Eksplozija v Halifaxu (1917)

Eksplozija v Halifaxu () je bila katastrofalna pomorska nesreča, ki se je zgodila 6. decembra 1917 zjutraj v pristanišču kanadskega mesta Halifax. V ožini Narrows, ki povezuje zgornje pristanišče z zalivom Bedford Basin, sta se zaletela norveški parnik SS Imo in francoska tovorna ladja SS Mont-Blanc, ki je prevažala visokoeksploziven material. Ob tem je na Mont-Blancu izbruhnil požar, ki je vžgal tovor, to pa je povzročilo orjaško eksplozijo, ki je opustošila celoten mestni predel Richmond. Vse do iznajdbe jedrskega orožja je bila to najmočnejša umetna eksplozija v zgodovini, v kateri se je sprostilo za približno 2,9 kilotone TNT (12.000 GJ) energije.

Zaradi neposrednega udara in padajočih razbitin ter posredno požarov in rušenja stavb je umrlo približno 2.000 ljudi, še 9.000 naj bi bilo ranjenih. Eksplozija je zbrisala skoraj vse zgradbe v krogu 800 metrov, vključno s celotno sosesko Richmond v neposredni bližini. Udarni val je lomil drevesa, krivil železne tračnice, rušil zgradbe, nasedal ladje in razmetal ostanke SS Mont-Blanc več kilometrov daleč. V celotnem Halifaxu ni ostalo célo skoraj nobeno okno, veliko škode pa je bilo tudi v mestu Dartmouth na drugi strani pristanišča. Cunami, ki je nastal zaradi premika ogromne količine vode, je poleg tega uničil tradicionalno naselje staroselcev ljudstva Mi'kmaq, ki so živeli na bližnjem območju Tufts Cove.

Akcijo pomoči prizadetim so zagnali praktično takoj in kmalu so bile napolnjene vse bolnišnice v bližnji okolici. Še isti dan so pričeli prihajati reševalni vlaki iz ostalih delov Nove Škotske ter Novega Brunswicka, vlake iz bolj oddaljenih delov države in severovzhoda Združenih držav Amerike pa je ustavil snežni vihar. Kmalu po katastrofi so začeli graditi začasna prebivališča za številne, ki so v njej ostali brez domov. Sodna preiskava je pokazala na krivdo posadke Mont-Blanca, kasneje pa so, po pritožbi, ugotovili tudi odgovornost posadke druge ladje, vendar za nesrečo na koncu ni bil kaznovan nihče. Na eksplozijo zdaj spominja več spomenikov v tem delu pristanišča in drugod po mestu.

Ozadje

Dartmouth stoji na vzhodni obali pristanišča Halifax, sam Halifax pa na zahodni. Obe mesti sta v času vojn cveteli, saj je bilo pristanišče ena najpomembnejših postojank britanske Kraljeve vojne mornarice, center vojne trgovine in dom piratov, ki so napadali sovražnike Britanskega imperija med ameriško revolucijo, napoleonskimi vojnami in britansko-ameriško vojno.

Izgradnja Medkolonialne železnice in njenega globokega vodnega terminala leta 1880 je povečala možnosti za čezmorsko trgovino in pospešila razvoj pristaniškega območja, toda Halifax je začel kljub temu v 1890. letih gospodarsko nazadovati, ko so lokalnim tovarnarjem pričele konkurirati tovarne v osrednji Kanadi. Britanska garnizija je v letih 1905/06 zapustila mesto, zato je kanadska vlada prevzela oporišče (zdaj CFB Halifax). Ob ustanovitvi Kraljeve kanadske vojne mornarice leta 1910 je bilo tu nastanjeno njeno poveljništvo.

Tik pred izbruhom prve svetovne vojne je kanadska vlada zagnala obsežen in drag projekt razvoja pristaniških in obalnih zmogljivosti. Začetek vojne je znova postavil Halifax v središče dogajanja. Ker novoustanovljena kanadska mornarica ni imela še praktično nobene ladje, je britanska mornarica znova prevzela Halifax kot glavno severnoameriško oporišče, iz katerega je nadzorovala severnoatlantske trgovske poti. Kanadska mornarica je znova prevzela upravljanje oporišča leta 1915 in do leta 1917 je v njem nastala flota patruljnih ladij, vlačilcev in minolovcev.

Hkrati je prebivalstvo mesta naraslo na 60.000 do 65.000 ljudi. Pristanišče je poleg Sydneyja na otoku Cape Breton služilo kot ena glavnih odhodnih točk za konvoje, ki so dovažali osebje in opremo na evropsko bojišče. Hkrati so bolniške ladje v mesto dovažale ranjence, zato je bila tu zgrajena nova vojaška bolnišnica.

