Mitani (hetitski klinopis Mi-ta-an-ni) ali Hanigalbat (hetitski klinopis Ḫa-ni-gal-bat) v asirskih besedilih ali Naharin v egipčanskih besedilih je bila od leta 1500-1300 pr. n. št. huritsko govoreča država v severni Siriji in jugovzhodni Mali Aziji. Regionalna sila je postala po hetitskem uničenju amoritskeTrevor Bryce (2005): The Kingdom of the Hittites. Oxford University Press. str. 98. Babilonije in vrsti neučinkovitih asirskih kraljev, ki so v Mezopotamiji ustvarili vakuum oblasti.
Na začetku je bil glavni tekmec Mitanov Egipt pod Tutmozidi. Po vzponu Hetitskega imperija so se Mitani povezali z Egiptom v prepričanju, da bodo tako laže zaščitili skupne interese pred hetitsko dominacijo. Mitani so na višku svoje moči v 14. stoletju pr. n. št. svoje predstraže osredotočili okoli svoje prestolnice Vašukani, ki je bila po odkritjih arheologov ob izvirih reke Habur. Mitanska dinastija je vladala v severnem porečju Evfrata in Tigrisa od okoli 1475 do okoli 1275 pr. n. št. in nato podlegla hetitskim in kasneje asirskim napadom. Njen položaj je padel na položaj province Srednjega asirskega cesarstva.
Mitanski kralji so bili indoiranskega porekla, vendar so uporabljali huritski jezik lokalnega prebivalstva, ki ni bil indoiranski. Mitansko vplivno območje je opazno v hurskih krajevnih in osebnih imenih po celi Siriji in Levantu in posebnem tipu lončenine.
Geografija Kraljestvo Mitani je nadziralo trgovske poti ob reki Habur do Marija in od tam po Evfratu navzgor do Karkemiša. Nekaj časa je nadziralo tudi asirsko ozemlje ob gornjem Tigrisu in njegovih izvirih z Ninivami, Arbilom, Ašurjem in Nuzijem. Med njihovimi zavezniki je bilo kraljestvo Kizuvatna v jugovzhodni Anatoliji, Mukiš, ki se je raztezal od Ugarita do Katne zahodno od Oronta do Sredozemskega morja, in kraljestvo Nija, ki je obvladovalo vzhodno obalo Oronta vladalo od Alalaha preko Alepa, Eble in Hame do Katne in Kadeša. Na vzhodu je imel Mitani dobre odnose s Kasiti.Michael Roaf: Cambridge Atlas of Mesopotamia maps, str. 134–135. Ozemlje Mitanija v severni Siriji se je raztezalo od gorovja Taurus na zahodu do Nuzija, sodobnega Kirkuka, in reke Tigris na vzhodu. Na jugu je segalo do Alepa do Marija na Evfratu na vzhodu. Središče kraljestvo je bilo porečje Haburja z dvema prestolnicama: Taite in Vašukani v asirskih virih omenjenima kot Taidu in Uššukana. Na celem ozemlju je bilo mogoče poljedelstvo brez umetnega namakanja. Mitanci so gojili govedo, ovce in koze. Podnebje je bilo podobno kot v Siriji. Prebivalci Mitanija so bili domorodni Huriti in Amoriti (Amurru).
Ime Kraljestvo Mitani se v egipčanskih virih omenja kot Marjannu, Nahrin ali Mitani, v hetitskih kot Hurri in v asirskih kot Hanigalbat. Zgleda, da se različna imena nanašajo na isto kraljestvo in so po mnenju Michaela C. Astourja med seboj zamenljiva.Astour: Ḫattusilis̆, Ḫalab, and Ḫanigalbat, Journal of Near Eastern Studies 31 (2. april 1972): 103. Hetitski letopisi omenjajo ljudstvo Huri (Ḫu-ur-ri), naseljeno v severovzhodni Siriji. Hetitski fragment, verjetno iz obdobja Muršilija I., omenja kralja Huritov. Asirsko-akadska različica besedila Hurri imenuje Hanigalbat. Tušrata, ki je sebe v akadščini napisanih Amarnskih pismih naslavljal z »mitanski kralj«, je svoje kraljestvo imenoval Hanigalbat.Astour 1972: 103, Amarnska pisma 18:9; 20:17;29:49.
Egipčanski viri kraljestvo imenujejo "nhrn", kar se običajno izgovarja Naharin ali Naharina.Faulkner, Raymond O.: A Concise Dictionary of Middle Egyptian, str.135. Kenneth Kitchen: Egyptian New Kingdom Topographical lists, University of Memphis, Griffith Institute, Oxford, 1962, str. 5. Ime izhaja iz asirske besede, ki pomeni »reka«, na primer Aram-Naharaim. Ime Mitani se je prvič pojavilo v spominih iz sirskih vojn (okoli 1480 pr. n. št.) uradnega astronoma in izdelovalca ur Amenemheta, ki se je vrnil iz »tuje dežele, imenovane Me-ta-ni« med vladavino Tutmoza I.L. Borchardt: Altägyptische Zeitmessung, v E. von Basserman-Jordan: Die Geschichte der Zeitmessung und der Ühre, vol. I., Berlin/Leipzig 1930, str. 60ff. Pohod v Naharino, ki ga je napovedal faraon Tutmoz I.,W. Helck: Oriens Antiquus 8 (1969): 301, sklic 41 in str. 302. se je zgodil morda že davno pred tem med vladavino Amenhotepa I.É. Drioton, J. Vandier: L'Égypte, 4. izdaja, Pariz 1962, str. 396f. Helck je prepričan, da gre za pohod, ki ga je omenil Amenhotep II.
