Jean Simmons (polno ime Jean Merilyn Simmons), angleško-ameriška filmska igralka in pevka, *31. januar 1929, Lower Holloway, London, Anglija, † 22. januar 2010, Santa Monica, Kalifornija, Združene države Amerike.
Jean Simmons je bila britanska igralka in pevka. Označili so jo za eno od ''dobro govorečih mladih zvezdnic'' J. Arthurja Ranka. Kariero je začela z vlogami v britanskih filmih, posnetih med drugo svetovno vojno in po njej, po letu 1950 pa je snemala predvsem hollywoodske filme.
Leta 1948 je bila nominirana za oskarja za najboljšo igralko v stranski vlogi za predstavo v filmu Hamlet. Leta 1955 je osvojila zlati globus za najboljšo igralko za vlogo v filmu Guys and Dolls. Med druge pomembnejše vloge spadajo tiste v filmih Great Expectations (1946), Črni narcis (1947), The Blue Lagoon (1949), So Long at the Fair (1950), Angel Face (1953) Young Bess (1953), The Robe (1953), The Big Country (1958), Elmer Gantry (1960), Spartak (1960) in The Happy Ending leta 1969, za katero je bila nominirana za oskarja za najboljšo igralko. Leta 1983 je osvojila nagrado emmy za vlogo v miniseriji Pesem ptic trnovk.
Biografija
Zgodnje življenje Jean Simmons se je rodila 31. januarja 1929 v Islingtonu v Londonu.Oxford Dictionary of National Biography, Jean Simmons, (Brian McFarlane) Oče Charles Simmons je na poletnih olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 osvojil bronasto medaljo v gimnastiki. Mama je bila Winifred Ada, rojena Loveland. Jean je bila najmlajša izmed štirih otrok, imela je starejši sestri in brata, Lorno, Harolda in Edno. Igrati je začela, ko je bila stara 14 let.
Med drugo svetovno vojno se je družina preselila v Winscombe v Somersetu."Are They Being Fair to Jean Simmons?", Picturegoer, 2. 8. 1947. Tam je njen oče krajši čas učil športno vzgojo na šoli Sidcot.V intervjuju pri Glorii Hunniford v Sunday television interview LWT, jeseni 1985. V tem času je Jean sledila svoji najstarejši sestri in začela nastopati v manjših vaških igrah. Pela je tudi popularne pesmi, kot je Daddy Wouldn't Buy Me a Bow Wow. V tem času je želela postati akrobatična plesalka.TV Times, 22–28 marec 1975, stran 4.
Zgodnji filmi Po vrnitvi v London se je vpisala v šolo plesa Aida Foster, kjer jo je opazil režiser Val Guest in ji priskrbel prvo filmsko vlogo v filmu Give Us the Moon iz leta 1944, kjer je glavno vlogo igrala Margaret Lockwood, Jean pa je odigrala njeno sestro. Sledile so manjše vloge v več filmih, med drugim Mr. Emmanuel (1944), Kiss the Bride Goodbye (1945), Meet Sexton Blake (1945) in v priljubljenem The Way to the Stars (1945) kot tudi v kratkem filmu Sports Day (1945).
V manjši vlogi harfistke je leta 1945 nastopila tudi v filmu Caesar in Cleopatra, ki ga je režiral Gabriel Pascal, glavno vlogo pa sta odigrala Vivien Leigh in bodoči mož Simmonsove Stewart Granger. Režiser Pascal je v Simmonsovi videl potencial in je leta 1945 z njo podpisal sedemletno pogodbo preko organizacije J. Arthurja Ranka.
Great Expectations in zvezdništvo
Jean Simmons je postala zvezdnica v Združenem kraljestvu, ko je odigrala mlado Estello v filmu Great Expectations iz leta 1946, ki ga je režiral David Lean. Film je postal tretji najbolj priljubljen film v Združenem kraljestvu leta 1947, Simmonsova pa je prejela odlične kritike.
Delo na snemanju filma Great Expectations jo je tako navdušilo, da se je odločila za resno igralsko kariero:
»Mislila sem, da je to samo delo, kjer spoznavaš vse te izjemne filmske zvezde in dobivaš 5 funtov na dan, kar je bilo lepo, saj smo potrebovali denar. Menila sem, da bom nekoč odšla iz tega sveta, se poročila in imela otroke, tako kot moja mati. Delo z Davidom Leanom me je prepričalo, da nadaljujem.«Woman's Weekly, božič 1989
Sledile so stranske vloge v filmu Hungry Hill (1947) ob Margaret Lockwood in filmu združenja Powell-Pressburger Črni narcis (1947), kjer je igrala indijansko dekle ob Sabuju.
