Oton III., vzhodnofrankovski kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva, * junij/julij 980, † 23. januar 1002, Civita Castellana.
Oton III. je bil cesar, ki je mislil, da bo lahko obnovitl slavo in moč antičnega Rimskega cesarstva, vesoljne krščanske države, ki bi ji iz Rima vladala cesar in njemu podrejeni papež.
Oton je bil ob smrti očeta, cesarja Otona II., star 3 leta. V njegovi vzgoji so se prepletali nemški, grški in latinski vplivi z močno krščansko komponento. Grška mati, cesarica Teodora, je uspela zanj do polnoletnosti ohraniti vse očetove položaje. Ko je kot petnajstletni mladenič zavladal samostojno, je bil prepričan, da mora ohraniti in naprej razviti cesarstvo, ki sta ga ustvarila ded in oče. Uspeh na prvem potovanju v Rim, ko si je brez uporabe orožja podredil Italijo, postavil papeža Gregorja V. in se kronal za cesarja, je to njegovo prepričanje še okrepil. Cesarsko samozavest mu je krepil tudi učeni francoski menih Gerbert d' Aurillac, katerega je povabil na dvor za svojega učitelja in duhovnega voditelja, in ga po smrti Gregorja V. postavil za novega papeža, Silvestra II.
Krščanska vzgoja pa je v Otonu pustila tudi potrebo po spokornem služenju Kristusu. Leta 1000 je tako romal v poljsko prestolnico Gniezno na grob praškega škofa Adalberta, ki ga je častil kot svetnika. V Gnieznu je ustanovil nadškofijo in center metropolije, ki je napravila poljsko cerkev neodvisno od nemške. Kasneje je, z ustanovitvijo nadškofije Esztergom, enako omogočil tudi Ogrski. Ob tretjem obisku Rima pa so se mu meščani uprli. Znašel se je v vojaško podrejenem položaju in se umaknil iz mesta. Nemški knezi niso več hoteli izpostavljati svojih čet za ekscentričnega cesarja, ki mu je Nemčija postala tuja. Umrl je v pomanjkanju, verjetno zaradi malarije.
Rana mladost
Oton III. je bil četrti otrok cesarja Otona II. in njegove žene, bizantinske prinese Teofane. Pred njim so se staršema rodile tri hčere, Adelajda, Zofija in Matilda. Oton je bil rojen v Ketilskem gozdu, na poti cesarske družine iz Aachna v Nijmegen. Ko je bil star nekaj mesecev, je z materjo spremljal očeta na poti po Italiji. Na jugu Italije je vojska Otona II. v bitki proti sicilskim Arabcem pri rtu Colonna doživela uničujoč poraz. Oton II. si je komaj rešil življenje.
Junija 983 je bila cesarska družina v Veroni, kjer je cesar sklical državni zbor, na katerem je dal triletnega Otona izvoliti za nemškega kralja in ukazal, naj ga za božič v Aachnu slavnostno kronajo. Sam je z ženo ostal v Italiji z namenom, da nadaljuje boj proti Arabcem. Za svojo namestnico v Italiji je imenoval svojo mater Adelajdo. Kmalu za tem je Oton II. umrl. Ko sta majnški nadškof Viligis in ravenski nadškof Janez 25. decembra 983 Otona III. v Aachnu kronala in mazilila za vzhodnofrankovskega kralja, še nista vedela, da je njegov oče že od 7. decembra mrtev.
Oton III. je bil v varstvu kölnskega nadškofa Warina, ko je, po smrti Otona II., otrokov stric Henrik II. Bavarski - Prepirljivec prišel iz zapora in se proglasil za otrokovega skrbnika. Warin mu je otroka takoj izročil. Nemško plemstvo, trenutno brez vladarja, se je razdelilo v dva tabora; prvi, ki ni želel, da bi mu vladala tujka iz Grčije, je Henrika že slavil kot novega vladarja. Vendar so najmočnejši knezi vendarle uveljavili pravno rešitev. Po pol leta negotovosti je majnški nadškof Viligis iz Italije poklica otrokovi mater in staro mater in 29. junija 984 so na državnem zboru v Rari proglasili Teofano za regentko. Henrik Prepirljivec je moral Otona III. vrniti materi. V zameno je dobil nazaj svojo vojvodino Bavarsko, ki so jo odvzel Luitpoldincu Henriku, ta pa je namesto nje dobil vojvodino Koroško z mejnimi grofijami Verona, Furlanija in Istra.
