Južni otok (, ) je večji od obeh glavnih otokov, ki predstavljata ozemlje države Nove Zelandije na jugozahodnem delu Tihega oceana, in s površino 150.437 km² 12. največji otok na svetu. Obdajata ga Tasmanovo morje na zahodu ter Tihi ocean na vzhodu in jugu, na severu pa ga Cookov preliv loči od nekoliko manjšega, a nekajkrat gosteje naseljenega Severnega otoka. Južni otok je pravokotne oblike z daljšo stranico okrog 840 km.
Površje je pretežno gorato. Vzdolž otoka poteka v dolžini 500 km gorska veriga Južnih Alp z najvišjim vrhom Aoraki/Mount Cook (3754 m), ki je hkrati najvišji vrh Nove Zelandije in vse Oceanije. Poselitev je skoncentrirana na jugu in vzhodu, kjer so obširnejša nižavja, na zahodni obali pa je nižinski del mnogo ožji. Ta del je znan po številnih fjordih. Z gora se spuščajo ledeniki, ki napajajo pretežno kratke, hitro tekoče reke in množico gorskih jezer. Podnebje je zmerno. Oba otoka ležita na stiku Pacifiške in Avstralske tektonske plošče, zato sta tektonsko aktivna, Južni sicer manj od Severnega. Kljub temu ga je v letih 2010–2011 prizadela serija močnejših potresov, skoncentriranih v gosto naseljenem območju največjega mesta Christchurch.
Prvi naseljenci so bili pripadniki polinezijskega ljudstva Maorov. Leta 1642 je otoke Nove Zelandije odkril Abel Tasman, ko je v iskanju Avstralije plul preveč južno in vzhodno. Evropska naselitev je bila sprva skoncentrirana na Južnem otoku, v zgodnjem 20. stoletju pa ga je po številu prebivalcev prehitel Severni, ki ima ugodnejše podnebje. Južni otok je zdaj v mednarodnem merilu znan predvsem po svoji slikoviti gorski krajini in drugih naravnih danostih, zaradi česar je priljubljen kot turistična destinacija ter lokacija za snemanje filmov.
Poimenovanje in uporaba
V 19. stoletju so nekateri zemljevidi identificirali Južni otok kot Srednji otok ali Novi Munster, ime Južni otok ali Novi Leinster pa je bilo uporabljeno za današnji Stewartov otok / Rakiura. Leta 1907 je zemljiški minister dal navodilo zemljiškemu in geodetskemu oddelku, da se ime Srednji otok v prihodnje ne sme uporabljati. »South Island se bo držal v vseh primerih«.
Čeprav je bil otok že vrsto let znan kot Južni otok, je leta 2009 Geografski odbor Nove Zelandije ugotovil, da skupaj s Severnim otokom Južni otok nima uradnega imena. Po javnem posvetovanju je odbor oktobra 2013 uradno poimenoval otok Južni otok ali Te Waipounamu.
Te Waipounamu, ki naj bi pomenil 'voda(e) Pounamu' (Zeleni kamen), se je verjetno razvil iz Te Wāhi Pounamu ('kraj zelenega kamna'). Otok je znan tudi kot Te Waka a Māui, kar pomeni 'Māuijev kanu'. V nekaterih sodobnih aliteracijah maorskih legend je Južni otok najprej obstajal kot čoln Māui, medtem ko je bil Severni otok riba, ki jo je ujel. Različni maorski iwi včasih uporabljajo različna imena, pri čemer nekateri Južni otok raje imenujejo Te Waka o Aoraki, pri čemer se sklicujejo na drugo maorsko legendo, imenovano zgodba o Aorakiju, saj so po ustvarjenem svetu Aoraki in njegovi trije bratje prišli v waka, da obiščejo svojo mamo, Papatūānuku, zemeljsko mater, le da se strmoglavijo, potem ko jim ni uspelo izvesti karakie na poti nazaj domov k svojemu očetu, Ranginuiju (znanemu tudi kot Raki), nebesnemu očetu, zaradi česar se waka spremeni v otok in štirje bratje v gorovje na njegovem vrhu.
V prozi se dva glavna otoka Nove Zelandije imenujeta Severni otok in Južni otok, z določnim člankom. Prav tako je običajno uporabiti predlog in namesto on, na primer »Christchurch je na Južnem otoku«, »moja mama živi na Južnem otoku«.Guardian and Observer style guide: N ("New Zealand"), The Guardian. Retrieved 6 May 2012 Zemljevidi, naslovi, tabele in pridevniški izrazi uporabljajo Južni otok brez "the".
Ker je 32 % večji od Severnega otoka, vendar vsebuje manj kot četrtino prebivalstva države, Južni otok včasih šaljivo imenujejo »celina« Nove Zelandije s strani prebivalcev.