Prebivalci Etničnost Mitancev je težko določiti. Razprava mojstra Kikulija, strokovnjaka za usposabljanje vlečnih konj za bojne vozove, vsebuje številne indoarijske razlage.Robert Drews: The Coming of the Greeks: Indo-European Conquests in the Aegean and the Near East, Princeton University Press, Chariot Warfare, str. 61. Annelies Kammenhuber je domnevala, da ta besednjak izhaja iz še nerazvejanega indoiranskega jezika.Annelies Kammenhuber: Die Arier im vorderen Orient, Heidelberg: Carl Winter Universistätsverlag, 1968. str. 238. Mayrhofer je leta 1974 dokazal, da so v besedilu prisotne tudi značilne indoevropske oblike.M. Mayrhofer: Die Arier im Vorderen Orient – ein Mythos? Sitzungsberichte der Oesterreichischen Akademie der Wissenschaften 294, 3 , Vienna 1974; M. Mayrhofer, Etymologisches Wörterbuch des Altindoarischen, Heidelberg 1986–2000, vol. IV.
Imena mitanskih aristokratov pogosto niso indoarijskega porekla, imena božanstev pa imajo pogosto indoarijske korene (Mitra, Varuna, Indra, Nasatja), čeprav nekateri menijo, da so bolj neposredno povezana s kasitskimi.Georges Roux: Ancient Iraq, str. 229. Penguin Books, 1966. Pogovorni jezik preprostega prebivalstva je bila huritščina, ki ni niti indoevropska niti semitska.Georges Roux: Ancient Iraq, str. 234. Penguin Books, 1966. Huritščina je bila sorodna urartščini, ki so jo govorili v Urartuju. Oba jezika spadata v huro-uratsko družino jezikov. Iz do zdaj zbranih podatkov je mogoče zaključiti samo to in nič več.E.A. Speiser: Introduction to Hurrian, str. 10, American Schools of Oriental Research, New Haven. Odlomek v huritščini v Amarnskih pismih, sicer napisanih v akadščini, ki je bila lingua franca tistega časa, kaže, da je kraljeva družina Mitanija takrat govorila tudi huritsko.
Huritska osebna imena so dokazana na obširnih predelih Sirije in severnega Levanta, ki je bil zagotovo izven politične entitete, v Asiriji znane kot Hanilgalbat. Nobenega znaka ni, da so te osebe po politični dolžnosti pripadale Mitanskemu kraljestvu. Nekateri avtorji so zanje uporabljali nemški izraz Auslandshurriter – huritski izseljenci. V 14. stoletju pr. n. št. so v mnogo mestnih državah v severni Siriji in Kanaanu vladale osebe s hurijskimi in indoiranskimi imeni. Če je to pomenilo, da so bili tudi prebivalce teh mest Huriti, je mogoče, da so bile te entitete del večje politične tvorbe s huritsko identiteto. To domnevo se pogosto omenja, vendar brez kakršne koli kritične raziskave primarnih virov. Razlike v narečjih in panteonih (Hepat/Šavuška, Šaruma/Tila itd.) kažejo, da je bilo več skupin huritskih govorcev.
Zgodovina Do zdaj ni bil odkrit noben domač vir za zgodovino Mitanija. Vse poznavanje temelji predvsem na asirskih, hetitskih in egipčanskih virih in napisih v Siriji. Sočasnosti vladarjev različnih držav in mest pogosto ni mogoče ugotoviti, absolutno datiranje pa je še težje. Opredelitev in zgodovino Mitanija otežuje tudi pomanjkljivo razločevanje med jezikovnimi, etničnimi in političnimi skupinami.
Povzetek Domneva se, da so se vojskujoča se huritska plemena in mestne države začele združevati pod eno dinastijo po propadu Babilona zaradi plenjenja Muršilija I. in invazije Kasitov. Hetitska zasedba Alepa v Jamhadu, šibki asirski kralji, ki so nasledili Puzur-Ašurja III., in notranji spori v Hetitskem kraljestvu so v gornji Mezopotamiji ustvarili vakuum oblasti, ki je omogočila ustanovitve Mitanskega kraljestva.
thumb|350px|Karta Mitanskega kraljestva med vladanjem kralja Baratarne
Mitanski kralj Baratarna je razširil kraljestvo proti zahodu do Halaba (Alep) in iz kanaanskega kralja Idrimija Alalaškega naredil svojega vazala. Na zahodu je Mitaniju priseglo zvestobo kraljestvo Kizzuvatna, na vzhodu pa je do sredine 15. stoletja pr. n. št. mitanski vazal postal tudi večji del Asirije. Pod kraljem Šauštatarjem se je država okrepila in želela, da Hetiti ostanejo znotraj svoje države, zato sta bili kraljestvi Kizzuvatna na zahodu in Išuva na severu dobrodošli zaveznici proti njihovi grožnji.