Regentstvo matere Teofane in kasneje stare matere Adelajde
thumb|Teofana, mati Otona III., je kot regentka od leta 984 do svoje smrti (991) modro in odločno vladala cesarstvu. Mati Teofana je ob pomoči nadškofa Viligisa, ki je prevzel tudi vlogo glavnega kanclerja, sedem let uspešno nadaljevala politiko svojega moža. Krotila je napetosti med nemškim plemstvom, ki je stremelo k neodvisnosti, nadaljevala z boji proti Slovanom na vzhodu in za sina obdržala vse moževe položaje tako v Nemčiji kot v Italiji. Vzgojo sina, ki je rasel v trojezičnem okolju (nemškem, grškem in italijanskem), je prepustila nemškim duhovnikom in svojemu kaplanu, kalabrijskemu Grku Janezu Filagatu, ki je prišel na cesarjev dvor že v času Otona II. in se je Teofani tako priljubil, da je postal Otonu III. krstni boter. Za fantovo viteško vzgojo je skrbel junaški Sas Hoiko. Vojaška vzgoja se je zdela Teofani tako pomembna, da je šestletnega sina poslala s turinško vojsko na Češko, kjer so se borili proti češkemu vojvodi Boleslavu II. Ob praznovanju velike noči 986 so nemški knezi obredno ponovno demonstrirali pokorščino mlademu vladarju.
Pozimi 988/989 je kraljeva družina odpotovala v Italijo, kamor je Teofano klical na pomoč nemočni papež Janez XV. Teofana je v Paviji imenovala Janeza Filagata za nadškofa Piacenze (pri vzgoji Otona III. je njegovo vlogo prevzel mladi duhovnik Bernward, kasnejši škof v Hildesheimu). Uporni meščani Rima, ki so stremeli k samostojnosti in so za mestnega upravitelja izvolili vplivnega Crescentiusa II., se Teofani niso upirali. Teofana je Crescentiusu pustila upravljanje Rima, rimski plemiči pa so priznali pravice njenega sina s tem, ko so jo v Rimu in Italiji sprejeli kot gospodarico in cesarico.
Cesarska družina se je šele septembra 990 vrnila v Nemčijo. Po praznovanju velike noči v Quedlinburgu je še ne štiridesetletna Teofana 15. junija 991 v Nijmegnu umrla. Regentstvo je do leta 995 prevzela stara mati Adelajda. Ko je Oton dopolnil štirinajst let, je postal polnoleten in je leta 994 sam prevzel vladanje.
Prvič v Italiji. Kronan za cesarja
Oton III. je bil prisoten na vojnem pohodu proti severu leta 995, ko je njegova vojska ponovno prodrla do Brandenburga in Mecklenburga. Vendar ga bojevanje ni zanimalo. Njegovo mladeniško dušo so navdihovale naloge, za katere se je čutil kot dedič cesarstva poklican, sanjal je o svetovnem cesarstvu. Ko je prišlo v severovzhodni marki do delne pomiritve, je z veseljem prisluhnil kanclerju Viligisu, ki ga je opozoril, da je čas za kronanje za cesarja. V Italijo ga je klical tudi papež Janez XV., ki ga je Crescentius ponovno pregnal iz Rima in je pribežal k najzvestejšemu italijanskemu pristašu Otonov, toskanskemu grofu Hugu.
Februarja 996 je tako Oton v spremstvu škofov z Viligisom na čelu z majhno vojsko krenil iz Regensburga preko Brenerja v Verono. V Paviji, kjer so se mu poklonili italijanski knezi, je izvedel za papeževo smrt. Tam ga je pričakalo poslanstvo iz Rima, ga povabilo v mesto in ga zaprosilo, naj jim izbere novega papeža. Oton je za novega papeža imenoval svojega bratranca kaplana Bruna, štiriindvajsetletnega sina mejnega grofa Otona Koroškega.
3. maja 996 je bil Bruno brez ugovarjanja v Rimu ustoličen za novega papeža Gregorja V. Dobro izobražen in dejaven je med vernimi ljudmi vzbujal upanje, da bo skorumpirani Cerkvi povrnil ugled. Novi papež je 21. maja kronal Otona III. za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Štiri dni kasneje sta skupaj sklicala sinodo, ki je Crescentiusa in njegove sodelavce obsodila na izgon. Toda Gregor V. je želel začeti svoj pontifikat milostno in je cesarja nagovoril, da je obsojene pomilostil. Crescetius je papežu in cesarju prisegel zvestobo in ostal v Rimu.
Veličina antičnega Rima in njegove razvaline so burile domišljijo mladega cesarja. Nasproten, a zelo velik vtis pa je nanj naredila tudi ponižnost prvega praškega škofa Adalberta (na Češkem Vojteha), katerega je Oton spoznal v rimskem samostanu sv. Bonifacija, kjer je živel kot menih, potem ko je že drugič zapustil svoj sedež v Pragi.