Zgodovina Prazgodovina Risbe z ogljem je mogoče najti v apnenčastih kamnitih zakloniščih v središču Južnega otoka, na več kot 500 krajih, ki se raztezajo od Kaikōure do Severnega Otaga. Risbe so po ocenah stare od 500 do 800 let in prikazujejo živali, ljudi in fantastična bitja, morda stilizirane plazilce. Nekatere od prikazanih ptic so že zdavnaj izumrle, vključno z moa in Haastov orel. Narisali so jih zgodnji Maori, toda do prihoda Evropejcev lokalni Maori niso vedeli izvora risb.
Klasično maorsko obdobje Prvi prebivalci Južnega otoka so bili Waitaha, zgodnji maorski iwi (največja družbena enota v novozelandski maorski družbi). Kāti Māmoe (zgodovinski maorski iwi) so jih v 16. stoletju večinoma sprejeli s poroko in osvajanjem.
Kāti Māmoe so v veliki meri prevzeli prek poroke in osvajanja Kāi Tahu (glavno pleme Māori iwi na Južnem otoku), ki so se preselili na jug v 17. stoletju. Medtem ko danes ni posebne organizacije Kāti Māmoe, imajo mnogi Kāi Tahu povezave s Kāti Māmoe v svoji whakapapi (genealogija, temeljno načelo v maorski kulturi) in še posebej na skrajnem jugu otoka.
Približno v istem času se je skupina Maorov preselila v Rēkohu (Chathamski otoki), kjer so se s prilagajanjem lokalnemu podnebju in razpoložljivosti virov sčasoma razvili v ločeno ljudstvo, znano kot Moriori, s svojim posebnim jezikom – oz. povezani z matično kulturo in jezikom na celinski Novi Zelandiji. Ena od pomembnih značilnosti kulture Moriori, poudarek na pacifizmu, se je izkazala za neugodno, ko so maorski bojevniki v 1830-ih prispeli na krovu najete evropske ladje.
V zgodnjem 18. stoletju se je pleme Kāi Tahu, pleme Māori, ki izvira iz vzhodne obale Severnega otoka, začelo seliti na severni del Južnega otoka. Tam sta se s Kāti Māmoe borili proti Ngāi Tara in Rangitāne v dolini Wairau. Ngāti Māmoe je nato odstopil območja vzhodne obale severno od reke Waiau Toa/Clarence Kāi Tahuju. Kāi Tahu so nadaljevali prodor proti jugu in osvojili Kaikōuro. Do leta 1730 so se Kāi Tahu naselili v Canterburyju, vključno s polotokom Banks. Od tam so se razširili naprej proti jugu in na zahodno obalo.
V letih 1827-1828 je pleme Ngāti Toa pod vodstvom Te Rauparahe uspešno napadlo Kāi Tahu pri Kaikōuri. Ngāti Toa so nato obiskali Kaiapoi, domnevno zaradi trgovanja. Ko so napadli svoje gostitelje, so dobro pripravljeni Kāi Tahu ubili vse vodilne poglavarje Ngāti Toa razen Te Rauparahe. Te Rauparaha se je vrnil v svojo trdnjavo na otoku Kapiti. Novembra 1830 je Te Rauparaha prepričal kapitana Johna Stewarta iz brigade Elizabeth, da je njega in njegove bojevnike na skrivaj odpeljal v Akaroo, pri čemer so s pretvarjanjem ujeli vodilnega poglavarja Kāi Tahu, Tama-i-hara-nuija, ter njegovo ženo in hčer. Potem ko so uničili vas Tama-i-hara-nui, so njihove ujetnike odpeljali v Kapiti in jih ubili. John Stewart, čeprav je bil aretiran in poslan na sojenje v Sydney kot sostorilec umora, se je kljub temu izognil obsodbi.
Poleti 1831–1832 je Te Rauparaha napadel Kaiapoi pā (utrjena vas). Vas Kaiapoi je Te Rauparaha trimesečno oblegal, med so njegovi možje uspešno uničili pā. Nato so napadli Kāi Tahu na polotoku Banks in zavzeli pā pri Onawe. V letih 1832–33 so se Kāi Tahu maščevali pod vodstvom Tūhawaikija in drugih ter napadli Ngāti Toa pri jezeru Grassmere. Kāi Tahu so zmagali in ubili veliko nasprotnikov Ngāti Toa, a je Te Rauparaha spet pobegnil. Boji so se nadaljevali še kakšno leto, pri čemer so Kāi Tahu ohranili prednost. Ngāti Toa niso nikoli več naredili večjega vdora na ozemlje Kāi Tahu.