Po nekaj uspešnih spopadih s faraoni za oblast v Siriji sta državi sklenili zavezništvo. Med vladavino Šuttarne I. v zgodnjem 14. stoletju pr. n. št. so bili odnosi z Egiptom zelo prijateljski in kralj je poslal svojo hčerko Gilu-Hepo v Egipt za ženo Amenhotepu III. Mitani je v tem času dosegel višek svoje moči.
Med vladavino Eriba-Adada I. (vladal 1390-1366 pr. n. št.) je mitanski vpliv v Asiriji začel pojemati. Eriba-Adad I. se je zapletel v dinastične borbe s Tušratto in njegovim bratom Artatamo II. Po teh dogodkih se je njegov sin Šuttarna II. proglasil za kralja Huritov in iskal podporo Asircev. Na mitanskem dvoru se je pojavila prohuritsko-asirska struja. Eriba-Adad I. je moral opustiti svoja vmešavanja v dogajanja v Asiriji, obratno pa se je vpliv Asirije na dogajanja v Mitaniju okrepil.George Roux: Ancient Iraq. Asirski kralj Ašur-ubalit I. (vladal 1365-1330 pr. n. št.) je v 14. stoletju pr. n. št. napadal Šuttarno in mitansko ozemlje priključil k svojemu, s čimer je Asirija podvojila svojo velikost.Cline, Eric H. (2014): 1177 B.C.: The Year Civilization Collapsed. Princeton University Press. str. 61. ISBN 1400849985.
Po Šuttarnovi smrti se je v Mitaniju začela vojna za nasledstvo. Prestol je nazadnje zasedel njegov sin Tušratta, kraljestvo pa je bilo znatno oslabljeno. Grožnje Hetitov in Asircev so se ponovno okrepile. Istočasno so se diplomatski stiki z Egiptom ohladili, ker so se Egipčani bali rastoče moči Hetitov in Asircev. Hetitski kralj Šupiluliuma I. je napadal mitanske vazalne države v severni Siriji in njihove vladarje zamenjal s svojimi.
V prestolnici Vašukani so ponovno izbruhnili nemiri, ker so Hetiti in Asirci podprli različna kandidata za mitanski prestol. V poznem 14. stoletju pr. n. št. so prestolnico zasedli Hetiti in na prestol kot svojega vazalnega kralja posadili Tušrattovega sina Šattivazo. Ozemlje Mitanija se je skrčilo na dolino reke Habur. Asirci niso opustili svojih zahtev po Mitaniju in v poznem 13. stoletju pr. n. št. ga je kralj Šalmaneser I. priključil k svojemu kraljestvu.
Zgodnje kraljestvo Huriti so na severnem robu Mezopotamije vzhodno od Tigrisa in v dolini reke Habur živeli že v akadskem obdobju. Skupina, iz katere so nastali Mitanci, se je pred 17. stoletjem pr. n. št. postopoma preselila na jug v Mezopotamijo. Huriti so bili omenjeni v zasebnih zapisih iz Nuzija, Ugaritu in hetitskih arhivih v Hatuši (Boğazkale). Klinopisna besedila iz Marija omenjajo vladarje mestnih držav v gornji Mezopotamiji z amoritskimi (amurru) in huritskimi imeni. Vladarji s huritskimi imeni so dokazani tudi v Uršumu in Haššumu in tablicah iz Alalaha ob izlivu reke Oront. Na slednjih ni dokazov za invazijo s severovzhoda. Na splošno ti onomastični viri veljajo kot dokaz za huritsko ekspanzijo proti jugu in zahodu.
Hetitski fragment, morda iz obdobja Muršilija I., omenja »kralja Huritov« (LUGAL ERÍN.MEŠ Hurri). Ta terminologija se je kasneje v enem od pisem v amarnskih arhivih uporabila za mitanskega kralja Tušratto. Običajen naziv mitanskih kraljev je bil »kralj Huritov« brez determinativa KUR, ki je pomenil državo.
Na splošno velja, da so se huritska plemena začela združevati pod eno dinastijo po propadu Babilona zaradi hetitskega plenjenja pod Muršilijem I. in invaziji Kasitov. Hetitska zasedba Alepa, šibki srednjeasirski kralji in notranji spori v hetitski državi so ustvarili vakuum oblasti v gornji Mezopotamiji, ki je ustvarila pogoje za ustanovitev kraljestva Mitani. Legendarni ustanovitelj Mitanske dinastije je bil kralj Kirta, ki mu je sledil kralj Šuttarna I. O obeh zgodnjih kraljih ni znanega ničesar.