Eno leto v Nemčiji
Kljub čarobnosti Rima se je Oton septembra 996 vrnil v Nemčijo, kjer je preživel naslednje leto na dvorih (pfalcah) v Aachnu, Magdeburgu in Mainzu. Tako plemstvo kot nemški narod so slavili mladeniča, ki je v tako kratkem času uspel brez uporabe meča doseči poklonitev Rima in Italije, postaviti nemškega papeža in pridobiti cesarski naslov.
Aprila 997 je Otona pretresla smrt njegovega duhovnega prijatelja iz Rima, škofa Adalberta, ki je mučeniško umrl v Prusiji, kamor je odšel v vlogi misijonarja. Začel ga je svetniško častiti. Navezal pa se je tudi že na drugega duhovnega voditelja, francoskega meniha Gerberta (d'Aurillaca), katerega je tudi spoznal v Rimu in ga povabil v Magdeburg. Gerbert je mladega cesarja poučeval in zapolnjeval njegovo silno željo po znanju, ob enem pa še stopnjeval predstavo o veličini, h kateri naj bi bil poklican po svojem rodu in položaju. Občutljivi in k razmišljanju nagnjeni sedemnajstletni mladenič je bil tako vse bolj razpet med cesarstvom in cerkvijo, med veličino oblasti in ponižnostjo odpovedovanja. Na njegovo nesrečo so ga dogodki spet primorali na pot v nemirni Rim, kjer se Crescentius ni držal svoje prisege; ponovno se je polastil oblasti, pregnal papeža Gregorja V. in na njegovo mesto postavil svojega izbranca, Janeza Filagata, nekdanjega Otonovega učitelja, kot Janeza XVI.
Drugič v Italiji
thumb|Italija okrog leta 1000. Oton je prepustil vladanje v Nemčiji svoji teti Matildi in jeseni 997 z vojsko odšel na pot v Rim. Osupli meščani so mu konec februarja 998 odprli mestna vrata, le Crescentius se je utaboril in branil na Angelskem gradu. Papež je zbežal, a so ga nemški vitezi ujeli in močno poškodovanega pripeljali nazaj v Rim. Sinoda ga je odstavila in obsodila. Sveti Nil pri cesarju in papežu ni uspel zanj izprositi milosti, dosegel je le, da ga niso takoj usmrtili. Na garjavem oslu so ga peljali skozi Rim v ječo, kjer je umrl. 29. aprila je meissenški grof Eckard v naskoku zavzel Angelski grad. Crescentiusa in dvanajst mestnih okrožnih poveljnikov so obglavili. Sveti Nil naj bi cesarju in papežu zaradi neusmiljenosti napovedal kratko življenje.
Oton je začel sanjariti o novem Rimskem cesarstvu. Na svojem svinčenem pečatniku je dal upodobiti Rim s ščitom in kopjem in napisom renovatio imperii Romanorum. Svojemu učitelju Gerbertu je podelil nadškofijo Raveno. Septembra 998 sta z Gregorjem V. v Paviji načelovala koncilu.
Konec februarja 999 je Gregor V. v Rimu umrl. V svojem kratkem pontifikatu je papeštvu spet prinesel ugled in čast. Oton, v katerem so se občutki veličine menjavali z obdobji spokornosti, se je vrnil v Rim in bosonog romal k Angelski kapeli na gori Gargano, in obiskal sv. Nila in njegovo kolonijo puščavnikov pri Gaeti. Za novega papeža je imenoval svojega učitelja Gerberta, ki si je izbral ime Silvester II. Po njegovem in Otonovem prepričanju bi moral Rim ponovno postati središče sveta in tu naj bi skupaj vladala papež in cesar. Oton je dal na Aventinu (pri sv. Bonifaciju, kjer je nekoč bival njegov po božje čaščeni Adalbert) zgraditi cesarsko palačo. Nadel si je naslov saxonicus, italicus, romanus, se s poudarkom imenoval imperator Rimljanov in tudi konzul rimskega senata in ljudstva ter na dvoru vpeljal stare rimske običaje. V pomembnih rimskih uradih je nastavljal Nemce. Nemčija in Italija naj bi postali ena država. Na otoku Tibere je dal zgraditi Adalbertu posvečeno cerkev.
Julija 999 sta papež in cesar romala v votlino sv. Benedikta pri Subiacu. Cesar se je spet spremenil v skrušenega grešnika in se imenoval Jezusov služabnik in služabnik apostolov. Iz Tivolija sta se napotila v samostan Farfo severno od Rima, kjer sta se srečala z mejnim grofom Toskane Hugom, ki je bil seznanjen z njunimi načrti o vzpostavitvi rimske svetovne vladavine. Izgleda, da je Oton Huga postavil za svojega namestnika v Italiji in papeževega zaščitnika.
Romanje v Gniezno