas – ti mehanizmi omogočajo kapaciteto za omenjene značilnosti, ki so tako zelo značilno človeške: simboliziranje, predvidevanje, samoregulacija, samorefleksija in zmožnost posrednega učenja.
Uporabnost socialno kognitivne teorije
Danes se socialno kognitivna teorija uporablja na številnih področjih, vključujoč motivacijo, pridobivanje kognitivnih veščin, izbiro kariere, karierni razvoj in motorično delovanje (Druckman in Bjork, 1994). Kadrovski strokovnjaki v organizacijah vseskozi iščejo učinkovitejše pristope k motiviranju, izobraževanju in osebnemu ter poklicnemu razvoju zaposlenih. Tu se je poznavanje samoučinkovitosti kot enega osrednjih pojmov socialno kognitivne teorije izkazalo za zelo primerno izhodišče za delo z zaposlenimi. Po mnenju Bandure (1997) imajo prepričanja o lastni učinkovitosti za delovanje posameznika pomembno vlogo, saj vzpostavijo kontrolo nad njegovim mišljenjem, čustvovanjem in aktivnostjo. Posameznikova subjektivna prepričanja naj bi v večji meri kot objektivna resničnost oblikovala njegova čustvena stanja, nivo motivacije in vedenje – posameznik bo torej bolj motiviran za spoprijemanje s situacijami, v katerih se bo čutil osebno kompetenten. Samoučinkovitost pa je povezana tudi s samopodobo, samospoštovanjem, pričakovanjem izida in lokusom kontrole; gre pravzaprav za dokaj podobne konstrukte, a med njimi obstajajo pomembne razlike. Samoučinkovitost je torej širok konstrukt, ki vpliva na naše vedenje v različnih življenjskih situacijah, tako tudi in predvsem na delovnem področju. Dokazano je, da so samoučinkoviti posamezniki uspešnejši pri svojem delu (Gist, Schwoerer in Rosen, 1989; Gist, Stevens in Bavetta, 1991). Enako velja za delo v skupinah. Že Bandura (1999, 2000) je poudarjal, da ljudje ne živimo izolirano od drugih, temveč moramo sodelovati z drugimi, da dosežemo tisto, česar sami ne zmoremo. Socialno kognitivna teorija tako razširja pojem človeške avtonomije na kolektivno avtonomijo. Bolj, kot se skupine čutijo učinkovite, višje so njihove skupne aspiracije, bolj so motivirani, vztrajni ob ovirah, odporni na razne stresorje in posledično so tudi bolj uspešni, dosegajo višje dosežke.
Socialno kognitivna teorija kariere