Grožnja nemških podmornic je prisilila zaveznike k vzpostavitvi sistema konvojev, da bi zmanjšali tveganje pri čezoceanskem prevozu zalog in vojakov. Trgovske ladje so se zbirale v zalivu Bedford Basin na severozahodni strani pristanišča, ki je bilo zaščiteno z dvema linijama protipodmorniških mrež in zastraženo s patruljnimi ladjami kanadske mornarice.

Konvoji so odhajali pod zaščito britanskih križark in rušilcev, velika garnizija pa je varovala samo mesto z utrdbami, topniškimi baterijami in protipodmorniškimi mrežami. To je vodilo k hitri vojaški, industrijski in stanovanjski širitvi mesta ter devetkratnem povečanju količine materala, ki je prehajal skozi pristanišče. Tudi vse nevtralne ladje na poti v severnoameriška pristanišča so se morale zglasiti v Halifaxu za inšpekcijo.

Nesreča + Tovor ladje SS Mont-Blanc Snov Količinapikrinska kislina (2,4,6-trinitrofenol)2.366,5 tonetrinitrotoluen500 tonbenzol246 tonnitroceluloza62,1 tone90- in 95-mm strelivo300 kosov Norveška ladja SS Imo pod poveljstvom Haakona Froma je priplula iz Nizozemske na poti v New York, kjer naj bi naložila humanitarno pomoč za Belgijo. V Halifax je prispela 3. decembra za neodvisno inšpekcijo in čakala dva dni v Bedford Basinu na dopolnitev zalog goriva. Dovoljenje za izplutje je dobila že 5. decembra, vendar je bil odhod preložen na naslednje jutro, saj je premog prispel šele pozno popoldan tisti dan in preden so ga delavci naložili, so bile protipodmorniške mreže že dvignjene za čez noč.

Francoska tovorna ladja SS Mont-Blanc je prispela iz New Yorka pozno zvečer 5. decembra, njen poveljnik je bil Aimé Le Medec. Bila je do vrha naložena z eksplozivnima trinitrotoluenom in pikrinsko kislino, zelo vnetljivim gorivom benzolom ter strelnim bombažem (nitrocelulozo). Ladja naj bi se pridružila počasnemu konvoju, ki se je v Bedford Basinu pripravljal na pot proti Evropi, a je bila prepozna za prečkanje protipodmorniških mrež. Ladjam z nevarnim tovorom je bilo pred vojno sicer prepovedano vpluti v pristanišče, a so to prepoved zaradi grožnje nemških podmornic med vojno preklicali. Prav tako zaradi podmornic posadka ni razobesila rdeče zastave, ki bi sicer označevala eksploziven tovor.

Plovba v Bedford Basin in iz njega je zahtevala prehod skozi ožino, imenovano Narrows. Po pravilih naj bi ladje plule ob desni strani ožine, torej naj bi se ladje, ki plujejo v nasprotnih smereh, srečevale z levimi boki. Na območju pristanišča je bila njihova hitrost omejena na .

Trčenje in požar

Stražarska ladja HMCS Acadia je 6. decembra približno ob 7.30 zjutraj signalizirala Imo dovoljenje za izplutje, s pilotom Williamom Hayesom na krovu. V ožino je vstopila s precej višjo hitrostjo kot dovoljeno, da bi nadoknadila zamujeni čas. Na poti je srečala ameriški parnik SS Clara, ki ga je pilot vodil po napačni (zahodni) strani pristanišča, zato sta se pilota s signaliziranjem dogovorila, da bosta ladji srečali z desno stranjo. Kmalu po tistem je bila primorana kreniti še bližje obali Dartmoutha, ko je srečala vlačilca Stella Maris, ki je plul proti Bedford Basinu skoraj po sredini ožine. Njegov kapitan je opazil Imo, ki se je bližala s preveliko hitrostjo in ukazal svoji posadki, naj pluje bliže zahodni obali, da bi se izognili nesreči.