Leta 1836 je poglavar Ngāti Tamov, Te Puoho, vodil 100-člansko vojno skupino, oboroženo z mušketami, po zahodni obali in čez prelaz Haast Pass / Tioripatea. Napadli so taborišče plemena Ngāi Tahu med jezeroma Wānaka in jezerom Hāwea, ujeli deset ljudi ter ubili in pojedli dva otroka. Te Puoho je svoje ujetnike odpeljal čez pogorje Crown Range do jezera Wakatipu in nato v Južno deželo, kjer je bil ubit, njegovo vojno skupino pa je uničil južni voditelj Ngāi Tahujev, Tuhawaiki.
Plemeni Kāi Tahu in Ngāti Toa sta do leta 1839 vzpostavila mir, pri čemer je Te Rauparaha izpustil ujetnike Kāi Tahu, ki jih je držal. Formalne poroke med vodilnimi družinami v obeh plemenih so zapečatile mir.
Evropski kontakt Prvi Evropejci, za katere je znano, da so dosegli Južni otok, je bila posadka nizozemskega raziskovalca Abela Tasmana, ki je priplula z ladjama Heemskerck in Zeehaen. Decembra 1642 se je Tasman zasidral na severnem koncu otoka v zalivu Golden Bay / Mohua, ki ga je poimenoval Moordenaarjev zaliv (Zaliv morilcev), preden je po spopadu z Maori odplul proti severu na Tongo. Tasman je skiciral dele zahodne obale obeh glavnih otokov. Tasman jih je imenoval Staten Landt, po Staten-Generaal Nizozemske, in to ime se je pojavilo na njegovih prvih zemljevidih države. Nizozemski kartografi so spremenili ime v Nova Zeelandia v latinščini, iz Nieuw Zeeland, po nizozemski provinci Zeeland. Britanski mornariški kapitan James Cook iz HM Bark Endeavourja, ki je otoke obiskal več kot 100 let po Tasmanu med (1769–1770), ga je nato angliziral kot Nova Zelandija.
Prvo evropsko naselbino na Južnem otoku je pri Bluffu leta 1823 ustanovil James Spencer, veteran bitke pri Waterlooju.Bluff history – an overview (from the 'bluff.co.nz' website. Retrieved 14 December 2008.)
Januarja 1827 je francoski raziskovalec Jules Dumont d'Urville prispel v Tasmanski zaliv / Te Tai-o-Aorere na korveti Astrolabe. D'Urville in njegova ekipa so poimenovali številne znamenitosti okoli Tasmanovega zaliva, vključno d'Urvilleov otok, Te Aumiti / French Pass in zaliv Torrent.
Evropska naselitev Po podpisu pogodbe iz Waitangija februarja 1840 je namestnik guvernerja kapitan William Hobson maja 1840 razglasil britansko suverenost nad Novo Zelandijo in Južni otok je skupaj s preostalo Novo Zelandijo za kratek čas postal del kolonije Novi Južni Wales.<ref>A. H. McLintock (ed), An Encyclopaedia of New Zealand", 3 vols, Wellington, NZ:R.E. Owen, Government Printer, 1966, vol 3 p. 526.</ref> Ta deklaracija je bila odgovor na poskuse Francije, da bi kolonizirala Južni otok pri Akaroi in novozelandskega podjetja, ki je poskušalo ustanoviti ločeno kolonijo v Wellingtonu, zato je Hobson 21. maja 1840 razglasil britansko suverenost nad celotno Novo Zelandijo (severna Otok po pogodbi in Jug po odkritju). Sedem dni po razglasitvi je bila pogodba podpisana v Akaroi 28. maja.
17. junija 1843 so se maorski in britanski naseljenci spopadli pri Wairauu v tem, kar je postalo znano kot Wairau Affray. V večini starejših besedil znan tudi kot pokol v Wairauu, je bil to prvi resen spopad med obema stranema po podpisu pogodbe iz Waitangija in edini, ki se je zgodil na Južnem otoku. V incidentu so umrli štirje Maori, trije pa so bili ranjeni, med Evropejci pa je bilo 22 mrtvih in pet ranjenih. Dvanajst Evropejcev je bilo ustreljenih ali do smrti prebitih s palicami, potem ko so se predali Maorom, ki so jih zasledovali.
Naselje Otago, ki ga je sponzorirala Svobodna škotska cerkev, je dobilo konkretno obliko v Otagu marca 1848 s prihodom prvih dveh priseljenskih ladij iz Greenocka (na Firth of Clyde) – John Wickliffe in Philip Laing. Kapitan William Cargill, veteran vojne na polotoku, je služil kot prvi vodja kolonije: državljani Otaga so ga pozneje izvolili v urad nadzornika province Otago.
Medtem ko so Severni otok pretresle novozelandske vojne v 1860-ih in 1870-ih, je bil Južni otok z nizko populacijo Maorov na splošno miren. Leta 1861 so v Gabriel's Gullyju v osrednjem Otagu odkrili zlato, kar je sprožilo zlato mrzlico. Dunedin je postal najbogatejše mesto v državi in mnogi na Južnem otoku so se zgražali nad financiranjem vojn na Severnem otoku.