Ugled ji je dvignila tudi vloga v drami Uncle Silas leta 1947. Istega leta je sledil še film The Woman in the Hall. Noben od teh filmov sicer ni bil prepričljivo uspešen, je pa postala mednarodna zvezda z vlogo Ofelije v filmu Hamlet Laurencea Olivierja leta 1948, za kar je prejela prvo nominacijo za oskarja. Olivier ji je ponudil priložnost za delo in študij na šoli Bristol Old Vic in veliko različnih vlog, s katerimi bi si nabrala izkušnje, vendar jo je vezala pogodba z Rankovo organizacijo.
Leta 1949 je nastopila v glavni vlogi v filmu The Blue Lagoon režiserja Franka Launderja. Film je temeljil na romanu Henryja De Vere Stacpoolea iz leta 1908. Koproduciral ga je Launderjev sodelavec Sidney Gilliat. Projekt je bil originalno zamišljen za Lockwoodovo desetletje pred tem. Film je prinesel precejšen finančni uspeh.
Stewart Granger Leta 1949 je Simmonsova skupaj s Stewartom Grangerjem zaigrala v filmu Adam and Evelyne. Šlo je za njeno prvo odraslo vlogo. Z Grangerjem sta se zaljubila in se kmalu poročila.
Posnela je dva filma, ki sta bila finančno uspešna: So Long at the Fair (1950) z Dirkom Bogardejem in Trio (1950), kjer je bila ena od številnih zvezdnikov, ki so nastopili v tem filmu. Nato je igrala v Cage of Gold (1950) z Davidom Farrarjem in The Clouded Yellow (1950) režiserja Ralpha Thomasa, kjer je bil njen soigralec Trevor Howard. Leta 1950 je bil Simmonsova izbrana za četrto najbolj priljubljeno zvezdo v Britaniji.
Howard Hughes in Victor Mature Granger je postal hollywoodski zvezdnik z vlogo v filmu King Solomon's Mines (1950) in je podpisal pogodbo z MGM, zato se je Simmonsova z njim preselila v Los Angeles. Leta 1951 je Rank prodal njeno pogodbo Howardu Hughesu, ki je bil takrat lastnik RKO Pictures.
Hughes si je želel začeti spolno razmerje s Simmonsovo, vendar je Granger preprečil njegova snubljenja, tako da je Hughesu po telefonu jezno rekel: »Gospod Howard, prekleti Hughes, obžalovali boste, če moje žene ne boste pustili pri miru.« Da bi kaznoval Simmonsovo in Grangerja, je Hughes zavrnil njeno sodelovanje s Paramountom, kjer jo je režiser William Wyler želel v glavni ženski vlogi za svoj film Rimske počitnice. Na koncu je vlogo dobila Audrey Hepburn, ki je zaradi tega dobila zvezdniški status.
Njen prvi hollywoodski film je bil Androcles and the Lion (1952), ki ga je produciral Pascal, v njem pa je igral tudi Victor Mature. Sledil mu je Angel Face (1953), ki ga je režiral Otto Preminger, njen soigralec pa je bil Robert Mitchum. David Thomson je zapisal, da bi »o njej zdaj lahko govorili s strahospoštovanjem, ki ga izkazujejo Louise Brooks«, četudi bi Simmonsova igrala le v tem filmu. Hughes, ki ga je Granger zavrnil, je Premingerju naročil, naj s Simmonsovo ravna čim bolj grobo, zaradi česar je režiser od njenega soigralca Mitchuma zahteval, da igralko vedno močneje udarja, dokler je Mitchum ni udaril in vprašal, ali si tega tako želi. Z njim je nastopila tudi v komediji She Couldn't Say No (1954).
Leta 1952 je preko sodišča prišlo do prekinitve pogodbe s Hughesom. Poravnala sta se zunaj sodišča; del dogovora je vseboval določbo, da bo Simmonsova posnela še en film brez dodatnega zaslužka.Hopper, Hedda (18. 7. 1952). "Looking at Hollywood: Story of Talking Animals Bought for Movie". Chicago Daily Tribune. Stran A4. Strinjala se je tudi, da bo pod okriljem RKO posnela še tri filme, vendar ne v tem studiu, ampak kot posojena igralka. Posnela je še en film za 20th Century Fox, medtem ko je RKO za en film dobil Victorja Matureja.
Simmonsova in Granger sta se vrnila v Anglijo, da bi posnela triler Footsteps in the Fog (1955). Nato ji je Joseph Mankiewicz dodelil vlogo ob boku Marlona Branda v filmski adaptaciji dela Guys and Dolls (1955), kjer je sama pela v vlog, ki jo je zavrnila Grace Kelly. Film je postal velika uspešnica.
Tako se je zgodilo tudi s filmoma v produkciji družbe MGM: This Could Be the Night (1957) in Until They Sail (1957).