Izkušeni pilot Francis Mackey je prišel na krov Mont-Blanca 5. decembra zvečer. Zaradi tveganosti je zaprosil za posebno varovanje, vendar ladji ni bila dodeljena nobena spremljevalna ladja ali kakšna druga zaščita. Premaknila se je 6. decembra ob 7.30 zjutraj in bila druga ladja, ki je vstopila v pristanišče po spustitvi protipodmorniških mrež. Po desni strani ožine je odplula proti Bedford Basinu. Mackey je bil ves čas pozoren na trajekte in druge manjše ladje, ki so prečkale ožino. Ladjo Imo je opazil stran in postal zaskrbljen, saj je njena smer križala desno stran njegove ladje. Spustil je en kratek pisk signalne piščali, da bi sporočil drugi ladji, da ima prednost, vendar je dobil v odgovor dva kratka piska z Imo, ki sta sporočala, da bližajoča se ladja ne namerava spremeniti svoje smeri. Kapitan Mont-Blanca je ukazal ustavitev motorjev in obrat rahlo proti desni. Spet je enkrat zapiskal s signalno piščalko, a je znova dobil dva piska v odgovor.

Mornarji na okoliških ladjah so slišali izmenjavo signalov in se zbrali v okolici, da bi opazovali skorajšnje trčenje. Obe ladji sta imeli v tem času že ugasnjene motorje, a ju je vztrajnost počasi pripeljala točno skupaj. Mackey si ni upal nasesti Mont-Blanca na obalo, saj bi lahko sunek povzročil eksplozijo. Namesto tega je ukazal zavoj ostro v levo in prečkal premec norveške ladje v zadnjem poskusu izogiba trčenju. Ladji sta bili skoraj vzporedno, ko je Imo nenadoma trikrat zapiskala, kar pomeni preklop motorjev v vzvratno. Stranski potisk desnosučnega propelerja ladje Imo je povzročil, da je njen krov nagnilo v levo proti Mont-Blancu in ker je bila ladja prazna, se je njen premec toliko nagnil, da je zaril v Mont-Blancov tovorni prostor št. 1.

Trčenje se je zgodilo ob 8.45 po lokalnem času. Na Mont-Blancu ni povzročilo večje škode, toda sunek je prevrnil več sodov na palubi, ki so se odprli in razlili benzol, ta pa je hitro stekel v tovorne prostore. Prazna Imo se je zaradi vzvratnega delovanja propelerja hitro ločila, kar je povzročilo iskrenje v notranjosti Mont-Blancovega trupa zaradi drgnjenja kovinskih delov, iskre pa so vnele benzolove hlape. Ogenj se je razplamtel na nivoju vodne gladine in se hitro razširil ob strani, kjer je benzol tekel iz zmečkanih sodov na Mont-Blancovih palubah. Hitro je ušel izpod nadzora. V gostem črnem dimu in ob tveganju eksplozije je kapitan ukazal posadki, naj zapusti ladjo. Medtem se je na obali zbirala vedno večja množica meščanov, ki so stali na ulici ali pri oknih in opazovali spektakularen požar. Razburjeni člani posadke so kričali iz rešilnih čolnov, da bo njihova ladja eksplodirala, vendar se jih v vsej zmešnjavi in hrupu ni slišalo. Medtem ko so prispeli do obale Dartmoutha je zapuščeno ladjo odneslo na drugo stran, kjer je nasedla pri pomolu št. 6 blizu začetka ulice Richmond v Halifaxu.

Vlačilec Stella Maris je v času trčenja vlekel dve manjši barki, a se je kapitan Horatio H. Brannen hitro odzval na požar, dal zasidrati barki in pohitel proti pomolu 6, kjer je posadka pričela škropiti gorečo ladjo z gasilno cevjo. Kmalu so ugotovili, da je ogenj premočan za njihovo cev, zato so se umaknili. Približal se jim je kitolovski čoln z ladje HMS Highflyer in kasneje še čoln z ladje HMCS Niobe. Brannen in Albert Mattison z Niobe sta se dogovorila, da bosta napeljala vrv do krme Mont-Blanca in jo potegnila stran od pomola, da bi preprečila požar na pomolu. Petinčna ladijska vrv se jim je zdela prešibka, zato so ukazali prinesti desetinčno, v tistem trenutku pa je Mont-Blanc silovito eksplodiral.

Eksplozija

Ob 9.04 je požar na krovu Mont-Blanca vnel visokoeksplozivni tovor. Ladjo je v celoti razneslo, močan udarni val pa se je nato širil navzven s hitrostjo več kot 1000 metrov na sekundo. V središču eksplozije je temperatura dosegla 5000 °C, tlak pa na tisoče atmosfer. Na Halifax in Dartmouth so deževali razbeljeni kosi železja. 90-mm top s premca (brez cevi, ki jo je povsem stalilo) je padel na tla blizu jezera Albro, približno 5,6 km stran od kraja eksplozije, pol tone težka palica sidra pa 3,2 kilometra južno pri kraju Armdale.