Velik uspeh je doživela tudi s filmom The Big Country (1958) v režiji Williama Wylerja. Zaigrala je tudi v filmih Home Before Dark (1958) pri Warner Bros. in This Earth Is Mine (1959) z Rockom Hudsonom pri Universalu. Po mnenju filmskega kritika Philipa Frencha je bil Home Before Dark "morda njena najboljša vloga gospodinje, ki je v psihodrami Mervyna LeRoya pahnjena v živčni zlom."
Elmer Gantry in Richard Brooks Leta 1960 je nastopila v filmu Elmer Gantry, ki ga je režiral Richard Brooks, ki je nato postal njen drugi mož. Film je bil uspešen, prav tako kot Spartak (1960), kjer je igrala ljubezen lika Kirka Douglasa. Simmonsova je nato posnela še film The Grass Is Greener (1960) z Mitchumom, Caryjem Grantom in Deborah Kerr.
Za nekaj let se je umaknila z ekranov, nato pa se je vrnila v filmu All the Way Home (1963) z Robertom Prestonom. Posnela je filme Life at the Top (1965) z Laurenceom Harveyjem, Mister Buddwing (1966) z Jamesom Garnerjem, Divorce American Style (1967) z Dickom Van Dykeom in Rough Night in Jericho (1967) z Georgeom Peppardom in Deanom Martinom.
Sedemdeseta in osemdeseta leta 20. stoletja Do sedemdesetih let se je Simmonsova osredotočila na oder in televizijske vloge. V ZDA je nastopala v A Little Night Music režiserja Stephena Sondheima, nato pa se je kot Desirée Armfeldt predstavila še v Londonu v West End teatru. V tej predstavi je igrala tri leta in se ni naveličala Sondhemove glasbe. Dejala je, da ji je ne glede na utrujenost glasba zmeraj dala novih moči.
Leta 1983 je v miniseriji Pesem ptic trnovk upodobila mamo Fiono ''Fee'' Cleary, za kar je osvojila emmyja. V letih 1985 in 1986 se je pojavila v North and South, kjer je ponovno igrala družinsko mater Clarisso Main. Leta 1988 je zaigrala v filmu The Dawning z Anthonyjem Hopkinsom in Hughom Grantom. Leta 1989 je nastopila v dvodelni epizodi Mirror, Mirror, On the Wall serije Murder, She Wrote kot avtorica kriminalk Eudora McVeigh Shipton, samooklicana tekmica Jessice Fletcher, ki jo je igrala Angela Lansbury.
Devetdeseta leta 20. stoletja in prvo desetletje 21. stoletja Leta 1989 je nastopila v remaku filma Great Expectations, kjer je igrala gospod Havisham, Estellino posvojiteljico. Leta 1991 se je pojavila tudi v epizodi The Drumhead serije Zvezdne steze: Naslednja generacija kot upokojena admiralka, ki vodi preiskavo. Istega leta je nastopila tudi kot družinska mati Elizabeth Collins Stoddard in njena prednica Naomi Collins v kratkotrajnih oživitvah serij iz šestdesetih let 20. stoletja Dark Shadows. V originalu je te vloge upodobila Joan Bennett. Med letoma 1994 in 1998 je bila pripovedovalka v dokumentarni televizijski seriji Mysteries of the Bible televizijske hiše A&E. Leta 1995 je nastopila v filmu How to Make an American Quilt ob Winoni Ryder, Mayi Angelou, Ellen Burstyn, Anne Bancroft in Alfre Woodard. Leta 2004 je nastopila v glavni vlogi Sophie v angleškem filmu Howl's Moving Castle.
Zasebno življenje
Jean Simmons se je poročila in ločila dvakrat. Njen prvi mož je bil angleški igralec Stewart Granger, s katerim se je v starosti 21 let poročila 20. decembra 1950 v Tucsonu v Arizoni. Leta 1956, ko sta postala državljana ZDA, se je rodila njuna hči Tracy Granger. Ločila sta se leta 1960.
1. novembra 1960 se je Simmonsova poročila z režiserjem Richardom Brooksom. Leto dni pozneje sta dobila hčer Kate Brooks. Ločila sta se leta 1980.Daniel 2011, stran 210. Čeprav sta bila oba moža precej starejša od nje, je Simmonsova zanikala, da išče figuro očeta, ki ga je izgubila, ko je bila stara 16 let. Dejala je:
»Prav nič nista bila podobna mojemu očetu. Moj oče je bil nežen, mehak človek. Oba moja moža sta bila veliko bolj hrupna in veliko bolj samozavestna ... To res ni povezano s starostjo ... Gre za to, kar je tam – iskrica in smisel za humor.«
V intervjuju leta 1984, ki ga je dala v Københavnu med snemanjem filma Going Undercover (1988 oz. alternativni naslov Yellow Pages, dokončan leta 1985), je nekoliko podrobneje opisala svoje zakone in izjavila: